Embalaža, trajnostni razvoj in izobraževanje ekonomistov
| Avtor: Jože Volfand |
Trdim, da je embalaža že sama po sebi element trajnostnega razvoja zaradi številnih ključnih in nujnih funkcij, ki jih opravlja. Brez embalaže bi zaradi poškodb tehničnih izdelkov in kvarjenja živil v dobavnih verigah enormno narasle količine odpadkov, pravi dr. Gregor Radonjič, po izobrazbi inženir in doktor kemijske tehnologije, sicer redni profesor na Ekonomsko-poslovni fakulteti mariborske Univerze. Je predstojnik Katedre za tehnologijo in podjetniško varstvo okolja, ki je edina te vrste v Sloveniji, predava, veliko sodeluje s podjetji in je avtor dveh odličnih strokovnih publikacij o embalaži. Prepričan je, da bi moralo izobraževanje za ekonomiste vsebovati različne vidike trajnostnega razvoja, saj je, kljub različnim izkušnjam v podjetjih, vendarle vse več tistih, ki se zavedajo pomena varstva okolja v poslovanju. Predvsem pa bodo morala podjetja bolj upoštevati življenjski ciklus izdelka in celotno dobavno verigo.
Zavod RS za šolstvo je leta 2016 analiziral učne načrte in kurikularne dokumente, da bi ugotovil, kako so v izobraževanje in vzgojo vključeni ključni pojmi trajnostnega razvoja, a le za šole do visokega šolstva. Kako nekatere teme, kot so trajnostna mobilnost, trajnostna gradnja, krožno gospodarstvo, podnebne spremembe itd. vključujete v predavanja na ekonomskem študiju, saj bo za ekonomiste razumevanje trajnostnega razvoja in prehoda v zeleno gospodarstvo med pomembnejšimi izzivi, ko se bodo zaposlili?
Dejstvo je, da s sedanjimi ekonomskimi modeli izzivov prihodnosti ne bo možno dohitevati in izvajati. Družbe se bodo temu morale prilagajati na različnih nivojih in izobraževanje o okoljskih oziroma širših trajnostnih vsebinah je pomemben del sprememb. Na Ekonomsko-poslovni fakulteti Maribor okoljevarstvene vsebine sistematično razvijamo in poučujemo že od osemdesetih let naprej. Moji predhodniki na fakulteti so takšne vsebine začeli postopoma uvajati. Jaz in kolegi pa smo to zelo intenzivirali. Krožni tokovi v gospodarstvu, ki jih omenjate, so bili recimo vključeni v vsebine že sredi devetdesetih let, ko teh tem velika večina ekonomistov in menedžerjev ni jemala kot nekaj pomembnega.
A ste nekaj posebnega s katedro za podjetniško varstvo okolja.
Da. Imamo tudi katedro za podjetniško varstvo okolja, ki je edina takšna v Sloveniji na ekonomskih fakultetah in poslovnih visokih šolah. Smo interdisciplinarno usmerjeni, saj smo po osnovni izobrazbi inženirji, a se ukvarjamo s problemi varstva okolja in uporabe različnih metodologij izračunavanja vplivov na okolje ter ekodizajna v poslovni praksi oziroma okoljskem menedžmentu. Na ta način tudi sodelujemo s podjetji.
Izobražujete študente ekonomije in poslovnih ved in poznate program prehoda v zeleno gospodarstvo. Pravite, da sodelujete s podjetji. Koliko študente sploh zanima problematika zelenega poslovanja?
Varstvo okolja je pomemben del družbene odgovornosti podjetij in večinoma mlade ti vidiki zelo zanimajo. Vedo, da je onesnaževanje velik problem. Vidi se, da se zavedajo, da je to tema, ki se tiče njihove generacije. Obstaja velika verjetnost, da se bodo na številnih delovnih mestih v različnih strokah tudi kot ekonomisti na tak ali drugačen način srečali z okoljevarstveno problematiko. In da bodo odločitve, ki jih bodo nekoč sprejemali v podjetjih, imele vplive tudi na okolje. S številnimi primeri iz gospodarske prakse se jim na predavanjih prikažejo vplivi podjetij na okolje, vzroki zanje, načini reševanja ter koristi, ki jih imajo podjetja zaradi ukrepov. Vsako leto na fakulteto povabim tudi nekaj gostujočih predavateljev iz gospodarstva, da jim potrdijo, kako pomembno je varstvo okolja v poslovnih praksah.
Kaj, glede na vaše poznavanje podjetniške prakse, najbolj manjka s tega področja menedžerskim ekipam?
Ne želim, da se sliši kot fraza. Ampak enostavno je res. Ključno je zavedanje, da lahko prinaša pravilno zastavljena aktivna okoljska politika, ki je del strateških odločitev, podjetju velike koristi in tudi boljši spanec za v prihodnje. Po izkušnjah sodeč lahko trdim, da mnogi vodilni v podjetjih preprosto ne vedo, zakaj bi jim koristili določeni okoljski ukrepi, ki jih zakonodaja trenutno ne predpisuje in preverja. Ne zaznajo, kje se jim ta vložek lahko povrne, čeprav imajo okoljski ukrepi ugoden učinek na celo vrsto stroškov v podjetju.
Bodite konkretni.
Na primer, omogočajo razvoj eko-inovacij, zelo izboljšajo imidž podjetja, zmanjšujejo rizike nesreč ter konfliktov z lokalnimi skupnostmi. Marsikdaj že pomenijo pogoj, da se zadosti zahtevam večjih kupcev in novih lastnikov, ki želijo poslovati le z okoljsko urejenimi partnerji. Drugo vprašanje pa je zavedanje o tem, katere okoljske probleme neko podjetje ali dejavnost sploh povzroča. To namreč niso nujno problemi, ki nastajajo na lokaciji podjetja, ampak drugje in to kot posledica poslovnih odločitev. Ne trdim, da se to dela namerno. Ampak velikokrat ni širšega razmisleka o tem. Dobro mi je ostala v spominu izjava predsednika uprave BTC Jožeta Mermala, ki je v enem od intervjujev dejal: ”Na podlagi trajnostnega razvoja nastaja nova kultura. To moraš razumeti kot poslovnež. Ne morejo eni ustvarjati dobičkov, drugim pa ostane slab zrak.”
Kot predavatelj, strokovnjak in avtor več strokovnih knjig sodelujete v praksi, poznate problematiko izvajanja okoljske zakonodaje v podjetjih. Katera področja v podjetjih zahtevajo največ strokovnih kompetenc, kje se najbolj zatika? Je to ekodizajn in uvajanje metode LCA, je to razumevanje zelenega gospodarstva, ki je nizkoogljično, učinkovito z viri, je to energetska učinkovitost ali kaj drugega?
Pravzaprav postaja pomembno vse našteto.. Potrebno pa je razlikovati med trajnostnimi koncepti in metodološkimi orodji. Nizkoogljično ali ”zeleno” gospodarstvo sta družbeno-ekonomska koncepta, ki predstavljata najširši okvir za izvajanje podjetniških okoljskih politik. Pri določevanju prioritet za ukrepe okoljske politike so potrebni verodostojni podatki. Na voljo so orodja, kot sta npr. metoda LCA ali izračun ogljičnega odtisa ali energetski pregledi. Sicer pa je enoznačen odgovor na zgornje vprašanje nemogoč, saj se prioritete in s tem potrebne kompetence v storitvenih in proizvodnih podjetjih razlikujejo. Prav tako je težko primerjati potrebne kompetence v malih in v velikih podjetjih.
Okoljski problemi niso povsod enaki.
Zato imajo večja podjetja marsikdaj oddelek za varstvo okolja in celo tim, ki se s tem ukvarja. Manjše je podjetje, težje se zaposleni odločajo, da bodo temu področju posvečali več časa. A področje varstva okolja postaja vse bolj večplastno. Okoljsko znanje je že postalo ekspertno znanje. Zato vse večje vrzeli v okoljskem znanju lahko postanejo ovira pri pravilnih odločitvah. Resna okoljska politika v podjetju zagotovo presega le prilagajanje trenutni okoljski zakonodaji. V tem ni kaj dosti dodane vrednosti.
Na kaj mislite?
Na primer, zahteve se dopolnjujejo tudi v okviru že uveljavljenih certifikacijskih pristopov, kot je npr. standard ISO 14001, kjer se po novem pričakuje tudi izvajanje ukrepov vzdolž celotnih življenjskih ciklov izdelkov. Pred nekaj meseci sem se udeležil izobraževanja za vodilne presojevalce sistemov ravnanja z okoljem. Razprava je pokazala, da nekateri, celo izkušeni interni presojevalci, takšnega koncepta ne razumejo še dovolj dobro. A prav v tej smeri gredo presojevalski trendi. Na tem konceptu temelji ekodizajn izdelkov, izračunavanje ogljičnih odtisov izdelkov in optimiranje dobavnih verig vse do izvora surovin.
In kako naj podjetja ugotovijo, kje v okviru dobavnih verig oziroma življenjskih ciklov so največji okoljski problemi?
Tukaj koristi metoda LCA. Res ni enostaven pristop, je povsem drugačen, kot je postopek certificiranja. A ga dopolnjuje in daje podjetju takšne okoljske podatke, ki jih ni možno pridobiti na noben drug način. S tem področjem se ukvarjam že petnajst let. Ugotavljam, da se v svetu vsako leto objavi na stotine rezultatov LCA analiz v podjetjih. Ko sem se pred leti v ta namen izobraževal na Nizozemskem pri proizvajalcu vodilne programske opreme, sem bil med tridesetimi udeleženci iz vse Evrope edini iz akademskih krogov. Vsi ostali udeleženci so prihajali iz gospodarstva. Pri nas še ni tako. Podjetja v svetu pa se že zavedajo, da bodo v prihodnje morala svoje deležnike, vključno z javnostjo in poslovnimi partnerji, vse bolj zalagati z relevantnimi okoljskimi podatki, ki se ne nanašajo le na lokacijo podjetja. Za pričakovati je, da bodo večji kupci takšne podatke v vse večji meri zahtevali od svojih dobaviteljev, vključujoč certifikate o izvoru surovin. Ali pa podatke o ogljičnem odtisu. Če bo veliko podjetje želelo zmanjšati svoj ogljični odtis, lahko pritisne na svoje dobavitelje, da ga zmanjšajo tudi ti, saj se njihovi ogljični odtisi prištevajo v bilanco večjega podjetja. Ko se okoljski vplivi preučujejo na ta način, postanejo zadeve povezane in soodvisne.
Kaj kaže vaša praksa – se podjetja odločajo za koncept ogljičnega odtisa izdelkov?
Ogljični odtis je sicer zelo trendovska zadeva, a se je treba zavedati njegove omejenosti. Z njim zajamemo samo en vpliv izdelka ali organizacije na okolje. Vse ostale vplive, ki lahko povzročajo druge resnejše probleme, pa se ne upošteva. Pred pričetkom projekta bi si morali v podjetju zelo dobro razjasniti, kateri standardi in metodologije za ogljični odtis so verodostojni, v kakšnem obsegu ga sploh računati za primer organizacije in seveda, kako rezultate uporabiti za ukrepe. Poznam primer, ko je slovensko podjetje v svojem letnem poročilu poročalo o ogljičnem odtisu, a navajali so le emisije CO2, ostale toplogredne pline pa so izpustili. Zato pravim, da se je potrebno v podjetju najprej dobro seznaniti s samo metodologijo, saj je v nasprotnem tudi dobronameren ukrep lahko pomanjkljivo izveden.
V marsikaterem podjetju ta tema še ni na dnevnem redu.
Morda velja zato omeniti izkušnjo neverjetno ozkega razmišljanja v enem izmed mariborskih podjetij, ki sem mu bil nedavno priča. Moja diplomantka, ki jo zanima okoljska problematika in je že prej sodelovala na področju trajnostne mobilnosti, je želela izdelati model ogljičnega odtisa za podjetje, v katerem je opravljala prakso. Ko je predlog predstavila zaposlenim v podjetju, so jo odslovili, češ da izračuna ogljičnega odtisa ne potrebujejo. Čeprav delujejo na področju mobilnosti, kjer so emisije problem. Skratka, nekdo je bil podjetju pod mentorskim vodstvom pripravljen zastonj izdelati okvirni model izračuna ogljičnega odtisa, ki bi ga lahko kasneje nadgradili z eksaktno študijo. Imeli bi odlično izhodišče in pregled nad problemom. Na osnovi rezultatov bi lahko celo izvedli določene ukrepe. A v tem niso videli nobenega pomena. In s takšnimi ozkogledimi pogledi sem se srečal že marsikje. No, na srečo obstajajo drugačna razmišljanja, tako da z nekaterimi podjetji odlično sodelujemo.
Kot strokovnjak, ki pozna različne vidike problematike embalaže, se zavzemate za celovitejše poslovne prakse za podporo načrtovanju okolju primernejše embalaže. Na kaj pri tem mislite in kakšno prakso ugotavljate v podjetjih?
Dolgo časa je bil ključni okoljski kriterij za embalažo sposobnost reciklaže. Včasih so bile glede tega res razlike med različnimi embalažnimi materiali. Danes pa je razvoj materialov in reciklažnih tehnologij tako napredoval, da se praktično vsi embalažni materiali dajo učinkovito reciklirati. Razen tankih večslojnih folij ipd. Ampak embalaža mora biti za reciklažo pripravljena vnaprej. Že v času razvoja. To je ena od osnovnih idej ekodizajna. Vprašanje je, kakšne kombinacije materialov uporabiti, kakšna je sposobnost ločevanja v reciklažnih postopkih in kakšna tiskarska sredstva so bila pri tem uporabljena. Ali je res nujno, da mora biti plastenka za pijačo obarvana zeleno ali modro z namenom pospeševanja prodaje pijače, čeprav se s tem zelo zmanjša ali izniči njena možnost za reciklažo? Ali je takšna obarvanost res ključna za pospeševanje prodaje in ali je s tem možno opravičiti res karkoli? Skratka, ekodizajn embalaže zahteva premislek o prav vsaki sestavini in delu embalaže. Vendar poleg sposobnosti reciklaže obstajajo še drugi pomembni okoljski kriteriji, kar sem predstavil v dveh strokovnih knjigah. Ker sem že vrsto let član komisije za podelitev nagrade Oskar za embalažo, ugotavljam, da o ekodizajnu embalaže sodelujoča podjetja skoraj ne poročajo.
Kdaj je embalaža element trajnostnega razvoja in kdaj ni? Ali se vam ne zdi, da prav pri merilu, da mora prispevati k optimalni rabi obnovljivih virov in reciklatov, ni posebnih premikov?
Vloga embalaže v družbi in gospodarstvu je večplastna. Trdim, da je embalaža že sama po sebi element trajnostnega razvoja, in sicer zaradi številnih ključnih in nujnih funkcij, ki jih opravlja. Brez embalaže bi zaradi poškodb tehničnih izdelkov in kvarjenja živil v dobavnih verigah enormno narasle količine odpadkov. Embalaža varuje vse materialne in energijske vire, ki so bili vloženi v proizvodnjo ali pridelavo izdelka. Ti so bistveno višji kot so vložki v embalažo. Prav tako podaljšuje rok trajanja hrane. Mnogi niti ne pomislijo, kakšne so globalne poti izdelkov v dobavnih verigah in brez embalaže bi bilo to praktično nemogoče izvajati brez poškodb.
Toda po drugi strani je odpadna embalaža ves čas vroča tema.
Odpadna embalaža je posledica nakupov drugih izdelkov. To pa ne pomeni, da se embalaže ne da okoljsko oz. trajnostno optimirati. Nasprotno. Dejstvo je, da gre za materialno intenzivno področje in da je odpadna embalaža problem, ki ga je potrebno nujno reševati. Veliko embalaže, npr. steklene, plastične in kovinske, je iz neobnovljivih virov, zato je še toliko pomembnejša njena dematerializacija. Preverjanje, ali je izbrana količina oz. debelina res najbolj optimalna z vidika rabe materiala brez ogrožanja varovanja vsebine embalaže. Trendu rabe obnovljivih virov za embalažo, ki ga omenjate, sledi tudi razvoj plastike iz rastlinske biomase. Vendar je to trajnostno smiselno le, če se zanjo ne uporabljajo deli rastlin za hrano, ampak ostanki pridelave. Namenjati kmetijske surovine in površine za proizvodnjo plastike bi bilo res nesmiselno.
Nekateri vidijo v nanotehnologiji in nanoembalaži rešitve, drugi opozarjajo na previdnost. Zakaj?
Nanotehnologija se hitro razvija in išče aplikacije tudi v embalažnem sektorju. Nanotehnološke aplikacije na področju embalaže zajemajo zelo različna področja, od nanosenzorjev do nanopremazov in nanopolnil ter komponent za aktivno embalažo. Vendar ob izboljšavah tehniških karakteristik obstaja odprto vprašanje zdravstvenih in okoljskih rizikov prostih nanodelcev, če migrirajo s površine embalaže. Glede na izsledke različnih raziskav so nanodelci dejansko lahko nevarni in vprašanja o varnosti uporabe takšnih materialov so zagotovo na mestu. Vprašanje je tudi, kaj bi se z nanoembalažo in nanodelci dogajalo v postopkih predelave odpadne embalaže.
