Ekodizajn embalaže
| Avtor: Jože Volfand |
Nova strokovna knjiga Oblikovanje in razvoj okolju primernejše embalaže avtorja dr. Gregorja Radonjiča, ki je predstojnik Katedre za tehnologijo in podjetniško varstvo okolja na mariborski univerzi, res govori o embalaži. Toda prvi stavek iz avtorjevega predgovora h knjigi je zelo utemeljen, ko zapiše, da je embalaža precej kompleksnejši proizvod, kot se zdi na prvi pogled. Prav v strokovnem panoramskem osredotočanju na številna vprašanja, povezana z embalažo in njeno vlogo v našem življenju in razvoju družbe, je njena posebna vrednost. Embalaža je torej več kot embalaža. Ali se tega proizvajalci in uporabniki zavedamo? Dr. Gregor Radonjič meni, da še ne.
Ali želi naslov vaše knjige, ki se problemsko osredinja na oblikovanje in razvoj okolju primernejše embalaže, sporočiti, da kot strokovnjak pričakujete hitrejše spremembe v inoviranju embalaže? Bralec knjige ne more prezreti, da ste pri navajanju primerov oblikovanja embalaže povzemali tujo prakso. Zakaj?
Eden od namenov knjige je prav ta: pokazati, kako intenzivno poteka inoviranje embalaže s poudarkom na trajnostnem razvoju. Res je sicer, da v knjigi prevladujejo primeri ekodizajna in razvoja embalaže iz drugih držav. Razloga sta dva. Prvi je ta, da sem s tem želel predstaviti, kako resno k problematiki embalaže in pakiranja pristopajo v številnih tujih podjetjih. Ko podrobneje spremljaš to sicer izrazito večdisciplinarno področje, je jasno, da postaja problematika varstva okolja v povezavi z embalažo ne le svetovni trend, ampak tudi eden ključnih motivacijskih ter razvojnih dejavnikov panoge. Vse to je v knjigi prikazano in podprto s številnimi primeri in študijami. Želel sem celovito in sistematično prikazati, kakšne trende diktirajo razvitejša gospodarstva. Drugi razlog, zakaj v knjigi prevladujejo primeri tuje prakse, je nizka odzivnost slovenskih podjetij povabilu, da bi svoje dosežke predstavila v knjigi. V dvanajst podjetij, za katera vem, da vsaj približno aktivno razvijajo embalažo, sem poslal povabilo, naj pripravijo kratko predstavitev svojin inovativnih dosežkov, kar bi brezplačno objavil v knjigi. Odzvala so se samo tri in so tudi predstavljena v knjigi.
Je v drugih državah bolje?
Ker zelo aktivno spremljam dogajanje na področju embalaže v povezavi s trajnostnim razvojem, lahko primerjam situacijo v Sloveniji in v drugih gospodarsko razvitejših državah. Zatakne se lahko že pri razmišljanju vodilnih. Ti na okoljsko problematiko embalaže marsikdaj še vedno gledajo preveč ozko. Podobno je tudi z oblikovalci. V razmišljanjih namreč prepogosto kot edini bistven prevladuje kriterij sposobnosti reciklaže. Ta je sicer pomemben, a vedeti je treba, da so tehnologije reciklaže danes že tako napredovale, da se dajo vsi osnovni embalažni materiali učinkovito reciklirati in da so tu razlike med njimi vse manjše. Sodobni okoljski kriteriji za izdelke, vključno z embalažo, so precej širši. To zavedanje je še vedno premalo prisotno v razmišljanjih tistih, ki so odgovorni za razvoj in oblikovanje embalaže.
Toda koncept ekodizajna proizvodov si šele ustvarja svoje mesto v poslovni in razvojni politiki podjetij. Ali se vam ne zdi, da gre še vedno bolj za koncept in manj za prakso? Kakšno konkurenčno prednost pridobi podjetje z okoljskim načrtovanjem embalaže?
Imate prav, ekodizajn je v svojem bistvu dokaj širok koncept. Ključno pa je, da mora okoljsko optimiziranje vključevati več faz v življenjskem ciklu izdelka. Taka je tudi njegova definicija po standardu ISO in glavna razlika z načrtovanjem, ki upošteva samo en vidik. Z ekodizajnom embalaže je enako. Toda ekodizajn danes ni več le nekakšen ekskluziven koncept, je bistveno več. Vse bolj prihaja tudi v zakonodajo za različne skupine izdelkov in postaja predmet standardov ISO. Tudi serije ISO 14000. Toda za sodobni ekodizajn je zelo pomemben premik v razmišljanju. Pozornost pri načrtovanju oziroma razvoju izdelka mora biti namreč usmerjena v življenjski cikel. Tu pa se lahko začne zapletati, saj je res vprašanje, ali vsi, ki so odgovorni za razvoj, razumejo koncept okoljskega življenjskega cikla in način, kako naj ga integrirajo v načrtovanje in kakšne bodo koristi od tega. Problem je tudi, kako pridobiti podatke. Te lahko omogoči le nekdo, ki ima res dober vpogled v metodologijo in podatkovne baze.
Konkurenčna prednost podjetij – da ali ne?
S precej veliko gotovostjo je mogoče trditi, da bo ekodizajn dobival vse večjo veljavo v okoljski zakonodaji EU. Opaža se namreč premik od okoljskih kriterijev za procese k proizvodom s postavljanjem novih in novih zahtev zanje. Z ekodizajnom lahko podjetje celovito razmisli o učinkoviti rabi surovin in materialov, kar je povezano z vse višjimi stroški zanje. Ekodizajn embalaže je lahko pomemben del širše okoljske politike in ugleda podjetja. Okolju primernejši proizvodi postajajo vse bolj prisotni in prepoznavni in brez ustrezne embalaže njihov profil ni celovit. V okviru zelenega javnega naročanja pomeni embalaža pomemben kriterij v okviru meril za izbor ponudb za gostinske storitve, živila in pohištvo. Odpadna embalaže je pomemben vir koristnih sekundarnih snovi, zato je mogoče tudi z ekodizajnom učinkoviteje vzpostaviti krožne tokove odpadne embalaže.
V kriznih razmerah so se proizvajalci embalaže stalno srečevali z zahtevami kupcev po optimizaciji embalažnega materiala, saj so želeli zmanjšati porabo materialov in transportne stroške. Racionalizacija je bila upravičena, pretirana dematerializacija je sporna. Zakaj?
Pri odgovoru na to vprašanje je treba izhajati iz osnovne funkcije embalaže, tj. njene zaščitne funkcije. Embalaža obstaja zato, ker obstajajo drugi izdelki. Na to se prepogosto pozablja. Skratka, embalaža ima izjemno pomembno družbeno vlogo: varuje vire, snovne in energijske, ki so bili vloženi v pakirani izdelek. Če pakirano blago ni ustrezno zaščiteno, se količine odpadkov samo še povečujejo. Zato je pretirana dematerializacija sporna. To vprašanje postaja vse pomembnejše tudi ob diskusijah o vse večjih potrebah po hrani v prihodnje zaradi rasti svetovne populacije. Ob omejenih naravnih virih je učinkoviteje zmanjševati izgube hrane, ki so sicer v svetu enormne, kot pa vse staviti samo na povečevanje proizvodnje. In učinkovita embalaža ima pri tem izjemno vlogo. Seveda to ne pomeni, da se z embalažo tudi ne pretirava. Seveda se, tudi na to opozarjam v knjigi. Vprašanje je, na osnovi katerih kriterijev se npr. embalerji odločajo za debelino oziroma maso embalaže za svoje izdelke. Da ne omenjamo trgovcev in uporabe folij, pladnjev, vrečk …
V knjigi prikazujem primer, kakšni so lahko potencialni prihranki embalaže za različne skupine izdelkov, ki so jih izračunali v Veliki Britaniji. Če bi vsi uporabniki embalaže za podobne izdelke prešli na embalažo z najmanjšo maso, ki še ustrezno varuje pakirano blago, bi bili prihranki lahko zelo veliki. Ne gre le za manjšo količino uporabljenih surovinskih virov in posledično manj odpadkov ter emisij toplogrednih plinov, pač pa tudi za zniževanje materialnih stroškov in embalažnino.
Določitev optimalne debeline oziroma mase embalaže za določen izdelek je eden od temeljev ekodizajna, določitev pa mora temeljiti na tehtnem premisleku in ustreznih podatkih. Ne razumem, zakaj bi bila optimizacija embalaže samo stvar kriznih razmer. V njem mora podjetje prepoznati stalen stroškovni interes skupaj z družbeno odgovornostjo. Z okoljsko optimizacijo podjetja zmanjšujejo rizike. Toda to ne velja le za embalažo, ampak za celovit pristop k izdelku. Med drugim se v EU z največjim zamahom pripravlja uvajanje t. i. okoljskega odtisa proizvodov, ki bo temeljil na analizi okoljskih življenjskih ciklov, vključujoč embalažo. Prav zanima me, v koliko slovenskih podjetjih se pripravljajo na to.
Kampanje proti uporabi plastične embalaže se ne ustavljajo. Razlogov je več, a kljub temu uporaba plastične embalaže narašča. Katera embalaža je lahko alternativa plastiki, ki jo potrošniki kljub vsemu najraje uporabljajo? Je rešitev v novih materialih in v reciklaži?
Kaj kritike plastične embalaže sploh moti? Predvidevam, da v glavnem to, da je ta material biološko nerazgradljiv. A biološko nerazgradljivi so tudi steklo ter kovine oz. pločevinke. Za stik živil s plastično embalažo obstajajo kar ostra zakonodajna merila med materiali. Več afer v zadnjih letih je bilo povezanih npr. s kartonsko embalažo, ki je bila potiskana z neustreznimi tiskarskimi sredstvi, ki so prodirala v živila, in z izvorom lesa iz nelegalno posekanih gozdov.
Stvari niso vedno take, kot meni laična večina, in to posebej velja za plastično embalažo. Pred tremi leti so v skupni avstrijsko-nemški študiji objavili podatke o tem, kaj bi se zgodilo s popolno zamenjavo plastične embalaže z drugimi embalažnimi materiali v EU. Na kratko povzemam ugotovitve, več pa je opisano v knjigi: celotna masa embalaže bi narastla za 3,6-krat, raba energije bi narastla za 2,3-krat oziroma za 1,24 milijona GJ na leto, kar je primerljivo z energijo za ogrevanje 20 milijonov stanovanj. Emisije toplogrednih plinov naj bi se povečale za 2,7-krat, kar je količinsko primerljivo z letnimi emisijami 21 milijonov vozil. Izračuni so bili seveda opravljeni za celoten življenjski cikel embalažnih materialov, vključujoč transport. Tako kot tehnična plastika v avtomobilih in letalih zmanjšuje porabo goriv, jo tudi plastična embalaža med transportom blaga. Nisem še slišal, da bi kdo zahteval zamenjavo plastike v avtomobilih, letalih, vlakih, elektronskih napravah.
Poleg tega je reciklaže vse več.
Tehnologije reciklaže plastenk so tako napredovale, da je danes tehnološko že mogoče proizvesti tako kakovosten reciklirani material, iz katerega se da proizvesti popolnoma reciklirane plastenke za pijačo. Res je, večslojnih plastičnih folij in filmov ni mogoče reciklirati. Toda razmerje med količino uporabljene embalaže in maso pakiranega proizvoda je največkrat tako ugodno, da je raba virov v teh primerih tako majhna, da ob primerni energetski izrabi embalaže odtehta nezmožnost njene reciklaže. Skratka, treba je gledati embalažo v njenem celotnem življenjskem ciklu in ne le kot odpadek. Nobenemu embalažnemu materialu ne dajem prednosti, a je kljub temu treba znati objektivno ocenjevati stvari.
Oblikovanje za reciklažo ste povezali z življenjskim ciklusom izdelka. Kako so razvite reciklažne tehnologije v EU? Vprašanje je pomembno tudi zato, ker iz reciklatov že nastajajo kakovostni proizvodi. Hkrati pa so močna opozorila, da embalaža iz reciklatov ni primerna za embaliranje živil. Kakšno je vaše mnenje?
Dejstvo je, da se je EU odločila ubrati smer družbe recikliranja in ena od zahtev zanjo so učinkovite tehnike reciklaže. Vendar je eden resnih problemov reciklaže ta, da embalaža ni vselej vnaprej pripravljena za reciklažo. To je eden od smislov in nalog ekodizajna: pripraviti embalažo tako, da bo njena reciklaža tehnološko in ekonomsko učinkovita. Gre za izbor pravilnih kombinacij osnovnih in pomožnih materialov. Še pri tako napredni tehnologiji reciklaže bo na koncu namreč pomembno, kako sta bili opredeljeni izbira materialov in konstrukcija v začetni fazi načrtovanja izdelka. Okoljsko neodgovorno je npr. obarvati plastenko zeleno ali modro samo zaradi povečevanja prodaje, pri tem pa ne razmišljati o tem, ali bo taka embalaža sploh imela kakšno vrednost kot odpadek. Res pa je, da lahko v reciklirane materiale, npr. v plastiko ali karton, zaidejo potencialno škodljive snovi. Kontrola kakovosti reciklatov je drugo področje, ki bo imelo v prihodnje pomembno vlogo.
Zakaj se stroka ne more poenotiti o pojmu trajnostna embalaža? Ker v življenju ni nič trajnostnega?
Ključno se mi zdi, da se embalaža vidi kot pomemben dejavnik, ki pozitivno vpliva na doseganje ciljev trajnostnega razvoja, ne pa kot nekakšen nepotreben balast, ki samo povzroča gore odpadkov. Trajnostni vidik embalaže vključuje njeno vlogo pri trajnostni rabi virov. To ne velja le za trajnostno rabo embalažnih materialov, ampak predvsem za učinkovito zaščito pakiranega blaga. Če se na embalažo gleda kot na celovit del proizvoda, lahko z vidika trajnostnega razvoja pomeni rešitev, nasprotno pa se lahko zaznava kot problem. Globalizacija trgovine, spremembe življenjskih slogov, demografske spremembe, prehranska kriza in celovite primerjalne analize embalaže in pakiranih izdelkov glede vplivov na okolje so embalažo začele prikazovati v novi luči doseganja ciljev trajnostnega razvoja. Pojem »trajnosti« v povezavi z embalažo se v eksaktnem pomenu nanaša na embalažo, ki sledi takim družbenim trendom. Res pa je, da mnogi še vedno enačijo pojem trajnostnega razvoja z varstvom okolja, kar je napačno. Če pojem trajnostnega razvoja razumemo v njegovem celovitem smislu, kar pomeni, da so zajeti poleg okoljskih še ekonomski in socialni vidiki, tudi pojem trajnostna embalaža dobi nov kontekst. Če se trajnostna embalaža enači le s sposobnostjo reciklaže, je seveda uporaba tega pojma brezpredmetna. Če že govorimo, da je razvoj lahko trajnosten, če govorimo o trajnostni rabi virov, trajnostni potrošnji, trajnostni gradnji in podobno, verjetno ni zelo narobe, če uporabimo tudi besedno zvezo trajnostna embalaža. Z uporabo pojma »trajnostno« želimo vselej poudariti smer in cilj razvoja. Podobno naj bi veljalo tudi za trajnostno embalažo, ki je kamenček v mozaiku trajnostnega razvoja.
