Združenje nadzornikov Slovenije
| Avtor: Jože Volfand |
»Nadzorniki moramo poskrbeti, da postane ESG del strategije družb in upravljanje tveganj. Torej, da ni zgolj vaja iz ustreznega poročanja in skladnosti. V tem so tudi prihodnje razvojne priložnosti za mnoga podjetja, če bodo pravočasno sledila tem trendom,« meni mag. Irena Prijović, izvršna direktorica Združenja nadzornikov Slovenije. Ugotavlja pa, da so velike družbe že motor sprememb. V večjih težavah so srednja in mala podjetja, ki zaradi zahtevnosti regulative na področju trajnostnega poslovanja, težko sledijo vsem usmeritvam. A tudi v nadzorniških vrstah, pravi sogovornica, potrebujejo dodatne kompetence na tem področju. Pri tem tudi opozori, da na ravni EU poteka razprava, ki posega v obstoječe paradigme ciljev družbe za namen pridobivanje dobička.
Podjetja se srečujejo s številnimi novimi izzivi s področja trajnostnosti s poudarkom na usmeritvah ESG in podnebnih spremembah. Po eni strani so vedno večje in strožje zakonodajne zahteve, po drugi strani nanje pritiska trg, vse pomembnejši segment postajajo finančne institucije. Kako pri presojanju uspešnosti poslovanja uprav in podjetij nadzorniki upoštevajo vidik trajnostnosti? Kakšne spremembe opažate v zadnjih letih na trgu? Kako ocenjujete, da se bo presoja nadzornikov z vidika trajnostnosti spreminjala v prihodnje?
Opažamo, da se je ravno z zaostrovanjem regulative in zaradi pritiskov s strani finančne industrije in investicijskih skladov v miselnosti uprav že veliko spremenilo. Nadzorniki temu sledimo. Poleg regulative je tu še en dejavnik, pričakovanja potrošnikov. Ti so etično in družbeno pravičniško usmerjeni na produkte, ki naj dodatno ne obremenjujejo okolja, ne kršijo človekovih pravic in so dolgoročno vzdržni, torej trajnostni. Zagotovo pa nam še primanjkuje kompetenc in izmenjave dobrih poslovnih praks. Torej, da bi vedeli več. Morda bodo postali hitra moda in nizkocenovni letalski prevozi stvar preteklosti, ampak ne takoj.
Na kaj mislite?
Strošek vpliva na okolje v cene teh izdelkov v preteklosti ni bil vračunan in se je prenašal v dobičke za delničarje. Izzivi so, kako se odreči kratkoročnim zaslužkom z namenom vzdržne rasti, saj je naše neokoljske pravljice konec, sedanja rast pa je nevzdržna.
Finančni sistem bo med najpomembnejšimi akterji.
Prav imate. Finančne institucije so in bodo še naprej igrale izjemno pomembno vlogo pri zelenem prehodu, saj bodo posojila dostopna in investicije mogoče le za podjetja, ki bodo temu sledila. To predstavlja ‘spill-over’ zahtev za zeleni prehod z velikih podjetij na srednja in manjša podjetja, ki so v vrednostni verigi teh podjetij. Nadzorniki moramo poskrbeti, da postane ESG del strategije družb in upravljanja tveganj. Torej da ni zgolj vaja iz ustreznega poročanja in skladnosti. V tem so tudi prihodnje razvojne priložnosti za mnoga podjetja, če bodo pravočasno sledila tem trendom.
Marsikateri lastnik, vključno s SDH, pa tudi finančne institucije zahtevajo izračune ogljičnega odtisa, na primer organizacijskega, in zaveze za razogljičenje v naslednjih letih. Menite, da bo to postala prevladujoča zahteva vseh nadzornih svetov? V kolikšni meri naj bi bilo razogljičenje eden od ključnih faktorjev uspešnosti poslovanja podjetja?
Vse družbe so v določenih dobaviteljskih in vrednostnih verigah, niso pa vse panoge enako na udaru. Bomo pa najbrž kmalu vsi imeli izmerjen ogljični odtis. Podjetja kot posamezniki. Zato bomo tudi bolj usmerjeno delovali, dobili določene spodbude oziroma bomo kaznovani, če temu ne bomo dovolj hitro sledili. Ko se pogovarjam z različnimi deležniki na tem področju, omenjajo predvsem izzive majhnih in srednjih podjetij, ki nimajo ustreznih virov za sledenje vse bolj kompleksni regulativi in spremembi poslovnih procesov ter modelov, ki bi jim omogočili zeleni prehod. Velike družbe so in bodo tudi v prihodnje motor sprememb in vodilne na tem področju. Nekatere med njimi so že naredile pomembne korake in že vrsto let merijo svoj ogljični odtis. Razumevanje v teh podjetjih glede pomena tega področja je prineslo tudi krepitev timov in imenovanje člana uprave, ki je odgovoren za zeleno preobrazbo. Zagotovo to postaja konkurenčna prednost in nujnost za dolgoročno uspešnost poslovanja teh družb.
Omenili ste, da nadzorniki potrebujete dodatne kompetence s tega področja.
Seveda, v nadzorniških vrstah za zdaj še primanjkuje tovrstnih kompetenc, da bi znali uprave dovolj kritično izzvati, postavljati prava vprašanja in da smo podobni mnogim kolegom iz tujine, ki prav tako opažajo povečane potrebe po hitrem pridobivanju znanj na teh področjih. Vloga nadzornih svetov je, da od uprav družb pričakujemo več aktivnosti na tem področju, ki pa morajo presegati spremljanje skladnosti z regulativo, poročanje ali celo zeleno zavajanje. Poskrbeti morajo za bolj zrel ESG model, ki je vpet v strategijo družbe, pravilno razume tveganja na tem področju, jih upravlja ter išče priložnosti za lastne konkurenčne prednosti. Uprave, ki bi še delovale defenzivo na tem področju, bodo redke izjeme ali jih ne bo.
Bodo po vašem mnenju lastniki in v njihovem imenu nadzorniki dajali večji poudarek strateškemu upravljanju trajnostnega razvoja in vsaj podobno, če ne enakovredno težo kot uveljavljenim ekonomskim kazalnikom uspešnosti?
To je že normalnost, saj so tovrstni kazalniki že vključeni v sistem nagrajevanja uprav družb in seveda strategije ter letne načrte teh družb. Ne spremlja se le doseganje finančnih kazalnikov, ampak celoten pristop k ustvarjanju teh rezultatov z vrsto nefinančnih meril. Strogo pravno gledano pa je seveda še vedno veljavna osnovna paradigma namena družbe iz 3. člena ZGD-1, da je namen podjetja opravljanje pridobitne dejavnosti z namenom pridobivanja dobička. Že nekaj časa pa na ravni EU poteka razprava o namenu družbe (tkim. purpose of the company) in vlogi deležnikov, ki prav tako posega v obstoječe paradigme ciljev družbe ter napoveduje nadgradnjo doslej uveljavljenega sistema.
Prav na to kažejo nove usmeritve EK. Po novem bodo morala podjetja v svoji poslovni praksi bolj kot doslej upoštevati na primer človekove pravice in okolje v globalnih verigah vrednosti. Predlog Direktive o skrbnem pregledu trajnostnosti podjetij uvaja tudi dolžnosti menedžerjev, da vzpostavijo in nadzorujejo izvajanje primerne skrbnosti podjetij. Kako se Združenje pripravlja na uvajanje novih pravil v poslovanju podjetij in kaj to pomeni tudi za bolj zeleno vlogo nadzornikov?
Predvsem s sledenjem tej regulativi, ko skupaj s kolegi v evropski konfederaciji nam podobnih 22-ih združenj (ecoDa) v Bruslju aktivno lobiramo, da bi bila sprejeta direktiva življenjska. Da ne bi povzročala težav pri njeni implementaciji. Skrbi nas predvsem povsem odprta odgovornost uprav in nadzornih svetov po tej direktivi, zato predlagamo celo brisanje dveh členov. Uprave in nadzorniki ne morejo biti odgovorni za vse in vsem. Tkim. company law (pri nas zakon o gospodarskih družbah) našo odgovornost glede dolžne skrbnosti zelo natančno opredeljuje. Ta je sodno preizkušena z obstoječo sodno prakso. Glede na predlog direktive pa bo ta odgovornost tako odprta, da bo predstavljala nesorazmerno tveganje za uprave, katerih osnovna naloga je odločanje in prevzemanje ocenjenih tveganj.
Kako boste to dosegli?
Naš namen je z izobraževalnimi aktivnostmi poskrbeti za to, da bodo člani nadzornih svetov razumeli namen takšne direktive in kasnejši implementaciji v praksi uspešno sledili pri opravljanju nadzorniške funkcije. Niti nimam občutka, da bomo imeli bolj zeleno vlogo kot to, da bomo morali odgovorno slediti razvoju na tem področju. Pridobivati si moramo nove kompetence, da bomo lahko svoje delo sploh učinkovito izvajali in ne bomo zaostajali za upravami teh družb.
Že prej ste omenili, da so v težavah predvsem srednja in manjša podjetja, saj je regulative vsak dan več. V velikih sistemih se pripravljajo in sprejemajo na primer trajnostne strategije do leta 2030, v srednjih podjetjih ni kadrov, ni dovolj znanja, s težavami se vključujejo v trajnostne procese. Kaj ugotavljate v Združenju nadzornikov, kaj je treba storiti?
Na težave opozarjajo drugi deležniki na tem področju, predvsem različni svetovalci. Mnoge izmed teh družb niti nimajo nadzornega sveta in postavljenega okvirja korporacijskega upravljanja. Zato so težave že na samem začetku in bodo zagotovo brutalno soočeni z različnimi zahtevami na tem področju. Upam pa, da se na državni ravni tega zavedajo in da so v pripravi različni programi za pomoč temu segmentu gospodarstva. Lahko pa, da bodo mnoga manjša podjetja, ki tem spremembam poslovnih modelov ne bodo sledila, žal izpadla iz konkurence in trga.
Med najpomembnejšimi priporočili okoljske politike, tudi v NEPN, je na eni strani zmanjšanje toplogrednih plinov, na drugi strani pa skrb za vire. Ne gre le za manjšo rabo energentov, tudi vode, materialov, surovin. Gre za politiko vzdržnega razvoja in za doseganje rasti z manjšo porabo virov. V koliki meri je takšen pogled tudi v razmišljanju nadzornikov, ko bodo nadzorovali izvajanje Direktive o poročanju podjetjih o trajnostnosti?
Gre za celovit pristop k reševanju te problematike. Če podjetje interno poskrbi za čim manjši ogljični odtis in optimizira porabo internih virov, na drugi strani pa izdelek ni trajnosten in npr. ne omogoča zamenjave odsluženih delov aparata, ker je cenejše narediti nov izdelek, potem to ni zelen prehod. Menim, da je največji nadzorniški izziv v tem, da imenuje takšne uprave, ki bodo to razumele in tem trendom znale slediti s strategijami družb. Nadzorni sveti pa jih motivirali preko KPI-jev, ki bodo tem ciljem sledili.
Zakaj ste se odločili za soustanoviteljstvo Chapter Zero Slovenija? Kaj pomeni ta iniciativa za podjetja? Bo to osrednja tema konference o korporativnem upravljanju?
Letos smo si za cilj zadali pristopiti k Climate Governance Initative po vzoru drugih nam podobnih združenj. Zdaj bomo to storili preko Chapter Zero, ki ga skupaj z drugimi partnerji ustanavljamo za Slovenijo. Vodilna bo Britansko-slovenska zbornica. Gre za neke vrste ‘hub’, ki bo omogočal dostop do potrebnega znanja na tem področju tudi v tujini in brezplačen prenos dobrih praks na člane nadzornih svetov in druge deležnike korporacijskega upravljanja. To razumemo kot pomembno motivacijo in gorivo za spremembe na ravni najvišjih odločevalcev v podjetjih. Na konferenci korporacijskega upravljanja, ki bo na martinovo v Ljubljani, bomo predstavili Climate Governance iniciativo, vlogo in pomen te tematike v korporacijskem upravljanju in najavili ustanovitev Chapter Zero Slovenija. Pričakujemo razpravo o največjih izzivih za zeleni prehod v praksi in vlogi nadzornih svetov pri tem.
