| Pakirna industrija | | Jože Pojbič | |
| Murskosoboška družba Transpak, specializirana za proizvodnjo transportnih in pakirnih sistemov za industrijo pijač, je krizo, ki se je najbolj pokazala v letu 2009, kljub drastičnemu zmanjšanju naročil in skoraj prepolovljenim prihodkom – ti so jim z 11 milijonov evrov leta 2008 padli na 6 milijonov leta 2009 – preživela dobro. Obdržali so skoraj vse zaposlene, sedaj pa že dodatno zaposlujejo, povečujejo pa se jim tudi prihodki. | |
»Leto 2010 je bilo za nas že povsem normalno poslovno leto. Ustvarili smo 8,6 milijona evrov prihodkov, za letos pa načrtujemo nadaljnjo rast obsega posla. Prvi letošnji meseci so bili zelo močni in nikoli še nismo imeli toliko naročil. Podobno pričakujemo v drugi polovici leta. Načrtujemo, da bomo v vsem letu ustvarili krepko čez 10 milijonov evrov prihodkov,« pravi eden od treh solastnikov in direktorjev Transpaka, Andrej Frangež.
Pravite, da je kriza skoraj že mimo. Ali je trg polnilne in pakirne opreme po njej kaj drugačen, kot je bil pred njo?
Je drugačen. V Evropi poraba pijač stagnira oziroma celo pada, na primer poraba piva vsako leto pade za odstotek ali dva. Zato v tukajšnji industriji pijač ni več povsem novih, tako imenovanih »greenfield« naložb. Te so bile sicer vedno prevelike za nas. V Evropi se sedaj samo vzdržuje, zamenjuje ali preseljuje obstoječo opremo v obstoječih polnilnicah, za to pa smo z našo majhnostjo in prilagodljivostjo zelo primerni.
Obenem se izdelki močno diverzificirajo – ista vsebina se pojavlja v vedno več različnih velikostih in oblikah embalaže, zato so vedno večje tudi zahteve do proizvajalcev polnilne in pakirne tehnike. Prehodi med različnimi vrstami embalaže morajo biti avtomatski, samo s pritiskom na gumb. To pa zahteva veliko prilagodljivost tako strojne opreme kot krmiljenja in programske opreme. Poleg tega je zaradi varčevanja proizvajalcev pijač delovna sila, ki dela na naši opremi, vedno manj izobražena in vedno slabša. Neizobraženi, priučeni delavci tako delajo z vedno bolj zahtevnimi in zapletenimi stroji, zato mora biti oprema brezhibna. Močno se čuti tudi varčevanje pri potrošnem materialu, folijah, papirjih, kartonih, ki so vedno tanjši in manj kakovostni. Tudi to mora oprema prenesti brez zastojev.
Kako pa se je spremenil sam trg in kaj se dogaja z naložbami?
Trg pijač in s tem polnilne in pakirne opreme se spreminja predvsem tako, da se zaradi evropske stagnacije naložbe selijo tja, kjer še pričakujejo rast, to je v Južno Ameriko, Afriko in Azijo. Tudi mi se zato poskušamo organizirati tako, da bi sledili temu trendu. V Evropi imamo večja tržišča solidno pokrita in jih obdelujemo, morda bi morali malo bolje pokriti le vzhod Evrope. Multinacionalkam in njihovim naložbam sledimo preko njihovih central, da pa bi lažje prišli do manjših investitorjev na drugih celinah, smo lani naredili pomemben, zahteven korak, ki ni brez tveganja. Prevzeli smo namreč naše dosedanje partnersko podjetje Packing Invest v Belgiji, s ciljem, da povečamo našo aktivnost in obdržimo stik s tržišči. Lani in letos smo tako utrdili položaj in poslovanje obeh podjetij. Celotno belgijsko proizvodnjo smo prenesli sem, v Mursko Soboto, v Belgiji pa sta ostala prodaja in inženiring za projekte. Skupaj je v prevzeti družbi 30 zaposlenih. Ta korak je zahteval ogromno truda, usklajevanja kultur obeh podjetij in prilagajanja, toda dejstvo je, da je iz Slovenije na nekatere tuje trge težko prodajati, zato smo na teh trgih vedno iskali partnerska podjetja. Angležem pač mora prodajati Anglež, Nemcem Nemec, v Afriki, na primer v Nigeriji, pa je tako, da za Slovenijo v glavnem še niso niti slišali, za Belgijo in Belgijce pa. Naše belgijsko podjetje nam bo na takšnih trgih pomagalo utrditi naš položaj.
Ali vedno nove okoljske zahteve tudi pred vas postavljajo nove naloge?
Na tem področju mi, ki smo specialisti za suhe dele polnilnih linij, nismo toliko zajeti kot proizvajalci polnilnih in pralnih strojev. Pred nami so zgolj zahteve po energetski varčnosti naprav, tako da se pri razvoju naše opreme trudimo, da porablja čim manj energije, stisnjenega zraka in drugega.
Pred časom ste dejali, da ste premajhni, da bi se lahko spuščali v brutalne cenovne bitke na trgu in da zato raje ponujate celovite rešitve predvsem za manjše investitorje. Ste se zaradi krize morali odreči temu načelu?
Ne. Prav zato, da smo pridobili več znanja za ponujanje celovitih rešitev, smo prevzeli našega belgijskega partnerja. S tako pridobljenim znanjem smo začeli ponujati celovite rešitve selitve opreme znotraj Evrope in med celinami, ki nam prinesejo tudi nekaj dela za proizvodnjo. Vedno je treba kaj dodelati ali predelati, predvsem transporterje in transportne sisteme je pogosto treba postaviti povsem na novo. V celoti se spremeni oprema za avtomatizacijo linije, včasih pa je potreben tudi kakšen nov stroj. Po prevzemu družbe v Belgiji smo se prav zato, da si prostora na trgu ne bi kupovali s cenovno bitko, spustili na področje, na katerem prej sami nismo bili aktivni.
S prvim majem se je za tujce sprostil trg dela v sosednji Avstriji, kjer so prav kovinarski in strojniški poklici med najbolj iskanimi. Ali to že čutite pri iskanju kadrov?
Zaenkrat še ne, je pa to gotovo dejstvo, ki ga bo treba upoštevati v prihodnje. Doslej delavci od nas skorajda niso odhajali. V zadnjem času je tega nekoliko več, vendar verjetno ne toliko zaradi bližine Avstrije in sproščenega trga dela tam, ampak bolj zato, ker je delo pri nas povezano s pogostimi potovanji. Svoje ljudi, ki montirajo našo opremo, imamo namreč po vsem svetu: po tri mesece so bili v Angliji, imamo jih v Egiptu, Nigeriji, v Braziliji … Ljudje se tega sčasoma naveličajo. Sicer pa se kadrovsko ravno v tem času pripravljamo na rast obsega proizvodnje in prodaje, zato nas je v Transpaku zaposlenih že 60, še vedno pa iščemo konstrukterje in monterje. Sčasoma bo verjetno treba ukrepati pri plačah, čeprav tudi doslej naši zaposleni niso bili slabo plačani. Toda vzporedno s plačami bo morala rasti tudi produktivnost.
