Mladi so preveč mlačni do okolja, manjka tudi zelena stranka v parlamentu – EOL 136/137

dr. Lučka Kajfež Bogataj

O pomenu Knjige pravil, ki so jo sprejeli v Katovicah, se ocene razlikujejo. Zakaj?

Vsako zasedanje COP ima podobne odzive. Nekateri vidijo izide kot na pol prazen kozarec, drugi kot na pol poln kozarec. Tudi o knjigi pravil so mnenja deljena. Se pa vsi strinjajo, da je nujna, če želimo, da bo Pariški sporazum začel res dajati rezultate. Po moje je Knjiga pravil preveč zapletena in napisana preveč formalistično. A taka je pač usoda vseh dokumentov, za katerimi stojijo Združeni narodi in mednarodna politika. Prav je, da so se uspeli dogovoriti, kako bodo vlade merile, poročale in verificirale svoje zmanjševanje izpustov TGP. Standardi so važna reč, saj se poskušajo mnogi izogniti izpolnjevanju svojih obljub. Žal pa se niso dogovorili o bistveni stvari, kako bolj drastično zmanjšati izpuste, čeprav je jasno, da obstoječe zaveze vodijo v ogrevanje za najmanj 3 °C. Varnejša meja pa je 1,5 °C.

Toda kakšno dodano vrednost bi dodal sprejetim pravilom o izvajanju Pariškega dokumenta sporazum o trgu ogljika?

Mnogi že leta čakamo, da se odpre odkrita debata, kako obdavčiti ogljik oziroma sprejeti jasen sporazum o trgu ogljika. V Parizu leta 2015 ta tema sploh ni prišla na površje, čeprav je bilo že takrat jasno, da gre za bistven mehanizem. Tudi zdaj se teme izogibajo. Davek na emisije CO₂ bi bil cenovni instrument, saj bi določal prave cene za ogljikove emisije in bi bil boljši, kot pa neposredni nadzor. A seveda ZDA, pa tudi Kitajska o tem ne želijo razpravljati.

Zakaj je Evropski odbor regij v Katovicah zahteval formalno vlogo mest in regij v Pariškem sporazumu? Ali je točna ocena, da ni dobrega sodelovanja med nacionalnimi in lokalnimi oblastmi ter regijami pri izvajanju ukrepov za blaženje podnebnih sprememb in učinkovitejšemu prilagajanju? Velja to tudi za Slovenijo?

Zelo jasno je, da se mnoge regije in mesta ne strinjajo več z nazadnjaškimi nacionalnimi okoljskimi politikami. Poglejmo le ZDA, kjer se mnoge zvezne države in mesta že leta obnašajo mnogo bolj zeleno, kot pa to narekuje zvezna vlada. Mesta na primer trpijo zaradi vročinskih valov, kjer umirajo ljudje, ali zaradi pomanjkanja vode. Še kako dobro se zavedajo resnosti položaja. Tudi v EU je podobno. Cela vrsta občin in mest je že povezana v razne projekte in koalicije, kjer so si postavili mnogo bolj ambiciozne cilje blaženja podnebnih sprememb, kot pa so državni. Pri prilagajanju pa državne politike nasploh zamujajo ali pa so neprimerne za specifično regijo. Ocena, da ni dobrega sodelovanja med nacionalnimi in lokalnimi oblastmi ter regijami, žal drži. Tudi v Sloveniji je mnogo občin pristopilo h Konvenciji županov za podnebne spremembe in energijo. Teče tudi cela vrsta evropskih projektov na to temo. Na državni ravni pa se vse premika počasi in dokaj v nejasno smer, še zlasti pri prilagajanju.

Katere dele sveta mora najbolj skrbeti umik največjih onesnaževalcev iz programa podnebnih ukrepov? Predvsem države v razvoju?

Seveda, vse revne države in tiste s skorumpirano politiko. Celotna Afrika je tako rekoč na kocki. Pa tudi Bližnji vzhod, kjer že brez podnebnih sprememb manjka vode, suše pa se zdaj že stopnjujejo. Da ne omenjam otoških držav in tistih z veliko obale. Ampak ranljivi smo vsi. Tudi bogate države, saj je svet globaliziran in gospodarsko soodvisen. Tudi če podnebne spremembe ne udarijo na tvojem območju, se pozna njihov vpliv na dražjih proizvodih in storitvah, pri uvozu hrane in seveda pri podnebnih beguncih. Teh je med razseljenimi osebami že na milijone. In seveda trkajo na vrata Evrope in drugih razvitih delov.

Zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov in čista energija naj bi bila torej v interesu vsake države, a očitno ni tako. Kateri razlogi vplivajo na glavne odločevalce v posameznih državah, da zanikajo izsledke znanosti o podnebnih spremembah in hkrati napovedujejo, da bodo tehnološke rešitve in znanost sposobne odgovoriti na spremembe na planetu?

Čista energija in okolje sta seveda v interesu države, žal pa ne vedno v interesu vplivnih posameznikov in njihovih mrež. Ti zdaj odlično služijo in si ne želijo sprememb. Še posebej, če gre za starejše bogate belce … Zakaj naj jim bo pri sedemdesetih mar, kaj bo čez dvajset in več let? Pa šalo na stran. Mnogo odločevalcev in njihovih prišepetovalcev nima kaj dosti fizikalnega znanja o podnebnem sistemu in se ne zavedajo tveganj. Manjka tudi vizionarskih voditeljev, kot sta bila nekoč Churchill ali Kennedy. Ti bi lahko ustvarili ozračje za spremembe. Včasih so razlogi tudi prozaični. Poljska ima toliko premoga, da je nepredstavljivo, da bi ga pustili pod zemljo.

Kako je v Sloveniji? Sprejeti ukrepi v Sloveniji poudarjajo predvsem blaženje in prilagajanje, v vaši knjigi Planet, ki ne raste, ste dodali še preprečevanje in obnavljanje. Zakaj?

Politike, povezane s preprečevanjem, razumem kot tiste, ki temeljijo na previdnostnem načelu. Lahko pomagajo preprečiti morebitno škodo ali nesmiselno početje v zapletenih in negotovih okoliščinah. In take okoliščine imamo! Hitrost in obseg trenutnega tehnološkega razvoja na različnih področjih, od kemikalij, farmacevtskih proizvodov, nano- in biotehnologije do posledic podnebnih sprememb, pogosto presegajo zmožnosti družbe, da bi spremljala tveganja in se nanje odzivala, preden se uporaba nekaterih tehnologij splošno uveljavi. S previdnostnimi ukrepi bi lahko rešili številna življenja in preprečili propadanje ekosistemov. Nujne so tudi politike za obnavljanje. Bolj bi se morali posvečati sanaciji degradiranega okolja in drugih bremen, naloženih družbi. S tem takoj izboljšamo odpornost ekosistemov in koristimo zdravju ter blaginji ljudi. Na ta način nas bodo podnebne spremembe manj prizadele.

Menite, da smo res zadnja generacija, ki lahko spremeni potek podnebnih sprememb, in da smo prva, ki se že bojuje z njihovimi posledicami?

Absolutno drži, da smo prva, ki že izgublja kakovost življenja, denar in človeška življenja zaradi posledic drugačne klime. Brzčas smo tudi zadnja, ki lahko kaj spremeni v zvezi z globalno energetsko situacijo, čeprav bi pred nami lahko delovala že prejšnja generacija, pa ni! Ne pozabimo, da so že leta 1965 klimatologi opozorili na tveganja, ki jih prinaša povečevanje vsebnosti CO₂, takratnega predsednika ZDA Lyndon Johnson-a in da so že leta 1975 nastali izračuni o dvigu globalne temperature zaradi povečane vsebnosti CO₂ v ozračju .

Tudi Slovenija se pripravlja na sprejem dolgoročne podnebne strategije in nacionalni energetsko-podnebni načrt. Kakšne so možnosti, da Slovenija sprejme ambicioznejše cilje, saj nekateri ocenjujejo, da bo TEŠ 6 še več let zaznamoval energetsko porabo? Kje je torej največ možnosti za korake v pravo smer?

Možnosti in hkrati priložnosti za Slovenijo so v povečanju energijske učinkovitosti. Seveda bo pomembno tudi opuščanje fosilnih goriv, a ta hip je najvažnejše porabiti manj energije za isti učinek. Sanacija stavbnega fonda bi se morala začeti že pred leti. Prav tako bi morale biti v naslednjem desetletju že vse nove stavbe tako rekoč ogljično nevtralne. Učinkovita raba energije je gledano neto najbolj učinkovit ukrep za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov v industriji, zraven pa še povečuje konkurenčnost družbe in zaposlitveni potencial. Za gospodinjstva je energetska učinkovitost ključna tudi za varčevanje, krepitev kupne moči in izboljšanje kakovosti bivanja.

Kaj ste razmišljali ob pogledu na otroški plakat v Katovicah z besedilom: Bolj verjamem v Božička kot v politike, ki bi naj rešili svet?

Pravzaprav to, da Božička ne bomo dočakali, prave resne politike pa teoretično lahko dobimo. Z ustrezno družbeno klimo in z aktivno participacijo ljudi, volivcev. Ni nemogoče, saj imamo toliko primernih ljudi, le v politiko nočejo….

Politika mora opraviti delovno nalogo. Kaj pa vsakdo med nami, posebej mladi?

Politiko lahko spremenimo samo ljudje, volivci. Sama od sebe se ne bo. Vsakdo od nas ima pravzaprav le dve možnosti za ukrepanje. Pomesti pred svojim pragom in dodobra izkoristiti volilno pravico. Ta vključuje aktivno poseganje v odločitve politike, na lokalni, občinski in državni ravni. Kritiziranje politike iz naslanjača pred TV ali v gostilni ne spremeni ničesar. Imamo demokracijo, a ljudem se ne ljubi ustvarjati dialoga in pritiskov na odločevalce, čeprav imamo pravico to početi. Skrbijo me mladi, ki so preveč mlačni glede okolja. Kot da se ne bi zavedali, da bodo prav oni nosili največje breme posledic podnebnih sprememb in drugih okoljskih nerešenih bremen. Organizirano študentsko gibanje na primer bi zelo hitro naletelo na odprta ušesa politike.

Za Slovenijo se dobro ve, katere panoge prispevajo največ toplogrednih plinov. Zakaj so pozitivne spremembe, zlasti v prometu, počasne?

Kot najprej, ni nobene volje pri politikih, pa tudi ljudje so vedno bolj navajeni lažnega udobja svojega avta. Težave so tudi pri vlaganjih v infrastrukturo javnega prometa in kolesarskih stez. Zamujamo že več kot deset let. Res pa je, da imamo sila neugodne vzorce razdrobljene poselitve, ki ne omogoča profitnega javnega prevoza. Pa tudi naš relief, kjer ni pravih ravnin, kot na Danskem ali Nizozemskem, nam ni v pomoč. A tudi na razne avtomobilske lobije ne gre pozabiti, saj jim sedanje stanje pač koristi.

Kdo bi se moral povezati v slovensko koalicijo za ambicioznejšo zajezitev podnebnih sprememb ob znani ranljivosti Slovenije?

Super bi bilo, če bi imeli zeleno stranko v parlamentu, ki bi najlaže ustvarjala okoljske koalicije. Od levih strank v Sloveniji bi bilo pričakovati več aktivnosti na področju okolja, pa se bolj ukvarjajo s socialo. Nevladne organizacije bi bile lahko odločnejše, posebej še študentske organizacije. Odločilno bi lahko pomagali mladi upokojenci, ki so še vedno povezani v razne mreže in jim ne manjka znanja in izkušenj. Tudi izobraževalne organizacije bi lahko tvorile podnebno koalicijo. Kritično maso bi lahko dosegli zelo kmalu, a manjka volje, znanja in dojemanja resnosti problematike.

Odklon letne povprečne temperature zraka od tridesetletnega povprečja 1980–2010. ARSO vreme.