Odnos do narave in kmetijstva dobiva nove pristope skladne s trajnostnim razvojem. Tudi dijaki naravovarstvenih tehnikov in kmetijsko-podjetniških tehnikov na Biotehniški šoli Maribor se zavedajo nujnosti ukrepanja. Vendar pa si, kot pravi Simon Gračner, univ. dipl. inž. kmet., učitelj strokovnih predmetov, dijaki svojih idej pogosto ne upajo predstaviti. Zato so različni projekti, ki jih izvajajo na šoli, dober kanal za to, da njihove ideje pridejo na plano.
Kmetijska panoga močno vpliva na okolje. Kako vaši dijaki pridobivajo znanja na področju trajnostnega kmetovanja? Kako povezujete tematike kmetijstva in naravovarstva in, na primer, zdravega prehranjevanja (živinoreja in emisije)?
Dijaki programov naravovarstveni tehnik in kmetijsko-podjetniški tehnik imajo v programu modul trajnostni razvoj, dijaki programov cvetličar in mehanik kmetijskih in delovnih strojev pa modul varovanje okolja z osnovami trajnostnega razvoja ter upravljanje z alternativnimi viri energije, materiali in okoljem. Veliko razpravljamo o tem, kako lahko zmanjšamo vpliv kmetijstva na okolje. Teoretično znanje lahko prenesejo v prakso na šolskem posestvu, sodelujejo tako pri integrirani kot ekološki pridelavi sadja, grozdja in zelenjave. Opažam, da bo potrebno mlade še bolj nagovarjati k temu, da je trajnostno kmetijstvo nuja, ne pa modna muha. Mladi razumejo, da ni pomembna samo količina pridelka, ampak v kakšnem stanju je pridelek pustil okolje, v katerem je bil pridelan. Poudarek dajemo tudi načinu prehranjevanja pri ljudeh in živalih. Dijakom želimo pokazati, da se da s pravilnim načinom prehranjevanja živali močno zmanjšati emisije toplogrednih plinov, še posebej metana pri govedu. Naučimo jih, kakšne krmne obroke morajo pripravljati, da bo prebava goveda boljša in bo prihajalo do manj izpustov metana v ozračje.
Sodelujete v številnih mednarodnih projektih in izvajate oglede tujih primerov prakse. Kako bi ocenili slovenski razvoj naravovarstva in trajnostnega kmetijstva v primerjavi s tujimi praksami?
Ko popeljemo goste iz tujine po Sloveniji, so vedno navdušeni nad lepoto naše dežele, ki pa ni odsev le tega, kar nam je dano po naravni poti, ampak tudi tega, kako se lotevamo reševanja okoljskih težav. V zadnjih letih k temu veliko prispeva tudi kmetijstvo. Skorajda ne moremo več govoriti o klasičnem intenzivnem kmetijstvu, saj se je večina kmetij preusmerila v integrirano pridelavo, kjer je med drugim močno izpostavljeno zmanjševanje uporabe mineralnih gnojil in fitofarmacevtskih sredstev.
Razvoj naravovarstva v Sloveniji bi lahko bil veliko hitrejši, če bi se pokazal še večji posluh za zaposlovanje naravovarstvenikov v podjetjih, na občinah in v državnih institucijah. Glede na to, da imamo v Sloveniji le okrog 250 delovnih mest, ki so tesneje povezana z naravovarstvom, je bilo kljub temu zelo veliko narejenega. Žal ljudje pogosto naravovarstvenike enačijo z različnimi civilnimi iniciativami, ki bodo preprečile popolno uničenje narave. Naravovarstvenik dela drugače. Najprej pretehta nastalo situacijo in predvidi, kakšne bodo posledice za okolje, hkrati razmišlja, ali bodo koristi, ki jih ljudem prinaša določena sprememba v okolju, odtehtale nastalo škodo.
Kateri projekt, v katerem ste sodelovali, bi izpostavili kot dober projekt na področju naravovarstva in kmetijstva in kakšni so njegovi učinki?
Izpostavil bi projekt We can bee friendlier to the nature. Pokazati želimo, kako lahko z okolju prijazno pridelavo in predelavo izboljšamo stanje v okolju, povečamo samooskrbo s hrano in trgu ponudimo domače izdelke, ki so bolj zdravi in s katerimi se da tudi zaslužiti. Navdušiti smo želeli tudi partnerje iz Hamburga. Zato smo v okviru projekta izdelke prodajali tudi v trgovini v Hamburgu. Dijaki so lahko od blizu spoznali, da za prodor na tako velik trg niso odločilne le velike količine, ampak predvsem kvaliteta in prijaznost do okolja. Določena znanja so dijaki že prenesli na svoje kmetije, še posebej v okviru čebelarstva, pridelave sadja in grozdja ter permakulture.
Kako kreativni so dijaki pri iskanju zelenih rešitev?
Dijaki imajo zelo veliko idej. Žal jih pogosto ne upajo predstaviti drugim. Različni projekti pripomorejo k temu, da se dijaki odprejo, saj pogosto delamo v manjših skupinah, kjer se dijaki lažje dokazujejo. Prepogosto se še dogaja, da imajo dobre okoljske ideje, ki pa velikokrat pri nas niso izvedljive. Razlogi so različni – preveč »starokopitni« pogledi na kmetovanje, omejitve v zakonodaji, interesi posameznikov …
V zadnjih letih se tudi mladi Slovenci združujejo v boju za ukrepanje proti podnebnim spremembam. Kako lahko dijaki prispevajo k razvoju trajnostnih praks in rešitev v podjetjih in občinah?
Seveda se tudi naši dijaki udeležujejo različnih okoljskih akcij. Še posebej dijaki iz programa naravovarstveni tehnik. Bodoči naravovarstveniki imajo o varstvu narave široko znanje iz različnih področij. Pri delu v podjetjih in občinah jim koristi znanje o vodah, poznavanje različnih analiz vode in tal, ravnanje z odpadki, poznavanje rastlinskih in živalskih vrst idr. Sicer pa ne moremo vedeti, kakšne rešitve lahko ponudijo, če jim ne damo možnosti, da to tudi pokažejo.
Je v Sloveniji naravovarstveni ali okoljevarstveni tehnik eden od poklicev prihodnosti?
V Sloveniji se mora že sedaj pokazati več razumevanja za ta dva poklica. Iskanje rešitev mora potekati danes, kajti čez nekaj let bo že pozno. V tujini je za tovrsten poklicni profil veliko več zanimanja tako med mladimi kot med podjetji. Na žalost je pri nas slika drugačna. Sprašujem vas: »Zakaj?«
