Uredba EU o taksonomiji – »zeleni seznam«
mag. Vanesa Čanji
S sedanjo dinamiko razogljičenja gospodarstva EU do leta 2050 zagotovo ne bo dosegla svojega cilja – neto ničogljične ekonomije. Potrebna bo radikalnejša transformacija z agilnim motorjem »zelenega kapitala«. Uradne ocene so znane, za neto ničogljično ekonomijo v naslednjih 30 letih bi bilo treba vložiti približno 28 bilijonov evrov v čiste tehnologije in tehnike. Približno 23 bilijonov evrov naložb, to je v povprečju 800 milijard evrov na leto, bi bilo treba preusmeriti s področij ogljično intenzivnih tehnologij. To znaša približno 25 odstotkov letnih kapitalskih naložb, ki se zdaj izvajajo v EU, ali 4 odstotke sedanjega BDP EU. Za določene dejavnosti bi to lahko imelo precej usodne posledice. A to še ni dovolj. Za dodatno »čiščenje« tehnologij in tehnik bi morali deležniki v EU nameniti dodatnih 5,4 bilijona evrov, kar je v povprečju 180 milijard evrov letno.
Te velikopotezne napovedi odpirajo številna vprašanja: kaj so sploh zelene tehnologije in trajnostne dejavnosti, kako spodbuditi financiranje trajnostne rasti?
Klasifikacija trajnostnih dejavnosti
Poskusov definiranja trajnostnih izdelkov, storitev in širše trajnostnih dejavnosti je bilo že kar nekaj. Zaradi ohlapnosti oziroma nedorečenosti tehničnih meril so marsikatere »zelene« oznake pristale pod kategorijo zelenega ali trajnostnega zavajanja (t. i. greenwashing). Resna mobilizacija zelenega kapitala za razogljičenje evropskega gospodarstva torej zahteva vzpostavitev kredibilnega sistema klasifikacije trajnostnih dejavnosti na ravni EU. Tak sistem uveljavlja uredba EU o taksonomiji, ki velja od 12. julija 2020. Gre za ključen del zakonodaje v okviru evropskega zelenega dogovora, ki bo pomagal ustvariti prvi »zeleni seznam« na svetu za naložbe v projekte in gospodarske dejavnosti z večjim pozitivnim vplivom na podnebje in okolje.
Učinki taksonomije na trgu
- Zakonodajalci s taksonomijo želijo doseči več tržnih in okoljskih premikov.
- Taksonomija omogoča prevajanje zavez Pariškega sporazuma in ciljev trajnostnega razvoja »Net Zero« z opredelitvijo dejavnosti, ki jih lahko štejemo za zelene.
- Taksonomija bo zagotovila finančne tokove in vlivanje kapitala, potrebnega za financiranje trajnostnih dejavnosti.
- Vlagateljem omogoča boljše razumevanje tveganj in priložnosti trajnostnega razvoja v njihovih naložbenih portfeljih.
- Vlagateljem pomaga preprečiti tveganja ugleda, povezana z dejavnostmi, ki spodkopavajo okoljske cilje.
- Podjetja lažje dokažejo, ali si prizadevajo za nizkoogljični prehod in krepijo svojo odpornost na podnebne spremembe.
- Zagotavlja skupen jezik za vse gospodarske akterje: vlagatelji lahko z njim izrazijo svoja pričakovanja glede svojih naložbenih odločitev, podjetja in razvijalci projektov pa ga lahko uporabljajo za načrtovanje in zbiranje sredstev z razvojem zelenih naložb, vsi pa se lahko z njim izognejo nehotenemu zelenemu zavajanju (green washing).
- Vlagatelji bodo lahko favorizirali zelene dejavnosti, ki ustrezajo merilom evropske taksonomije.
Merila za trajnostnost
Torej, kdaj je neka gospodarska dejavnost trajnostna? V uredbi o taksonomiji je določen seznam šestih okoljskih ciljev, ki so: blažitev podnebnih sprememb, prilagajanje podnebnim spremembam, trajnostna raba ter varstvo vodnih in morskih virov, prehod na krožno gospodarstvo, preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja ter varstvo in obnova biotske raznovrstnosti in ekosistemov.
Za vsak okoljski cilj bo Komisija s t. i. delegiranimi akti določila enotna tehnična merila za pregled, na podlagi katerih se določi, ali gospodarske dejavnosti znatno prispevajo k doseganju zadevnega cilja.
Da določena dejavnost dobi status trajnostne dejavnosti, ni dovolj, da znatno prispeva k doseganju enega ali več okoljskih ciljev. Enako pomembno je, da hkrati bistveno ne škoduje kateremu koli od okoljskih ciljev. S tem želi zakonodajalec preprečiti, da bi se naložbe štele za okoljsko trajnostne v primerih, ko gospodarske dejavnosti bistveno škodujejo okolju v obsegu, ki presega njihov prispevek k okoljskemu cilju. Dodatni pogoj za to, da bi se gospodarske dejavnosti štele za okoljsko trajnostne, je izpolnjevanje minimalnih zaščitnih ukrepov.
Tehnična merila zelenega seznama
Ključen del uredbe o taksonomiji so delegirani akti z določenimi tehničnimi merili. Skupina strokovnjakov, ki jih po naročilu Komisije pripravlja, se zaveda težavnosti naloge in posledic, ki jih bo »zeleni seznam« po pričakovanju prinesel različnim gospodarskim panogam. Zato delegirani akti nastajajo postopoma, najprej za prednostna prva okoljska cilja, povezana s podnebjem: blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje podnebnim spremembam.
Po prvotni časovnici naj bi bila tehnična merila za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje vzpostavljena do konca leta 2020, da bi se lahko začela v celoti uporabljati do konca leta 2021. Za preostale štiri cilje naj bi bila taksonomija vzpostavljena do konca leta 2021, da bi jo lahko začeli uporabljati do konca leta 2022.
Določanje pomembnosti prispevka
Pri določanju pomembnega prispevka dejavnosti k doseganju ključnih okoljskih ciljev je strokovna skupina definirala šest pristopov. Prvi štirje so kvantitativni, zadnja dva pa kvalitativna.
1. Pristop, ki temelji na vplivu
Merila, določena v tem pristopu, zahtevajo določeno stopnjo vpliva dejavnosti na obravnavani okoljski cilj. Vpliv dejavnosti je odvisen od pritiskov, ki jih izvaja dejavnost (npr. odvzem vode), pa tudi od konteksta, v katerem se aktivnost izvaja (npr. razpoložljivost vode na območju, kjer se dejavnost nahaja).
2. Učinkovitost v zvezi z okoljskim ciljem
Merila, določena s tem pristopom, zahtevajo določeno stopnjo učinkovitosti, opredeljeno glede na pritisk, ki ga dejavnost izvaja na okolje. Dejavnosti izpolnjujejo pogoje, če dosežejo določeno stopnjo uspešnosti, ki izhaja iz okoljskih vidikov.
3. Najboljša uspešnost v svojem razredu
Dejavnosti izpolnjujejo pogoje, če delujejo nad pragom, ki temelji na uspešnosti, ki jo trenutno dosegajo najboljši izvajalci. Npr. prag je lahko povprečna raven uspešnosti, ki jo doseže 10 % najboljših izvajalcev dejavnosti v EU.
4. Relativno izboljšanje
Pri tem pristopu merila zahtevajo minimalen razvoj metrike skozi čas. Dejavnosti izpolnjujejo pogoje, če so odgovorne za izboljšanje vsaj za določen relativni prag. Npr. raven recikliranja se poveča za vsaj 20 % v primerjavi s prejšnjo točko v času.
5. Na podlagi prakse
Ta kvalitativni pristop temelji na naboru natančne prakse zmanjševanja pritiska ali izboljšanja stanja okolja. Te prakse opisujejo, kako je treba dejavnost izvajati. Dejavnosti izpolnjujejo pogoje, če sprejmejo te prakse. Primer je lahko izvajanje praks trajnostnega kmetovanja.
6. Procesno
Merila opredeljujejo številne kvalitativne postopkovne korake za določitev, kako zmanjšati pritisk ali izboljšati stanje okolja. Dejavnosti izpolnjujejo pogoje, če sledijo tem korakom.
Zelena letvica ambiciozno višje kot zakonodaja
V začetku leta 2021 je postalo jasno, da je postavljena časovnica za sprejem izvedbenih pravil oziroma delegiranih aktov v žargonu EU nerealna. 20. novembra 2020 je bil objavljen osnutek izvedbenih pravil, ki opredeljuje pragove emisij CO₂ za širok spekter energentov in tehnologij za blažitev podnebnih sprememb – od električnih avtomobilov do gradbenih izolacijskih materialov – in opredeljuje, kaj je »trajnostno« in kaj ne. Toda pravila so bila odložena, potem ko je skupina desetih držav EU pod vodstvom Poljske zagrozila z vetom na predlog, češ da so predlagani pragovi emisij za plin prestrogi. Deset držav je v skupnem prispevku poudarilo »potrebo po ohranjanju možnosti uporabe plina kot prehodnega goriva« in po pridobivanju vodika iz drugih virov, ki niso obnovljivi.
Drugi kritiki so menili, da je opredelitev »trajnostnih« dejavnosti preozka in tvega, da bo ustvarila »zeleni mehurček«, v katerem bodo vlagatelji hiteli kupovati delnice peščice podjetij, ki so po pravilih EU »resnično trajnostna«. Evropska komisija je te trditve zavrnila. »Taksonomija gre v nekaterih primerih dlje od obstoječe zakonodaje in politike, ker je to treba storiti. Trenutno stanje je razlog, zakaj imamo podnebne težave. Nadaljevanje naše sedanje poti ne bo uspešno,« je dejala Mairead McGuiness, evropska komisarka, odgovorna za finančne storitve. Vendar je priznala, da je potrebna dodatna jasnost glede prehodnih dejavnosti, in dejala, da »bo Komisija razmislila o ponovni umeritvi meril za tehnični pregled, ko se pojavijo resni pomisleki«.
Na zahtevo izvršilne predstavnice EU svetovalna skupina Komisije zdaj pripravlja širšo opredelitev »prehodnih« dejavnosti. Strokovnjaki se skupaj z drugimi zainteresiranimi deležniki trudijo raziskati, kako bi lahko taksonomija »olajšala prehod vseh podjetij k izboljšanju njihove okoljske uspešnosti.«
Jasnejša opredelitev »prehodnih« dejavnosti
»Podjetja in vlagatelji potrebujejo več jasnosti, kako preiti z dejavnosti, ki povzročajo znatno škodo, na manj škodljive dejavnosti,« je Komisija zapisala v sporočilu, v katerem je svetovalni skupini pojasnila svojo zahtevo. »Vemo, da je financiranje prehoda sektorjev in podjetij v smeri podnebnih ciljev bistvenega pomena,« je dodala Komisija in priznala »potrebo po zagotovitvi, da taksonomija podjetjem in sektorjem v tranziciji ne bo ovirala dostopa do finančnih virov«.
Predstavniki Komisije trdijo, da dodatno posvetovanje še ne pomeni, da bi se taksonomija zmanjšala oziroma znižala svoje ambicije. Prizadevajo si le, da bi tistim panogam, ki se resnično trudijo v pravi smeri, omogočili, da postanejo del taksonomije in tako zanimive za trajnostno ozaveščene vlagatelje.
Ali prehodne rešitve zavirajo doseganje ciljev?
V razpravi se krešejo mnenja, kaj v resnici pomenita prehodna dejavnost in prehodno obdobje. Nekateri se zavzemajo, naj taksonomija pripozna tudi »prizadevanja velikih onesnaževalcev« za izboljševanje njihove okoljske uspešnosti. To je zlasti pomembno za panoge, ki imajo glede na stanje trenutnih tehnologij omejene možnosti izpolnjevanja meril, ki jih postavlja taksonomija.
Drugi argumenti gredo v smer, da mora delegirani akt taksonomije nagrajevati »najboljše v svojem razredu dejavnosti, ki bistveno prispevajo k ublažitvi«, ne pa postopnih izboljšav pri onesnaževalnih dejavnostih. Zagovorniki tega argumenta so prepričani, da s t. i. prehodnimi rešitvami in postopnimi izboljšavami le zaviramo potreben hiter prehod k neto ničogljičnemu gospodarstvu.
Plin in jedrska energija
Tehnična strokovna skupina Evropske komisije za trajnostno financiranje je, kot je znano, predlagala znanstveno utemeljena merila za pregled, ki opredeljujejo, pod katerimi pogoji se bo pridobivanje energije lahko štelo za »zeleno«. Ta merila vključujejo začetno zgornjo mejo intenzivnosti toplogrednih plinov pri proizvodnji energije, ki se do sredine stoletja zniža na čisto nič (izraženo v ekvivalentih CO₂ na kWh). Natančneje, strokovna komisija je v svojem končnem poročilu predlagala, da bi morali biti tehnični presejalni kriteriji za proizvodnjo energije, ki jo je mogoče opredeliti kot zeleno, »<100 g CO₂e / kWh, z zmanjšanjem v petletnih korakih na 0 g CO₂e / kWh do leta 2050«. (TEG Poročilo, str. 21)
Tu si odpira vprašanje plina. Podpredsednik Evropske komisije Frans Timmermans meni, da bi bilo mogoče predvideti financiranje EU v plin v primerih, ko nadomešča premog, saj plin pri izgorevanju v elektrarnah v povprečju oddaja polovico emisij premoga. Zagovorniki plina iščejo kriterije, pod katerimi bi plin šteli za pomoč pri prehodu, ko nadomešča premog, saj zagotavlja zanesljivost oskrbe. Nasprotniki opozarjajo, da se moramo dolgoročno izogibati »učinku zaklepanja« z zemeljskim plinom. Čeprav zemeljski plin kratkoročno omogoča prihranek CO₂, ostaja onesnažujoče fosilno gorivo in dolgoročno postane past. Običajna življenjska doba tovrstnih projektov je več desetletij, to pomeni, da investicije v plin preprečujejo prehod na nizkoogljične energije, kot so obnovljivi viri energije.
Odprto ostaja stališče do jedrske energije, saj je to eno izmed področij, ki ima argumente za in proti. Po eni strani so jasna stališča, da bo dekarbonizacijo do leta 2050 skoraj nemogoče doseči brez jedrske energije, po drugi strani so glasna opozorila, da ta energija, zlasti z vidika krožnega gospodarstva in odpadkov, škoduje drugim okoljskim ciljem. Tudi tehnična strokovna skupina se nagiba k stališču, da naj se o tem dokončno opredeli politika.
Dopolnjena razkrivanja
Uredba o taksonomiji dopolnjuje pravila o preglednosti v predpogodbenih razkritjih in periodičnih poročilih, določena v uredbi o razkrivanju, in sicer ne le v zvezi s finančnimi produkti, skladnimi s taksonomijo, temveč tudi drugimi finančnimi produkti, vključno z obveznostjo, da se informacijam, ki jih je treba razkriti, priložijo faktične izjave.
Višji stroški financiranja netrajnostnih dejavnosti
Da ne bi škodovali interesom vlagateljev, bodo morali upravitelji skladov in institucionalni vlagatelji, ki dajejo na voljo finančne produkte, razkriti, kako in v kolikšni meri uporabljajo merila za okoljsko trajnostne gospodarske dejavnosti za določanje okoljske trajnostnosti njihovih naložb. Razkrite informacije bodo morale vlagateljem omogočiti razumevanje deleža naložb, na katerih temelji finančni produkt, v okoljsko trajnostne gospodarske dejavnosti kot odstotnega deleža vseh naložb, na katerih temelji ta finančni produkt, s čimer bi se vlagateljem omogočilo razumevanje stopnje okoljske trajnostnosti naložbe. Kadar se z naložbami, na katerih temelji finančni produkt, vlaga v gospodarske dejavnosti, ki prispevajo k okoljskemu cilju, bo treba v informacijah, ki jih je treba razkriti, navesti okoljski cilj ali okoljske cilje, h katerim prispeva ta naložba, ter kako in v kolikšnem obsegu naložbe, na katerih temelji finančni produkt, financirajo okoljsko trajnostne gospodarske dejavnosti.
Postopen prehod institucionalnih vlagateljev na zelene primerjalne indekse vrednostnih papirjev pomeni, da se bo tudi med pasivnimi vlagatelji manjšalo povpraševanje po delnicah in obveznicah podjetij s slabšo oceno trajnosti. Manjše povpraševanje pa neposredno vpliva na nižjo ceno vrednostnih papirjev oziroma na višje stroške financiranja takšnih podjetij.
Nadaljnji koraki taksonomije
Komisija želi v prihodnje objaviti poročilo, v katerem bodo opisane določbe, ki so potrebne, da bi področje uporabe taksonomije razširili na okoljsko trajnostne gospodarske dejavnosti, ki nimajo znatnega vpliva na okoljsko trajnostnost, gospodarske dejavnosti, ki bistveno škodujejo okoljski trajnostnosti, ter druge cilje glede trajnostnosti, kot so socialni cilji. S tem bi omogočili akterjem na finančnem trgu, da bi končnim vlagateljem omogočili objektivno primerjavo glede deleža naložb, s katerimi se financirajo okoljsko in socialno trajnostne gospodarske dejavnosti.
Glede na specifične tehnične podrobnosti, ki so potrebne za oceno okoljskega vpliva gospodarske dejavnosti, ter hitro spreminjajočo se naravo znanosti in tehnologije bo Komisija – ob sodelovanju strokovne skupine držav članic za financiranje trajnostne rasti in platforme o financiranju trajnostne rasti – z delegiranimi akti v skladu z načeli in postopki, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu iz leta 2016 o boljši pripravi zakonodaje, vzpostavila in redno prilagajala tehnična merila za pregled okoljsko trajnostnih gospodarskih dejavnosti. Predvidene so novelacije delegiranih aktov v triletnih intervalih.
Viri:
