Najbolj je ogrožena smreka, posebej so nevarne tujerodne vrste – EOL 126

V kakšni kondiciji je bil slovenski gozd na koncu leta 2017 po vetrolomu, žledolomu in invaziji lubadarja? Kaj je Slovenija skupaj s stroko storila za manjšo ogroženost gozda in kaj bi morala storiti za njegovo večjo odpornost? Dovolj skrbimo za surovino, ki je konkurenčna prednost države?

Gozd kot ekosistem je prilagojen na vremenske ujme in na množitve domorodnih škodljivcev, ki tem ujmam po pravilu sledijo. Motnje v razvoju gozda sicer povzročajo velike finančne izgube lastnikom gozdov, vendar ne ogrožajo obstoja gozda. So naravni pojav, ki omogoči in pospeši razvoj novega gozda. Z gozdno gojitvenimi ukrepi lahko človek usmeri razvoj novega gozda tako, da krepi vse njegove vloge: okoljske, socialne in lesnoproizvodne.

Pri tem je gozdarska stroka ključna.

Gozdarska stroka je že pred desetletji postavila zakonodajne okvire, ki predpisujejo sonaravno gojenje in gospodarjenje z gozdovi. Zaradi tega je manj enovrstnih nasadov, ni golosekov, pomlajevanje je večinoma naravno in gozdovi so stabilnejši. Za izboljševanje vseh funkcij gozdov pa bi seveda lahko storili še marsikaj. Morali bi občutno povečati aktivnosti pri usmerjanju razvoja mladja, s pravočasnim redčenjem zagotoviti razvoj kakovostnega gozda, uvajati nove tehnologije sečnje in spravila, ki čim manj poškodujejo rastišče. Problem pri tem je, da vsi ti ukrepi zahtevajo veliko finančnih sredstev, ki jih donosi iz gozda težko zagotovijo. Zaradi velikega splošnega pomena gozdov za vse ljudi bi zato morala država poskrbeti za dodatna finančna sredstva, ki bi omogočala hitro in kakovostno izvedbo sanacij ter vzgojo novega gozda. Pri oskrbi z lesom in uporabi ogromnih količin poškodovanega drevja predvsem šepa neorganiziranost lastnikov gozdov, zastarela strojna oprema in premajhne kapacitete izvajalcev del v gozdovih za obsežno delo, ki mora biti opravljeno v najkrajšem času. Če to ni zagotovljeno, les hitro izgublja vrednost in namnožitve podlubnikov so obsežnejše.

V zadnjih dveh letih je bilo zaradi podlubnikov za posek evidentiranih 4,3 milijona kubičnih metrov smreke. Koliko gozda so lastniki in upravljavci res posekali in kaj se je zgodilo s surovino, ki jo radi povzdigujemo kot enega največjih nacionalnih bogastev? Kako daleč je sanacija škode, kakšno pomoč ponuja Zavod lastnikom?

Zavod za gozdove Slovenije vodi evidence za količine odkazanega drevja in evidence opravljenega poseka tega drevja. Za odkrivanje napadov podlubnikov so zadolženi lastniki gozdov. Ti marsikdaj spregledajo začetne poškodbe drevja, ko je sanacija žarišč podlubnikov najuspešnejša in les še ni zgubil vrednosti. Nato se pojavijo težave pri organiziranju poseka, odvoza in prodaje lesa, ker ob veliki zasičenosti trga zaradi ujm po vsej Evropi cene lesa padajo in lastniki gozda težko najdejo kupce za velike količine poškodovanega lesa. Zato se posek vedno dogaja z večjim ali manjšim zamikom za evidentiranimi količinami lubadark. Po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije je bilo v letu 2015 izbranega za posek zaradi podlubnikov 2,15 mio m³ lesa in posekanega 1,82 mio m³, v letu 2016 izbranega 2,21 mio m³ in posekanega 2,32 mio m³, tudi v prejšnjem letu označenega drevja. V letu 2017, do oktobra, je bilo izbranega 1,6 mio m³ in posekanega 1,58 mio m³. Ti podatki so precej ugodni, vendar ne dajejo realnega vpogleda v dejansko uspešnost sanacije poškodovanih gozdov.

Zakaj?

Kljub temu, da je npr. napad podlubnikov uspešno ugotovljen in je bilo žarišče sanirano v istem letu, je bil posek lahko opravljen prepozno. Takrat, ko so podlubniki že izleteli iz napadenega drevja, les je že pomodrel in izgubil vrednost. Smrekovi podlubniki imajo več generacij v enem letu. Ob namnožitvi podlubnikov in ponavljajočih se ujmah, ne le žled, sneg in veter, tudi sušno in vroče vreme sta sprožilca namnožitve lubadarjev, sanacija poškodb zaradi podlubnikov ni enkratni dogodek, ampak je dinamični proces. Prizadene različna območja v različnem času. Zato mora potekati nenehoma, s kar največjo intenzivnostjo in ni nikoli končana. Po zaključku namnožitve podlubnikov morajo namreč stalno potekati preventivni ukrepi varstva gozdov, ki onemogočajo namnožitve podlubnikov. Zavod za gozdove Slovenije je v stiku z lastniki gozdov predvsem z zaposlenimi revirnimi gozdarji, ki prenašajo strokovne smernice v operativno izvedbo, svetujejo lastnikom in skupaj z njimi izbirajo drevje za posek. Pri namnožitvah podlubnikov so delavci Zavoda za gozdove v preteklih letih odkrili večino napadov. Kljub temu, da niso zadolženi za organiziranje poseka in prodaje lesa, so seznanjeni s ponudbo izvajalcev gozdnih del in prodajalcev lesa ter tudi s tem seznanjajo lastnike.

Ali je med pomembnimi vzroki za namnožitev podlubnikov tudi alohtona smreka ali predvsem podnebne spremembe? Katera območja v Sloveniji so najbolj prizadeta in kakšna je napoved glede novih napadov lubadarja? Kaj lahko storite za preventivo gozda?

Vse številke o sanitarnem poseku v zadnjih letih se nanašajo skoraj izključno na posek smreke. Ta drevesna vrsta je izredno prilagodljiva, enostavna za sajenje in vzgojo ter za lastnike gozdov zanimiva zaradi visoke cene lesa. Zato in zaradi zgodovinskih razlogov je njena zastopanost v gozdovih večja, kot bi bila v naravnih gozdovih. Posebej je občutljiva na napad podlubnikov na nižjih nadmorskih višinah, kjer so toplejša rastišča. To ustreza razvoju smrekovih podlubnikov. Po vremenskih ujmah imajo podlubniki na razpolago izjemno povečane količine materiala, ki je primeren za razvoj novih generacij podlubnikov. Ti se ob množičnem pojavu lahko naselijo na nepoškodovane smreke in povzročijo njihov propad. Vendar so tudi visoke temperature in spremljajoča suša v vegetacijskem obdobju dejavnik, ki v zadnjih letih povzroča namnožitev podlubnikov v višjih predelih in tam, kjer ujme niso močno poškodovale gozda.

Kje so najmanj in najbolj prizadeta območja?

Zavod za gozdove navaja podatek, da se je v letu 2017 namnožitev podlubnikov zmanjšala v gozdnogospodarskih območjih Postojna, Ljubljana, Tolmin in Kranj, kjer so bile poškodbe zaradi žleda v letu 2014 največje. V letu 2017 pa so se povečale poškodbe zaradi podlubnikov na zgornjem Gorenjskem ter na slovenjgraškem območju. Glede na isto obdobje leta 2016, januar-oktober, so večje za 40 %. Napoved o poškodbah zaradi podlubnikov v letu 2018 za celo Slovenijo predvideva, da se bo poškodovanost gozdov zaradi podlubnikov zmanjševala v trendu, ki je opazen zadnja tri leta. Dolgoročni trendi pa ob upoštevanju scenarijev klimatskih sprememb napovedujejo postopno povečevanje sanitarnega poseka. Ne le zaradi podlubnikov, ampak tudi drugih bolezni in škodljivcev, ki prizadenejo drevesa ob višjih temperaturah in suši. Posebno nevarnost zdravju gozdov pa pomenijo tujerodne vrste, ki se v povečanem obsegu pojavljajo v naših gozdovih v zadnjih letih. Njihov vnos je posledica globalne trgovine in predstavlja potencialno največjo grožnjo slovenskim gozdovom.

Za katere organizme gre?

Ti organizmi so na karantenskih seznamih, kar pomeni, da so posebej nevarni in za preprečevanje njihovega vnosa, odkrivanje in izkoreninjenje ali upočasnjevanje širjenja je zadolžena Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Potekajo številne raziskave, s katerimi poskušamo čim hitreje odkriti njihov pojav pri nas in jih pravočasno izkoreniniti. Preventivni ukrepi, ki poskušajo zagotoviti zdravje gozda so torej upoštevanje vseh ukrepov varstva gozdov, ki so zakonsko predpisani v gozdarski zakonodaji, in ukrepi varstva rastlin, ki urejajo nadzor nad vnosom tujerodnih škodljivih organizmov. Z delovanjem obeh sistemov za varstvo gozdov ne moremo biti zadovoljni. To dokazujejo velike škode v gozdovih in nenehno povečevanje vnosa tujerodnih škodljivih organizmov k nam. Reorganizacijo in boljše delovanje sistema varstva gozdov bo verjetno zagotovila najnovejša evropska zakonodaja na področju varstva rastlin, vendar bo zahtevala precejšnje finančne vložke.

Tudi stroka, ne le politika, govori o multifunkcionalnem gospodarjenju z gozdovi. Kaj bi med nujnimi ukrepi postavili na prvo mesto?

Multifunkcionalno gospodarjenje z gozdovi pomeni, da pri gospodarjenju, načrtovanju, gojenju in varstvu gozdov ne upoštevamo le za lastnika najpomembnejšo vlogo gozda, torej proizvodnjo lesa, ki mu prinaša dobiček, ampak vse njegove funkcije. Vidite, že če naštejem pomene gozdov, tega ni malo. Še daljša pa bi bila razlaga ukrepov, s katerimi gozdarska stroka te funkcije izboljšuje. Med ekološke vloge gozda prištevamo varovanje tal pred erozijo, zagotavljanje čiste vode in njeno enakomerno odtekanje, ugoden vpliv na lokalno in reginalno klimo, blaženje posledic tople grede z vezavo ogljika, zmanjševanje hrupa, količine prahu, aerosolov, plinov in radioaktivnih delcev.

Sem sodi še biološka vlaga?

Seveda. To zagotavlja vrstno raznolikost v gozdnih ekosistemih in je pomemben dejavnik za stabilnost gozda, za ohranitev redkih in ogroženih bitij. Številne so socialne vloge gozda, kjer gozd pomeni prostor za rekreacijo, sprostitev in meditacijo, izobraževanje in vzgojo. Posebno pomembne gozdove zato vključujejo v naravne parke, krajinske parke ali naravne rezervate. Zanje veljajo posebni omejeni pogoji gospodarjenja in vse posege je treba izvesti v skladu z navodili institucij, ki skrbijo za ohranjanje naravne in kulturne dediščine. Še marsikaj bi lahko naštel. Zavedanje o multifunkcionalnih vlogah gozda je politika prevzela iz gozdarske stroke, kjer so nastajala spoznanja o koristih gozda za človeka.

V programu prehoda v zeleno gospodarstvo je les naveden kot vir za trajnostni razvoj gospodarstva. Toda gozdno-lesne verige šele nastajajo, lesno-predelovalna industrija počasi okreva. Les in odpadke lesa vse bolj uporabljajo kot energetski vir. Zakaj narašča energetska raba lesa in lesne biomase, saj bi les lahko koristneje uporabili?

Politične usmeritve predstavljajo močno orodje za razvoj celih panog. Še posebno takrat, ko se neka dejavnost finančno podpre. V Sloveniji je seveda potrebna oživitev in razvoj gozdno-lesne verige z vlaganjem v predelavo in boljšo izrabo lesa. Energetska raba lesa pa ne sme temeljiti na porabi kakovostnega lesa, kar se dogaja sedaj. Uporabljati mora le sečne ostanke in ostanke pri predelavi lesa v lesni industriji. Energetska raba lesa po mojem mnenju narašča zaradi povečane rabe lesa pri lastnikih gozdov v okviru lastnih gospodinjstev. A tudi zaradi nesmiselnih prepričanj in načrtov velikih porabnikov energije o neizčrpnih virih energije iz gozda. Energetska izraba lesa nikakor ne more zadovoljiti potrebe Slovenije po energiji in nadomestiti nafte, plina in premoga.

V gradivu o strateško razvojno inovacijskem partnerstvu in o mrežah za prehod v krožno gospodarstvo avtorji ugotavljajo, da bi lahko Slovenija les in lesne ostanke izrabljala kot alternativo naftni industriji pri pripravi surovin za kemijsko industrijo. Kakšne so možnosti? Že nekaj let je, kar je slovenska znanost utekočinila les kot nov material.

Krožno gospodarstvo, zelena delovna mesta, strategije, mreženje, razvojno inovacijska partnerstva itd. so pomembne, politično podprte aktivnosti. Lahko vodijo do uspešno izvedenih projektov in zagonov novih proizvodenj. Vendar prepogosto od njih ostanejo zgolj politične floskule, s katerimi nekateri uspejo pridobiti sredstva, a rezultata ni.