Prenova Direktive o čiščenju komunalne odpadne vode
| Avtorica: mag. Klementina Zapušek |
Januarja 2024 sta Svet in Evropski parlament dosegla začasni politični dogovor o predlogu za pregled Direktive o čiščenju komunalne odpadne vode. Revizija te direktive je med ključnimi rezultati akcijskega načrta EU za ničelno onesnaževanje in zaveze Evropskega zelenega dogovora. Namen je, da se določijo najvišji standardi za čiščenje in nadzor komunalnih odpadnih voda, da škodljive snovi, kot so mikroplastika ali per- in polifluoroalkilne (PFAS) snovi, ne bodo prehajale v okolje. Uvaja se sistem proizvajalčeve razširjene odgovornosti, da se zagotovi prispevek sektorjev, ki najbolj onesnažujejo. Sedanja Direktiva o čiščenju komunalne odpadne vode (91/271/EGS) se je v zadnjih treh desetletjih izkazala za učinkovito. Danes se 98 % odpadnih voda v EU ustrezno zbira, 92 % pa ustrezno čisti v skladu z veljavno zakonodajo. Večina prepoznanih potencialno toksičnih mikroonesnaževal, ki jih najdemo v odpadnih vodah EU, izvira iz zdravilnih učinkovin, sredstev za osebno higieno, kozmetičnih izdelkov ter industrijsko pred-čiščene odpadne vode. Namen revizije je direktivo posodobiti ter razširiti njeno področje uporabe in jo uskladiti s cilji evropskega zelenega dogovora.
Prenova evropske zakonodaje za boljši življenjski standard prebivalcev
Prof. dr. Ester Heath, Institut ”Jožef Stefan” in Mednarodna podiplomska šola Jožefa Stefana in Vesna Mislej, JP VOKA SNAGA d.o.o., obe tudi članici Sekcije za okolje pri Slovenskem kemijskem društvu, navajata, da se v dokumentih v zvezi s prenovo direktive poudarja, da je kvaliteta komunalne odpadne vode posledica širokega spektra družbenih dejavnosti na prispevnem območju komunalne čistilne naprave. Surova komunalna odpadna voda predstavlja prstni odtis aktivnosti v skupnosti, ki jo proizvaja. Zato je zelo pomembno, da glede problematike mikroplastike in kemijskih snovi, kot so npr. ostanki zdravilnih učinkovin in industrijskih kemikalij (npr. PFAS) potekajo družbene, socialne in ekonomske aktivnosti za njihovo preprečevanja na nivoju cele družbe oziroma države. Onesnaževala vstopajo v odpadno vodo s komunalno odpadno vodo (npr. preko izdelkov v široki potrošniški rabi) in z industrijsko ali padavinsko odpadno vodo. Posledično so iztoki iz komunalnih čistilnih naprav pomemben prenašalec teh snovi v površinske vode. Slednje so pomemben vodonosnik pitne vode, zato je izjemno pomembno izboljšati preprečevanje vstopa teh snovi v krog vode ter se zavedati, da je pitna voda skupna dobrina in dostop do nje pravica vsakogar, tudi za prihodnje rodove.
S tem se strinja Nataša Uranjek, Komunalno podjetje Velenje, d. o. o., ki meni, da je komunalna odpadna voda zgolj transportni medij za mikroplastiko in ostala mikroonesnaževala. Pri tem se lahko poudarijo trije bistveni izvori mikroplastike v odpadni vodi, in sicer: pranje sintetičnih oblačil, kozmetični pripravki, čistila za vsakdanjo higieno in rabo v gospodinjstvih ter ostanki avtomobilskih gum na cestiščih, ki se ob dežju izpirajo v mešane kanalizacijske sisteme ali neposredno v vodotoke. Pri čiščenju odpadne vode na čistilnih napravah se že sedaj večji del mikroplastike (80 do 90 %) odstrani v postopku mehanskega čiščenja, kjer se delci mikroplastike odstranijo skupaj z ostalimi neraztopljenimi snovmi v obliki odvečnega blata. Pomembno je, da se to blato ne uporablja na kmetijskih površinah za gnojenje, saj se na ta način mikroplastika iz odpadne vode prenese na zemljino. Ostala mikroonesnaževala pa čistilne naprave z obstoječo tehnologijo niso zmožne odstranjevati v zadovoljivi meri. Torej bo potrebno čistilne naprave za ustrezno odstranjevanje teh onesnaževal iz odpadne vode nadgraditi s kvartarno stopnjo čiščenja.
Prof. dr. Ester Heath in Vesna Mislej izpostavljata, da poleg prenove Direktive o čiščenju komunalne odpadne vode poteka tudi revizija Uredbe (ES) št. 1272/2008 o razvrščanju, označevanju in pakiranju snovi ter zmesi (v nadaljevanju: Uredba CLP) ter sprememba Uredbe (ES) št. 1907/2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (v nadaljevanju: Uredba REACH). Uredba CLP dopolnjuje Uredbo REACH, ki opredeljuje, kako morajo proizvajalci in dobavitelji v celotni dobavni verigi zagotavljati informacije o tveganjih, ki jih predstavljajo njihovi proizvodi, ter kako dajati napotke za ravnanje z njimi. Obe uredbi predstavljata pravni okvir EU za reševanje perečih skrbi za varno okolje in zdravje ljudi ter posredno podpirata tudi cilje, ki jih želi doseči prenova Direktive o čiščenju komunalne odpadne vode glede preprečevanja prenosa mikroonesnaževal v okolje.
Evropska agencija za kemikalije pojasnjuje, da Uredba CLP velja neposredno za vse industrijske sektorje. Od proizvajalcev, uvoznikov ali nadaljnjih uporabnikov snovi ali zmesi zahteva, da nevarne kemikalije pred dajanjem v promet ustrezno razvrstijo, označijo in zapakirajo. Eden od glavnih ciljev uredbe CLP je opredeliti, ali ima snov oziroma zmes lastnosti, zaradi katerih jo je treba razvrstiti kot nevarno. Ko je snov ali zmes razvrščena, je treba opredeljene nevarnosti sporočiti drugim udeležencem dobavne verige, vključno potrošnikom, s čimer so ti opozorjeni na morebitno nevarnost in potrebo po obvladovanju povezanih tveganj. Uredba CLP določa natančna merila za elemente etiket: piktograme, opozorilne besede in standardne stavke za nevarnost, shranjevanje ipd. Določa tudi splošne standarde za pakiranje, da se zagotovi varna dobava nevarnih snovi in zmesi. Uredba CLP je poleg sporočanja nevarnosti z zahtevami za označevanje tudi podlaga za številne zakonodajne določbe o obvladovanju tveganj v zvezi s kemikalijami.
Onesnaževala v komunalni odpadni vodi
Revizija Direktive o čiščenju komunalne odpadne vode predvideva pragove in časovne okvire za terciarno čiščenje (odstranjevanje dušika in fosforja) in kvartarno čiščenje (odstranjevanje širokega spektra mikroonesnaževal). Države članice bodo morale do leta 2039 oziroma 2045 zagotoviti uporabo terciarnega in kvartarnega čiščenja v večjih čistilnih napravah s 150.000 in več populacijskimi ekvivalenti, z vmesnimi cilji za leti 2033 in 2036 za terciarno čiščenje ter leti 2033 in 2039 za kvartarno.
Nataša Uranjek pravi, da se je z analizami površinskih vod ugotovila prisotnost mikroonesnaževal, tudi PFAS, ki predstavljajo tveganje za zdravje ljudi, narave in okolja, kar je med drugim tudi posledica nekontroliranih izpustov iz kanalizacijskega sistema. Na območjih z mešano kanalizacijo zaradi klimatskih sprememb čedalje pogosteje prihaja do situacij, ko se ob močnem deževju odpadna komunalna odpadna voda skupaj s padavinsko vodo s cest, streh in ostalih utrjenih površin, neprečiščena preliva v vodotoke. Evropske države večinoma nimajo dovolj podatkov o teh nekontroliranih izpustih, zato direktiva predvideva izdelavo ocene količine onesnaženja teh nekontroliranih izpustov in izdelavo načrtov za obvladovanje teh razmer. Posledično bodo iz tega izhajale zahteve za nadgradnje in opremljanje kanalizacijskih sistemov. Ker se v čistilne naprave za komunalne odpadne vode ponekod stekajo tudi odpadne vode, ki niso iz gospodinjstev, vključno z industrijskimi odpadnimi vodami, ki lahko vsebujejo vrsto onesnaževal, kot so težke kovine, mikroplastika, mikroonesnaževala in druge kemikalije, vključno s PFAS, se bo z obvezo za analizo teh snovi v prečiščeni odpadni vodi na ta način poostril nadzor in industrijskemu onesnaževalcu predpisalo ustrezno čiščenje ali prepovedalo izpuste v kanalizacijsko omrežje s komunalno odpadno vodo.
Prof. dr. Ester Heath in Vesna Mislej menita, da gre razvoj reševanja problema okoljsko škodljivih snovi v pravo smer, vprašanje pa je, ali gre dovolj hitro in na pravem mestu. Problematika je zelo zahtevna, naloga pa je podobna »ciljanju premikajoče se tarče«. Živimo namreč v dobi razcveta kemikalij, katerih znaten doprinos predstavljajo farmacevtska, kozmetična in prehrambena industrija, žal tudi dovoljene in prepovedane droge ter psihoaktivne snovi. Neizpodbitno dejstvo je, da komunalne čistilne naprave s svojo mehansko in biološko stopnjo čiščenja do določene mere preprečujejo nepovratno škodo v okolju in varujejo zdravje ljudi. Vendar pa v konvencionalno očiščeni komunalni odpadni vodi ostajajo biološko nerazgradljive snovi, ki so lahko škodljive za okolje in zdravje ljudi. Tudi tem snovem je namenjena prenova Direktive o čiščenju komunalne odpadne vode.
Izpostavljata tudi velik napredek pri prenovi Direktive o čiščenju odpadnih vod, ki predlaga uvedbo kvartarnega čiščenja na komunalnih čistilnih napravah. Med predstavnike mikroonesnaževal uvršča ostanke zdravilnih učinkovin ter industrijskih kemikalij (točneje benzotriazolov). Pri tem se zahteva najmanj 80 %-na odstranitev vsaj šestih spojin iz dveh kategorij organskih snovi: (i) snovi, ki jih je mogoče zelo enostavno odstraniti (amisulprid, karbamazepin, citalopram, klaritromicin, diklofenak, hidroklorotiazid, metoprolol ter venlafaksin) in ii) snovi, ki jih je mogoče zlahka odstraniti (benzotriazol, kandesartan, irbesartan ter mešanica 4-metilbenzotriazola in 6-metilbenzotriazola). V izračunu odstranitve se uporabi povprečje odstotkov odstranitve. Ta zahteva predstavlja izjemen napredek na področju čiščenja odpadne vode, saj do sedaj tovrstnih spojin in učinkovitosti njihove odstranitve ni bilo na seznamu parametrov za spremljanje delovanja komunalnih čistilnih naprav. Uvedba kvartarnega čiščenja komunalne odpadne vode pomeni dopolnitev oziroma nadaljevanje obstoječega biološkega čiščenja z vodnimi mikroorganizmi, z dodatno kemijsko stopnjo čiščenja, ki bo morala biti naravi prijazna in preprečevati, da bi s kemikalijami, ki bi odstranjevale druge kemikalije, potencialno še dodatno obremenjevali okolje in ogrožali zdravje ljudi. Vendar se ob napovedanih spremembah navedene direktive upravičeno pojavljajo številni pomisleki, kako se bodo nove zahteve izpolnjevale in preverjale v praksi. Poleg spremljanja odstranitve starševskih spojin (t.j. mikroonesnaževal, ki vstopajo v postopek čiščenja odpadne vode) bo mogoče potrebno uvesti spremljanje tvorbe izbranih stabilnih in potencialno toksičnih transformacijskih produktov teh snovi. Na mestu pa je tudi vprašanje izvedljivosti napovedane pogostosti vzorčenja odpadne vode ter izvajanje samih preskuševalnih metod ter kako bo Slovenija prenesla vse te stroge zahteve.
Prof. dr. Ester Heath in Vesna Mislej opozarjata, da mikroplastika (bolj natačno mikro/nano plastika) in skupina onesnaževal s skupnim imenom PFAS niso vključeni v prvi nabor spojin v prenovljeno direktivo. Sprememba prenove direktive tudi napoveduje, da bo Evropska Komisija morala pripraviti dodaten zakonodajni predlog v skladu s svojo pobudo »onesnaževanje z mikroplastiko – ukrepi za zmanjšanje njenega vpliva na okolje«. To pomeni, da bi do 31. decembra 2027 na ravni EU uvedla obvezno uporabo filtrov za mikrovlakna za nove pralne stroje. Poleg tega so pomembni viri mikroplastike v okolju tudi določene komunalne čistilne naprave, ki lahko razpršeno in nenamerno spuščajo v okolje večjo količino mikroplastike iz naslova uporabe plastičnih medijev, ki služijo kot nosilci za vodne mikroorganizme, ki izvajajo biološko čiščenje komunalne odpadne vode. Tako je nujno obvezna vgradnja rešetk, mrež in ustreznih filtrov na mestih, ki povzročajo onesnaženje okolice in na izpustih odpadne vode v sprejemna vodna telesa.
V primeru PFAS gre za izjemno široko paleto spojin z različnimi fizikalno-kemijskimi lastnostmi, kar otežuje izbor reprezentativnih PFAS predstavnikov. Nacionalni inštitut za javno zdravje v dokumentu »Opisi kemijskih parametrov, ki jih določamo v pitni vodi« ugotavlja, da so PFAS izjemno obstojne in mobilne snovi v okolju. Njihova proizvodnja in uporaba sta povzročili resno onesnaženje tal, vode in hrane ter škodljivo izpostavljenost ljudi. Večina PFAS se v okolju prenaša in razdalje od vira do sproščanja so lahko zelo velike. Ljudje so lahko izpostavljeni PFAS na različne načine, glavni način izpostavljenosti je z zaužitjem, zlasti s pitno vodo, vendar tudi z vdihavanjem in absorpcijo skozi kožo. V zadnjih desetletjih so svetovni proizvajalci PFAS začeli nadomeščati posamezne PFAS, ki so prepoznani kot nevarni, z drugimi PFAS (kar je lahko rešitev, če se dokaže, da niso strupeni) ali pa s snovmi, ki ne vsebujejo fluora (kar bi bila lahko sprejemljiva rešitev, odvisno od strupenosti, obstojnosti in pogostosti uporabe). Nebistvene uporabe PFAS je treba zato ustaviti, nujno pa regulirati. Tudi če bi jutri prenehali vsi izpusti PFAS, bodo zaradi izjemne stabilnosti teh spojin, te še naprej prisotne v okolju in ljudeh v prihodnjih generacijah. Zato je že v pripravi prepoved uporabe PFAS na mnogih področjih.
Na področju zakonodajnega nadzora novodobnih mikroonesnaževal v pitni vodi so se po mnenju prof. dr. Ester Heath in Vesne Mislej že začele izvajati korenite spremembe. Strokovnjaki Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano (NLZOH) so razvili nove analizne metode za spremljanje onesnaževal iz skupine fluoriranih spojin (perfluorooktanojska kislina – PFOA in perfluorooktansulfonska kislina – PFOS). V letu 2018 je Agencija Republike Slovenije za okolje (ARSO) v programe spremljanja kakovosti podzemnih voda in površinskih vodotokov vključila PFOA in PFOS. Ob tem pa so Ministrstvo za zdravje, ARSO in NLZOH, glede na priporočila Evropske komisije tudi predlagali, da upravljavci sistemov za oskrbo s pitno vodo mikroonesnaževali PFOA in PFOS prepoznajo kot dejavnik tveganja v oskrbi s pitno vodo in omenjeni spojini vključijo v program spremljanja, ker je med drugimi JP VOKA SNAGA d.o.o., Ljubljana, tudi storila. Posodobljena slovenska Uredba o pitni vodi (Uradni list RS, št. 61/23) napoveduje obvezno spremljanje vsote ali celokupne vsebnosti PFAS v pitni vodi, vendar šele, ko bo Evropska Komisija pripravila tehnične smernice za spremljanje tega parametra. Prenova Vodne direktive tudi nakazuje obveznost njihovega spremljanja (vsota 24 PFAS spojin) v površinski vodi. Ker iztoki iz komunalnih čistilnih naprav kot prenašalci predstavljajo najpogostejši vir tovrstnih mikroonesnaževal v površinskih in podzemnih vodah, bi bilo spremljanje teh snovi v odpadnih vodah in njihova uspešnost čiščenja zagotovo smiselna. Zelo spodbudno je, da se spremembe prenove direktive usmerjajo k opozarjanju na revizijo Uredbe REACH v zvezi s postopnim opuščanjem PFAS.
Prenova direktive nalaga državam članicam zagotavljanje varstva okolja in zdravja v skladu s pristopom »eno zdravje«, kar pomeni tudi nenehno prilagajanje metode prepoznavanja mikroonesnaževal v odpadni vodi tako, da bodo sledile novim izdelkom na trgu, katere bo mogoče pozneje lahko odkriti tudi v odpadnih vodah. To je zelo ambiciozno, vendar zelo smiselno. Dodatno prenova direktive napoveduje spodbujanje preudarne in odgovorne uporabe antibiotikov v zdravilih za uporabo v humani in veterinarski medicini, ker se soočamo s hitrim naraščanjem antimikrobne odpornosti na svetovni ravni. Prav tako prenova direktive navaja možnost učinkovitejšega predčiščenja industrijske odpadne vode ter višji standard spremljanja izpustov pred vstopom v kanalizacijske sisteme in komunalne čistilne naprave.
Prof. dr. Ester Heath in Vesna Mislej poudarjata, da je nemogoče zajeti vsa novodobna mikroonesnaževala. Poleg tega gre poleg starševskih spojin še za novonastale in velikokrat tudi nepoznane transformacijske produkte teh spojin, ki prispevajo k potencialni celokupni strupenosti iztokov iz industrijskih in komunalnih čistilnih naprav, zato bo nujna prioritizacija mikroonensaževal na osnovi podatkov, ki so na voljo. Njihova pojavnost v vodnih matrikah, stabilnost in strupenost je razpršeno, vendar obsežno, podana v znanstveni literaturi. Pri tem pa nas še vedno omejuje pomanjkanje zanesljivih podatkov, pridobljenih na slovenskem območju.
Višanje zahtevanih stopenj čiščenja komunalne odpadne vode
Dr. Marjetka Levstek, predsednica Slovenskega društva za zaščito voda in direktorica JP CČN Domžale-Kamnik, postavlja v ospredje temeljite spremembe, ki so usmerjene k zagotavljanju zmanjševanja onesnaževanja okolja z odpadnimi vodami. Glede na velikost čistilne naprave bo zahtevana višja, četrta stopnja čiščenja, kjer bo potrebno iz biološko prečiščene vode odstraniti še mikroonesnaževala, kot so mikroplastika, PFAS in druge organske snovi. Veliko poudarek bo tudi na odstranjevanju onesnaževal na viru in zmanjšanju odvajanja neprečiščene vode v okolje preko razbremenilnikov.
Nataša Uranjek pravi, da direktiva predvideva zniževanje mejnih vrednosti za celotni dušik in celotni fosfor pri terciarnem čiščenju ter kvartarno čiščenje za naprave, ki so večje od 150.000 populacijskih ekvivalentov ali za naprave, ki so na občutljivih območjih. Za uveljavitev teh zahtev bodo potrebne nadgradnje čistilnih naprav in vpeljava novih tehnologij. Pri tem se izpostavljajo tudi problemi kadra, tako inženirjev projektantov, ki morajo biti ustrezno usposobljeni za projektiranje in izgradnjo teh novih naprav, kot dobro usposobljenega in kompetentnega kadra upravljavcev čistilnih naprav, da bodo lahko dosežene vse te zahteve.
Tudi dr. Marjetka Levstek meni, da bo v skladu z novo direktivo treba spremljati dodatna mikroonesnaževala. Kemijska so razdeljena v dve kategoriji, in sicer na snovi, ki jih je mogoče čistiti, in snovi, ki jih je mogoče enostavno zavreči. Poleg teh snovi bo treba na iztokih iz čistilnih naprav spremljati tudi koncentracijo mikroplastike. Za četrto stopnjo čiščenja bodo potrebni dodatni napredni fizikalno kemijski postopki čiščenja, kot so napredne oksidacijske tehnike, filtracije in adsorpcije, saj kompleksnih organskih snovi ni mogoče odstraniti v zadostni meri le z biološkimi procesi.
Mag. Iztok Rozman, namestnik direktorja Zbornica komunalnega gospodarstva Slovenije, predvideva, da bo zaradi revizije direktive prišlo do dviga standardov čiščenja odpadne vode. Zahteva po četrti stopnji čiščenja bo zajela širok spekter mikroonesnaževal. Četrta stopnja bo prvenstveno usmerjena na organska mikroonesnaževala, za katere tehnologije odstranjevanja že obstajajo. Upoštevano bo previdnostno načelo in pristop glede na tveganje. Mikroonesnaževala bodo določena v prilogah direktive, države članice pa bodo glede na oceno tveganja lahko določile tudi dodatne zahteve. Direktiva naslavlja tudi razvoj metod za spremljanje mikroplastike v odpadni vodi in blatu ter omejevanje njenega prehajanja v okolje.
Nadgradnje komunalnih čistilnih naprav
Nataša Uranjek predvideva, da bodo poostrene zahteve terciarnega čiščenja vodile v nadgradnje obstoječih čistilnih naprav in vpeljavo novih tehnologij, kar je povezano z novimi investicijami. Kvartarnega čiščenja nima vzpostavljenega še nobena naprava v Sloveniji in tudi v Evropi so redke čistilne naprave s to stopnjo čiščenja. Ključni pogoj za kvartarno čiščenje je implementacija novih tehnologij.
Dr. Marjetka Levstek navaja, da imajo v Sloveniji vse čistilne naprave zagotovljeno stopnjo čiščenja glede na obstoječo zakonodajo. Nova direktiva prinaša predvsem prilagoditev na višjo tretjo in novo, četrto stopnjo čiščenja. Čas prilagoditve bo odvisen od velikosti čistilne naprave in določitve občutljivih področij. Ta prilagoditev pa glede na čistilno napravo vsekakor predstavlja velik izziv v smislu zmožnosti optimizacije obstoječega procesa čiščenja oziroma nadgradnje na nove postopke čiščenja. Najti bo potrebno ustrezne tehnološke postopke in seveda zagotoviti finančna sredstva za postavitev in obratovanje dodatne stopnje čiščenja. Na CČN Domžale-Kamnik so zaradi zahtev prihajajoče nove direktive že odkupili potrebna zemljišča, na katerih bodo lahko postavili dodatne naprave za čiščenje odpadne vode. Naročili bodo izvedbo kemijskih analiz snovi na vtoku in iztoku iz čistilne naprave, da bodo dobili informacijo o pojavnosti in velikostnem redu onesnaževala iz obstoječe stopnje čiščenja. Načrtujejo tudi izvedbo laboratorijskih in industrijskega preskusa odstranjevanja mikroonesnaževal z aktivnim ogljem.
Financiranje in razširjena odgovornost proizvajalca
Glede na revizijo direktive bi za kritje dodatnih stroškov zaradi kvartarnega čiščenja in v skladu z načelom »onesnaževalec plača« morali proizvajalci farmacevtskih in kozmetičnih izdelkov, ki povzročajo onesnaževanje komunalnih odpadnih voda z mikroonesnaževali, prispevati vsaj 80 % stroškov tega dodatnega čiščenja prek sheme razširjene odgovornosti proizvajalca. Države članice bodo ohranile nekaj prožnosti pri razporejanju preostalih stroškov. Proizvajalci bodo morali kriti tudi stroške zbiranja in preverjanja podatkov o izdelkih, danih na trg.
Mag. Iztok Rozman povzema, da je v direktivi predvideno, da bo moralo biti najmanj 80 % vseh stroškov dodatnega čiščenja vključenih v proizvajalčevo razširjeno odgovornost. Za preostalih 20 % pa se lahko posamezna država članica odloči, ali bo te stroške prevalila na storitve izvajanja javne službe čiščenja odpadnih voda in/ali na javne proračune. Zbornica podpira uvedbo sistema proizvajalčeve razširjene odgovornosti, ne samo v luči pravičnega prispevka sektorjev pri čiščenju odpadne vode, ampak tudi kot ukrep za preprečevanje onesnaževanja na viru. Proizvajalčeva razširjena odgovornost namreč pomeni vključitev vseh stroškov odstranjevanje onesnaževal, izhajajočih iz sistema proizvajalčeve razširjene odgovornosti, v prodajno ceno izdelkov. S tem se zagotavlja načelo, da »povzročitelj plača«. Torej bodo strošek dodatnega čiščenja skozi ceno izdelka plačali tisti potrošniki, ki bodo izdelke (ki onesnažujejo) uporabljali. S tem se spodbuja proizvajalce k uporabi okolju manj obremenjujočih učinkovin v svojih izdelkih, ker bodo na tak način pridobili konkurenčno prednost v primerjavi s proizvajalci, ki ne bodo sledili trajnostnemu razvoju produktov. Za investicije v javno kanalizacijo, ki bodo potrebne zaradi novih zahtev direktive, je pričakovati tudi financiranje iz EU skladov.
Prof. dr. Ester Heath in Vesna Mislej sta prepričani, da je obravnavani pristop za vzpostavitev proizvajalčeve razširjene odgovornosti za industrijo, vključno s farmacevtskim in kozmetičnim sektorjem, zelo dobrodošel, sicer s spremembo prenove predmetne direktive nekoliko ublažen, obenem pa še bolj kompleksen. Končni cilj novih smernic je še vedno smiseln; mišljeno pa je, da bi prispevki proizvajalcev, skupaj z nacionalnim sofinanciranjem, pokrili stroške spremljanja mikroonesnaževal, njihovega zbiranja, analiziranja , sporočanja in nepristranskega preverjanja statističnih podatkov o količinah in nevarnosti izdelkov, danih na trg.
Nataša Uranjek pravi, da je v reviziji direktive predvideno, da se bodo stroški za izgradnjo kvartarnega čiščenja in obratovalni stroški (najmanj 80 %) črpali iz obveze proizvajalčeve razširjene odgovornosti, vendar pa še ni določena shema zbiranja in koriščenja teh sredstev. Na tem področju je še veliko neznank. Tudi tehnologije kvartarnega čiščenja so še nove in različne ter se še ne uporabljajo dolgo na industrijski ravni. Za manjše in manj razvite države bi bilo bolje, da bi bil sistem proizvajalčeve razširjene odgovornosti enoten za vse države na evropski ravni. Dobro bi bilo tudi, da bi bil sprejeti sistem na ravni Evropske unije čim bolj preprost, da se bo lahko dejansko tudi izvajal. Verjetno je, da bodo proizvajalci te stroške vključili v svoje proizvode in na koncu jih bo plačal potrošnik. Ker se pričakuje odpor industrije, ki naj bi prispevala sredstva v sistem proizvajalčeve razširjene odgovornosti in ker ta sistem temelji na »obdavčenju« vsebnosti določenih nevarnih snovi v njihovih proizvodih, se lahko zgodi, da bodo proizvajalci zamenjali te snovi z drugimi, ki še niso na seznamu in se s tem izogibali plačilu. Sistem bo najbrž kompleksen in ga ne bo lahko vzpostaviti.
Janja Zorin iz Kozmetike Afrodita d. o. o. opozarja, da so v direktivo zajeta trenutno samo farmacevtska in kozmetična podjetja. Definicija mikroonesnaževal je preširoka in preohlapna – zajema namreč več tisoč mikroonesnaževal, ki morda sploh ne predstavljajo problema. Trenutna definicija je osnovana na podlagi kriterijev, ki bodo objavljeni v direktivi. Evropsko trgovsko združenje za industrijo kozmetike in osebne nege Cosmetics Europe pa se v svojem javno objavljenem stališču glede revizije direktive zavzema za vzpostavitev natančnega seznama mikroonesnaževal. Natančneje bi bilo potrebno definirati seznam mikroonesnaževal, ki zahtevajo kvartarno čiščenje in razmisliti, ali so farmacevtska in kozmetična podjetja edini vir mikroonesnaževal v odpadni vodi. Kot menijo v Kozmetiki Afrodita d.o.o., jih bo sistem proizvajalčeve razširjene odgovornosti zagotovo finančno obremenil. Prav tako lahko tovrstna ureditev kozmetična podjetja očrni v očeh potrošnikov, saj lahko dobijo napačno predstavo o sestavi njihovih kozmetičnih izdelkov. Cosmetics Europe v svojem stališču izpostavlja, da bi moral biti vsak proizvajalec finančno obremenjen glede na količino mikroonesnaževala, ki konča v odpadnih vodah. Ravno tako bi bilo potrebno jasno definirati metode, s katerimi se bo to izračunavalo. Kot predlaga Cosmetics Europe, pa je potrebno razmisliti o vključitvi še drugih industrij.
Več evropskih farmacevtskih združenj, kot so Evropsko združenje farmacevtskih podjetij in asociacij (EFPIA), AESGP (The Association of the European Self-Care Industry) in Medicines for Europe, je objavilo »White Paper Balancing challenges on Environment with access to medicines in Europe« glede proizvajalčeve razširjene odgovornosti. Navajajo, da je uporaba proizvajalčeve razširjene odgovornosti v farmacevtskem sektorju za financiranje nadgradnje komunalnih čistilnih naprav nesorazmeren ukrep ter lahko ogrozi dostop do zdravil. Prav tako je sistem proizvajalčeve razširjene odgovornosti že uveljavljen za neuporabljena in pretečena zdravila. Opozarjajo tudi na neusklajenost med okoljsko, farmacevtsko in industrijsko politiko EU na tem področju. Medtem ko obstaja razumljiv pritisk na industrijo čiščenja odpadne komunalne vode, da ta postane učinkovitejša, vključi načela krožnega gospodarstva in zagotovi svojo pot k trajnosti, stroškovno breme za dosego tega ne sme biti nesorazmerno preloženo na zdravstveni in farmacevtski sektor, katerega prednostna naloga je odzivanje na potrebe bolnikov.
Tudi Krka, tovarna zdravil, d. d., Novo mesto izpostavlja, da je v Sloveniji že vzpostavljen sistem proizvajalčeve razširjene odgovornosti na področju ravnanja z odpadnimi zdravili, ki določa, da končni uporabniki vsa neuporabljena zdravila vračajo v lekarne. Neuporabljena zdravila iz lekarn in zdravstvenih ustanov se zbirajo in odstranjujejo v sežigalnicah odpadkov. Celoten sistem upravljajo in financirajo proizvajalci in veletrgovci farmacevtskih izdelkov. S tem je zagotovljeno, da neuporabljeni izdelki ne obremenjujejo vodnega okolja.
Odgovornost posameznika ne sme biti prezrta
Kot poudarjajo sogovorniki, ne smemo pozabiti tudi na vsakega posameznika v skupnosti, ki lahko prispeva k zmanjšanemu vnosu »novodobnih« mikroonesnaževal v odpadne vode. Potrebno je povečati zavest splošne populacije o zmanjšanju nepotrebne oziroma manj potrebne uporabe teh snovi in njihovega pravilnega odlaganja. S tem bomo posledično znižali vnos le-teh tako v odpadne vode kot tudi sicer v okolje. Predvsem gre za premišljeno uporabo zdravilnih učinkovin in sredstev za osebno nego in za pravilno ravnanje z odpadki, kot so neuporabljena in pretečena zdravila. Pomembno pa je tudi, da začnemo na odpadno vodo gledati kot vir surovin in jo tako tudi obravnavati in z njo upravljati. Recikliranje fosforja, elementa, ki je na seznamu kritičnih surovin, pridobivanje bioplina in obnovljive energije, črpanje toplotne energije in ponovna uporaba prečiščene vode ter varovanje urbanega okolja in površinskih vod pred nekontroliranimi izpusti; to je samo nekaj pomembnih aktivnosti, ki se bodo začele s sprejemom nove Direktive o čiščenju komunalne odpadne vode intenzivno izvajati.
Evropski parlament je 10. 4. 2024 sprejel revidirano Direktivo o čiščenju komunalne odpadne vode. Direktivo mora potrditi še Svet EU. Po objavi v Uradnem listu EU bo začel teči 2-letni rok za prenos v pravni red držav članic.
