Na odlagališčih že preveč tekstilnih materilov – EOL 56

Recikliranje tekstilnih odpadkov	| Bojana Vončina, Marija Pintar |
V splošnem lahko tekstilni odpadni material delimo na dve skupini, in sicer: • tekstilni odpadni material pred uporabo; ta del zajema ostanke in odpad pri proizvodnji ploskih tekstilij, vlaken in prej; velik del teh tekstilnih ostankov po svetu reciklirajo v sekundarne surovine za avtomobilsko, pohištveno, papirno in ostalo industrijo [1]; • tekstilni odpadni material po uporabi sestavljajo vse vrste oblačil in tekstilni gospodinjski artikli; te artikle zbirajo dobrodelne ustanove, običajno pa jih zavržemo na mestna smetišča.

Pravilnik o odlaganju odpadkov [2], ki je bil usklajen z direktivo EU o odlaganju odpadkov iz leta 1999 [3], uvršča tekstilne odpadke med odpadke, za katere ocena odpadkov ne temelji na kemični analizi. V letu 2004 je bil sprejet Pravilnik o spremembah in dopolnitvah pravilnika o odlaganju odpadkov[4], ki močno omejuje odlaganje biorazgradljivih odpadkov; kamor bi lahko razvrstili velik del tekstilnih materialov. Glede na ta pravilnik vrednosti parametrov onesnaženosti obdelanih komunalnih odpadkov ne smejo presegati 5 odstotkov vrednosti celotnega organskega ogljika (TOC) glede na maso suhe snovi; vrednosti parametrov onesnaženosti obdelanih nenevarnih odpadkov z visoko vsebnostjo biološko razgradljivih snovi ne smejo presegati 18 odstotkov mase suhe snovi, njihova kurilna vrednost mora biti manjša kot 6.000 kJ/kg. Iz navedb pravilnika je mogoče razbrati, da velika večina tekstilnih materialov predstavlja skupino odpadkov, ki ne izpolnjuje pogojev za odlaganje na odlagališčih.

Po podatkih statističnega urada RS iz leta 2008 je pri proizvodnji usnja, krzna in tekstilij nastalo 13.419 ton odpadkov (vsi odpadki v Sloveniji zajemajo 5.553.235 ton). Podatki kažejo, da so večino odpadkov, ki so nastali v tekstilnih industrijah leta 2008, oddali drugim predelovalcem v Sloveniji (5.032 ton), veliko odpadkov so industrije predelale same znotraj podjetja (4.740 ton), nekaj pa so jih izvozili v tujino (174 ton). Majhen delež odpadkov so interno odstranili (529 ton) ter začasno skladiščili (172 ton). Shematično je ravnanje z nastalimi odpadki v industriji prikazano na sliki 1.

Z javnim odvozom je bilo iz gospodinjstev in proizvodnih ter storitvenih dejavnosti po podatkih statističnega urada RS v letu 2008 zbranih 483 ton tekstilij in 386 ton oblačil. Večina tekstila, zbranega s pomočjo javnega odvoza leta 2008, je pristala na odlagališčih (392 ton). Le minimalni delež je bil oddan zbiralcem tekstilnih materialov (83 ton). Shematično je ravnanje s tekstilnim materialom predstavljeno na sliki 2.

Tehnične možnosti recikliranja

Postopki recikliranja tekstilnih materialov so odvisni od vrste materiala, ki ga želimo ponovno predelati, od kvalitete sekundarne surovine, ki jo želimo pridobiti, in od tehničnih možnosti, ki so trenutno na razpolago. V splošnem potekajo ti postopki po naslednjem vrstnem redu: zbiranje, sortiranje, čiščenje (po potrebi) in predelava. Tehnične možnosti recikliranja so torej odvisne predvsem od vrste, oblike, mehanskih, fizikalnih in kemijskih lastnosti tekstilne surovine za recikliranje ter pričakovanih lastnosti bodočega izdelka. Največkrat tehnične možnosti recikliranja omejujeta heterogena sestava in kvaliteta vhodnih surovin, saj na tem področju ni uvedene nobene sledljivosti vhodnih surovin za recikliranje [6]. Številni aditivi, ki jih dodajamo pri proizvodnji tekstilnih vlaken, kot tudi kemikalije in barvila, ki jih uporabljamo za plemenitenje in barvanje tekstilnega materiala (protimikrobna obdelava), so lahko škodljivi zdravju ljudi in obremenjujejo okolje. Ti aditivi in kemikalije pri postopkih recikliranja ostanejo v dobljenih sekundarnih surovinah in v izdelkih, narejenih iz njih, zato je lahko pogostokrat uporaba sekundarnih surovin tudi ekološko vprašljiva.
Po mehanskem postopku recikliranja je mogoče dobljene sekundarne tekstilne surovine uporabljati kot polnila za blazine, odeje in igrače, čistilne krpe ter kot izolacijski material ali kot komponente za uporabo v avtomobilski industriji. Mehansko recikliranje tekstilnih materialov, izdelanih iz naravnih ali sintetičnih vlaken ter njihovih mešanic, poteka s pomočjo rezanja, trganja in razvlaknjevanja.
Obnavljanje materialov uporabljamo le za dobro sortiran material ene vrste polimera, dobljenega neposredno iz proizvodnje. Termoplastične polimerne odpadke talimo, ekstrudiramo v granulat in nato pretvorimo v nov izdelek. Na splošno kakovost materiala pri recikliranju zaradi procesa taljenja ter zaradi prisotnih onesnaženj in nepopolnega sortiranja odpadnega materiala pade. Postopek obnavljanja materialov sestoji iz ekstrudorske linije, ki obsega: drobljenje, transport, skladiščenje, zgoščevanje, pranje, ločevanje kovin, plastificiranje in homogeniziranje, odstranjevanje plinov, filtriranje taline in granuliranje.
S kemijskim recikliranjem se izognemo dragemu sortiranju in čiščenju polimernih odpadkov. Makromolekularni material razgradimo na nizko molekularne proizvode, ki jih vračamo v rafinerije ali drugo kemijsko proizvodnjo kot surovino.
Primeren način ravnanja s tekstilnimi odpadki je toplotna obdelava tekstilnih materialov, kjer s pomočjo izgorevanja pridobljeno energijo uporabimo za toplovodno ogrevanje. Toplotna vrednost tekstilnih odpadkov je primerljiva s toplotnimi vrednostmi najpogosteje uporabljenih goriv.
Za kompostiranje so primerni le biorazgradljivi tekstilni materiali (bombaž, volna, viskoza). Vemo pa, da danes tekstilije vsebujejo mešanice naravnih in sintetičnih vlaken z različnimi obdelavami. Oblačila je zaradi različnih dodatkov, kot so gumbi in zadrge, težko kompostirati.

Sklep

Strategija sodobnega ravnanja z odpadki je zasnovana po prednostnem redu:
• preprečevanje nastajanja odpadkov,
• neposredna uporaba odpadkov,
• recikliranje odpadkov in njihova uporaba z ustrezno predelavo,
• izraba energetske vrednosti, ki jo vsebujejo odpadki,
• odlaganje odpadkov na trajnih deponijah [7].

Možnosti reševanja problema odpadkov so predvsem naslednje:
• sklenjeni tehnološki krogi,
• uvajanje novih proizvodov in čistejših tehnologij,
• uvajanje sistemov, ki porabijo manj surovin in energije ter proizvajajo manjše količine odpadkov,
• ponovna uporaba materialov in izdelkov [8].

Odlaganje na trajnih deponijah je torej zadnja rešitev za ravnanje z odpadki, pa vendar je leta 2008 v Sloveniji pristalo na odlagališču kar 1.021 ton tekstilnih materialov, nastalih v proizvodnji in zbranih s pomočjo javnega odvoza [5].

Recikliranje

V Sloveniji se s predelavo tekstilnih odpadkov ukvarja Gorenje Surovina [9]. Tekstilne odpadke znane sestave, kot so na primer odpadki pri proizvodnji celuloznih prej in sukancev (Predilnica Litija), ki imajo visoko vpojnost, predelajo v izdelke za industrijsko čiščenje. Tekstilni odpad neznane sestave vključijo v proces predelave nenevarnih odpadkov (plastika, les, papir, karton), ki temelji na mehanski obdelavi odpadkov; po večstopenjskem mletju, izločanju magnetnih in nemagnetnih kovin ter anorganskih materialov, preostali material uporabijo za proizvodnjo trdnega goriva. Sestava tako pripravljenega trdega goriva je sledeča:
• les 5–10 % (m/m),
• papir 5–10 % (m/m),
• plastika brez Cl 60–70 % (m/m),
• guma 5–8 % (m/m),
• tekstil 5–10 % (m/m),
• drugo pod 5 % (m/m).

Edini proizvajalec poliamida pri nas, Julon, bo do leta 2015 s pomočjo lastnih vlaganj (Aquafila in Julona) ter sofinanciranja države izvedel projekt regeneriranja kaprolaktama iz poliamida 6. Julon sedaj uvaža okoli 98 odstotkov kaprolaktama, investicija pa bo omogočila, da ga bodo sami proizvedli med 26 in 27 odstotki. S tem bo podjetje izpuste ogljikovega dioksida v okolje znižalo za 20.000 ton, poraba nafte bo nižja za 10.000 ton, poraba plina za 18.000 kubičnih metrov in poraba vode za 150.000 kubičnih metrov [10].

Literatura
[1] Poročilo Statističnega urada RS za leti 2001 in 2002. Dostopno na spletu: http://www.stat.si/ (22. 2. 2010).
[2] Pravilnik o odlaganju odpadkov. Uradni list RS, št. 5/00.
[3] Directive on Landfill of Waste, 99/31/EC.
[4] Pravilnik o spremembah in dopolnitvah pravilnika o odlaganju odpadkov. Uradni list RS, št. 20/01 in št. 43/04.
[5] Količine tekstilnih odpadkov v Sloveniji. Podatki Statističnega urada RS za leto 2008. Dostopno na spletu: http://www.stat.si/ (22. 2. 2010).
[6] Pintar, M. 2006. Industrijski tekstilni odpadki v Sloveniji in njihovo recikliranje: magistrsko delo. Maribor: Fakulteta za strojništvo.
[7] Izkoristimo odpadke. Okoljski informator. 2002. Slovenske Konjice: Eko, d. o. o.
[8] Zakrajšek, S. 1995. Odpadki. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo in šport.
[9] Osebna komunikacija z S. Pivcem, vodjo področja Podravja pri Gorenje Surovina, d. o. o.
[10] Država bo sofinancirala investicijski projekt podjetja Julon. 2010. Dostopno na spletu: http://www.siol.net/gospodarstvo/2010/08/julon_sofinanciranje_drzave.aspx (21. 1. 2011).