| Trajnostni razvoj in Državni svet | | Majdi Kosi | |
| Slovenija se ne more pohvaliti s celovitim pristopom pri iskanju nove razvojne paradigme, ki bi v središče postavila trajnost in sonaravnost. Celo ko gre za nekatere ključne okoljske izzive, od odpadkov do vod, kjer ni še nobene strategije, ni medresornega sodelovanja. Premiki so prepočasni. Vendar pa so poskusi, da bi na državni ravni s stroko in civilno iniciativo začeli odpirati vroče strani v knjigi trajnostnega razvoja države – državni svet se je odločil za nekaj posvetov, ki so morda nekaj več kot le splošni pogled v okoljsko zrcalo Slovenije. O tem je odgovarjal na vprašanja mag. Blaž Kavčič, predsednik Državnega sveta RS. | |
Največja kritika izvajalcev okoljske zakonodaje je, da pripravljavci zakonov pri svoji pripravi ne upoštevajo tistih, ki bodo zakonodajo izvajali. Okoljska problematika je prenormirana, izvajalci pa nezadovoljni, ker niso vključeni v pripravo zakonov. Še poseben problem pa je, da manjka ustrezen sistem nadzora nad izvajanjem zakonodaje. Ali lahko Državni svet v tem primeru kako pomaga?
Podobno je nedavno tega ocenil župan ene od najuspešnejših občin na področju ravnanja z odpadki, da namreč pri pripravi nove zakonodaje s področja odpadkov ministrstvo ni upoštevalo že delujočih dobrih praks. Tako bodo morale občine, kjer določene rešitve dajejo dobre rezultate, vlagati sredstva v prilagoditve, ki pa niso nujno boljše. Na drugi strani niso določene »od zgoraj navzdol« zadeve, ki so čisto organizacijsko-tehnološkega značaja in se v polni meri vidijo najbolj jasno na nacionalni ravni. Na lanskem velikem posvetu o prostoru, ki smo ga s predstavniki organizirane strokovne civilne družbe pripravili v Državnem svetu, so strokovnjaki opozorili, da nam pri gospodarjenju s prostorom manjka pogled od splošnega, torej nacionalnega k podrobnostim.
Zakoni lahko postanejo koda našega obnašanja, ko jih poznamo in če se zakonodaja ne spreminja vsak dan. Vendar problem ni rezerviran zgolj za področje okolja. Delno je to rezultat tega, da smo mlada država, ki si zakonodajo še vzpostavlja, nekaj zakonodaje doda tudi EU, vendar je na mestu vprašanje, če ne postajamo kot država prenormirani. Ničesar več ne znamo urediti, če ni zapisano v zakonu. Nadzor nad izvajanjem zakonodaje šepa, in to v dveh ozirih. Slab je nadzor inšpekcijskih služb nad izvajanjem v praksi, pri podjetjih in fizičnih osebah. Drugo težavo pa vidim v tem, da nam je lažje sprejeti nov zakon, kot da bi resnično ugotovili, zakaj prejšnji ne deluje in če je morda problem v slabem izvajanju in ne v slabem zakonu. Verjetno tudi premalo časa posvetimo pripravi zakona in njegovi evalvaciji.
Državni svet konkretno v zakonodajnem postopku opozarja na pomanjkljive rešitve, predstavi svoje mnenje, pripravi amandmaje na zakon, v končni fazi lahko izglasuje odložilni veto. V primeru opozoril civilne družbe in drugih se nanje odzovemo in pozovemo vlado k odgovorom. Ravnokar smo vladi poslali vprašanje, kaj se dogaja na področju termične obdelave odpadkov, kjer so rezervirana kohezijska sredstva, pri nas doma pa se projekt ne premakne nikamor.
Na kakšen način se Državni svet vključuje v razpravo o trajnostnih vprašanjih v dialogu s civilno družbo in strokovno javnostjo?
Državni svet je mesto, kjer se srečujejo različni interesi, lokalni, socialni, gospodarski in drugi. Pri svojem rednem zakonodajnem postopku se s trajnostnimi vprašanji ne srečujemo veliko, saj zakonskih predlogov na to temo skoraj ni. V bližnji prihodnosti pričakujemo zakon o prilagajanju podnebnim spremembam, njegov osnutek je bil v Državnem svetu že predstavljen.
V okviru sodelovanja s civilno sfero organiziramo posvete, kjer ima trajnostni razvoj pomembno mesto. Vzpostavili smo dialog z nevladnimi organizacijami in podjetji, ki v Državnem svetu in skupaj z nami odpirajo pomembna vprašanja za našo prihodnost, o razvoju slovenske energetike in varčevanju z energijo, o mejah rasti razvoja, o pomenu lesa, o participaciji javnosti pri reševanju okoljskih in prostorskih problemov … V prihodnjih dveh letih pa želimo izpostaviti nekaj ključnih vprašanj in o tem pripraviti konference, ki bi se nadgrajevale. K sodelovanju bomo povabili različne organizacije. Ena od prioritet bo tudi trajnostni razvoj.
Lani je Državni svet na treh posvetih odprl problematiko trajnostnega razvoja. Kaj je sledilo posvetom, koga ste animirali? Državni svet je sestavljen tako, da bi lahko spodbudil v konkretnih okoljih drugačno razmišljanje o nujnosti uvajanja načel trajnostnega razvoja v konkretno življenje gospodarskih družb in drugih kreatorjev razvoja. Ali je Državni svet lahko zgolj v funkciji analitika oziroma detektorja problematike trajnostnega razvoja ali lahko stori kaj več?
Čisto tehnično gledano so rezultati posvetov zabeleženi v obliki magnetogramov in zbornikov, ki so dostopni na spletu Državnega sveta, pošiljamo pa jih tudi v različne javne ustanove. Zaključki posvetov so sprejeti na sejah Državnega sveta, čemur po potrebi sledijo tudi vprašanja svetnikov vladi ali zakonodajni predlogi. Ravno sedaj se ukvarjamo z zaključki posveta, ki smo ga pripravili skupaj z društvom Ekologi brez meja, o lanskoletni vseslovenski čistilni akciji. Iščemo možnosti, kje lahko Državni svet priskoči na pomoč društvu pri iskanju zakonodajnih in drugih poti za ureditev področja črnih odlagališč.
Pravilno postavljena diagnoza je odločilna za pravilno ukrepanje, zato Državni svet z veseljem postavlja vprašanja s področja trajnostnega razvoja, čeprav odgovorov ni mogoče vedno najti. Tisto nekaj več je odpiranje tem na področju trajnosti tam, kjer jih na prvi pogled ne vidimo. Nekatere teme, ki se pojavljajo v Državnem svetu, se kasneje pri udejanjanju rešitev izpeljejo bolje, druge zastanejo.
Posvet Gozd in les – razvojna priložnost Slovenije je bil odmeven in eden od kamenčkov pri spreminjanju odnosa do lesa in lesne industrije ter pomena uporabe lesa kot prispevka k trajnostnemu razvoju. Pri pripravi posveta smo začeli sodelovati s Slovensko gozdno-lesno tehnološko platformo in z Združenjem lesarjev Slovenije. Kot veste, so bila v okviru Ministrstva za gospodarstvo letos prvič razpisana sredstva za vzpostavljanje tehnoloških grozdov na področju lesne industrije. Les je dobil posebno mesto tudi v zakonodaji, ki jo pripravlja Služba vlade RS za podnebne spremembe. Tudi mediji so to končno prepoznali kot temo. V delu tega procesu je tudi naše delo.
Kaj še namerava storiti Državni svet na področju okolja in trajnostnega razvoja, katere teme želi uvrstiti na seje Državnega sveta?
V kratkem pripravljamo posvet na temo Trajnostni razvoj kot načelo vzgoje in izobraževanja pri likovni in glasbeni vzgoji ter filozofiji. V letošnjem letu bomo kar na dveh posvetih govorili o vodi z zelo različnih vidikov. To je gotovo tema, ki ji bomo v prihodnje posvetili več pozornosti. Tradicionalno bomo imeli posvet o obnovljivi in učinkoviti rabi energije za Slovenijo do leta 2030.
Kaj konkretno kot predsednik Državnega sveta razumete pod trajnostnim razvojem Slovenije in kaj se vam zdi bistveno v tem modelu trajnostnega razvoja?
Jasno moramo opredeliti, kaj so naši cilji in s katerimi sredstvi jih bomo dosegli! Žal te na videz preproste ureditve ne znamo (ali nočemo) jasno postaviti in uresničiti niti v Sloveniji, niti v EU, niti v svetu. Kot cilj bi morali opredeliti kakovost življenja državljanov, predvsem kot konkretno in merljivo kategorijo, sestavljeno predvsem iz materialnega in duhovnega blagostanja in svobode (fizične svobode in varnosti, svobode misliti drugače …). Kategorije, kot so mednarodna konkurenčnost države, dobiček, tuje naložbe …, so zelo pomembne, a jih moramo razumeti kot sredstva za doseganje prej navedenih ciljev.
Sedanji družbenogospodarski koncept pomeni nadaljevanje količinsko usmerjene rasti gospodarstva, potrošništva in družbe kot celote. V 200 letih svojega delovanja je že bistveno presegel količinske omejitve Zemlje. Gonilo gospodarskega razvoja je še vedno rast sterilne gore denarja v lasti vse manjše in vse močnejše svetovne elite. Bistvenega pomena za obstoj in razvoj tako v svetovnem merilu kot v slovenskem okviru je ohranitev in razvoj vitalnega, motiviranega, aktivnega srednjega razreda. Ta razred inovira, proizvaja, troši (tudi nematerialne dobrine), varčuje, izraža horizontalno in medgeneracijsko solidarnost. To so nekateri izmed poudarkov dokumentov, na katerih dela Svet za inovativno družbo, ki smo ga pred približno dvema letoma ustanovili pri Državnem svetu.
