»Načrtovanje tako visokega deleža OVE je nerealno, celo škodljivo« – EOL 152

Poudarjate, da morajo vse politike, tudi okoljska, omogočati ravnotežje med skrbjo za okoljem in razvojem. Se to v praksi potrjuje? Če bi pogledali na okoljsko sliko države, kaj bi našteli kot pluse in kaj kot izzive?

Okoljski resor je skupaj s prostorskim eden od resorjev vlade. Ta država ima številne izzive in tudi zaveze do nas samih in do mednarodne skupnosti. Sedanja vlada se je oblikovala okrog koalicijske pogodbe, za katero stojimo. Koalicijska pogodba je kompromis med različnimi interesi, a po mojem mnenju vodi v pravo smer, v smer razvoja. Resor okolja in prostora mora slediti kompromisu med predpisanimi ukrepi varovanja okolja in narave ter razvojnimi potrebami države. Slediti mora tudi drugim zavezam, ki jih imamo, in so pogosto kontradiktorne prvemu cilju varovanja okolja in narave. To je na primer povečevanje deleža obnovljivih virov energije in še kakšne tovrstne zaveze bi se lahko našle. Trmasto vztrajanje na enostranskih okopih ne privede drugam kot do oblastnih odločitev, ki so praviloma slabše od iskanja ravnovesja.

Naj opozorim, da tudi habitatna direktiva, ki je temelj varovanja narave, zlasti zavarovanih območij, predvideva takšne kompromise. Iskanje kompromisa bi moralo biti tudi v preteklosti stalnica tega resorja, a ni bila. Zato pri marsikaterem projektu capljamo; izgubili smo ogromno časa in denarja, kar je škoda.

Ali lahko v luči tega razmišljanja komentirate velike oziroma ključne projekte vlade?

Odgovoril bom s konkretnim primerom obvoznice Škofljica. Te obvoznice še ni zaradi škodljivih posegov v Ljubljansko barje, ki je zavarovano območje, zlasti zaradi določene zavarovane vrste metulja z imenom Barjanski okarček. Namesto da bi iskali rešitve v smislu varovanja narave, smo togo vztrajali pri nekih formalizmih. Še danes ceste ni, a zaradi različnih posegov človeka v okolje tudi Barjanskega okarčka ni več na tem prostoru. V desetletjih, od kar je bil razglašen za varovano vrsto na tem območju, se je krepko pomaknil na centralno Barje. Mi pa še vedno togo vztrajamo na nekem zaščitenem območju popolnoma brez vsebinskih argumentov in oviramo prepotrebno infrastrukturno ureditev. Trenutno stanje škoduje naravi in ljudem slabša bivalne pogoje. To je primer, kako v preteklosti nismo znali poiskati kompromisa, da bi naredili nekaj prepotrebnih razvojnih korakov ob dejanskem vsebinskem varovanju te zavarovane vrste. Za zavarovano vrsto bi lahko poskrbeli nadomestni habitat, kjer bi ji omogočili preživetje in razvoj.

Želim poudariti, da zelo razumem in podpiram ohranjanje narave in varstvo okolja, vendar ne pro forma, ne zato, ker je nekje tako zapisano. Potrebno je pogledati vsebino. Zato se v naslednjih dneh nameravamo sestati z Zavodom za varstvo narave in našimi eksperti s tega področja, da bi poskusili s pilotnimi projekti. Želimo določena območja Natura, ki to več niso, izbrisati s seznama, saj po vsebini ni nobenega razloga, da imajo ta status. Seveda s seznama ne želimo brisati območij, ki so vredna zaščite in varovanja, ampak le tista področja, ki nimajo več vsebinske utemeljitve.

V sklopu približno 190 velikih državnih projektov je 22 okoljskih projektov. Večinoma gre za vodarske projekte. Zakaj?

Tako je. Slovenija je precej zanemarila vodotoke, ki posledično povzročajo škodo tako ljudem kot naravi in kmetijstvu. Če bi ustrezno vzdrževali vodotoke v zadnjih desetih, dvajsetih letih, precejšnjega deleža težav ne bi bilo. Puščali smo, da se brežine nekontrolirano zaraščajo, sedimentov nismo odstranjevali tam, kjer bi bilo to smiselno, posledično so se korita povsem spremenila. Ponekod so erodirana, drugje so hudi nanosi, zato smo postali priča poplavam tam, kjer jih prej nikoli ni bilo. Zato je treba okrepiti vodnogospodarsko javno službo v smislu investicijskega vzdrževanja vodotokov, kakor tudi gradnje protipoplavnih nasipov oziroma ureditev varovanja pred visokimi vodami tam, kjer je to potrebno. Temu namenjamo precej pozornosti in sredstev v naslednji finančni perspektivi in skozi Sklad za okrevanje.

Temu nihče ne nasprotuje. Vprašanje je, kakšna pozornost in seveda investicije so potrebne za razogljičenje, kot smo se zavezali v Nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu (NEPN)? Kje so velike investicije za doseganje ciljev OVE? Brez investicij se nam lahko zgodi, da bomo energetsko nesamozadostni na področju OVE.

Ko sem prišel na to ministrstvo, sem prejel osnutek Dolgoročne podnebne strategije Slovenije do leta 2050. Do dokumenta sem bil zelo kritičen. NEPN, za katerega je pristojno ministrstvo za infrastrukturo, je bil takrat že sprejet.

Ali Dolgoročna podnebna strategija Slovenije do leta 2050 v bistvu ne povzema ključnih usmeritev NEPN?

Ne bi se strinjal z vami. NEPN je pogled do leta 2030 in bo vsaki dve leti deležen revizije. Zame je ključna podnebna strategija do leta 2050. NEPN je lahko samo etapen dokument izvajanja te strategije. Zelo sem bil kritičen do pristopa, za katerega se je odločila prejšnja vlada, da najprej sprejme NEPN, potem pa dolgoročno strategijo. Moralo bi biti obratno. NEPN bi moral biti izpeljanka strategije do leta 2030. Še več. Pravkar smo dobilo sporočilo iz Evropske komisije o določenih etapnih ciljih, ki so še bolj ambiciozni, kot so bili doslej, in jim NEPN niti približno ne sledi.

NEPN je slab dokument, do njega sem bil zelo kritičen. Žal je že malo več kot pol leta po začetku izvajanja neaktualen in ga bo treba gotovo revidirati tudi v luči sprejete Dolgoročne podnebne strategije Slovenije do leta 2050.

Ste lahko konkretni?

Seveda, bom zelo konkreten. Prvič ne nosi cilja energetske samozadostnosti Republike Slovenije, drugič temelji na nerealnih deležih obnovljivih virov, zlasti na področju sonca. V dokumentu piše, da bomo imeli v Sloveniji 1.300 MW instalirane moči v desetih letih. Tisti, ki je to napisal, mi naj odgovori, koliko se je instaliralo moči v dvajsetini tega obdobja – to je v prvih šestih mesecih letošnjega leta. Ni se instaliralo niti 10 % tega, kar bi se moralo. Za letos je planirano, da se mora instalirati 150 MW dodatne moči sončnih elektrarn, torej v prvi polovici leta 75 MW. Sprašujem pisce, kako to, da so številke tako nerealne?

To nerealno oceno ste zapisali tudi v osnutku strategije, ki je sedaj v javni razgrnitvi.

Na to sem večkrat opozoril, tudi sektor, ki je za to pristojen. Naj še enkrat poudarim, MOP ni sektor, ki bi načrtoval energetske projekte in delež doseganja obnovljivih virov energije. To je ministrstvo za infrastrukturo, kjer je sektor energetike. Bil sem zelo kritičen, kar sem povedal tudi pripravljavcu dokumenta. Moje mnenje je, da je realno načrtovati med 40 in 50 % ciljev za obnovljive vire, pa še to ni povsem realno v bilanci proizvodnje leta 2050. V dokumentu je zapisana številka 80. Zanima me, kako bo na to reagirala javnost, saj izdelovalec dokumenta trdi, da ima za to ustrezne podlage.

Če bo javnost prepričana, da je res temu tako, bo številka ostala. A sam menim, da bo številka gotovo spremenjena in bo bistveno nižja.

Menite, da so nerealni cilji predvsem za sončno energijo?

Kar se tiče sončne energije, je to seveda zelo pomembno področje v energetiki. Strinjam se, da je treba narediti maksimalni napor, da se deleži tam, kjer ponujajo konkurenčno oskrbo, tudi spodbujajo, povečujejo. Zlasti na področjih, kjer je to mogoče brez večjih posegov v naravo. Vemo, da imamo v Sloveniji 60 % površine gozda, med 32 in 33 % kmetijskih površin, veliko vodotokov … Ta struktura nam ne daje možnosti velikih površin za fotovoltaiko. Ta se prioritetno namešča na pozidane površine, na degradirane površine, tudi na sanirane deponije.

Sem za fotovoltaiko, vendar menim, da s to tehnologijo ni realnih možnosti, da bi sama zagotavljala zanesljiv vir preskrbe z električno energijo. Prebivalstvu moramo nuditi oskrbo z električno energijo v vseh letnih časih. Dokler nimamo sezonskih hranilnikov energije, se ne moremo zavezati ogromnemu deležu sončne energije, saj energije ne moremo dobivati takrat, ko ni sonca.

Takrat bi morali energijo uvažati.

Sem proti temu. Pristaš sem energetske samozadostnosti na področju vodooskrbe, energije in prehrane. To so temeljni atributi suverenosti države. Če smo na teh področjih odvisni, smo tudi politično odvisni.

S tem pravite, da je NEPN mrtev dokument?

Ne pravim, da je NEPN mrtev dokument. Je pa slab, nerealen dokument, ki se ne izvaja. Ne govorim pa, da ga ni treba spoštovati v vseh delih, kjer kaže smer. V dosti primerih je tudi škodljiv.

Zakaj je škodljiv?

Ker daje veliko ambicij na nerealna pričakovanja. Posledično so zavrte druge ambicije.

Se s tem strinja resorni minister?

To morate vprašati njega. To je moje mnenje, ki ga jasno povem. Včeraj (17. september) smo o tem govorili na posvetu, na katerem je bil tudi minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec. Oba deliva mnenje glede fotovoltaike, da je dobrodošla. A gojiti upanje, da bomo 80 % potreb po električni energiji pokrili iz obnovljivih virov – v Sloveniji pa je sprejemljiva edino fotovoltaika – ni realno. Nekaj malega bomo še investirali v hidroenergijo, investicije v vetrno energijo v Sloveniji povsod trčijo na težave, geotermije na žalost nimamo.

Kako razmišljate o biogorivih za potrebe prometa? Ker nimamo lastne rafinerije za biogoriva, smo popolnoma odvisni od uvoza.

Kar se tiče biokomponent, ki jih vmešavamo v fosilna goriva, nisem prepričan, da ne bi mogli narediti kaj več. A za te tehnologije nisem najbolj pristojen. Zagovarjam nacionalno samooskrbo v največjem možnem deležu.

Podpiram preusmeritev v elektromobilnost, krepitev javnega prometa, zlasti prevozov po železnici. Tudi javni promet je možno organizirati na elektriko ali nove tehnologije vodika, tudi sintetičnega plina. S temi novimi tehnologijami bi zmanjševali odvisnost od fosilnih goriv.

Različni strateški dokumenti za razogljičenje vidijo svetlo prihodnost v novih tehnologijah. Delite to mnenje?

Zelo težko je graditi strategijo prihodnosti države zgolj na idejah. Temu nasprotujem. Seveda moramo spremljati nove tehnologije in vanje vlagati, a svoje prihodnosti na tem ne moremo bazirati. Zato sem velik zagovornik drugega bloka jedrske elektrarne. V predlogu Dolgoročne podnebne strategije Slovenije do leta 2050 je tudi napisano, da nemudoma začnemo s postopki umeščanja v prostor drugi blok Jedrske elektrarne Krško, ki nam po moji oceni danes lahko edini realno zagotovi ogljično nevtralnost leta 2050.

Kakšno je vaše stališče do uvedbe davka na ogljik, ki naj bi bil precej višji, kot je trenutna dajatev za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida?

Nisem za razogljičenje do zadnje kaplje krvi gospodarstva. Pri podnebni strategiji moramo upoštevati konkurenčnost slovenskega gospodarstva in standard prebivalstva. Kar pa še ne pomeni, da se ne bomo posluževali tudi politik nespodbujanja rabe določenih vrst goriv z davčnimi prijemi. Kaj več v tem trenutku ne bi rekel na to temo.

Še enkrat povem – ko imamo pred seboj cilj razogljičenja oziroma neto ogljično nevtralnost v letu 2050, moramo krepko misliti tudi na konkurenčnost slovenskega gospodarstva tako v evropskem prostoru kot globalno. Ker so to evropske usmeritve, pogrešam tudi evropske rešitve na tem segmentu, zato da smo vsi na isti barki. Ne želimo z nekimi obdavčitvami tega ali onega izpusta CO₂ postati nekonkurenčni sosednjim in drugim državam, ki tega ne bodo uvedle. Tako kot sedaj tekmujemo pri DDV-ju, davku od dohodka pravnih oseb ipd. Če se je Evropa zavezala neki smeri, je tudi prav, da ključne rešitve delimo vsi. K stvarem je treba pristopati premišljeno in upoštevati vse sektorje. To je ravnovesni pristop, o katerem sva govorila na začetku.

Trenutno smo v Sloveniji energetsko bolj ali manj samozadostni. Kako naj bi to v luči gospodarskega in okoljskega ravnovesja ostali tudi v prihodnje?

Naj navedem nekaj številk, da bomo vsi vedeli, o čem govorimo. To je zelo pomembno področje, na katerem ni prostora za čustva in demagogijo. V tem trenutku smo v Sloveniji na področju energetike – če je dobro hidrološko stanje in če ni kakšnih remontov – skoraj samozadostni. V letu 2050 naj bi po načrtih zaprli dve tretjini teh proizvodnih virov – TEŠ 6 in jedrski blok. Danes proizvedeno 12 TWh, kar pomeni, da bi zgubili 8 TWh električne energije. Dolgoročna podnebna strategija do leta 2050 govori o približno 50-odstotnem povečanju rabe električne energije, saj upošteva rast elektromobilnosti in druge trende. Torej naj bi bila takratna poraba med 18 in 20 TWh. Z današnjega zornega kota naj bi takrat imeli proizvodnjo samo 4 TWh, potrebovali pa bi 20 TWh, razlika je kar 16 TWh.

Poglejte, cela Savska veriga, ki naj bi štela približno 10 hidroelektrarn, ima ocenjeno proizvodno kapaciteto 1 TWh. Potrebovali bi kar 16 verig na srednji Savi. To pomeni, da s hidroenergijo niti približno ne moremo zadostiti potrebam. Danes je tehnologija fotovoltaike na ravni, da 1 MW instalirane moči proizvede približno 1 GWh električne energije, potrebuje pa približno 1 ha površine. Če bi želeli iz sončne energije proizvesti 1 TWh električne energije, potrebujemo tisoč hektarjev površine.

Argument je, da je veliko potenciala na zgrajenih površinah.

Razumem ta argument, ampak če se malo ozrete, boste videli, da je veliko stavb postavljenih na legah, ki niso osončene, da je na strehah tudi veliko drugih elementov … Zato je veliko vprašanje, koliko je dejansko uporabne površine za fotovoltaiko. Prepričan sem, da ne moremo snovati ogljične nevtralnosti brez jedrske energije. Lahko pa se odpovemo ogljični nevtralnosti in investiramo v plinsko-parne bloke. Tretje variante ne poznam. Ocenjujem, da je jedrska energija edina konkurenčna, da bomo lahko tako za gospodarstvo kot za naš življenjski standard v prihodnje zagotavljali sprejemljive cene električne energije. Ne moremo se zanašati na futuristične napovedi tehnologij, ki jih danes še ni.

V tem širšem kontekstu je tudi potrebna odločitev države, kako bo rešila vprašanje toplarne oziroma sežiga odpadkov. Boste sprejeli odločitve, ki se bodo izvedle v praksi?

Odločitev smo že sprejeli. Uredba o opravljanju obvezne državne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov je v javni obravnavi od 16. septembra. S tem smo sistem že tlakovali. Preko razpisa bomo pozvali zainteresirane k sodelovanju na tem projektu. Naš interes je, da po regionalnem principu najdemo nekaj lokacij, kjer bi izvajali termično obdelavo odpadkov, seveda skladno z najboljšo dostopno tehnologijo, tudi kar se tiče emisij in pod pogojem družbene sprejemljivosti. Kot je znano, kar nekaj projektnih zasnov je. Več lokalnih skupnosti je tej ideji naklonjeno, saj v takem projektu vidijo možnost soproizvodnje električne energije in toplote, ki ju potrebujejo bodisi za oskrbo prebivalstva ali za gospodarske subjekte. Interesa je precej, zato menim, da je modro s tem projektom nadaljevati. Računam, da bo uredba sprejeta do konca leta in da bomo v prvih mesecih prihodnjega leta objavili razpis. Naš cilj je, da bi v roku nekaj let, do leta 2023, ti obrati že delovali. Tako bi bili tudi s tega vidika samozadostni. V okviru krize COVID smo videli, kako lahko hitro nastane velik problem. Morali smo klicariti sosednje države in jih prositi, da odprejo meje za naše kamione, ki so kljub podpisanim pogodbam stali pred zaprto mejo.

Je bila situacija krizna?

Pogosto ljudje, tudi gospodarstvo, ne čutijo problemov, ki so v ozadju. Pozna jih le peščica odgovornih na energetskem področju. Po včerajšnji izjavi gospoda Martina Novšaka, generalnega direktorja GEN energije, je bila Nemčija nedavno pred razpadom elektroenergetskega sistema. Zaprosila je vse sosednje države in širše za pomoč. V Sloveniji smo angažirali vse, kar imamo, za kratek čas smo se odpovedali celo lastni rezervi, da smo pomagali vzdrževati nemški sistem. Ali kdo to ve? Le nekaj odgovornih.

S tem primerom sem hotel povedati, da se z energetskim področjem ni igrati. Ker stvari nekoliko poznam, sem relativno kategoričen in brezkompromisen pri svojih izjavah. Vem, kaj se zgodi, ko je enkrat konec. Ko tak sistem enkrat pade, so posledice hude – za prebivalstvo in gospodarstvo.

Podobno vprašanje je pri odstranjevanju blata iz komunalnih čistilnih naprav. Ta tema je bila nekaj časa zelo v ospredju in v neposredni povezavi s samooskrbnostjo Slovenije na tem področju. Upravljavci čistilnih naprav so v vse večjih zagatah. Ali ima Slovenija načrt za gradnjo sistemov – monosežigalnic za reševanje te problematike ali za predelavo, kot to dela CEROP Puconci? Ali MOP podpira projekt Premogovnika Velenje, ki bi komunalne mulje predelal v gradbeni material, kar je umik od strategij, ki načrtujejo pridobivanje fosforja iz komunalnega blata?

Ja, to je podobno vprašanje. Ena možnost je sežig blata, druga mešanje blata z drugimi odpadnimi surovinami, konkretno s pepelom, s katerim pridemo do novega proizvoda. Primer takega kompozita imam tukaj na mizi. Pri tem kompozitu se nič ne izlužuje in se lahko namenja za sanacijska dela pri zapiranju rudnikov. S tem delajo pregrado tudi med Velenjskim in Šoštanjskim jezerom. Skratka, uporablja se kot proizvod v gradbeništvu, kar je pomembno z vidika krožnega gospodarstva. Ta proces poteka zelo regulirano. Zavod za gradbeništvo ima pooblastila, da predpiše vhodne parametre, recepturo in tehnološke postopke, da pridemo do stabilnega kompozita. Gospodarski subjekt, ki želi izvajati to dejavnost, bo pridobil okoljevarstveno dovoljenje. Tako bomo dobili iz komunalnega blata iz čistilnih naprav in pepela proizvod.

Koliko odstotkov blata iz čistilnih naprav bi se lahko predelal na ta način?

Mislim, da celotna količina. Gre samo za stvar podjetniške pobude. Na našem ministrstvu je bilo v preteklosti nekaj pozitivnega pristopa do tega načina predelave. Na kar se je zgodila izkušnja s Termitom, zaradi česa je ministrstvo v prejšnji garnituri povsem obrnilo ploščo. Sedaj imamo velike težave ponovno vzpostaviti to prakso, ki je skladna z evropskimi direktivami in predpisi. Pravkar imamo na vladi spremembo uredbe o odpadkih, kjer še jasneje zapisujemo, da so možne predelave odpadkov. Teh potreb v Sloveniji je precej, prav tako interesa gospodarskih subjektov.

Pri blatu iz čistilnih naprav želite dati prednost snovni predelavi pred termično?

To je skladno z evropskimi modeli krožnega gospodarstva. Iz odpadkov želimo delati nove surovine. Zavedati se je treba, da so pri vseh načinih ravnanja z odpadnim blatom določeni vplivi na okolje. Če se odločimo za sežig, nastane pepel, oddajamo emisije ipd. Zmeraj moramo ravnati v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki.

Tema, ki ima dolgo brado, je odpadna embalaža. Sistem ima resne pomanjkljivosti, saj se odpadna embalaža letno kopiči pri komunalnih podjetjih in je nihče noče prevzeti. Podobno se sedaj dogaja pri odpadni električni in elektronski opremi. Boste z novim zakonom o varstvu okolja in področno uredbo presekali to ponavljajočo zgodbo?

Razširjena proizvajalčeva odgovornost ni slovenska mantra, ampak evropska. Evropsko direktivo implementiramo v slovenski pravni red. Kot vemo, so načini implementacije različni, prav tako tudi pogledi na organizacijo razširjene proizvajalčeve odgovornosti. Čeprav je več vrst odpadkov, za katere morajo proizvajalci prevzeti odgovornost, je največja težava ravno z odpadno embalažo, ki jo je volumsko največ. Z odločitvijo Upravnega sodišča za razveljavitev okoljevarstvenih dovoljenj se je konec lanskega leta problem še poglobil. Ko sem marca letos prišel na ministrstvo, sem dobil na mizo rešitev, po kateri bi dvignili višino okoljske dajatve – torej ne embalažnine. S tem bi država prišla do sredstev, s katerimi bi financirala ravnanje z odpadno embalažo, ki je niso bile pripravljene prevzeti družbe za ravnanje z odpadno embalažo.

Vmes se je zgodila epidemija, zato smo se na vladi odločili, da ne bomo obremenjevali podjetij z 2,5-kratnim povečanjem okoljske dajatve. Saj smo jim hkrati dajali subvencije, da lahko preživijo. Odločili smo se, da letos pomagamo iz proračuna in nastalo situacijo saniramo do konca letošnjega leta. To je v teku in imamo zagotovljena sredstva iz proračuna. Dnevno podpisujemo pogodbe in stvari se urejajo.

Kaj pa dolgoročna rešitev?

V parlamentarni proceduri je sprememba zakona o varstvu okolja, ki delno uvaja razširjeno proizvajalčevo odgovornost, kar pomeni, da daje nastavek. V obdobju od leta 2021 do leta 2023, ko gre za vmesno obdobje, bodo družbe za ravnanje z odpadno embalažo dolžne prevzemati vso odpadno embalažo. Skladno s to rešitvijo bo sprejeta tudi uredba – uredbe ne moremo sprejeti pred zakonom –, ki bo znižala prag zavezancev za ravnanje z odpadno embalažo s sedanjih 15 ton na nič. Po novem bo zavezanec vsak, ki daje embalažo na trg. Z družbami za odpadno embalažo smo opravili razgovor. Moram reči, da niso imele nekih bistvenih pripomb na rešitev, ki bo veljala do leta 2023. Vzpostaviti moramo še kontrolne mehanizme, ki bodo urejevali sistem. Po novem letu ne pričakujem večjih problemov, ker bodo družbe za ravnanje z odpadno embalažo dolžne pobirati vso odpadno embalažo, in vsi, ki dajejo embalažo na trg, bodo dolžni za to storitev plačati. Najbrž bo prišlo do kakšnih 10 % vrzeli – sedaj je vrzel več kot 50-odstotna – , a se bodo po mojem mnenju družbe za odpadno embalaže znašle in te odstotke vračunale v embalažnino.

S kakšnim sistemom bomo implementirali polno razširjeno proizvajalčevo odgovornost?

Do konca leta 2020 moramo implementirati polno razširjeno proizvajalčevo odgovornost. Tudi na to temo smo imeli pogovore z družbami za ravnanje z odpadno embalažo. Mnenja so različna glede tega, ali velja dovoliti ali prepovedati t. i. vertikalno povezanost lastništva in dejavnosti. Sam ne vidim nič slabega, tudi če gre za povezanost. Moje mnenje je čim manj regulacije na trgu. Regulacija mora biti le tam, kjer stvari ne more dobro urediti trg. Zame je logično, da ima povzročitelj odpadne embalaže odgovornost in hkrati poslovni interes, kaj se dogaja z njegovimi odpadnimi surovinami.

Trenutna različica zakona o varstvu okolja vertikalno povezovanje prepoveduje.

Tako je. Sedaj pripravljamo zakon o varstvu okolja 2, kjer bomo temeljito premislili o rešitvah. Vsaka rešitev ima pluse in minuse. Sam ne vidim zadostnih utemeljenih razlogov, da bi prepovedali vertikalno povezanost. Res pa je, da bomo zahtevali izvajanje te službe na neprofitni ravni.

Predlagam, da zaokroživa pogovor s t. i. slovenskim zelenim dogovorom. Evropski zeleni dogovor spodbuja velika pričakovanja, da naj bi bili zeleni projekti generator okrevanja in novega cikla razvoja. Kako razumete slovenski zeleni dogovor, kaj želite z njim doseči?

Pariški sporazum glede zniževanja emisij CO₂ in doseganja ogljične nevtralnosti ter evropski zeleni dogovor vidim kot priložnost za nove poslovne modele oziroma za nadgradnjo obstoječih poslovnih modelov in s tem izboljševanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva. Načelno veliko govorimo o tem zelenem dogovoru, nihče pa nima prave ideje, kaj je zadaj. Zadaj je lahko veliko konkretnih primerov. V tem tednu sem poslal dopis Gospodarski zbornici Slovenije s pobudo, da se sestanemo in pregledamo, koliko konkretnih projektov v smislu zelenega dogovora imajo gospodarski subjekti na mizi. Tako bi presodili, katere projekte bi veljalo podpreti z evropskimi sredstvi. Moja osnovna ambicija je, da nehamo teoretizirati in razpravljati na načelni ravni, ampak iščemo čim bolj konkretne rešitve, seveda v okviru usmeritev zelenega dogovora. Kar nekaj pobud imam na mizi. Kako na primer iz odpadnih gum delati granulat, ki se vgrajuje v asfalt. Ali pa model obnavljanja in preoblikovanja starega pohištva in plasiranja na trg. Ideja je, da tak izdelek ne bi bil obdavčen, saj je že bil ob prvi prodaji. Ob nižji ceni bi bili taki izdelki privlačnejši na trgu.

To so relativno majhni projekti. Imate v mislih kakšen panožni preboj – na primer v lesnopredelovalni ali kakšni drugi industriji?

Za tak razmislek nismo pristojni na okoljskem ministrstvu. Zato je moj poziv gospodarstvu, da poskušamo prepoznati konkretne gospodarske projekte, ki bi jih lahko spodbudili oziroma podprli skozi ukrepe zelenega dogovora in sicer evropskih sredstev v prihodnji finančni perspektivi. Če to povežemo z digitalizacijo, optimizacijo proizvodnih procesov in prodajnih verig, se odpirajo konkretne priložnosti. Nisem megaloman. Ne verjamem v velike zgodbe. Če bomo resnično izvedli 20 do 50 tovrstnih projektov, bomo naredili veliko.