| Embalaža v Pivovarni Laško | | Barbara Černe| |
| Kupci postajajo vse bolj vedoželjni in sledijo spremembam na trgu, tudi na področju embalaže, vendar jih bolj kot cena in odnos do okolja še vedno zanimata funkcionalnost in uporabna vrednost izdelka. Potem ko so v Pivovarni Laško zaradi prenove celostne podobe pred časom zamenjali barvo embalaže za pivo, je bila za uporabnike za hip vprašljiva tudi vsebina izdelka. A le za hip. V Pivovarni Laško namreč skušajo biti, kot poudarja tehnični direktor Matej Oset, korak pred ostalimi, ob tem pa slediti bistvenim ciljem: ohranjati dolgoletno tradicijo, zagotavljati kakovost, zadovoljiti potrošnika in postajati vse bolj zeleni. In to ne le navzven … | |
Navade potrošnikov se spreminjajo iz dneva v dan. Na spremembe v proizvodnji pijač opozarjajo tudi nekatere okoljske uredbe in raziskave. Vse to vpliva na uporabo embalažnih materialov in embalaže. Katere embalaže uporabljate v Pivovarni Laško največ?
Pri pivu uporabljamo v glavnem povratno embalažo, to je steklenice in nerjaveče kovinske sode. Na drugem mestu je pločevinasta embalaža, ki se v trgovinah najbolj prodaja in dosega prevladujoč delež (do 70 odstotkov). S kupcem v Italiji trenutno razvijamo proizvodnjo večslojne PET in manjše embalaže. Gre za produkte z visoko dodano vrednostjo – so namreč nekakšen nadomestek za stekleno embalažo. Vodo še vedno polnimo v enoslojno PET embalažo. Velik poudarek dajemo funkcionalnosti in tudi stroškovnemu vidiku ter zniževanju gramatur embalaže, ki bistveno vplivajo na končno ceno izdelka. Pri vodah z okusi je zgodba drugačna, saj so te bolj občutljive za migracije kisika iz okolja, kar posledično lahko vpliva na okus. Zaradi dodanih sladkorjev jih polnimo na posebnih, aseptičnih linijah, lahko pa bi jim namesto tega dodali konzervanse. Aseptična polnitev, ki smo jo v Skupini Pivovarna Laško začeli med prvimi v Evropi, pomeni, da je atmosfera, kjer se polnitev izvaja, mikrobiološko sterilna, kar podraži ceno izdelka. Vode z okusi so polnjene v PET materiale, ostale sadne pijače pa različno. Sadni sokovi so v glavnem v tetrapaku, ki je zaradi kartona in aluminijastega dela težko reciklabilen in težaven za ločevanje.
Na globalnem trgu se proizvajalci odločajo tudi drugače.
V svetu prevladujeta dva trenda pakiranja piva. V pivsko razvitih deželah, na primer v Nemčiji, Veliki Britaniji, Danski, Češki in na Irskem, prevladujeta točeno pivo in pivo v steklenicah. V pivsko dokaj nerazvitih državah, to je predvsem v državah bivše Jugoslavije, Sovjetske zveze, v Albaniji, Bolgariji, kjer gre za cenovno občutljivost, pa uporabljajo predvsem PET embalažo, v glavnem enoslojno oziroma dvolitrsko in večjo embalažo, ki pa žal predstavlja veliko obremenitev za okolje. V Nemčiji recimo težijo k čim večji uporabi povratne embalaže pri pivu in vodah, tudi PET povratne embalaže. Po drugi strani je to povezano z velikimi stroški. Proizvajalci se zato včasih vprašamo, ali spodbujati in zagotoviti reciklabilnost obstoječe ali uporabo povratne PET embalaže. V Nemčiji imajo na primer vso podporo države, ki destimulira porabo nereciklabilne plastike.
Torej, kakšna je okoljska ustreznost izdelkov v Pivovarni Laško?
Trend okoljsko ozaveščenih držav, za kar je potrebna tudi politična volja, je po eni strani spodbujanje povratne embalaže. Naši kupci še vedno raje kupijo zavojček in ne zaboja piva, saj bolj cenijo funkcionalnost in priročnost in manj ekološki ter cenovni vidik. Avstrijci in Nemci so začeli uporabo zabojev s klastri, ki jih uporabljajo tudi v povratni embalaži. V Sloveniji bi na primer pri vodah lahko uvedli takso na nepovratno embalažo, kar je novi minister že napovedal in kasneje umaknil, in sicer na način, ki ne bi obremenil proizvajalcev.
Pivovarna Laško proda precej piva v povratni embalaži, vendar manj kot nekatere druge evropske države. Zakaj?
Povratne embalaže na pivskem segmentu je manj kot 30 odstotkov. V zadnjih osmih letih je namreč ta delež precej upadel, in sicer od leta 2001 z dobrih 49 odstotkov na slabih 32 odstotkov. Pred več leti smo začeli uporabo visokokakovostnega in večslojnega PET materiala, ki omogoča daljšo trajnost oziroma manjšo migracijo kisika iz okolja. Z ekonomskega vidika gledano se nam sicer najmanj splača prodajati embalažo, ki je prodamo največ, to je piva v aluminijasti embalaži. Na to sami tudi težko vplivamo, saj so dobavitelji multinacionalke, ki jih je malo in so odvisne od trga aluminija.
Je v vaši panogi pomembno optimiranje embalaže zaradi mikrobiološke varnosti?
Kot živilsko podjetje smo zavezani k temu, da spoštujemo standarde, ki veljajo v živilski industriji. Letos smo dobili certifikat HACCP, ki zagotavlja mikrobiološko varnost živil. Nalaga veliko obveznosti, po drugi strani pa vzpostavlja red in kontrolo nad proizvodnjo in spodbuja odgovorno ravnanje zaposlenih v proizvodnji. Se pa kljub temu lahko zgodi, da proizvod, ki gre sicer iz proizvodnje neoporečen, nato ni primerno skladiščen ali z njim ne ravnajo pravilno, recimo gostinci s točenim pivom. Kar zadeva mikrobiološko varnost, lahko povem, da je pivo mikrobiološko manj občutljivo kot voda z okusom, ki ima dodan sladkor. Pri pivu se sicer poslužujemo postopka kratkotrajne pasterizacije, ki zagotavlja mikrobiološko trajnost. Tudi membranske tehnike omogočajo mikrobiološko stabilnost, predvsem pri vodi in zelo občutljivih proizvodih, kot je voda z okusi. Te ne prenesejo termične obdelave in zahtevajo polnitev pod že omenjenimi aseptičnimi pogoji. Običajno tudi vsaka termična obdelava povzroči poslabšanje okusa, je pa res, da se ljudje nekega okusa navadijo. Včasih je tehnološko pravilnejše tudi »slabše« za potrošnika.
Kdo so dobavitelji embalažnih materialov oziroma embalaže, za kakšno sokreatorstvo se odločate? Ali so dobavitelji pretežno z domačega trga?
Pretežni del embalaže nabavljamo pri slovenskih dobaviteljih. Dobavitelj stekla, s katerim delamo še iz časa bivše Jugoslavije, je hrvaško podjetje Vetropack Straža. Pločevinasto embalažo v glavnem nabavljamo pri multinacionalkah, kot so Rexam PLC, Can-pack in drugi. Radenska na primer proizvaja PET predforme, iz katerih proizvajamo plastenke in v petdesetih odstotkih zadostimo potrebam Skupine. Zamaške nabavljamo pri multinacionalkah in slovenskih podjetjih. Kronske zamaške za pivo na primer kupujemo pri treh dobaviteljih: enem slovenskem in dveh tujih. Folije so nabavljene izključno pri slovenskih dobaviteljih, prav tako kartonska pakirna embalaža. Zabojnike bomo v prihodnje nabavljali pri hrvaškem dobavitelju, ki se je izkazal za cenovno najugodnejšega.
Kje vidite največ možnosti za izboljšavo embalaže?
Potem ko smo iz klasične, evro steklenice za pivo naredili preskok k steklenicam s podaljšanim vratom, smo na primer tudi pri Bandidosu začeli z uporabo kronskih, twist off zamaškov, to je zamaškov z možnostjo ročnega odpiranja. Možnosti so še odprte tako pri zamaških kot tudi pri stekleni embalaži. Na plastičnih steklenicah za pivo bomo za znanega kupca začeli z uporabo zamaškov ring pull. Je pa res, da je pri stekleni embalaži potrebno upoštevati tudi tehnične danosti polnilnih linij in dimenzij. Tudi pri plastični embalaži bi lahko storili še več. Pri Odi smo namenoma ostali pri klasičnem, kaskadnem stilu. V to blagovno znamko nismo vlagali, niti na področju etiketiranja. Korak naprej pri etiketiranju smo naredili leta 2008 s postavitvijo dveh novih linij piva. Z novo papirnato etiketo smo opremili Laško Zlatorog, pri pivu Laško Club pa smo se raje odločili za tako imenovano no label look etiketiranje, z gravuro za premijski produkt. Nove možnosti so še pri pakiranju. Za italijanskega kupca trenutno delamo trojno in šesterno pakiranje, kar zadevo podraži, poleg tega je embalaža nepovratna.
Kaj pa dizajn? Kateri kriteriji so v ospredju, ko izbirate in oblikujete dizajn embalaže pri novih izdelkih? Na katere funkcije prodajne embalaže ste najbolj pozorni?
Zagotovo na funkcionalnost, všečnost izdelka oziroma na komunikacijo izdelka s kupcem, ki mora biti skladen s celostno podobo podjetja, in okoljsko primernost izdelka. V podjetju zasledujemo predvsem uporabno vrednost, ki jo ima izdelek za potrošnika, ob tem pa želimo, da čim več embalaže vrnemo v obtok.
Potrošniki smo pogosto nezadovoljni z nefunkcionalnostjo posameznih delov embalaže. Se potrošniki pritožujejo ali bolj hvalijo vaše embalažne rešitve?
Reklamacij skoraj ni oziroma so v zelo omejenih količinah. Če do njih pride, jih resno obravnavamo. Uporabniki so imeli sprva nekaj težav pri odpiranju twist off zamaškov na Bandidosu, tu in tam tudi pri kaki vodi. Lahko se namreč zgodi, da del sladkorja pride na notranji del pokrovčka in je odpiranje zato oteženo. »Športne« zamaške pri vodah smo v glavnem opustili.
Ali ideje za oblikovanje prihajajo iz hiše ali prepuščate oblikovanje dizajna zunanjim oblikovalskim agencijam?
Osnovna ideja je največkrat naša. Po izdelavi osnutka razpišemo natečaj za agencije. V nadaljevanju se potem odločimo za najboljšo rešitev. Veliko navdiha dobimo tudi v tujini, vendar ne kopiramo. Kar zadeva oglaševanje, delamo v glavnem s slovenskimi agencijami. Pri projektu, ki ga pripravljamo, pa upamo tudi na belgijsko podporo, kjer že imajo izkušnje na tem področju.
Za embalažo ste bili tudi nagrajeni …
Za stekleno embalažo Laško Club smo za najboljšo tujo embalažo na hrvaškem trgu dobili nagrado cropack za leto 2008. To je nekakšen oskar za embalažo, ki je za nas veliko priznanje in pomeni potrditev, da je steklenica Laško Club najbolj atraktivna embalaža za potrošnike.
Katera embalaža za pivo je med potrošniki najbolj priljubljena in zakaj?
To je povratna steklenica Laško Zlatorog, ki se marsikomu že zdi izpeta. Kljub zunanjim spremembam embalaže vsebina ostaja tista, ki je tradicionalna in na katero smo ponosni. Poleg številnih mednarodnih priznanj smo tudi na letošnjem ocenjevanju piva Mond selection 2010 za pivo Laško Zlatorog prejeli zlato medaljo.
Kako je z ekonomičnostjo embalaže? Kolikšen delež stroška predstavlja embalaža v ceni izdelka?
Pri pivu predstavlja strošek pločevinaste embalaže dvakratno vrednost proizvedenega piva, kar je veliko. Še večji delež predstavlja delež embalaže v ceni vode, saj je namreč voda sama po sebi zelo poceni. V variabilnem delu cene predstavlja embalaža minimalno 50 odstotkov cene pri pivu in do 70 odstokov pri vodi. Proizvajalci danes tekmujemo v tem, kje čim ceneje nabaviti plastenko. Pri tem se lahko pojavlja tudi veliko manipulacij. Poraja se namreč vprašanje, ali je vse certificirano. Na trgu je poplava vod, tudi nizkocenovnih, nekakovostnih, ki niti proizvajalcu niti kupcu ne prinašajo ničesar. Ko primerjamo povratno oziroma nepovratno embalažo, pa gre za velike razlike v ceni. Pri povratni embalaži je strošek tako bistveno manjši in tudi okoljsko manj obremenilen.
Katera država ima po vaše najbolje urejen proces vračanja embalaže?
Avstrija ima dober model, po katerem se zgleduje Slovenija. Nemčija, Skandinavija in Hrvaška imajo to rešeno samo na prvi pogled. V tujini, kjer embalažo vgrajujejo nazaj v embalažo oziroma tam, kjer imajo povratno, se to zelo pozna v ceni izdelka. Po uvedbi ekoloških otokov pri nas se je zbiranje embalaže povečalo. Ocenjujem, da potrebujemo še neko zakonsko regulativo, nadzor nad odlaganjem oziroma ustrezno sankcioniranje v primeru nepravilnega odlaganja. Če nekdo na primer plastenko odvrže med organske odpadke, se ločevanje v tem primeru podraži, prekrške pa bi bilo nujno potrebno sankcionirati.
Kakšni so načrti oziroma kakšne novosti načrtujete na področju embalaže in lastnih blagovnih znamk?
V prvi vrsti želimo nadgraditi premijsko linijo Laško Club in jo razširiti še na drug krog potrošnikov. Tudi pivski sodi ne bodo več klasični, to je trideset- in petdesetlitrski, ampak želimo z znamko Laško Club na trg vstopiti z desetlitrskim sodom, ki se namesti na prodajno mesto v lokalu. Projekt zagotavlja manj vmesnih faz, ne potrebujemo več potisnega plina. Pred leti smo začeli tudi projekt povratnega dvajsetlitrskega samohladilnega soda, ki omogoča hlajenje potem, ko ga aktiviramo. Trend so sicer plastični sodi, ki pa niso povratna embalaža. Začenjamo tudi projekt povratne steklene embalaže, in sicer s pomočjo zabojev, ki bi bili atraktivni za končnega kupca. Naš cilj je namreč na trge plasirati več povratne embalaže, kar je le del načrtov, povezanih z ekologijo. Nismo namreč zeleni le navzven.
In koliko ste res zeleno podjetje?
Smo eno od prvih proizvodnih podjetij, ki je pristopilo k odgovornemu odnosu do okolja. Med prvimi smo namreč začeli s čiščenjem odpadnih vod in zgradili lastno čistilno napravo z anaerobnim delom za pridobivanje bioplina, ki ga uporabljamo za potrebe kotlovnice. Vstopamo tudi na trg fotovoltaike. Razmišljamo o integriranju fotovoltaičnih modulov v strehe, saj želimo s tem zagotoviti večjo samozadostnost oziroma lastno preskrbo z električno energijo. Tudi odpadke v pivski industriji, pivske tropine, redno kontroliramo in proučujemo možnosti njihove uporabe za pridobivanje bioplina. Razmišljamo celo o projektu regijske bioplinarne, za potrebe regije ali nekega večjega kraja. Odpadke, ki nastanejo pri filtraciji, diatomejsko zemljo, pa mešamo s celuloznim pepelom. Gre za patent, ki ga delamo v sodelovanju s slovenskim inštitutom za celulozo in Komunalo Laško in se lahko uporablja kot gradbeni material, za kar smo prav tako že pridobili slovensko tehnično soglasje. V proizvodnji uporabljamo del membranskih tehnologij, da kvas, ki je del piva, ne preide v odpadno vodo. Gre za ekonomično zanimiv prispevek k okolju. To delamo že kar nekaj let. Trajnostno pa se želimo obnašati tudi pri porabi vode, električne energije in toplote. Cilj, ki ga zasledujemo, je zmanjšati porabo vode za 10 oziroma 15 odstotkov v naslednjih petih letih. Skušamo namreč biti racionalni in slediti praksam evropske pivske industrije. Ne nazadnje delamo v okolju, ki je močno vezano na našo pivovarno, zato pazimo na emisije. Smo zavezanci dovoljenja IPPC, kar pomeni, da moramo vsako leto skrbeti tudi za izboljšave in ne le na to, da ni negativnih vplivov na okolje.
