| Trajnostna gradnja | | Tanja Pangerl | |
| Pri trajnostni oziroma zeleni gradnji ne gre le za uporabo naravnih materialov, ki ugodno vplivajo na človekovo zdravje in počutje. Gre za nekaj več, za zdravo stavbo, vključno z vodnim in energetskim sistemom. Pomemben vidik, ki se pri načrtovanju pogosto zanemarja, je, kot opozarja Irena Hlede, izvršna direktorica Slovenskega združenja za trajnostno gradnjo – GBC Slovenija, ravnanje z »ostanki« stavbe po njeni odsluženi dobi. Gradbeni odpadki namreč predstavljajo zajeten del odpadkov na odlagališčih. Čeprav je bila slovenska strategija prenove stavb na evropski ravni ena najboljših, je izzivov še veliko. Kot največji oviri trajnostni gradnji sta bili v projektu Build Upon prepoznani pomanjkanje znanja in primerov dobrih praks. Odprto je vprašanje finančnih spodbud. | |
Letošnji svetovni teden trajnostne gradnje je potekal pod sloganom Change Your Perspective – spremenimo svoj pogled. Kako se mora spremeniti naš pogled na področju gradnje objektov in stavb, da bo trajnosten?
Ljudje se na splošno vse premalo zavedajo, kako zelo pomembno vplivajo na njih stavbe, v katerih živijo. Da to niso le zidovi, ometi, stenske barve, preproge idr. Ti zidovi, ometi ipd. namreč zelo pomembno vplivajo na človekovo počutje. V njih se pogosto nahajajo strupene snovi ali topila. V prezračevalne naprave se zalezejo mikrobi, v preproge prašni delci, ki jih s hojo dvigamo v zrak. Vse te sestavine se nam zdijo zelo nepomembne. Nočemo sprejeti argumentov, ki dokazujejo, kako velik vpliv imajo na človekovo zdravje in počutje. Kakovost zraka, ki ga vsakodnevno vdihavamo v stavbah, ne izboljša bistveno le počutja, ampak predvsem pomembno vpliva na učne in delovne sposobnosti uporabnikov prostorov. V prijetnem in zdravem bivalnem okolju se lažje učimo in bolje razmišljamo, bistveno pa se poveča tudi učinkovitost pri delu, zmanjša obseg bolezni idr. Slednje pa ne zanima le uporabnikov delovnih prostorov, ampak predvsem njihove delodajalce, saj pomembno vpliva na uspešnost podjetij. Vsi opisani razlogi govorijo v prid temu, da temeljito spremenimo pogled na svoje bivalno okolje. Če pa k vsem tem podatkom primaknemo še dejstvo, da v zaprtih prostorih preživimo že skoraj 90 odstotkov svojega življenja, verjamem, da so razlogi, ki sem jih navedla, dovolj prepričljivi.
V svetovnem tednu trajnostne gradnje ste v Slovenskem združenju za trajnostno gradnjo – GBC Slovenia organizirali prikaz primerov dobrih praks. Katere projekte dobre trajnostne gradnje v Sloveniji bi izpostavili?
Mislim, da bi naredili veliko krivico, če bi nekoga posebej izpostavili. Na srečo je primerov dobrih praks trajnostne gradnje iz dneva v dan več. Po eni strani se izpostavljajo projektanti, ki imajo tako zavest kot zadostno mero znanja, da ustvarjajo objekte, ki nudijo zdravo in prijetno bivalno okolje, po drugi pa proizvajalci inovativnih gradbenih izdelkov in rešitev, ki vse prej našteto omogočajo. Primerov dobrih praks, ki smo jih prikazali na dogodku ob Svetovnem tednu trajnostne gradnje, je bilo kar 16. Vsi so stalno prikazani na našem e-izobraževalnem portalu SustainBuild, ki je na spletnem naslovu trajnosten.si.
Kateri materiali in kakšen arhitekturni stil prevladuje pri objektih trajnostne gradnje?
Materiali, ki jih zahteva trajnostna gradnja, morajo biti predvsem zdravi za uporabnika in ustvarjeni z mislijo na prihodnost. To pomeni, da črpajo surovino, iz katere so ustvarjeni, iz lokalnega okolja in da jih bo mogoče enkrat, ko se življenjska doba stavbe izteče, brez previsokih stroškov ponovno uporabiti ali razgraditi. Kateri material bomo izbrali, je odvisno od naših želja in potreb. Tisti, ki so bolj »hišni mački«, bodo verjetno izbrali masivnejši objekt, ki se dolgo ogreva, a tudi dolgo zadržuje toploto. Drugi z bolj dinamičnim življenjskim slogom pa bodo izbrali stavbo iz materiala, ki se hitro ogreje, kot je na primer les.
O arhitekturnem slogu trajnostnih stavb bi težko govorila. So le arhitekturno kakovostne ter tiste nekoliko manj kakovostne in lepe stavbe. Slogov pa je kar nekaj, da ne rečem nešteto. A ve se. Trajnostne in energijsko varčne stavbe morajo biti kompaktne, da imajo čim manj zunanjih sten, skozi katere izgubljajo toploto.
Pri trajnostnih stavbah torej ne gre le za okolju prijazno gradnjo. Kaj je potrebno predvsem upoštevati?
Po eni strani materiale, iz katerih je objekt zgrajen, ter vse notranje obloge in materiale, s katerimi obložimo stene, tla in stropove. Pomembno je, kakšna okna izberemo in to ne le glede tega, iz česa so okvirji, ampak tudi kakšna je njihova zasteklitev. Lastnost stekla namreč ni le njegova toplotna prehodnost, ampak tudi njegova prepustnost za svetlobo, brez katere venejo rastline, dolgoročno pa smo manj zdravi brez nje tudi ljudje. Temeljito je treba razmisliti tudi o ogrevalnem sistemu in predvsem o prezračevanju, ki se mu v stavbah z zrakotesnim ovojem tako rekoč ne moremo izogniti. Ključen je samo človek. Zanj so stavbe ustvarjene in njemu morajo tudi služiti. In to tako, da mu nudijo pogoje, ki jih potrebuje za kakovostno življenje, kar so predvsem čist zrak in naravna ali ustrezna umetna svetloba.
Pri trajnostni gradnji je pomembna celotna življenjska doba stavbe. Od materialov in njihovega pridobivanja do uporabe oziroma predelave po odsluženi dobi. Kako in v kolikšni meri je ta kriterij dejansko upoštevan pri slovenskih gradnjah?
Včasih je bil ta kriterij upoštevan 100 odstotno. Skozi stoletja so ljudje gradili svoja bivališča iz materialov, ki so jih poiskali v svoji neposredni bližini. To so bili materiali iz narave, kot so na primer les, kamen in drugi, pa tudi ostanki opuščenih in porušenih stavb. Potem smo »iznašli« odpadne deponije in stavbe so se na vsem lepem znašle na (ne)častnem prvem mestu med njihovimi polnilci – kar 50 odstotkov deponij zapolnijo gradbeni odpadki. Kriterij recikliranja po izteku življenjske dobe stavb je v sodobni slovenski gradnji trenutno še v povojih. Tako rekoč na prste ene ali največ dveh rok bi lahko prešteli objekte, kjer so ustvarjalci ob njihovi gradnji razmišljali o razgradnji. Je pa to tema, ki bo postala še kako aktualna v bližnji prihodnosti, saj se na evropski ravni pravkar sprejemajo razširjena merila trajnostne gradnje, ki bodo uzakonili tudi razmišljanje o recikliranju in ponovni uporabi stavb.
V oktobru je potekal mesec prostora 2016 z geslom »Spreminjajmo mesta, ne podnebja!« Kako je trajnostna gradnja vpeta v prostorsko načrtovanje in kaj lahko zanjo stori arhitekturna stroka?
Prostorsko načrtovanje je proces, ki je zelo multidisciplinaren. Predvsem pa je zelo dolgoročen in posledično nekoliko okostenel. Vremenske spremembe ga zato močno prehitevajo. Žal pa ga vladne strukture na ravni EU prepuščajo v roke politikam posameznih držav. In te so v Sloveniji zelo neprilagodljive. Obdobja za izdelavo in sprejem dolgoročnih prostorskih načrtov so tako razvlečena, da so zastareli in neprilagojeni sodobnih trendom.
Kaj lahko naredi arhitekturna stroka, da se stanje spremeni? To je zelo težko vprašanje. Na vsak način je ustvarjanje kakovostne arhitekture pravi odgovor. Le-ta najpogosteje najde ustrezne rešitve tudi na prostorsko zastarelih podlagah. Za vse druge primere pa je najboljša rešitev stalen pritisk na vladne strukture, da se prostorski načrti hitreje prilagajajo sodobnim potrebam. In te so v obdobju trajnostne gradnje seveda precej drugačne, kot so bile prej. Rešitev je torej stalna aktivnost in angažiranost strokovnjakov.
Na vsaka tri leta mora biti v skladu z Uredbo o energijski učinkovitosti izboljšana nacionalna strategija prenove stavb z bolj zaostrenimi merili. Naslednja posodobitev mora biti narejena do 30. aprila 2017. Kako se na to pripravlja Slovenija oziroma kakšne izboljšave bi bilo treba vključiti?
Slovenija je trenutek, ko bi morala oddati svojo prvo različico zamudila za leto in pol. Trdno verjamem, da ob drugi različici ne bo tako. Tudi prva različica slovenske strategije je bila sicer na evropski ravni ocenjena kot ena izmed bolje pripravljenih strategij. Kar pa seveda še ne pomeni, da ne bi mogla biti še boljša. Takšna, da bi bila prava podlaga tako gospodarstvu kot prebivalstvu za hitrejši razvoj v smeri trajnostnega in zdravega bivalnega okolja. Je pa to tudi eden izmed temeljev za blaženje toplogrednih učinkov in za prehod Slovenije v brezogljično družbo.
To je tudi izziv, ki smo si ga postavili Slovensko združenje za trajnostno gradnjo – GBC Slovenia skupaj s še 13 drugimi identičnimi organizacijami iz celotne Evrope. Združujemo namreč kakovostna vseevropska znanja, da bi skupno s predstavniki ciljnih skupin s področja trajnostne gradnje, pri nas smo jih poimenovali »soustvarjalci prenove«, v lokalnih okoljih raziskali ovire trajnostni gradnji in zbrali predloge za njihove izboljšave. Finančno nas ob tem podpira EU v okviru projekta Horizon 2020, moralno ter načelno pa odgovorna ministrstva, preko katerih želimo sprejeta izhodišča za 2. različico Nacionalne strategije prenove stavb vključiti neposredno v podlage za njeno sestavo.
Vlada RS je konec lanskega oktobra sprejela Okvirni program za prehod v zeleno gospodarstvo, kjer je eno od prednostnih področij tudi trajnostna gradnja. Kako bi morali spodbuditi, s katerimi ukrepi in zakonodajo razvoj na tem področju?
Skozi dosedanje intervjuje, ki smo jih imeli z nekaterimi najbolj kompetentnimi posamezniki iz osrednje vlade, javnih podjetij, raziskovalnih inštitucij, zbornic ter drugih najbolj aktivnih posameznikov in inštitucij, posebno pa skozi delavnice, sta se izkazali za največji oviri trajnostni gradnji pomanjkanje znanja na vseh ravneh ter pomanjkanje primerov dobrih praks trajnostne gradnje. Razmisliti je potrebno o izobraževalnem mehanizmu, ki bo prenesel znanja, ki jih imamo, ne le do strokovnjakov, arhitektov, inženirjev idr., ampak do najširše javnosti, torej do uporabnikov. Le ozaveščen in izobražen naročnik bo zahteval stavbo, kot jo s svojimi načeli zagovarjamo. Drugo največjo oviro trajnostni gradnji, pomanjkanje dobrih praks, rešujemo vsakodnevno. Važno je le, da z ustreznimi medijskimi sredstvi v čim krajšem času dosežemo kar največje možno število končnih uporabnikov stavb, na poti do tja pa tudi množico drugih služb in posameznikov, ki za stavbe skrbijo. Na primer upravniki stavb, hišniki idr. To pa je resnično zahteven in zajeten »zalogaj« za vsako (in seveda tudi našo) vlado. Čisto na koncu pa nam ostane odprto še vprašanje financiranja. Brez ustrezne finančne podpore bo proces preobrazbe naših stavb neizvedljiv oziroma mnogo prepočasen. Trenutne spodbude, ki v največji meri prihajajo s strani Eko sklada, zadostujejo namreč le za dobrih 10 odstotkov prenov, ki bi jih morali izvesti na našem stavbnem skladu in kot take močno zaostajajo za spodbudami, ki jih namenjajo temu procesu v razvitih državah, med katerimi prednjači seveda Nemčija.
