Prava vprašanja si lahko začne postavljati gospodarstvo – EOL 164/165

Predlog predvideva ustanovitev ene organizacije za posamezen tok odpadkov, ki bo pravna oseba, ustanovljena z namenom izvajanja skupnega izpolnjevanja obveznosti kot nepridobitne dejavnosti. Njeni ustanovitelji bodo proizvajalci z min. 51 % celotne količine istovrstnih proizvodov danih na trg in max. 25 % poslovnim deležem posameznega proizvajalca. Pri tem je lastniška povezanost z osebo, ki izvaja zbiranje ali obdelavo odpadkov iz proizvodov, ki so predmet skupnega izpolnjevanja v organizaciji, prepovedana. Proizvajalci – t.i. pridruženi proizvajalci bodo z organizacijo sklenili pogodbo na enoten način in pod enakimi pogoji. Izvajalca končne predelave/odstranjevanja bo izbirala organizacija, in sicer z javnim pozivom objavljenim na spletni strani.

Konec prihodnjega leta prenehajo okoljevarstvena dovoljenja obstoječim DROE, s 1.1.2023 zaživi nov sistem PRO.

Nova organizacija, ki bo ukinila vse dosedanje, to je 6 družb za ravnanje z OE, je tako čudežna paličica za leta nedelovanja sistema. Pa je res?

Predlog za posamezen tok odpadkov predvideva monopolno ureditev, eno organizacijo. Proizvajalci, ki bodo dosegali skupno vsaj 51 % delež proizvodov danih na trg, pa se bodo ob morebitnem poskusu ustanovitve organizacije spopadli z več vprašanji. Ob pomanjkanju kriterijev za dosego statusa organizacije (51 % delež lahko namreč doseže več »skupin« proizvajalcev, saj posameznega proizvajalca nič ne omejuje v dogovarjanju in združevanju z več »skupinami«), bodo postavljeni tudi pred izziv poiskati ustrezno statusnopravno obliko, s katero bodo uresničili svojo idejo. Ena izmed očitnih pomanjkljivosti predloga za ustrezno transparentno ureditev je namreč odsotnost določil glede statusnopravne narave organizacije, njenega delovanja, korporativnega upravljanja in odgovornosti tako ustanoviteljev kot upravljavske strukture organizacije. Iz predloga tudi ni jasno, kako se financirajo njeni organi vodenja in nadzora. Pod predpostavko, da navedeno ne predstavlja problema (ter neupoštevanju dejstva, da je vprašanje ali bi monopolna ureditev prestala skladnost preverjanja po določbah 101. in 102. člena Pogodbe o delovanju EU) in da je organizacija ustanovljena, pa si resnična vprašanja lahko začne postavljati gospodarstvo.

Proizvajalci se bodo v organizacijo dolžni vključiti, pri čemer zaradi dikcije o enakih pogojih za vse pridružene proizvajalce ne bodo imeli možnosti vpliva na cene in pogoje vključitve. Dejanske okoliščine posameznega proizvajalca, tj. vprašanje narave embalaže dane na trg – komunalna, nekomunalna pri ceni ne bodo imele vpliva. Cena bo potemtakem enaka za proizvajalca z izključno komunalno OE kot pri tistem, pri katerem bo OE končala na industrijskem dvorišču, čista, ustrezno ločena, morebiti balirana. Presoja (ne)diskriminatornosti enake obravnave neenakih proizvajalcev naj ostane v domeni posameznika. Izvajalca predelave/odstranjevanja OE bo izbrala organizacija z javnim pozivom k zbiranju ponudb objavljenim na spletni strani. Ker organizacija ni naročnik po Zakonu o javnem naročanju (ZJN-3) ter ne izpolnjuje pogojev za podelitev »pravic« naročnika, samega načina postopka pa ZVO-2 ne ureja, se zastavi vprašanje, ali zgolj omenjeni način izbire izvajalca res zagotavlja obljubljeno transparentnost. Izbira izvajalca s strani organizacije pa za pridruženega proizvajalca ne pomeni samo nezmožnosti vpliva na ceno, temveč tudi izgubo dosedanje pravice, da si podjetje z industrijskim dvoriščem samo izbira izvajalca, ki bo na njegovem dvorišču izvajal storitev ravnanja z odpadno embalažo. Predlog namreč za izbiro izvajalca v navedenem primeru ne vsebuje posebnih določb.

Proizvajalec bo po novem (sicer skladno z evropskimi predpisi) kril tudi strošek zbiranja odpadkov pri izvajalcih javne službe (t.i. full cost sistem), pri čemer pa na način zbiranja, kvaliteto zbranih odpadkov ter optimizacijo stroškov ne more vplivati. Ob že naštetem pa se pojavi še precej drugih vprašanj – glede definiranja/razmejitev pravic in obveznosti ustanovnih in pridruženih proizvajalcev, dejanski stroškovni učinkovitosti ter smiselnosti in upravičenosti določbe o subsidiarni odgovornosti pridruženih proizvajalcev za obveznosti organizacije. Upoštevati je treba dejstvo, da nimajo možnosti izbire ter ne morejo vpliva na njeno delovanje. In navsezadnje, potreba po neprofitnosti organizacije. Če se upošteva, da je vedenje takih organizacij lahko pogosto usmerjeno k nepotrebnemu povečevanju svoje dejanske velikosti oz. višanju sredstev, ki so jim dodeljena, pri čemer je takšna strategija pogosto namenjena višanju dohodkov in prestiža oz. položaju poslovodnih organov neprofitnih organizacij, vse navedeno rezultira v neučinkovitostih, kar izhaja tudi iz pravnega mnenja, ki ga je po naročilu GZS pripravil Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani (IPP-PF).

Nedvomno je zdajšnji sistem ravnanja z odpadno embalažo med vzroki za poskus ureditve sistema na predlagan način. Spremembe so bile potrebne, o tem ni dvoma. MOP je po desetletju pozivov k spremembi in popravkih letos sprejel ustrezne predpise in zagotovil prepotrebne pravne okvirje. Mogoče ni rešitev v spremembi, ki bo postavila sistem na glavo, temveč v udejanjanju tega, kar je že sprejeto.