| Skupina Laško o okoljskih dimenzijah tržne konkurenčnosti | | mag. Vanesa Čanji | |
| Pri dvigovanju konkurenčnosti je okoljsko področje med prioritetnimi, je prepričan Matej Oset, član uprave v Pivovarni Laško in Pivovarni Union, odgovoren za proizvodno-tehnično področje. Investicije v okolje imajo za podjetja dolgoročno pozitivne učinke, opozarja pa na določene okoljske zakonodajne anomalije v Sloveniji, ki podjetjem Skupine Laško pomembno nižajo konkurenčnost. V Skupini Laško že vrsto let stojijo pred vrati okoljskega ministrstva, da bi prišli do potrebnih rešitev, zato upajo, da bo nova ekipa na ministrstvu pokazala več posluha in sodelovanja. | |
Koliko okoljsko področje v Skupini Laško vpliva na vašo tržno konkurenčnost?
Že vrsto let se kot skupina podjetij ukvarjamo z ekologijo, povezano z energijo, in skušamo tudi na tem področju povečevati svojo konkurenčno prednost. Pri tem trčimo ob zakonodajne omejitve, tržne in seveda finančne ovire. V okoljske projekte je potrebno najprej vložiti, da si kasneje konkurenčnejši. To pogosto ne pomeni samo investiranja neposredno v okoljske segmente, ampak tudi v tehnološko opremo. Ta ciklus, ki se je v večjem delu v podjetjih Skupine Laško zaključil koncem devetdesetih let, je sedaj zopet pod pritiskom, saj stroški vzdrževanja že počasi rastejo. Prihaja trenutek, ko se bodo morali naši lastniki odločiti za določeno mero ciljnega investiranja na tem področju, da bomo lahko obdržali primerjalno konkurenčnost.˝
Slovenska podjetja pogosto ocenjujejo domačo okoljsko zakonodajo kot dodatno coklo, ki jih v primerjavi z evropskimi konkurenti postavlja v nekonkurenčni položaj. Kako je pri vas?
Slovenija je z vstopom v EU precej dosledno povzela najbolj nepopustljivo zakonodajo na področju ekologije, kar lahko generalno celo pozdravljamo. Po drugi strani pa je potrebno nekoliko bolj kritično oceniti njen vpliv na konkurenčnost gospodarstva v primerjavi z gospodarstvom v drugih nacionalnih okoljih.
V Skupini Laško smo zelo resno zastavili zmanjševanje emisij toplogrednih plinov. V vseh družbah Skupine smo se tega lotili zelo hitro in imamo emisije popolnoma pod nadzorom. Še pred začetkom izdajanja okoljevarstvenih dovoljenj, v letih 2008 in 2009, so imela vsa podjetja Skupine urejena vprašanja čiščenja odpadnih vod, tehnoloških emisij toplogrednih plinov in druga okoljska vprašanja. Kot zavezanci IPPC smo pod drobnogledom Bruslja, zato smo popolnoma presejani.
Na okolje gledamo celostno. Odpadke, ki nastajajo v naših družbah, skušamo izrabiti že v samih procesih. Tako se na primer snovi, ki nastanejo pri proizvodnji piva, uporablja bodisi za živilsko krmo ali se odvaža v določene bioplinske naprave.
Koliko vas okoljska zakonodaja stroškovno obremenjuje?
Precej. Izpostavil bi dve področji: takso za obremenjevanje vode in koncesnino. Takso za obremenjevanje vode plačujemo za tisti delež, ki našemu čiščenju manjka do 100-odstotnega čiščenja. Sicer ne poznam popolnoma, kako je to področje rešeno v ostalih evropskih državah, a menim, da je to v Sloveniji zanimiva anomalija. Če dosežete kriterij za izpust odpadne vode v vodotok, še vedno plačate razliko med dovoljenim izpustom in 100-odstotnim očiščenjem. Ta strošek za nas ni zanemarljiv in ga merimo v 100.000 in več evrih na leto. To je en segment. Veliko pomembnejša je problematika koncesnin, s katero se res dolgo ukvarjamo in je dejansko slovenska posebnost. Pred leti, ko je bil generalni direktor Direktorata za okolje mag. Radovan Tavzes, je delovna skupina prišla do konsenza, da se oblikuje neka formula, po kateri plačujemo koncesnino za črpanje vod, namenjenih za proizvodnjo pijač. Z letom 2004 pa je prišlo do nekega presedana, ko se je tisti dogovorjeni formuli priključil še odstotek od prihodkov na prodano količino pijač. Zakaj je do tega prišlo, težko ocenjujem. Verjetno je bila potreba po dodatnih nenamenskih prihodkih v državnem proračunu. Od takrat Union plačuje najmanj milijon evrov letno za koncesijsko dajatev. Radenska in Pivovarna Laško sta prav tako zavezanca za koncesijo, vendar ima okoljsko ministrstvo težavo pri izdaji odločbe za koncesijo. Ker se vodni viri koristijo tako za prebivalstvo kot za proizvodnjo, ne zna zadev razmejiti in izdati odločbe.
Če pojasnim s primerom: odločbo imamo izdano za vodo Odo, nimamo je pa za pivo. Tako na odločbo o koncesijski dajatvi v teh dveh podjetjih še čakamo. Zelo se borimo, da bi del, ki ga moramo sedaj plačevati za koncesijo, preusmerili na druga okoljska področja – na primer v spodbujanje povratne embalaže ipd. Vodni del želimo znižati na raven, za katero smo se prvotno dogovorili. Takrat je bila dajatev skoraj 6-krat manjša, kot je danes. Taka višina koncesij za vodo pa postavlja slovensko industrijo pijač tudi v nekonkurenčen položaj v primerjavi s tujo konkurenco.
Koliko vas obremenjuje embalažnina?
V zadnjem času je trg odpadne embalaže postal zelo nemiren. Nekatere družbe, ki so podizvajalci družbe za ravnanje z odpadno embalažo, so v privilegiranem položaju, kar na koncu zelo vpliva na višino embalažnine, ki je posledica neke kvazitržne ekonomije. Tisti, ki je v boljši poziciji oziroma fizično razpolaga z materialom, lahko povzroča tržna nesorazmerja. V zadnjem času je postalo zelo pomembno, pri kateri shemi oziroma družbi za ravnanje z odpadno embalažo si. Družbe Skupine Laško smo bile skupaj z Mercatorjem soustanoviteljice sheme Slopak. Zaradi znanih težav smo prišli v situacijo, ko imamo težave na stroškovnem nivoju (plačevanje embalažnine, reševanje družbe itn.). Menim, da bi ta problem lahko enostavno rešilo okoljsko ministrstvo, in sicer z vzpostavitvijo izravnalne sheme. Komunalni del, ki je zelo občutljiv in stroškovno težak, bi se tako enakomerno porazdelil med družbe v skladu s tržnimi deleži, ki jih imajo. Srčno upam, da bo imelo za ta del okoljsko ministrstvo malo več posluha.
Kakšen pomen dajete v Skupini Laško embalaži pri doseganju čim višje konkurenčnosti?
Najprej strateški premislek. Vse družbe Skupine Laško so zavezane k zelo odgovornemu ravnanju z okoljem in z energijo v povezavi s čim bolj kakovostno proizvodnjo. Kar se embalaže tiče, nam je za področji piva in vod primarni interes, da skušamo deleže povratne embalaže povečati. Dosedanje analize potrjujejo dejstvo, da ima oskrba trga s pijačo v povratni embalaži smisel na razdalji 200 do maksimalno 500 kilometrov. Slovenija je zelo primeren zaključen trg, ki ga lahko lokalno pokrivamo. Zaradi kratkih logističnih poti ima povratna embalaža velik okoljski učinek. Če pa gre za daljše prevoze, ki imajo tudi velik okoljski oziroma ogljični odtis, se ta slika precej spremeni. Pomemben dejavnik je tudi teža embalaže. Zaradi teh dejstev naš strateški cilj na tujih trgih ni in ne more biti enak kot na slovenskem trgu. Po eni strani ima lokalno okolje prednost z vidika optimalne logistične oskrbe in varovanja okolja, na drugi strani pa tako postavljamo ovire vdoru neke cenene embalaže, katerega porekla sploh ne poznamo in prihaja na slovenski trg v enormnih količinah, predvsem v segmentu brezalkoholnih pijač.
V Skupini Laško smo se lotili projekta rPET. Lani je začela zgodbo z lažjo plastenko Pivovarna Union, ko je znižala ogljični odtis plastenke za 10 odstotkov. V nadaljnjih korakih želimo povečevati odstotek recikliranega PET v naših plastenkah. Smo že precej daleč. V Pivovarni Union zajemanje in vgrajevanje sekundarnih surovih že poteka. Začeli smo z vgrajevanjem približno 20 odstotkov recikliranih materialov. Podobne korake delata Pivovarna Laško in Radenska.
Ali vas k temu navajajo okoljski ali stroškovni motivi?
Oboji. Za Skupino Laško je vitalnega pomena, da družba za ravnanje z odpadno embalažo deluje tako, da pridemo do kakovostnega recikliranega materiala po normalni tržni ceni. S tem bomo naše poslovanje dodatno stroškovno optimirali. Upal bi si celo reči, da bi lahko ceno PET oziroma stroškov predforme znižali za 15 do 20 odstotkov, kar je ogromno. Ko iščemo vse možne vire za večjo konkurenčnost, smo to priložnost prepoznali kot zelo pomembno. Podobno delajo uspešne družbe v tujini, ki prav tako ne spijo in iščejo vse vidike izboljšav svojih sistemov. V svojo embalažo vgrajujejo že precej nad 50 odstotkov recikliranih materialov.
Kakšen je sedaj tržni odnos med povratno in nepovratno embalažo pijač v Sloveniji?
Na segmentu trgovine prihaja do tega, da je delež nepovratne embalaže pri pijačah izredno visok, tudi nad 70 odstotkov. Zavedamo se, da potrošnika ne prepriča samo nižja cena. Pijača v povratni embalaži je namreč praviloma cenejša od pijače v nepovratni embalaži. Celo 15-odstotna razlika v ceni je očitno za kupce premajhna, da bi kupili na primer pivo v povratni steklenici namesto v pločevinki. Zanimivo, da z visoko stopnjo rastejo diskontni trgovci, ki pa prodajajo pijačo v nepovratni embalaži. Presenečen sem, da največje tekmovanje poteka na segmentu najdražje embalaže. Očitno je slovenski trg zelo usmerjen v nepovratno embalažo.
Kaj naj bi storili, da bi po vzoru na primer Nemčije kupci v Sloveniji prepoznali, da je povratna embalaža okoljsko prijaznejša?
Nismo pristaši radikalnih sprememb. Ocenjujemo, da ne bi bilo dobro, če bi se kar naenkrat za nepovratno embalažo vpeljala taksa, kot je na primer na Hrvaškem. Za nas je pomembno, da se uredi slovenski sistem ravnanja z odpadno embalažo. Najprej področje družb za ravnanje z odpadno embalažo. Kar se pa tiče povratne embalaže, pričakujemo, da bo okoljsko ministrstvo podprlo projekte za spodbujanje nakupa pijač v povratni embalaži. Želimo, da bi skupaj dolgoročno vplivali na ljudi, ki bi se začeli zavedati, da z nakupom povratne embalaže odgovorno ravnamo do okolja.
