| Intervju z okoljskim ministrom | | |
| Okoljskemu ministru dr. Roku Žarniću in njegovemu ne ravno majhnemu moštvu ni lahko, saj je Ministrstvo za okolje in prostor tarča za naostrene strelice iz Bruslja, z Računskega sodišča RS in iz občin, pravilneje s strani tistih, ki so odgovorni za zeleno ravnanje z okoljem. Največ kritik je na račun kabinetnih priprav okoljskih normativnih rešitev, pa tudi zaradi počasnega odzivanja ministrstva na konkretne probleme, ki jih je v okolju vsak dan več. Zanimivo je, da naslednik Karla Erjavca ne omenja nujne reorganizacije ministrstva, ki bi moralo postati učinkovitejše ne glede na to, da končno mukoma vzpostavlja prepotrebno sodelovanje med ministrstvi. Nedvoumen pa je dr. Roko Žarnić pri temeljnem vidiku njegovega mandata – da razvoj v Sloveniji postane trajnostni razvoj. | |
V osebni predstavitvi v informativnem biltenu Ministrstva za okolje in prostor ste med drugim menili, da je ozaveščanje o pomembnosti varstva okolja lahko zelo enostavno. Dejali ste, da je treba sporočila naslavljati na mlade, ker so najbolj dojemljivi. O potrebah po okoljski ozaveščenosti in informiranosti govorijo na vseh ravneh. Kaj bo na tem področju storilo letos ministrstvo in koliko sredstev bo za to namenilo, posebej za mlade in za strokovne delavce v vzgoji in izobraževanju?
Za oblikovanje izobraževalnih programov je pristojno Ministrstvo za šolstvo in šport. Sam lahko o tem spregovorim zgolj z vidika okoljskih vsebin, ki jih MOP bodisi sooblikuje ali sofinancira. Vključitev trajnostnega razvoja v šolsko shemo bi prav gotovo omogočilo smiselno povezovanje šolskih predmetov za doseganje kompetenc mladostnikov, da bi razumeli ali celo predvideli dogajanje v družbi in znali reagirati. Ni nepomembno, da je v Sloveniji preko 200 ekošol in tudi drugih šol, ki so jim okoljske vsebine eden od bistvenih vzgojnih elementov.
Prav tako kot izobraževanje so pomembni zgledi, mislim na starše, vrstnike, prijatelje, in drugo neformalno izobraževanje (splet, televizija, revije), ki danes ponujajo izredno veliko ozaveščevalnih tem.
Ministrstvo za okolje in prostor je v letu 2010, skupaj z Uradom za komuniciranje, odobrilo za informativno-komunikacijske in izobraževalne dejavnosti nevladnih organizacij 70.000 evrov. Projekti so vezani na biotsko raznovrstnost in podnebne spremembe. Do junija so bili zaključeni projekti s poudarkom na vodah: Reka Rižana od izvira do izliva, Mali deževnik ob Savinji, Dragonja – bogastvo narave ter Raziskovanje posledic podnebnih sprememb in antropogenih posegov v porečju Mure. V teku je še vedno projekt Ekologične novice o vodah na portalu www.ecoguerilla.si. V dejavnosti so bili vključeni učenci zadnje triade osnovnih šol in srednjih šol ter strokovni delavci iz vzgoje in izobraževanja. Projekte in njihove rezultate lahko spremljate preko spletne strani http://www.skrbimozavode.si/, v rubriki Izobraževanje in ozaveščanje. Poleg navedenih je ministrstvo tradicionalno podprlo vsakoletne dejavnosti v okviru akcij Postani donavski umetnik, Vodni detektiv, Dan Save in Dan Donave. Skupaj z gospodarskimi družbami je promoviralo skupno skrb za vodo in vodne živali. Tako je s Petrolom nadaljevalo dejavnosti Ohranimo želvo in delfine v slovenskem morju, s Heliosom Oživljanje krajevnih vodnjakov in s Coca Colo letošnjo akcijo Oglas za mojo reko.
Ne glede na finančno situacijo delamo na tem, da bo v prihodnje še več promocijskih in izobraževalnih dejavnosti v sodelovanju z različnimi akterji in deležniki varstva okolja in narave. To lahko dosežemo tudi z boljšo notranjo organizacijo.
Slovenija je izpolnila zavezo glede okoljevarstvenih dovoljenj
Pospešeno izdajanje okoljevarstvenih dovoljenj v skladu z direktivo IPPC ste uvrstili med prednostne naloge. Javno ste okrcali nekaj podjetij, ki še niso dobila okoljevarstvenega dovoljenja. Sindikat kemične, nekovinske in gumarske industrije vam je odgovoril. Ali ste si že morda ustvarili mnenje, zakaj takšne zamude pri izdaji dovoljenj? Kdo je odgovoren za to počasnost, kaj boste naredili na MOP oziroma na ARSO in kdaj bo Slovenija izpolnila svoje obveznosti na tem področju?
Agencija RS za okolje je julija zaključila izdajo odločb za obstoječe IPPC industrijske naprave, razen odločbe za Cinkarno Celje d.d. S tem na agenciji izpolnjujejo zavezo, ki je izhajala tudi iz zaveze Republike Slovenije Evropski komisiji, da bo izdala odločbe vsem obstoječim IPPC zavezancem. Do zamude prihaja le pri omenjeni družbi zaradi nedokončanih postopkov o priznanju statusa stranskim udeležencem. Ta zadnji postopek za obstoječo IPPC industrijsko napravo bo s strani Agencije RS za okolje predvidoma zaključen v septembru. Od začetka projekta je Agencija RS za okolje vodila postopke za 196 zavezancev, kamor so vštete tudi nove naprave, vse zavrnitve in zavržbe. Upravljavcev obstoječih industrijskih naprav, ki so dobili IPPC dovoljenja, pa je 141.
Kaj sploh pomeni tožba Evropske komisije? Ali samo določitev novega roka za pojasnjevanje, zakaj zamude, ali finančno obveznost Slovenije in kolikšno?
Tožba Evropske komisije proti Republiki Sloveniji je redno pravno sredstvo, ki ga ima na voljo Evropska komisija, ko je mnenja, da je država članica kršila zakonodajo Evropske unije. Tožbo je Evropska komisija vložila pri Sodišču EU v Luxembourgu, od sodbe pristojnega sodišča pa bodo odvisne posledice, ki jih ta trenutek ni mogoče natančno oceniti.
Revizijsko poročilo Računskega sodišča o ravnanju z ločeno zbranimi komunalnimi odpadki je zahtevalo od Ministrstva za okolje in prostor več popravljalnih ukrepov. Kaj je doslej MOP že storil in kaj še namerava? Po mnenju Računskega sodišča bi moralo Ministrstvo za okolje in prostor v operativnem programu ravnanja z odpadno embalažo ali v katerem drugem dokumentu določiti količine odpadne komunalne embalaže, ki jo morajo izvajalci javne službe zbrati po posameznih občinah. Ali ste to storili? Ali bodo občine, ki bodo več ločevale, dobile več okoljske takse? Koliko?
Ministrstvo je skladno s priporočili Ra-čunskega sodišča že pričelo z aktivnostmi priprave Uredbe o ravnanju s komunalnimi odpadki in Operativnega programa ravnanja z ločeno zbranimi frakcijami komunalnih odpadkov. Tako bo med drugim natančneje preučilo ustreznost določitve izločitvenega potenciala ločenih frakcij na ravni države in določilo smernice možnih deležev izločanja za posamezna območja z različnimi tipi poselitve oziroma glede na način izvajanja javne službe. Pri tem bodo podrobneje razčlenjeni cilji glede na raznolikost območij, za izvajalce javne službe bodo pripravljene ustrezne podlage za učinkovito načrtovanje ločenega zbiranja komunalnih odpadkov, pa tudi določno opredeljene ciljne količine nekaterih ločeno zbranih frakcij, ki bodo po uredbi zavezujoče. Posebno pozornost bo ministrstvo pri tem namenilo nedvoumnim opredelitvam, na katere vrste ločeno zbranih frakcij se zahteve nanašajo.
Pripravljen je tudi že predlog nove Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov. V predlaganem osnutku, ki bo v kratkem poslan v medresorsko usklajevanje, je razdelitev zbrane okoljske dajatve na posamezno občino odvisna tudi od njihove uspešnosti glede ločenega zbiranja odpadkov.
Komunala mora biti učinkovito organizirana
Ali so podzemne zbiralnice komunalnih odpadkov, ki naj bi spodbujale k ločevanju odpadkov, dobra rešitev? Je še kje v Sloveniji, poleg Ljubljane in Domžal, predvidena gradnja tovrstnih zbiralnic?
Podzemne zbiralnice komunalnih odpadkov so ena izmed možnosti. Občina je skupaj s svojim izbranim izvajalcem javne službe odgovorna, da za svoje področje najde najustreznejši način za čim bolj učinkovito ločeno zbiranje posameznih vrst odpadkov glede na specifičnosti svojega področja in možnosti nadaljnje obdelave posameznih frakcij komunalnih odpadkov ter ob znanih omejitvah glede odlaganja odpadkov. Ob vsem tem mora biti način ločenega zbiranja za prebivalce tudi ekonomsko sprejemljiv. Ministrstvo predvsem v strogih mestnih jedrih podpira tudi postavitev podzemnih zbiralnic, pod pogojem, da s tem zagotovimo boljše ločeno zbiranje odpadkov.
V javnosti je vse več mnenj, tudi država je že sprejela nekaj potez, da se mora komunalno gospodarstvo drugače organizirati. Zakaj in kako? Za kaj se zavzema MOP?
Čaka nas racionalizacija organizacije javnih služb. Največji problem predstavlja veliko število izvajalcev javnih služb (IJS) ter razdrobljenost izvajanja teh dejavnosti. Načrtujemo sprejem ukrepov, ki bi privedli s sedanjih sto in nekaj izvajalcev do zmanjšanja njihovega števila. Vzpostaviti moramo sistem, ki bo učinkovit, racionalen, pregleden, predvidljiv ter ciljno usmerjen k doseganju najpomembnejših posamičnih okoljskih ciljev. Gre za sistem od normativnih aktov, ki urejajo to področje, do nadzora izvajanja in do finančnih mehanizmov (garancij, okoljskih dajatev in spodbud v obliki kohezijskega sofinanciranja investicijskih projektov).
Na katere načine MOP spodbuja predelavo in obdelavo ločeno zbranih odpadkov?
Naloga MOP je prvenstveno postaviti zakonodajni okvir glede ravnanja z odpadki, seveda pa tudi vzpostavitev instrumentov, ki doprinesejo k doseganju okoljskih ciljev in stimulirajo povzročitelje v smeri pravilnega ravnanja z odpadki. Pri prenosu zahtev iz zakonodaje EU v slovenski pravni red so že bile delno, dokončno pa bodo v letošnjem letu prenesene tudi določbe nove okvirne direktive o odpadkih glede hierarhije ravnanja z odpadki. Kot prednostni vrstni red zakonodaje in politike preprečevanja nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi se uporablja petstopenjska hierarhija ravnanja z odpadki. To je znano. Gre za preprečevanje nastajanja odpadkov, kar zajema kakršnekoli ukrepe, sprejete, preden snov, material ali proizvod postane odpadek, za pripravo ponovne uporabe odpadkov, za recikliranje, za drugo predelavo (npr. predelavo v energetske namene) in za odstranjevanje, pri čemer je odlaganje odpadkov na odlagališčih najslabša možnost. Ta se uporablja samo v primerih, ko odpadkov ni možno predelati ali odstraniti na drug način.
Toda v Sloveniji je preveč odlaganja odpadkov.
To je točno. V skladu z direktivami EU je poleg upoštevanja hierarhije zavezujoča tudi obdelava odpadkov pred njihovim odlaganjem. Ministrstvo si predvsem prizadeva, da bi z več ukrepi doseglo preusmeritev odpadkov od odlaganja prednostno v postopke predelave. Tako so bila za upravljavce odlagališč na podlagi Direktive 1999/31/ES o odlaganju kot v drugih državah EU v preteklem letu uvedena finančna jamstva. Tako postaja odlaganje precej dražje. Pripravljamo stimulativno razdelitev okoljske dajatve zaradi odlaganja odpadkov. Večji delež bodo dobile tiste občine, ki dosegajo boljše rezultate pri ločenem zbiranju. Predvsem pa pri določenih tokovih odpadkov poudarjamo razširjeno odgovornost proizvajalcev, npr. odpadni embalaži, odpadni električni in elektronski opremi, odpadnih baterijah in akumulatorjih, odpadnih svečah, odpadnih zdravilih in podobnem.
Nekatera odlagališča bodo težko dobila IPPC dovoljenje
Ali Ministrstvo za okolje in prostor spremlja, kaj se dogaja z odlagališči odpadkov, ki bi jih morali lani zapreti?
Poleg obstoječih industrijskih naprav imamo v Sloveniji še dvanajst obstoječih IPPC komunalnih odlagališč. Agencija RS za okolje sicer trenutno nadaljuje ugotovitvene postopke za izdajo odločb, vendar opaža, da ima veliko obstoječih zavezancev zelo resne težave pri izpolnjevanju pogojev iz zakonodaje. Problem predstavljajo odsotnost sortirnic in drugih naprav za obdelavo odpadkov, delež odloženih biorazgradljivih odpadkov, število prebivalcev v povezavi s posameznim odlagališčem, deloma tudi programi ukrepov v primeru preseganja parametrov kakovosti podtalnice in izdaja finančnih garancij.
Gospodarstvo želi cenejšo organiziranost pri ravnanju z ločeno zbranimi odpadki in nižje stroške predelave, zato se na trgu pojavlja vse več shem za posamezne vrste odpadkov. Zakaj se je MOP odločil za liberaliziran pristop pri ustanavljanju specializiranih shem in bo imela Slovenija za eno vrsto odpadkov več shem? Že dosedanja praksa kaže, da MOP več let ni zmogel urediti odnosov med shemami, da je na trgu veliko prostih strelcev in da bo večje število shem lahko povzročilo nepreglednost na trgu. Kako bo ravnalo ministrstvo in zakaj liberalizacija?
Prvi predpis, s katerim je bilo vzpostavljeno načelo razširjene odgovornosti proizvajalcev, je bil Pravilnik o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo iz leta 2000. Omogočal je vzpostavitev več družb za zagotavljanje ustreznega ravnanja z odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek, ter vzpostavitev ene same družbe za zagotavljanje ustreznega ravnanja z odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek. Pravilnik je leta 2006 nadomestila Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo zaradi prilagoditve določbam Zakona o varstvu okolja, da prepovedi, omejitve in druga pravila ravnanja ter priporočila pri opravljanju dejavnosti ali v potrošnji določi vlada. Uredba v celoti prevzema določbe Direktive 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži ter vseh Odločb Komisije, izdanih v zvezi z izvajanjem te direktive.
V času javne obravnave predloga uredbe je bil izpostavljen predlog, da se omogoči delovanje več družb tudi na področju ravnanja z odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek. Tako se daje gospodarstvu možnost vzpostavitve finančno čim bolj učinkovitega sistema, seveda ob upoštevanju okoljskih ciljev. Samo ena shema običajno ni pot do vzpostavitve ekonomsko, stroškovno učinkovitega sistema. Sistemi ravnanja z odpadki, ki delujejo na načelu razširjene odgovornosti proizvajalcev, so v večini držav članic organizirani podobno, torej tako, da ni vzpostavljen monopolni sistem oziroma samo en sistem za določen tok odpadka. Problem nastane takrat, kadar udeleženci v teh sistemih ne zmanjšujejo stroškov na podlagi ekonomije obsega, temveč na račun nižanja okoljskih standardov in izogibanja zakonskim obveznostim, kar posledično vodi k izkrivljanju konkurence.
Vsa odpadna embalaža mora z odlagališč. Kako bo Slovenija to dosegla?
Z doslednim izvajanjem in strogim nadzorom sprejete zakonodaje. Ob upoštevanju vseh določb predpisov, ki urejajo ravnanje z odpadno embalažo in odlaganje odpadkov na odlagališčih, bi morala biti že sedaj vsa odpadna embalaža usmerjena v postopke predelave/recikliranja. Poleg tega pomembno vlogo igra tudi osveščenost prebivalstva, zlasti glede dejstva, da je ravnanje z odpadno embalažo, kot ga določajo predpisi, za prebivalce, razen zbiranja, brezplačno. Nasprotno pa odlaganje odpadne embalaže nikakor ni poceni.
Kakor je zdaj znano, naj bi Slovenija zmanjšala število načrtovanih regionalnih centrov za ravnanje z odpadki na deset. Zakaj? Kateri centri bodo torej zgrajeni in koliko sredstev bo potrebnih? Ali so se dogovorili že v vseh regijah?
Načrt izgradnje centrov za ravnanje z odpadki je dogovorjen in sprejet. Koroški center za ravnanje z odpadki (KOCEROD) obsega odlagališče, sortirnico, ravnanje s kosovnimi odpadki in MBO. Gradbena dela že potekajo. Vrednost investicije po pogodbi je 19,5 milijonov evrov. CERO Ljubljana obsega odlagalna polja, čistilno napravo za odcedne vode in MBO. Odlagalna polja in čistilna naprava sta zgrajeni. MBO je v postopku javnega naročanja. Vrednost projekta znaša cca. 144 milijonov evrov. Center za ravnanje z odpadki Zasavje (CEROZ) – izdana je odločba o dodelitvi sredstev in na projektu se izvaja postopek javnega naročanja za gradnje, nadzor in obveščanje javnosti. Vrednost projekta znaša 15 milijonov evrov.
Gradnja naj bi se začela v letošnjem letu. CERO Slovenska Bistrica ima izdano odločbo s strani SVRL (vrednost projekta je 14,4 milijonov evrov), vendar mora upravičenec pripraviti dokumentacijo o poplavni ogroženosti odlagališča, ki bo dokazovala, da objekt lahko pridobi IPPC dovoljenje.
Za CERO Dolenjska II. faza je bila vloga pregledana s strani MOP in upravičenec mora vlogo dopolniti. Odločba naj bi bila izdana predvidoma sredi leta 2010. Enako velja za CERO Puconci II. faza. Njihovo vlogo prav tako pregleduje JASPERS. Odločba naj bi bila izdana predvidoma sredi leta 2010.
Največ težav je na Gorenjskem in na Primorskem.
Da. MOP je vložil veliko prizadevanj v skupne razgovore za umestitev regijskih centrov na Primorskem in Gorenjskem. Primorske občine so dosegle dogovor o izgradnji CERO Stara Gora ter začele intenzivno pripravljati vso potrebno dokumentacijo. Izdajo odločbe pričakujemo v letu 2011. Občine, vključene v projekt CERO Gorenjska, še niso dosegle dogovora glede umestitve centra. V okviru konzorcija so občine določile rok za dosego navedenega dogovora, zato pričakujemo, da bo CERO Gorenjska zgrajen s sredstvi Kohezijskega sklada, ki so na razpolago v aktualni finančni perspektivi 2007–2013. Veljavna zakonodaja (Zakon o varstvu okolja – ZVO, Zakon o lokalni samoupravi – ZLS) daje ministrstvu in ministru zelo malo možnosti za poseganje v dogovore glede izgradnje regijskih centrov za ravnanje z odpadki (CERO). Ne glede na to ocenjujemo, da bo z realizacijo zgoraj navedenih investicij z ustrezno infrastrukturo za ravnanje z odpadki pokrite več kot tri četrtine Slovenije.
V letošnjem letu bomo na MOP pripravili novelacijo Operativnega programa za ravnanje z odpadki, s katerim bomo prilagodili število in obseg centrov za ravnanje z odpadki glede na spremenjene razmere in že dosežene medobčinske dogovore. Če v tem finančnem obdobju ne bo doseženo soglasje tudi drugje po državi, bomo pri naslednji spremembi ZVO predlagali rešitve, ki bodo državi omogočile, da celostno uredi problematiko umestitve centrov za ravnanje z odpadki.
Razvoj naj postane trajnostni razvoj
Katere prednostne okoljske naloge v Sloveniji ste si kot minister za okolje podčrtali z rdečim v delovnem načrtu za svoj mandat?
Moje prioritete so naslednje: izvajanje sanacije kakovosti zunanjega zraka, izgradnja javne vodne infrastrukture do leta 2020, ravnanje s komunalnimi in nekomunalnimi odpadki, intenziviranje priprave prednostnih državnih prostorskih načrtov ter intenzivno izvajanje kohezijskih projektov na področju okolja s proaktivnim sodelovanjem lokalnih skupnosti ter protipoplavna ureditev. Izredno pomembna sta tudi aktivna mednarodna dejavnost in sodelovanje na mnogih področjih, kot so: do marca 2011 predsedujemo Alpski konvenciji, smo predsedujoči Mednarodni komisiji za varstvo reke Donave, odgovorni smo za izvajanje Konvencije o varstvu morskega okolja in obalnih območij Sredozemlja itd. Vse to so zaveze, ki nam pomagajo ohranjati naravno dediščino in biotsko raznovrstnost. Močne mednarodne povezave nam pomagajo pri rešitvah in odločitvah, ki so povezane z varovanjem okolja. Zelo pomembna naloga našega ministrstva je skrb za urejanje prostora in spremljanje spoštovanja zakonodaje s pomočjo inšpekcijskih služb. Vse te naloge lahko uspešno opravljamo v sodelovanju s civilno družbo. Ponosen sem na naša zavarovana območja, kjer uspešno deluje kar oseminštirideset parkov: Triglavski narodni park, trije regijski parki in kar štiriinštirideset krajinskih parkov. Zavedam se, da imajo ta območja pomembno vlogo za kakovost bivanja tako posameznika kot celotne družbe.
Sicer pa je moja poglavitna usmeritev, da “razvoj” postane trajnostni razvoj. Treba je namreč doseči uravnoteženje treh razvojnih komponent, socialne, ekonomske in okoljske, kar je v tej gospodarski situaciji velik izziv. Svet se namreč sooča s krizo več obrazov, z gospodarskim, socialnim in podnebno-energetskim. Podnebne spremembe so ozko gledano okoljski problem, v smislu odgovora nanje pa so predvsem razvojni problem.
Ali je res, da naj bi pri Ministrstvu za okolje in prostor delal strokovni svet, v katerem bi bili znani strokovnjaki, ki bi pomagali pri iskanju najboljših zakonodajnih rešitev in usmeritev?
Državni zbor je pred kratkim imenoval nove člane v Svet za varstvo okolja Republike Slovenije, ki bo gotovo dal dodaten zagon in svežino implementaciji na področju varstva okolja in narave. Za majhen slovenski prostor je pomembno, da čim več komuniciramo o problemih in rešitvah. Imamo le dva milijona glav.
Kaj je za okoljskega ministra zelena Slovenija?
Z zadovoljstvom se lahko predstavim tudi kot minister biotske raznovrstnosti. Poglejte, na tako veliki površini, kot je Wales v Veliki Britaniji, živi veliko število živalskih in rastlinskih vrst, območje pa je pestro tudi po svoji površinski razgibanosti, podnebju in krajini. Bogastvo in ohranjenost narave na majhni površini potrjuje tudi dejstvo, da je v Sloveniji delež območij Natura 2000 kar 35,5-odstoten in da je 12,6 odstotkov ozemlja vključenega v sistem zavarovanih območij. Kot minister za okolje moram torej dolgoročno zagotavljati kakovost narave in soočam se z izzivom, kako z 0,06 odstotka državnega proračuna ohranjati ta izjemen naravni kapital naših prednikov. Pot je samo ena. Za ohranjanje biotske raznovrstnosti ni odgovorno neko določeno ministrstvo ali organizacija, ampak vsak posameznik in vsaka ustanova. Na ta način se poleg odgovornosti porazdeli tudi breme dolžnosti.
Na kaj ste konkretno mislili s stališčem, da “davkoplačevalci ne morejo servisirati kapitala na račun okolja”?
Prepogosto se zgodi, da davkoplačevalci nosimo breme oziroma plačujemo za rane, povzročene okolju, zaradi sledenja logiki kapitala. Lastniki gospodarskih družb bodo morali postati še bolj okoljsko in družbeno ozaveščeni ter odgovorni. Skratka, bolje je odpraviti onesnaževanje pri viru, kot pa se potem ukvarjati z njegovimi posledicami.
Civilne iniciative in nevladne organizacije pomembno sooblikujejo javno mnenje o okoljskih žariščih v Sloveniji. Neredko vplivajo tudi na presoje odgovornih o tem, ali podjetja izpolnjujejo določene okoljske standarde. Po vašem mnenju obstajajo takšne in drugačne civilne iniciative. Kateri trije ali štirje vroči okoljski problemi v tem trenutku so po vašem mnenju tarča civilnih iniciativ? So njihove akcije upravičene?
V slovenskem prostoru se pojavlja vse več civilnih iniciativ, saj je to oblika združevanja, preko katere poskušajo ljudje uveljavljati svoje interese in voljo, predvsem v lokalnem prostoru. Kadar delovanje civilne iniciative temelji na doktrini trajnostnega razvoja, katerega temeljni postulat je doseganje družbenega konsenza pri okoljskem odločanju z vključevanjem vseh interesnih skupin in različnih javnosti v procese odločanja, so pobude civilne iniciative smiselne in dobrodošle. Isto velja tudi za ministrstvo. Postopki morajo biti transparentni, skladni z zakonom. Ljudje morajo imeti možnost pravočasnega seznanjanja s projekti in možnost soočenja argumentov. Drugače se bomo zataknili v spirali nezaupanja.
