| O poročilu OECD | | |
| Predstavitev zaključka presoje slovenske okoljske politike in priporočila OECD za njeno izboljšanje je bila junija priložnost, ob kateri so predstavniki resorjev, ki so ključni za razvoj in okolje, občin, nevladnih organizacij ter podjetij, razpravljali o slovenski okoljski politiki in njenem vključevanju v gospodarsko rast. Jure Fišer, direktor podjetja Gorenje Surovina, je na panelni razpravi sodeloval kot predstavnik gospodarstva, še posebej tistega dela, ki se v svoji temeljni dejavnosti ukvarja z obvladovanjem odpadkov. | |
Eden glavnih zaključkov presoje OECD je, da je Slovenija pri pripravi okoljske zakonodaje in izboljšanju stanja kakovosti okolja naredila že veliko, vendar ji še ostajajo izzivi. Zato so pripravili 36 priporočil, kako izboljšati svojo učinkovitost. So po vašem mnenju ta priporočila prava?
Med temeljnimi spoznanji OECD-ja bom izpostavil nekaj tistih, ki jih tudi mi prepoznavamo, da imajo velik vpliv na naše poslovanje. Sicer je, kot je znano, analiza celovite okoljske politike Slovenije vključevala naslednja področja: zeleno rast, izvajanje okoljskih politik, predvsem na področju voda, biodiverzitete in ohranjanja narave ter na presečnih področjih, mednarodno sodelovanje, spremembe podnebja in onesnaženje zraka ter odpadke.
V okviru ugotovitev na področju zelene rasti bi poudaril, da so prihodki iz okoljskih davkov v Sloveniji med najvišjimi v Evropi: v Španiji, Franciji, Litvi in na Slovaškem so bili prihodki od okoljskih dajatev v 2010 nižji od 2 % BDP, medtem ko so na Danskem, Nizozemskem in v Sloveniji ti prihodki presegali 3,6 % BDP. To pomeni, da je naše gospodarstvo bolj obremenjeno z okoljskimi dajatvami, kot je to v povprečju v Evropi.
Absorpcija EU sredstev za okoljske naložbe je zelo počasna. Vedno bolj se postavlja vprašanje smotrnosti centrov za ravnanje s komunalnimi odpadki, zlasti v luči zagotavljanja učinkovitosti investicij pri tako velikem številu centrov, kot jih Slovenija načrtuje.
Med ovirami za zeleno rast naj bi bilo nerazvito javno-zasebno partnerstvo.
Na žalost ugotavljamo, da je trenutno zelo malo pozitivnih primerov sodelovanja zasebnih investitorjev pri financiranju javnih naložb. Prepričan sem, da jih je potrebno spodbuditi. Javni sektor ima izrazite omejitve pri nadaljnjem zadolževanju, potrebe pri vzpostavljanju okoljske infrastrukture pa so zaradi zaostrenih okoljski zahtev velike. Nekaj bo tu treba premakniti.
Ob tem bi izpostavil, da se v Sloveniji soočamo z nerazumevanjem vloge javnih gospodarskih služb. Njihov smisel bi moral biti pokrivanje javnega interesa na področjih, kjer ni možno na osnovi svobodnega trga zagotavljati učinkovitega delovanja sistema, npr. zbiranja komunalnih odpadkov. Na vsakem področju, kjer je možno učinkovito delovanje sistema na principu svobodne konkurence, je nesmiselno podeljevanje javne gospodarske službe. Na žalost imamo v Sloveniji situacijo, kjer se vedno več javnih podjetij osredotoča na tržne dejavnosti in na ta način izkorišča svoj privilegiran položaj v primerjavi z zasebnimi subjekti. Glavni razlog, zakaj se javna podjetja poslužujejo tovrstnih politik, je v dejstvu, da vlada kontrolira cene njihovih storitev in le-te kljub zahtevnejši zakonodaji in povišanih stroških storitev zaradi spoštovanja spremenjenih standardov na področju okolja zadnjih nekaj let ostajajo pod kontrolo. Javna podjetja imajo zato večinoma zelo slabe poslovne rezultate, poseg na tržni del pa vidijo kot reševanje nastalih težav.
Posebno mesto v poročilu OECD so bile ugotovitve na področju podnebnih sprememb. Ali menite, da Slovenija potrebuje zakon o podnebnih spremembah?
Na razpravi sem poudaril, da je potreben kritičen razmislek, kakšne bodo posledice sprejetja zakona o podnebnih spremembah na konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Sicer OECD ugotavlja, da so največji problem emisije iz prometa, ne iz gospodarstva. Temeljna ugotovitev je, da je v zadnjih 20 letih gospodarstvo naredilo ogromen korak naprej pri učinkoviti rabi naravnih virov in zniževanju obremenjevanja okolja, kar je posledično imelo tudi vpliv na povišane stroške pri zagotavljanju skladnosti z okoljsko zakonodajo. Predlagajo, da v nadaljnjih korakih veliko pozornost namenimo temeljnemu problemu – torej zniževanju emisij iz prometa, da ne bi po nepotrebnem še bolj obremenjevali gospodarstvo.
Kako na konkurenčnost gospodarstva vplivajo takse in trošarine?
Ta vpliv nikakor ni zanemarljiv. Naj navedem, da bi po prvotno predlaganih dodatnih trošarinah na plin v letu 2010/11 samo pri proizvodnji v vseh Gorenjevih tovarnah v Sloveniji imeli dodatni 1 milijon evrov stroškov letno. A problem taks in trošarin je širši. Velikokrat takse in trošarine delujejo prav stimulativno na ohranjanje preteklih neustreznih vzorcev ravnanja z okoljem. Spodbujajo odlaganje namesto obdelavo odpadkov. Moralo bi biti ravno obratno!
Področje odpadkov je v Sloveniji še poseben izziv. Katere točke so po vašem mnenju kritične?
OECD ugotavlja, da so EU sredstva velika spodbuda za okrepitev politike in praks ravnanja z odpadki v Sloveniji, da pa je istočasno zadnji čas za kritičen in temeljit razmislek o nadaljnjih investicijah v CERO z vidika števila, lokacij in ekonomičnosti, kar sem že omenil. Na področju ločenega zbiranja in posebnih tokov odpadkov sem v razpravi poudaril, da je potrebno dopustiti gospodarstvu oziroma zavezancem t. i. podaljšano odgovornost. Torej možnost, da sami učinkovito uredijo sistem ravnanja s posebnimi tokovi odpadkov. Tak primer je ločeno zbiranje v komunalah, saj je to strošek gospodarstva.
Naše stališče je, da bi vlada morala določiti jasne cilje za predelavo in recikliranje ter določiti z njimi povezane standarde uspešnosti! Dajatve na odlaganje so prenizke, kar sem že omenil. Nestimulativne so za tiste, ki spoštujejo zakonodajo. Ločeno zbiranje je dražje kot enostavno odlaganje, kar bi morali s posebnimi taksami preprečiti.
V razpravi ste se posebej dotaknili odnosa javno – zasebno na področju odpadkov. Kje točno vidite problem na tej relaciji?
Velikokrat je nerazumevanje te dileme vir konfliktov pri operativnem delu in zagotavljanju učinkovitega ravnanja z odpadki. Javna gospodarska služba naj se opravlja izključno in samo tam, kjer svobodna konkurenca ne more zagotoviti učinkovitega delovanja sistema. Pri tem smo izpostavili dejstvo, da npr. nevarni odpadki niso javna gospodarska služba, pa sistem deluje učinkovito, ker na trgu delujejo odgovorni subjekti in nadzorni organi učinkovito opravljajo svojo funkcijo.
Ob tem opozarjamo na nizko učinkovitost izvajalcev javnih gospodarskih služb. Potrebno bo konsolidirati komunalna podjetja oziroma zagotoviti opravljanje njihovih storitev na večjih geografskih področjih, kar bo imelo ugoden vpliv na stroške.
Menite, da bo prišlo do realnih premikov v smereh, ki ste jih izpostavili?
Sem optimist. V kasnejših razgovorih z vodilnimi na Ministrstvu za kmetijstvo in okolje smo dobili potrditev o pripravljenosti na dialog pri reševanju vseh nastalih težav.
