| Nevarni odpadki | | |
| V Sloveniji nastane letno okrog sto tisoč ton nevarnih odpadkov in količine ne naraščajo. Vendar pa jih je zdaj, ko se odpadki ločeno zbirajo, več v gospodinjstvih, zmanjšujejo pa se količine iz proizvodnje. To je tudi posledica večje odgovornosti pri ravnanju z odpadki predvsem v ozaveščenih podjetjih. Toda skrbi povzročajo nevarni odpadki. Zato so podjetja, ki se z njimi strokovno ukvarjajo, iskan partner na trgu. Tako podjetje je Kemis. Direktor Emil Nanut pravi, da je bil Kemis prvo podjetje v Sloveniji, ki je dobilo dovoljenje za ravnanje s »posebnimi odpadki«. Letos, ko so za podjetjem tri desetletja, bo pridobilo dovoljenje IPPC. Kemis je uspešna okoljska in poslovna zgodba. | |
Kaj kažejo vaše dolgoletne izkušnje z ravnanjem z nevarnimi odpadki? Je Slovenija pred njimi varnejša, kot je bila? Ali različni primeri črnega odlaganja, onesnaževanja rek in nesreč kažejo, da je v sistemu ravnanja z nevarnimi odpadki še veliko zdrsov?
Ravnanje z nevarnimi odpadki se v Sloveniji nenehno izboljšuje. Podjetja, ki so pomembni viri nevarnih odpadkov, izhajajo iz farmacevtske, kemijske in gumarske dejavnosti. Ta podjetja imajo urejeno tuje ali domače lastništvo, primerne poslovne politike za okolje, urejene sisteme vodenja in dobre poslovne rezultate, ki omogočajo pravilno ravnanje z odpadki. Problem ostajajo podjetja, ki zaradi slabših poslovnih rezultatov več let kopičijo nevarne odpadke na dvoriščih. Tudi kot občani se vedemo vse bolj ozaveščeno, v gospodinjstvih namreč nastaja vse več nevarnih odpadkov. Problem pa ostaja, ker nevarni odpadki pogosto niso ločeni od nenevarnih in povzročajo dodatno delo in večje stroške. Ljudje odlagajo vse manj nevarnih odpadkov v naravo, preteklo pa bo še kar nekaj vode, ko jih tam ne bo več. Očitno je za nekatere »podjetnike« še vedno »koristno« v senci noči nevarne odpadke odpeljati nekam v naravo.
Toda ali podatki o zbranih in obdelanih nevarnih odpadkih v Sloveniji kažejo, da količine ne naraščajo?
Količine nevarnih odpadkov v Sloveniji se gibljejo že daljše obdobje okoli sto tisoč ton oziroma okoli dva odstotka vseh odpadkov. V vseh uspešnih podjetjih si stalno prizadevajo za zmanjševanje količine odpadkov, izločanje uporabe nevarnih snovi in seveda zniževanje stroškov. Ta usmeritev k zmanjševanju količine nevarnih odpadkov, ki jo podpira tudi manjši obseg industrijske proizvodnje, se, kot kaže, izravnava z naraščajočimi količinami nevarnih odpadkov, ki so se še do pred kratkim odlagali na deponijah »komunalnih« odpadkov. Poleg tega so nekateri nenevarni odpadki na podlagi novih spoznanj postali nevarni. Težko je poročati o stanju v EU, ker so tam zelo različna gospodarstva in zelo različne ravni ravnanja z nevarnimi odpadki. Za avstrijsko-nemški del lahko rečem, da so tokovi nevarnih odpadkov stabilni, količine ne rastejo in naložb v nove sežigalnice nevarnih odpadkov v zadnjem 10-letnem obdobju skoraj ni. V istem obdobju so se intenzivno gradile sežigalnice »komunalnih« odpadkov in nekatere so zaradi presežnih kapacitet pridobile ustrezna dovoljenja in začele sežigati tudi nekatere skupine »manj« nevarnih odpadkov, kot so zaoljene krpe, na primer.
Kateri nevarni odpadki so strokovno najzahtevnejši in kako bi jih po stopnji nevarnosti za okolje in človeka razvrstili? Katerih zberete največ?
Težko bi rekel, kateri odpadki so strokovno najzahtevnejši. Odpadki, ki vsebujejo organska topila, so lahko vnetljivi in eksplozijsko nevarni. Zato moramo z njimi ravnati zelo previdno in upoštevati preventivne ukrepe, da zagotovimo varnost. Kisline so jedke, zato mora biti ravnanje z njimi previdno. Odpadne kemikalije vsebujejo cel spekter različnih snovi in za vsako je treba predvideti ustrezno ravnanje. Odpadna olja in emulzije so nevarni predvsem za vode. Med manj nevarne odpadke lahko uvrstimo azbestnocementne izdelke, ki ne pomenijo nobene grožnje okolju, če so zloženi in pripravljeni za odvoz na urejena odlagališča.
Kateri so največji problemi pri zbiranju in kateri pri predelavi odpadkov? Slovenija namreč ne premore nekaterih zmogljivosti za predelavo ali uničevanje nevarnih odpadkov.
Slovenija je s svojo industrijo in prebivalstvom malo večja kot kakšno zahodno mesto. Kljub želeni samozadostnosti je popolnoma nemogoče, da bi v Slovenji kadar koli v prihodnosti lahko poskrbeli za vse nevarne odpadke. Vsaka tehnologija predelave ali odstranjevanja odpadkov ima svoj prag rentabilnosti, ki ga v Sloveniji z zbranimi odpadki težko dosežemo. Poleg tega se v Sloveniji srečujemo vedno in povsod z učinkom »Ne na mojem dvorišču!« (NIMBY). Nihče noče izvajalca ravnanja z odpadki za svojega soseda, čeprav so te dejavnosti glede zaposlovanja in dodane vrednosti nadpovprečne.
Koliko je mogoče tudi pri nevarnih odpadkih uresničiti novi koncept ravnanja z odpadki, ki so surovina in bi jih morali vrniti naravi?
Vsekakor je to naš stalen izziv, čeprav so možnosti še bolj omejene kot pri nenevarnih odpadkih. Nekaj malega lahko vrnemo v uporabo sami, preprosta topila, pomemben del odpadnih halogeniranih topil pa pošiljamo na destilacijo v tujino. Poleg tega pripravljamo tudi druge skupine odpadkov za predelavo v tujini, na primer sijalke, baterije … Kemis pošlje v snovno predelavo pod pet odstotkov vseh prevzetih odpadkov. Za izločitev cinka, na primer, pošiljamo v tujino tudi večje količine filtrnega prahu (nad pet tisoč ton letno) iz jeklarne, svinčeni akumulatorji pa gredo v domačo predelavo. Veliko več nevarnih odpadkov pošiljamo v energetsko predelavo, kjer v cementarnah in sežigalnicah nadomeščajo primarno gorivo.
Še vedno so pogoste kritične ocene, da Slovenija ni ustrezno uredila čezmejnega prevoza odpadkov in da ni ustreznega nadzora nad prevozi nevarnih odpadkov po državi. Kaj predlagate?
Mogoče te ocene veljajo bolj za nenevarne kot nevarne odpadke. Ne predstavljam si, da bi si kdo upal organizirati prevoz nevarnih odpadkov čez mejo brez dovoljenja. Kazni so visoke – prevzemniki nevarnih odpadkov v tujini po mojem vedenju nikakor ne bi prevzeli odpadka brez pogodbe, dovoljenja in najave. Prevozi nevarnih odpadkov po Sloveniji morajo biti od 1. januarja letos sproti vneseni v informacijski sistem za ravnanje z odpadki (IS-odpadki) (MKO-ARSO). Zato ocenjujem, da so zadeve primerno urejene. Mislim, da je bilanciranje odpadkov večji problem kot prevozi. Vedno se sprašujemo, kam na primer izgine odpadno olje – znano je, da se »pokuri tako ali drugače«, kurilno olje je namreč drago. Nikogar pa ni, ki bi lastnika vprašal, koliko olja je kupil in koliko ga je dokumentirano oddal. Razlika je vedno, sprašujem pa se, katera je za družbo sprejemljiva.
Kolikokrat letno mora vaše podjetje na nujne intervencije in za kakšne posege gre?
Število intervencij je zelo različno od leta do leta. Veliko je bilo intervencij predvsem med poplavami. Povprečno sodelujemo letno na 20 do 30 intervencijah, ki so povezane s prometnimi nesrečami, požari ob prisotnosti nevarnih snovi, onesnaženji voda, prevzemom nevarnih snovi oziroma odpadkov, ki so jih neodgovorni uporabniki odvrgli v naravo. Kemis pride na poziv centra za obveščanje (112), ko vodja intervencije ugotovi, da enota potrebuje pomoč pri prevzemu in odstranitvi nevarnih snovi oziroma odpadkov.
Ob tridesetletnici ste zagotovo označili dva ali tri mejnike, ki so bistveni za vaš strokovni in poslovni razvoj. Katere bi navedli?
Mejnikov je kar veliko. Kemis je bilo prvo podjetje v Sloveniji, ki je dobilo dovoljenje za ravnanje s posebnimi odpadki. Bilo je tudi prvo podjetje, ki je zaznalo tržno priložnost in začelo strokovno ravnati z nevarnimi odpadki. Nekdanji lastnik Kemisa, na žalost pokojni Franci Lipovšek, je pri svojem delu oral ledino. V zadnjih desetih letih pa smo v Kemisu doživeli pomembne mejnike: leta 2004 je lastništvo podjetja prevzelo Gorenje, d. d., zgradili smo lastni center in se leta 2009 preselili z najetih lokacij na Vrhniko. Po selitvi smo delovanje uskladili z zahtevami standardov ISO 14.001 in OSHAS 18.001. Po moji oceni je bil zelo pomemben mejnik tudi dokapitalizacija Kemisa, ki jo je izvedel lastnik, in s tem omogočil odkupil sosednja zemljišča. Zdaj imamo zagotovljeno prostorsko perspektivo za nadaljnji razvoj. Naslednji mejnik, to bo letos, bo pridobitev dovoljenja IPPC.
Ali bo to dodatna potrditev, da je Kemis strokovno in tehnološko opremljeno podjetje za hitre reakcije na nepredvidljive dogodke z nevarnimi odpadki?
Podjetje, ki ravna z nevarnimi odpadki, mora biti opremljeno tako kot velja sicer za ravnanje z nevarnimi snovmi (lahko vnetljivimi, zdravju škodljivimi, okolju nevarnimi …). Tehnične zahteve so določene v zakonodaji in v dokumentaciji o najboljših razpoložljivih tehnikah (BAT). Še bolj kot sama tehnična oprema sta pomembni usposobljenost zaposlenih in pripadnost podjetju. To je značilno za našo dejavnost, ker se pri nas še vedno zgodi, da dobimo narobe označene, narobe deklarirane in »podtaknjene« odpadke. Če pri ravnanju z odpadki pride do nepredvidene reakcije, morajo zaposleni hitro in pravilno reagirati. Prav zato posvečamo veliko pozornosti svojim poslovnim partnerjem, ko jim poskušamo dopovedati, zakaj je pomembno pravilno ločeno zbiranje, pravilno embaliranje, pravilno označevanje …
Pomagate torej podjetjem pri izboljševanju konkurenčnosti?
Da. Nevarni odpadki so strošek. V sklopu Gorenja Surovina ponujamo podjetjem celovit servis ravnanja z vsemi odpadki, kjer pripravimo načrte ravnanja z odpadki in lahko poskrbimo za notranjo in zunanjo logistiko. Dejansko nastajajo najboljši rezultati s partnerskim pristopom, ki ob aktivnem sodelovanju obeh strani (imetnika in prevzemnika odpadkov) uvaja vedno nove in nove rešitve za nenehno izboljševanje dela. Pri nevarnih odpadkih je zelo pomembno sodelovanje pri razvoju novih izdelkov, novih tehnologij, uporabi novih snovi … Kajti pravočasno sodelovanje lahko že v razvojni fazi, pri uvajanju, omogoči boljše stroškovne in okoljske rešitve. In tu vidim za nas, ki imamo veliko izkušenj z nevarnimi odpadki, še velike priložnosti, kako pomagati poslovnim partnerjem pri izboljševanju konkurenčnosti.
