| Energetska učinkovitost | | Jasna Kontler Salamon | |
| Kako znamo Slovenci varčevati z energijo? Se dovolj zavedamo, da prihaja čas, ko bomo prisiljeni v bolj gospodarno ravnanje, čeprav bi nam to že sedaj zelo koristilo? Kaj bi še morala narediti država? Odgovore na ta in še druga vprašanja smo iskali pri enem od najbolje poučenih slovenskih strokovnjakov, mag. Stanetu Meršetu, vodji Centra za energetsko učinkovitost (CEU), ki že 15 let deluje v okviru Instituta Jožef Stefan, in sicer na območju Reaktorskega centra v Podgorici pri Ljubljani. | |
Zmanjšane emisije toplogrednih plinov so najbolj vidna posledica večje energetske učinkovitosti. V CEU se veliko ukvarjate z emisijami. Kaj kažejo najnovejši podatki za Slovenijo?
Zaradi gospodarske krize smo v prizadevanjih za zmanjšanje emisij uspešnejši, kot bi bili sicer. Po eni strani so se emisije zmanjšale zaradi manjše gospodarske aktivnosti, po drugi strani so se znatno zmanjšale v prometu. K manjšim prometnim tokovom je gotovo vplivalo tudi to, da Slovenija glede cene goriv trenutno ni več najcenejša v regiji. Nekateri tranzitni tokovi se zato ne napajajo več pri nas.
Še bolje bi bilo, če bi večji del tovornega prometa, ki se vali skozi Slovenijo, uspeli preusmeriti na železnico. Se v vaši izdelavi sistemskih študij ukvarjate tudi s tem?
Tudi, čeprav ta transport sodi na področje prometne politike in direktorat za energijo, ki je najtesneje povezan z našim centrom, tu nima pristojnosti. Vendar se takšnim interakcijam med različnimi področji pri energetski učinkovitosti preprosto ni mogoče izogniti. Vsak vladni sektor je odgovoren tudi za porabo energije in za to, da se le-ta ohranja na trajnostni ravni, ob tem pa je potreben še celovit vpogled v to porabo. Tega pomagamo zagotavljati tudi mi.
Zakaj se v Sloveniji zatakne pri večini načrtovanih investicij, ki bi lahko znatno prispevale k energetski učinkovitosti? Na primer pri projektih novih hidroelektrarn, vetrnih elektrarn ali drugih sodobnih elektrarn?
Strinjam se, da v Sloveniji pri velikih energetskih projektih včasih preveč vztrajamo pri zgolj energetskih prioritetah, na drugo pa pozabljamo. Zdi se mi, da imamo pri nas veliko kvalitetnih strokovnjakov, ki znajo načrtovati odlične energetske projekte, vendar pri tem ne upoštevajo dovolj tistih okolij in prostorov, kjer naj bi ti projekti zaživeli. Če imamo, na primer, projekt hidroelektrarne, ki bo potopila določeno območje, moramo biti pripravljeni prisluhniti mnenjem tistih, katerim območje, ki bo v primeru izgradnje pod vodo, predstavlja vrednost in je torej zanje pomembno. To pomeni, da moramo biti sposobni narediti kompromis o obliki ali velikosti predvidene elektrarne, sicer zaidemo v konflikte, ki jih je zelo težko rešiti. Velikokrat se takšni projekti nikoli ne uresničijo. Prepričan sem, da bi morali že pri samem načrtovanju vključiti kvalitetno širšo javnost – poleg strokovnjakov različnih strok še nevladne organizacije, zlasti tiste, ki se ukvarjajo z okoljskimi vprašanji, z zaščito narave. Preko dialoga z njimi je največkrat mogoče priti do sprejemljivega kompromisa, ki bo morda energetsko nekoliko manj odličen in optimalen od prvotnega, a bo, za razliko od tega, izvedljiv. Mogoče se to dogaja tudi zato, ker nam na splošno manjka znanja o tem, kako sploh umeščati nek energetski projekt v prostor, saj se je pri tem potrebno držati predpisanih postopkov in procedur, ki vključujejo tudi upoštevanje vseh strank v postopku in pridobitve soglasij. Čeprav se komu zdi, da so ti postopki včasih precej komplicirani in bi lahko brez škode marsikaj poenostavili, vendar tega ni mogoče zaobiti, dokler je nekaj predpisano.
Manjka znanja in denarja
Kako pa bi ocenili uspešnost izvajanja manjših projektov energetske učinkovitosti na različnih področjih?
Tu smo ponekod sicer uspešnejši, a na splošno bi lahko rekel, da nam tudi tu velikokrat manjka znanja, v zadnjem času pa tudi finančnih sredstev. To velja tako za projekte v industriji kot za tiste v gospodinjstvih. Razlog je preprosto to, da energetska učinkovitost pri nas še ni dovolj vpeta v naš način razmišljanja in ravnanja.
Ali ni to mnenje le nekoliko preveč neprizanesljivo do energetske ozaveščenosti Slovencev? Vsaj v svojih domovih so mnogi, še posebej tisti, ki živijo v predimenzioniranih stanovanjskih hišah, prisiljeni razmišljati o energetski učinkovitosti. Že zato, ker jim sicer položnice za porabljeno energijo narastejo čez njihove plačilne možnosti.
Drži, da smo Slovenci zasebno na splošno gospodarni in varčni, imamo občutek za stroške in energijo. Toda po drugi strani bi rekel, da še ni pravega zavedanja in poznavanja, kje vse bi lahko še marsikaj prihranili. Marsikje nam energija še vedno uhaja skozi okno. Gotovo so ljudje bolj občutljivi pri večjih izdatkih, kot je ogrevanje, ki v zadnjem času doživlja skokovito rast cen. Po drugi strani pa z električno energijo, ki je relativno poceni, še vedno ravnamo neučinkovito in razsipno in se ne zavedamo, da bi lahko tudi tako še veliko prihranili.
Bi torej elektrika morala postati dražja, da bi tudi s to energijo bolj gospodarno ravnali?
Velik strošek je le eden od motivov za ukrepanje, čeprav je verjetno najbolj učinkovit. Pravi motiv pa je zavest, da prihajamo v obdobje, ko bo vedno več težav s preskrbo z energijo, oziroma da nam dejansko že grozi energetska revščina. Zato je socialno šibkejšim slojem družbe potrebno zagotoviti sprejemljivo oskrbo z energijo, kar pa je najlažje v primerih, ko ljudje za svoje kvalitetno bivanje potrebujejo malo energije. Danes smo še razmeroma daleč od takih razmer.
V svetu se marsikje v urbanih okoljih sistematično ukvarjajo z načrtovanjem večje energetske učinkovitosti, pri čemer želijo predvsem zmanjšati škodljive emisije. Kako uspešno temu trendu sledimo pri nas?
V svetu je res veliko tovrstnih bolj ali manj uspešnih prizadevanj in prav gotovo je nekaj tega tudi pri nas. V nekaterih mestih (Mariboru, Velenju, Ljubljani) smo uspeli z intenzivnim širjenjem daljinskega ogrevanja in s plinifikacijo praktično izriniti ogrevanje na trda goriva, predvsem premog, kar je bistveno pripomoglo k zmanjšanju lokalnega onesnaževanja in na primer tudi megle v Ljubljani. Res pa je, da se zdaj ponovno vračajo ti problemi, ker se zaradi dviga cen goriv nekateri ljudje vračajo k uporabi trdih goriv, ki pa so v neustreznih kurilnih napravah okoljsko problematična, veliko pa k onesnaženju prispeva tudi neurejen promet. Zakaj v Sloveniji še nimamo mestnih četrti ali občin, ki bi težile k energetski samozadostnosti ali trajnostni oskrbi z energijo in tako ustvarile optimalna bivalna okolja, je večplastno vprašanje. Toda vsaj manjši tovrstni poskusi so. Občasno se kje gradijo stanovanjske soseske ali vsaj skupine hiš, kjer je poudarjen ta trajnostni vidik in skrb za okolje. Nekaj k temu prispeva tudi kriza na nepremičninskem trgu, ki zahteva kvalitetnejšo ponudbo, mislim pa, da nam tu še manjka znanje, s katerim bi energetsko učinkovitost avtomatsko in kvalitetno vključevali tudi v urbanistično in prostorsko načrtovanje.
Kje pa je resnica v oceni prizadevanj, da bi slovenski potrošniki tudi pri nakupih gospodinjskih naprav posegali predvsem po tistih, ki so energetsko najbolj učinkovite. Dejstvo je, da so te praviloma tudi najdražje, mnogi pa dvomijo, da jim bo energetski prihranek nadomestil razliko v ceni. To, da bodo s takšnimi napravami manj škodili svojemu okolju, očitno ni dovolj močan motiv.
Energetski prihranek vedno pokrije vložek
Zanimivo je, da pri večini predlaganih ukrepov za večjo energetsko učinkovitost pri ljudeh ni velikih nasprotovanj, temveč je razmeroma velik konsenz glede okoljskih vplivov. Zaplete se šele pri fazi realizacije. Večinoma zaradi stroškov. Toda glede omenjenih naprav zanesljivo drži, da se ljudem takšni nakupi splačajo, saj z njimi v njihovi življenjski dobi prihranijo več od razlike v ceni. Razen tega pa so varčnejše naprave, na primer hladilniki, tudi manj moteči, saj je potrebni čas delovanja hladilnega kompresorja krajši. Na to pa lahko pogledamo še iz enega zornega kota. Pri energetsko varčnejših napravah se v proizvodnji dejansko porabi nekaj več energije, a tudi v tem primeru velja, da energetski prihranek pri uporabi v življenjski dobi vedno pokrije večji začetni energetski vložek. Sicer pa se energetsko varčevanje v domovih ne začenja pri velikih napravah, temveč pri tako banalnih podrobnostih, kot so termostatski ventili na radiatorjih. Sam si ne predstavljam več življenja brez teh ventilov in to ne le zaradi znatnega varčevanja z energijo, temveč zato, ker dejansko bistveno prispevajo k udobju našega bivanja. To pa je najmanj tako pomembno, kot je energetski prihranek. Podobno sistemi prisilnega prezračevanja pri nizkoenergijski gradnji poleg prihranka energije predstavljajo tudi izboljšanje bivalnih pogojev v stavbi.
K večjemu ozaveščanju na nacionalni ravni nas usmerjajo tudi evropski predpisi in dogovori, ki temeljijo na številnih raziskovalnih projektih, tudi tistih, ki potekajo v okvirnih evropskih programih. Vanje se je vaš center doslej uspešno vključeval. Vam je to uspelo tudi pri zadnjem, sedmem okvirnem programu?
Center je s svojim delom vpet tudi v evropske raziskovalne projekte, največ s področja inteligentne energije, ravno ta mesec pa smo oddali dve prijavi za sedmi okvirni program. Sicer pa smo vključeni tudi v spremljanje izvajanja evropskih direktiv z našega področja na nacionalni ravni in tudi v prenos teh direktiv v Slovenijo, ki pa hkrati potrebuje svojo lastno politiko glede na svoje interese in pogoje. Zato je potrebno predvsem dobro usklajevanje interesov in usmeritev in to z obeh strani. Med naše evropske projekte sodi tudi izobraževanje evropskih energetskih menedžerjev (EUREM) po programu, ki so ga leta 1997 razvili Nemci, v naslednjih letih pa razširili še v Avstrijo, Veliko Britanijo in na Portugalsko. Leta 2006 je to izobraževanje postalo projekt Evropske komisije in se začelo uvajati še v devetih državah, med katerimi smo tudi mi. Odzivi slušateljev so zelo pozitivni, letos zaključuje izobraževanje že četrta generacija, tako da bomo imeli v Sloveniji kmalu sto energetskih menedžerjev, ki so uspešno zaključili ta program.
Kako pa ocenjujete delo aktualne vlade in prejšnjih vlad na področju prizadevanj za varčevanje z energijo?
Z zadovoljstvom lahko rečem, da se v zadnjih letih stvari premikajo na boljše. Konec predlanskega leta je bil uveden prispevek za učinkovito rabo energije, s katerim se je lani rešil finančni problem zagotavljanja subvencij za gospodinjstva, manjka pa še tovrstna podpora industriji. Lani je bila sprejeta nova podporna shema za področje proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov in za projekte, ki zagotavljajo visoko energetsko učinkovitost in pri katerih je mogoče črpati sredstva iz evropskih kohezijskih skladov. Vzpostavili smo kvaliteten instrument, ki omogoča razvoj spodbudnih okolij za razvoj teh sistemov. Na področju energetske učinkovitosti je bil že opravljen razpis za energetsko sanacijo bolnišnic. Konec lanskega leta je bil tudi prvi razpis za izvajanje ukrepov na področju električne energije v industriji, pripravljajo pa se tudi drugi tovrstni razpisi in programi dobaviteljev energije. Energetska učinkovitost postaja prioriteta na evropski ravni, zato pričakujemo, da bodo za to področje tudi v naslednji finančni perspektivi zagotovljena kohezijska sredstva, kar bi nam omogočilo nadaljevanje in širitev začetih aktivnosti, saj je priložnosti in razvojnih izzivov zares veliko. Čeprav se ravno pri pripravi programov soočamo tudi s pomanjkanjem kapacitet za izvedbo, se na trgu širi kvalitetna ponudba energetskih storitev. Rezultati dobrega dela pa bodo, upam, prispevali tudi k večjemu političnem posluhu in pravemu razumevanju pomena aktivnega upravljanja z energijo.
