| Fitofarmacevtska sredstva | | Irena Kurajić | |
| V Sloveniji za kemična sredstva, ki jih uporabljamo za varstvo rastlin ali rastlinskih proizvodov pred škodljivimi organizmi, uporabljamo izraz fitofarmacevtska sredstva (v nadaljevanju FFS). Sem prištevamo tipične skupine FFS, kot so fungicidi (za zatiranje gliv), insekticidi (za zatiranje žuželk), herbicidi (za zatiranje plevelov), akaricidi (za zatiranje pršic), moluskicidi/limacidi (za zatiranje mehkužcev/polžev) in drugo. Osvetliti želim širšo problematiko uporabe FFS v kmetijstvu, o čemer se le redkokdaj razpravlja, čeprav ostanki FFS ogrožajo vse nas. | |
Zametki uporabe FFS segajo na Kitajsko, kjer so glivične bolezni na rastlinah poskušali zatirati že pred več tisoč leti. Šele z vdorom pepelaste plesni ali oidija (Uncinula necator) po letu 1840 in peronospore vinske trte (Plasmopara viticola) leta 1878 v evropske vinograde pa se je v resnici začela doba kemičnega zatiranja rastlinskih bolezni (Maček, Kač, 1990). Na začetku so množično uporabljali anorganske fungicide, kot sta bordojska in žveplovoapnena brozga. S silovitim razvojem kemične industrije po prvi svetovni vojni so v rabo prišla številna sredstva: za nekatere smo šele po desetletjih rabe ugotovili, da se kopičijo v organizmih (pravimo, da se bioakumulirajo). Obenem njihova koncentracija narašča po prehranskih verigah navzgor, prihaja do t. i. biomagnifikacije.
Slovenija je podpisala Stockholmsko konvencijo o obstojnih organskih onesnaževalih 23. junija 2001 in jo ratificirala leta 2004. Takoj v letu 2004 smo prepovedali najbolj problematična obstojna organska onesnaževala, med njimi insekticide aldrin, dieldrin, heptaklor, heksaklorobenzen, klordan in toksafen. V istem letu so v svetu močno omejili tudi uporabo znanega insekticida DDT, ki deluje nevrotoksično in estrogeno (vpliva na izločanje ženskih spolnih hormonov). Povzroča tanjšanje jajčne lupine pri številnih pticah, je kancerogen in moti delovanje hormonskih žlez. V Sloveniji je fitofarmacevtska raba DDT prepovedana že od leta 1996.
Do tu vse lepo in prav. Občutek imamo, da danes vemo o negativnih vplivih FFS bistveno več kot nekoč, da smo zato prepovedali ali močno omejili najbolj nevarne FFS in da težav s FFS pravzaprav nimamo več. Popolnoma normalno se nam zdi, da sosed s totalnim herbicidom škropi robove svojih vrtnih poti, da se na bližnji vinogradniški kmetiji to leto že desetič odpravljajo z nahrbtno škropilnico v vinograd in da so jabolka na prodajnih policah bleščeča in brez ene same poškodbe. Prav tako je ideal vsakega novopečenega lastnika stanovanjske hiše brezhibna, tik nad tlemi pokošena, s herbicidi obdelana angleška trata. Nikar takšnemu lastniku ne prigovarjajte, da ni z marjeticami ali cvetočo deteljo res nič narobe, ker tvegate dosmrtno zamero, ki se bo najverjetneje dedovala iz roda v rod.
Ali pa bi se morda vendarle morali vprašati, ali FFS res uporabljamo v količinah, predvidenih v navodilih za uporabo, ne prepogosto in ne prepozno, da nam ne bi slučajno zaradi predolge karenčne dobe (to je dobe od uporabe FFS do spravila pridelka) v pridelku ostalo preveč nerazgrajenega FFS, ki bi ogrožal okolje ali naše zdravje?
Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin Republike Slovenije (v nadaljevanju Uprava) ravno zato vsako leto spremlja ostanke pesticidov v živilih rastlinskega in živalskega izvora. Izraz pesticid sicer pokriva vsa FFS kot tudi t. i. biocide – to so kemična sredstva za zatiranje škodljivih organizmov v nekmetijske namene. V nadaljevanju bom zato, ker se statistični podatki tako v Sloveniji kot v svetu nanašajo na pesticide, uporabljala slednji izraz, čeprav je namen tega prispevka osvetliti predvsem problematiko FFS.
Uprava primerja ostanke pesticidov z zakonsko določenimi mejnimi vrednostmi ostankov (t. i. MVO). MVO pomenijo zgornjo dovoljeno koncentracijo posameznega pesticida v živilu. Ta naj ne bi predstavljala nevarnosti za zdravje potrošnika. Zadnji dostopni in obdelani podatki o ostankih pesticidov v živilih segajo v leto 2017, ko so na Upravi določali ostanke pesticidov v 894 vzorcih živil. Od tega je bilo 38 % sadja, 38 % zelenjave, 7,5 % žit in izdelkov iz žit, 7,5 % živila živalskega izvora in 9 % ostalih predelanih živil. Analize so pokazale, da je skoraj polovica vseh vzorcev (47,4 %) vsebovalo ostanke enega ali več pesticidov. Vseeno 97,4 % analiziranih živil ni vsebovalo vrednosti pesticidov, ki bi presegale mejno vrednost. V 23 vzorcih, kar predstavlja le 2,6 % analiziranih živil, pa so bile vrednosti presežene vsaj pri enem pesticidu.
Kaj je torej pri tem problematičnega? Na videz nič – dokler se ne zaveš, da je 894 vzorcev živil zgolj kaplja v morju ogromne količine živil, ki jih v Sloveniji kupimo vsakodnevno. Na osnovi tako majhnega vzorca analiziranih živil pač ne moremo posploševati, da objavljeni rezultati analiz veljajo za večino živil v prodaji. Še manj lahko govorimo o tem na ravni Evropske unije. Tu so po zadnjih podatkih Evropske agencije za varno hrano (EFSA) v letu 2017 analizirali 88.247 vzorcev živil, torej 99-krat več kot v Sloveniji, in to na območju, ki ima približno 250-krat več prebivalcev kot Slovenija in temu primerno večjo potrošnjo živil. V Evropski uniji je bilo analiziranih živil s presežnimi vrednostmi posameznih pesticidov 4,1 %, kar je več kot povprečno v Sloveniji, rezultati pa so še manj reprezentativni kot pri nas.
Naj te rezultate analiz prevedem še v drugačen jezik: če bi dejansko šlo za reprezentativni vzorec živil (pa ne gre), bi to pomenilo, da v Sloveniji z veliko verjetnostjo pri vsakem četrtem obisku trgovine kupite živilo, ki vsebuje prekomerno količino ostankov pesticidov, če imate v nakupovalni košari vsakokrat samo 10 različnih živil. Če jih imate 20, boste doma uživali živilo s preveč pesticidi že po vsakem drugem obisku trgovine. Ker pa vzorci niso reprezentativni, pravzaprav ne vemo, kako pogosto uživamo hrano s preveč pesticidi.
Omeniti pa je potrebno še eno težavo: da v hrani niso ostanki le enega pesticida, temveč več različnih. V kaj natanko se sestavine pesticidov presnovijo, kako med seboj reagirajo različne aktivne snovi in njihovi razgradni produkti, na kaj se ti ostanki vežejo v organizmu, kakšen vpliv ima pri tem mikro in nanoplastika v telesu, vse to so področja, o katerih imamo več vprašanj kot odgovorov.
Poleg tega smo v Sloveniji prehransko v veliki meri odvisni od drugih držav. Stopnja samooskrbe se pri krompirju, zelenjavi in medu po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije namreč že leta zmanjšuje. Zato smo v letu 2018 več kot polovico omenjenih živil uvozili. Pri tem smo, hote ali nehote, izpostavljeni morebitnim nedovoljenim praksam, ki jih v tujini uporabljajo pri uporabi pesticidov. Če pa gre za države izven Evropske unije, ki imajo nemalokrat drugačno zakonodajo na področju zdravja in okolja, pa lahko o stanju in prehranski varnosti živil res samo ugibamo.
V letu 2016 je bilo sicer znotraj 28 držav Evropske unije skupno prodanih enormnih 372,1 milijona kilogramov pesticidov, od tega 45 % fungicidov in baktericidov, 34 % herbicidov ter 10 % insekticidov in akaricidov (Eurostat). Za Slovenijo obstajajo podatki za leto 2017. Takrat smo prodali 1,1 milijon kilogramov pesticidov, dejansko pa porabili na kmetijskih površinah v Sloveniji 510.000 kg pesticidov. Daleč največ, kar 409.000 kg pesticidov, porabimo v Sloveniji v vinogradih in nasadih jablan (SURS, 2019). Povprečno jabolko iz konvencionalne pridelave je tako v enem letu škropljeno kar 22 do 25- krat! Pri tem ni Slovenija, seveda, nikakršna izjema. V Sloveniji prodamo manj kot pol odstotka vseh pesticidov v Evropi. Večino, več kot 50 % evropske količine pesticidov, prodajo v Španiji, Franciji, Italiji in Nemčiji. Slednji dve ter Madžarska, Avstrija in Hrvaška pa s svojimi pridelki obilno zalagata police mnogih slovenskih trgovin, kar pomeni, da takšna hrana pristane tudi na naših krožnikih.
Je mogoče, da pri vseh teh pomislekih rahlo pretiravam? Bi morala na splošno bolj zaupati uporabnikom FFS pri nas in v svetu, kot jim v resnici zaupam? Naj vam ponazorim s primerom, zakaj ne zaupam in zakaj pri lastni pridelavi že leta ne uporabljam nobenega FFS. Predpogoj, da lahko uporabniku FFS zaupam, je, da je strokovno usposobljen za uporabo FFS, da ima sam odgovoren odnos do okolja in da mu ni vseeno za potrošnika, ki bo njegovo hrano užival. Če nekomu ni vseeno za potrošnika, bi mu tudi za ljudi, ki delajo na njegovih kmetijskih površinah, moralo biti mar.
Primer novodobnega suženjstva pri pridelavi paradižnika na jugu Italije zelo nazorno kaže, kako zelo je lastnikom podjetij popolnoma vseeno za pridelovalce, potrošnike in – o tem sploh ne dvomim – za okolje. Jones in Awokoya sta v juniju 2019 v svojem raziskovalnem novinarskem prispevku podrobno poročala o nečloveškem izkoriščanju ilegalnih migrantov za obiranje paradižnika. Največ migrantov se nahaja na Siciliji in Kalabriji, prihajajo pa večinoma iz afriških držav, kot so Gambija, Gana, Nigerija, Sudan in Somalija. Mnogi so brez dovoljenja za bivanje in delo, nastanjeni so v opuščenih ruševinah stavb in pod nadzorom italijanske mafije. Vsak dan pobirajo paradižnik pri 40 0C po 12 ur na dan za izjemno nizko plačilo – če ga sploh dobijo. Rasistični napadi na delavce so pogosti, tudi s smrtnim izidom. Posebni poročevalec Združenih narodov je v jeseni 2018 opozarjal, da je približno 400.000 delavcev v kmetijstvu v Italiji žrtev izkoriščanja, organizacija Indeks globalnega suženjstva (»Global Slavery Index«) pa je ocenila, da je bilo v letu 2018 v Italiji suženjsko izkoriščanih približno 50.000 delavcev. Gre za sistematično izkoriščanje ljudi v industriji paradižnika, kjer se v Italiji letno obrne približno 3,1 milijarde evrov. Takšne in druge paradižnike nato supermarketi celo označujejo kot živila, pridelana na način, ki ne izkorišča delavcev. Raziskovalna novinarja sta pri svojem delu hitro ugotovila, da so takšne oznake popolnoma nezanesljive in mnogokrat namerno zavajajoče.
Podjetjem, ki delujejo na takšen način, naj jaz torej zaupam, da skrbijo za okolje in zdravje potrošnika in da uporabljajo FFS na predpisan način v predpisanih količinah? Zdrav razmislek pove, da so uporabljene prakse zelo, zelo vprašljive, s tem pa tudi kakovost uvoženega paradižnika. Paradižnik je le eden od primerov, kjer je način pridelave problematičen. Podobne primere najdemo pri pridelavi pomaranč, mandarin, grozdja, jagod, zelenjave in še bi lahko naštevala. Kaj lahko torej storimo?
Kot potrošniki izbirajmo, če je le mogoče, lokalno pridelano hrano od znanih pridelovalcev. Naj vam ne bo žal časa, da vzpostavite oseben stik s pridelovalcem in se zapeljete na njegovo kmetijo po pridelke. Na trgovskih policah izbirajte ekološko pridelane domače izdelke s certifikatom, saj je pri ekološki pridelavi uporaba kemično sintetiziranih FFS prepovedana, sistem nadzora v Sloveniji pa učinkovit. Če imate na voljo lastne površine, pridelajte čim več lastne zelenjave in sadja brez uporabe FFS. Pri tem je nujno izobraževanje. Na trgu je nekaj dobrih slovenskih priročnikov izkušenih vrtnarjev, so odlične spletne strani in strani na družbenih omrežjih z izobraževalnimi vsebinami. Zgodaj spomladi nekateri pridelovalci organizirajo tudi delavnice, na katerih lahko dobite vrsto informacij, kako pridelati hrano brez FFS. Ekološka pridelava je namreč mnogo več kot zgolj opustitev rabe FFS.
Širše gledano pa je nujno ozaveščanje vzgojiteljev in učiteljev na vseh ravneh šolanja o problematiki FFS, saj imajo pri delu možnost širiti zavest o pomenu in pridelavi zdrave hrane med mlade ljudi. Pomembno vlogo in odgovornost do potrošnikov imajo mediji, tako tiskani kot elektronski. Na ravni občin se povezujmo in ponudimo svoje ekološke pridelke na lokalnih prireditvah. Na državni ravni in na ravni Evropske unije pa so nujne večje spodbude za ekološko pridelavo in za izobraževanje pridelovalcev in potrošnikov za zmanjšanje uporabe FFS. Izobražen potrošnik je namreč tisti, ki ga bodo trgovci z živili – in s tem tudi pridelovalci – morali slišati. Vsak od nas torej lahko premika stare, zakoreninjene vzorce. Pa začnimo!
