| Agroživilstvo in okolje | | dr. Darja Majkovič | |
| Najpomembnejši vplivi hrane na okolje so posredni, povezani s procesi v primarni kmetijski proizvodnji in tudi industrijski predelavi. Vanje so vključeni: poraba energije v procesu obdelave, npr. strojna raba za kultiviranje obdelovalnih površin, ogrevanje hlevov, rastlinjakov, posredno pa tudi proizvodnja kemikalij, strojne opreme, zgradbe, poraba vode, nastajanje odpadkov v kmetijstvu in predelovalni industriji, uporaba mineralnih gnojil in pesticidov, emisije živali, vsi procesi v povezavi z rabo zemljišč in prevoza. Kot kažejo podatki iz okoljskega poročila MOP, se negativni vplivi kmetijstva na okolje ne zmanjšujejo. | |
Neposredni vplivi porabe hrane so manjši, povezani so z vožnjo po nakupih, porabo energije za kuhanje in hlajenje ter nastajanjem organskih odpadkov in odpadne embalaže. Zaznane spremembe vzorcev potrošnje prav tako doprinesejo k okoljskemu onesnaževanju, če omenimo premik povpraševanja od lokalnega in sezonskega sadja in zelenjave k uvoženemu in nesezonskemu sadju in zelenjavi ter splošno globalizacijo trga hrane. To močno povečuje obseg prevoza, hlajenja in zamrzovanja, temu ustrezno pa se povečujejo vplivi v zvezi z energijo. Beleži se tudi povečana raba predelane hrane in vnaprej pripravljenih jedi. Predelovanje večje količine hrane vodi k povečani količini energije in snovi ter večjim količinam odpadne embalaže (EEA, 2007).
Manjša podjetja pozabljajo na okolje
Živilskopredelovalna industrija je globalno gledano ena najbolj razširjenih industrijskih branž in posledično izjemno pomemben porabnik energije ter ostalih dragocenih naravnih resursov. Če pogledamo slovensko živilskopredelovalno industrijo nekoliko podrobneje, lahko navedemo, da je bilo v letu 2009 v 560 podjetjih živilskopredelovalne industrije zaposlenih 13.329 delavcev. Število zaposlenih v panogi upada in je v primerjavi z letom 2000 manjše za skoraj 32 odstotkov. Vendar se že ugotavlja povečanje števila registriranih podjetij v panogi in to kljub razmeroma neugodnim ekonomskim razmeram v zadnjem obdobju. V primerjavi z letom 2004 je bilo registriranih skoraj tretjino več podjetij, če pa primerjamo z letom 2000, je število večje za skoraj 45 odstotkov. Praviloma gre za mikro in majhna podjetja, ki zaposlujejo zelo malo delavcev. Kaže, da v dejavnosti proizvodnje hrane podjetniki še zaznavajo poslovne možnosti (KIS, 2009). Ob tem se nam je porodilo vprašanje, ali zaznavajo poslovne priložnosti tudi v reševanju okoljskih izzivov. Praviloma se mala podjetja s tovrstno problematiko ne ukvarjajo sistematično (ECAP, 2011). V bazi GZS (GZS, 2011) najdemo le štirinajst podjetij, članov Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij Slovenije, z okoljskimi priznanji, v veliki večini gre za ISO 14001. Seveda pa je moralo precej živilskih podjetij zaradi izpolnjevanja zakonodajnih zahtev pridobiti IPPC okoljevarstvena dovoljenja za obrate oziroma naprave, ki povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega, denimo Perutnina Ptuj, Farme Ihan, Skupina Panvita itd.
Sirotka bremeni okolje, a je dragocen proizvod
Okolje, v katerem živimo, je nasičeno z odpadki, ki jih je potrebno pravilno ponovno uporabiti, predelati in/ali odstraniti (med njimi najdemo veliko odpadkov organske narave), njihov pomemben povzročitelj pa je tudi agroživilstvo. Ti odpadki se lahko v nadaljnjih tehnoloških postopkih ponovno uporabijo, kot je to razvidno na primeru Pivovarne Laško. Tukaj se odpadna pivovarska voda kot organski substrat že uporablja za proizvodnjo bioplina. Pred nedavnim so potekale tudi raziskave o možnosti posodobitve in povečanja produkcije bioplina z uvajanjem novega substrata, tj. odpadnih pivovarskih kvasovk. Slednje je namreč potrebno pred prodajo na trg dehidrirati zaradi zakonodajnih zahtev, kar pomeni precejšnjo dodatno porabo energije. Možnost uporabe odpadnih kvasovk za proizvodnjo bioplina tako na eni strani pomeni znatno zmanjšanje energetskih stroškov in povečanje proizvodnje bioplina na drugi strani (Medjedović, 2009). Drug primer organskega odpadka predstavlja sirotka kot stranski produkt v tehnološkem procesu proizvodnje sira ali kazeina. 70 odstotkov hranil v sirotki predstavlja laktoza, torej je izjemno bogata s hranili, ima pa tudi rahlo kisel pH. Onesnaževalno breme sirotke je zelo veliko (5.000 l sirotke predstavlja enakovredno breme kot količina komunalne odplake, ki jo dnevno proizvede 2.000 ljudi). To močno onesnaževalo je po poročanju mnogih tujih avtorjev še pred dekado ali dvema pogosto končalo v kanalizaciji.
Vendar pa nova spoznanja o hranilni vrednosti proizvoda, ki postaja zanimiv ne samo za živilce, ampak tudi za farmacijo, ter večja okoljska osveščenost ob sočasni poostreni okoljski zakonodaji pripomorejo k odgovornejšemu ravnanju ključnih akterjev (Leban, 2006). V mlekarski industriji predstavlja sirotka količinsko izjemno pomemben stranski proizvod. Za proizvodnjo kilograma poltrdega sira potrebujemo 9,5 l mleka, pri čemer nastane 8,5 l sirotke (pri trdih sirih še več), kakor so pojasnili v Pomurskih mlekarnah. Tam sirotko koncentrirajo in prodajajo v obliki koncentrata, razmišljajo pa o nanofiltracijah in sušenju posameznih komponent sirotke. Sirotka je kot odpadek mlečnopredelovalne industrije lahko tudi obnovljiv vir energije. Tako so marsikje odpadki mesnopredelovalne in mlekarske industrije že obravnavani kot obnovljiv vir energije, zaradi njihove možne pretvorbe v energetsko bogate spojine (npr. etanol, biodiesel, metan) kakor tudi zaradi drugih oblik izrabe ogljika (Leban 2006).
Metoda LCA marsikaj pojasni
Kakšno je okoljsko breme posameznih (slovenskih) prehranskih proizvodov, lahko vrednotimo tudi z že široko uporabljano metodo LCA (life cycle assesment). Rezultati številih raziskav namreč kažejo, da želijo potrošniki v razvitih državah izbirati tiste prehranske proizvode, ki izpričujejo čim manjše vplive na okolje med njihovo proizvodnjo (Boer, 2002; Roy s sod., 2009). V Sloveniji so tovrstne raziskave o okoljskem bremenu živilskih proizvodov med njihovo življenjsko dobo žal še vedno prej izjema kot pravilo. Želimo si, da bi bile potrošnikove zahteve po popolni informacijski transparentnosti tistega, kar vsak dan užijemo, močnejše. Na ta način bi predstavljale gonilo natančnejše obdelave in razkritja tovrstnih podatkov s strani raziskovalnih institucij in predvsem s strani proizvajalcev in predelovalcev.
Viri in literatura:
Boer, D. I. J. M. 2002. Environmental impact assessment of conventional and organic milk production. Livestock Production Science 80 (1–2), 69–77.
ECAP. 2001. Environmental Compliance Assistance Programme for SMEs. Small, Clean and Competitive. http://ec.europa.eu/environment/sme/programme/programme_en.htm.
EEA. 2007. State of the environment. Europe’s environment. The fourth assesment. Report 01/2007.
GIZ mlekarstva. 2007. http://www.radiimamomleko.com/.
GZS. 2011. Podjetja z okoljskimi priznanji. http://www.gzs.si/katalogi/zacetna_stran_kataloga.asp?kat=032.
KIS. 2009. Poročilo o stanju kmetijstva, živilstva in gozdarstva v letu 2009.
http://www.mkgp.gov.si/fileadmin/mkgp.gov.si/pageuploads/Aktualno/Porocilo_o_stanju_kmetijstva_2009/POROCILO_ZP_2009_splosno_2-12-10_koncno.doc.
Leban, J. 2006. Načini predelave sirotke kot reševanje okoljevarstvenih problemov v mlekarstvu: diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko.
Medjedović, A. 2009. Vpliv različnih pivovarskih odpadkov na proizvodnjo bioplina z granuliranim muljem iz UASB reaktorja: diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko.
Roy, P. s sod. 2009. A review of LCA on some food products. Journal of Food Engineering 90, 1–10.
