E. D.
Proizvajalčeva razširjena odgovornost in odpadki
Okoljski minister mag. Andrej Vizjak napoveduje konkretne spremembe, ki jih bodo čutile embalažne družbe in podjetja, ki doslej niso bila vključena v sistem ravnanja z odpadno embalažo. Od 1. januarja 2021 ne bo več tako kot doslej. Po hitrem postopku naj bi bil namreč sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja – novo gradivo št. 2. Čeprav je največ členov namenjenih predvsem trgovanju s pravicami do emisije toplogrednih plinov, je najbolj odmevala napovedana sprememba o začasni ureditvi proizvajalčeve razširjene odgovornosti. Po novem ne bo več odpustka za podjetja, ki dajejo na trg manj kot 15 ton embalaže. Prav ta izjema je po mnenju embalažnih družb povzročala vrzeli v sistemu, saj se je na trgu kopičila odpadna embalaža, ki ni bila pokrita s plačilom embalažnine, embalažne družbe pa so bile dolžne prevzeti vse količine.
S 1. 1. 2021 se tako v Sloveniji uvaja razširjena proizvajalčeva odgovornost, kar pomeni, da morajo podjetja zagotoviti financiranje ravnanja z odpadki brez izjem. V novem poskusu, ko velikih zagat z odpadno embalažo ni bilo mogoče rešiti z interventnimi rešitvami ministrstva, naj bi embalažne družbe morale iz skladišč komunalnih podjetij odpeljati vse, kar se je nabralo lani in letos in ni bilo prevzeto. Po nekaterih ocenah je neprevzetih še vedno več kot 40.000 ton odpadne embalaže. Do konca leta bi bilo stanje še slabše. Vse več težav je tudi s prevzemanjem OEEO, na kar v intervjuju v reviji EOL opozarja mag. Emil Šehič, direktor družbe ZEOS.
A v prihodnjem letu bo po odpadni embalaži, točneje plastiki, udarila še ena zakonodajna sprememba. Na območju celotne EU bo 3. junija 2021 začela veljati prepoved plastičnih slamic, plastičnega pribora in plastičnih palčk za ušesa. Prepoved je pričakovana in napovedana. Določena je v Direktivi o zmanjšanju vpliva nekaterih plastičnih proizvodov na okolje (Direktiva SUP). Plastenke niso prepovedane, so pa zapisani cilji za omejevanje njihove porabe. Do leta 2025 bi morali ločeno zbrati 77 % plastenk, do leta 2029 pa 90 %. Poleg tega je določeno, da bi morali do leta 2025 v plastenke iz PET vključiti 25 % reciklirane plastike. Tudi ta zahteva bo vplivala na tržni položaj nekaterih panog.
Največ vprašanj sproža uvedba novega sistema ravnanja z odpadno embalažo, saj bo rešitev veljala do leta 2023, ko naj bi bil sprejet nov zakon o varstvu okolja. Kajti države članice EU morajo sprejeti ukrepe, da se sistemi razširjene odgovornosti proizvajalca vzpostavijo do 5. januarja 2023. Antonija Božič Cerar, direktorica Službe za varstvo okolja na Gospodarski zbornici Slovenije o spremembah meni naslednje:
»Spremembe, ki jih na področju embalaže vnaša zadnji predlog uredbe, so le prvi korak k spremembam, ki jih proizvajalci lahko pričakujejo predvsem z vidika stroškov, ki jih bodo morali pokrivati iz embalažnine. Če k temu prištejemo skupni evropski davek 0,8 EUR/kg odpadne plastike, ki je ni moč reciklirati, in uveljavitev direktive SUP, ki dodatno cilja na določeno plastično odpadno embalažo, bodo stroški samo naraščali. DIREKTIVA (EU) 2018/851 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 30. maja 2018 o spremembi Direktive 2008/98/ES o odpadkih v 8 a. členu govori o minimalnih zahtevah za sisteme razširjene odgovornosti proizvajalca, kjer je velik poudarek na stroških, ki jih je treba pokriti.
Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da finančni prispevki posameznega proizvajalca proizvoda za uskladitev z njegovimi obveznostmi razširjene odgovornosti proizvajalca:
(a) pokrijejo naslednje stroške za proizvode, ki jih proizvajalec da na trg v zadevni državi članici:
• stroške ločenega zbiranja odpadkov in poznejšega prevoza in obdelave, vključno z obdelavo, ki je potrebna za izpolnjevanje ciljev Unije glede ravnanja z odpadki, in stroške, potrebne za izpolnjevanje drugih ciljev iz točke (b) odstavka 1, ob upoštevanju prihodkov iz ponovne uporabe, prodaje sekundarnih surovin iz njegovih proizvodov in iz nevrnjenih kavcij,
• stroške zagotavljanja ustreznih informacij imetnikom odpadkov v skladu z odstavkom 2,
• stroške zbiranja in sporočanja podatkov v skladu s točko (c) odstavka 1 …«
Proizvajalcem je v posameznih členih natančno določeno, kako izpolnjevati obveznosti razširjene odgovornosti. V nov položaj pa bodo postavljene embalažne družbe (DROE – družbe za ravnanje z odpadno embalažo). Nekateri namreč menijo, da sistem z več embalažnine družbam za majhen slovenski trg ni ustrezen, čeprav je nova rešitev korak v pravo smer. Vendar marsikatera razmerja med udeleženci v sistemu ravnanja o odpadkih še niso opredeljena, predvsem pa ne, kakšna bo resnično vloga proizvajalcev in kako z lastništvom družb za ravnanje z odpadno embalažo.
Proizvajalčeva razširjena odgovornost naj bi postavila temelj za trajnostno rabo virov in krožno gospodarstvo skladno s petstopenjsko hierarhijo odpadkov. Po novem prevzema podjetje, proizvajalec odgovornost za celotni življenjski cikel izdelka – od načrtovanja, zasnove in proizvodnje, skladno s tehničnimi zahtevami in zahtevami glede vsebnosti nevarnih snovi v proizvodih. Življenjski cikel proizvoda se začne z zasnovo, ki mora določiti, kako bo na koncu z vnovično uporabo in recikliranjem izdelka. Torej mora proizvajalec zagotoviti tudi zbiranje, prevzemanje uporabljenih proizvodov kot odpadkov in odgovornost za njihovo obdelavo ter recikliranje. In to plačati. Kako se bo organiziral za takšno vlogo, še ni dorečeno in tudi spremembe tega ne rešujejo.
Zakon o varstvu okolja (ZVO-1) v 20. členu ureja sistem PRO, in sicer za naslednje odpadke: za električno in elektronsko opremo, za odpadne baterije in akumulatorje, za ravnanje z izrabljenimi vozili, za odpadno embalažo, za izrabljene gume, za odpadne nagrobne sveče in za odpadna fitofarmacevtska sredstva, ki vsebujejo nevarne snovi.
Med razloge za jasnejše zakonodajno okolje in učinkovitejši institucionalni okvir za izvajanje PRO so v zakonu omenili težave pri ravnanju z odpadno embalažo in opozorili na nujnost sistemske rešitve. Ta bi naj jasno razmejila pristojnosti in odgovornosti med vsemi akterji v sistemu ravnanja z odpadki, a tudi učinkovit nadzor. Nekatere nove spremembe (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja – novo gradivo št. 2) bodo nedvomno zahtevale še usklajevanje med vsemi udeleženci v sistemu (proizvajalci, distributerji, trgovci, uporabniki, komunalna podjetja, sheme, zbornice in drugi). Na prvih sestankih na Ministrstvu za okolje in prostor so se nekateri akterji že srečali.
Obsežnejši del zakona prenaša v slovenski pravni red direktivo EU za krepitev stroškovno učinkovitega zmanjšanja emisij in nizkoogljičnih naložb. Še vedno pa je mogoča brezplačna dodelitev emisijskih kuponov. Vendar bi jih po letu 2026 začeli postopoma ukinjati in leta 2030 popolnoma ukiniti razen za daljinsko ogrevanje. Sicer pa bo veljavnost emisijskih kuponov, ki bodo izdani od 1. januarja 2021, veljali za emisije toplogrednih plinov od leta 2021 naprej. Racionalnejše naj bi bilo tudi izvajanje monitoringov.
Zakon naj bi sprejeli po hitrem postopku.
