Sejem Graf&Pack
| Avtorica: Tanja Pangerl |
Na sejmu Graf&Pack, ki je bil med 21. in 24. aprilom skupaj še s tremi sejmi (Forma Tool, Plagkem, Varjenje in livarstvo) na Celjskem sejmišču, je potekalo strokovno srečanje Izzivi embalažne panoge – razvoj aktivne, inteligentne in nanoembalaže (od regulative EU do prakse). V ospredju so bile nove zahteve družbe in trga po novih embalažnih materialih, predvsem pa razvoj aktivne in inteligentne embalaže, ki kupcu sporoča več kot običajna, konvencionalna embalaža. Trend je nanoembalaža, ki pa je še dokaj neraziskano področje, zato njena uporaba še ni širše sprejeta. Vse bolj se razvija sledljivost izdelkov, kar omogoča hitrejšo in učinkovitejšo komunikacijo med deležniki v dobavni verigi in hitrejše reagiranje v primeru neželenih dogodkov.
Aktivna embalaža podaljšuje rok trajanja
Prof. dr. Gregor Radonjič, Univerza v Mariboru, Ekonomsko-poslovna fakulteta, Katedra za tehnologijo in podjetniško varstvo okolja
Čeprav imamo navadno do embalaže negativen odnos, saj jo smatramo kot odvečen odpadek, embalaže ne bi bilo, če ne bi bilo drugih izdelkov. Za boljšo uporabo izdelkov se skupaj s tehnološkim razvojem funkcije embalaže izjemno širijo, kar prispeva k boljši uporabi izdelkov. Na razvoj embalaže vplivajo zunanji dejavniki, kot so spremenjeni življenjski slogi, dobavne verige, okoljske zahteve, globalizacija idr. Prav tako je razvoj embalaže pod vplivom dejavnikov tehnološkega in družbenega razvoja, kot je razvoj čistejših in okolju bolj prijaznih tehnologij, vse večja individualizacija idr. Razvoj embalaže je vse bolj usmerjen k uporabniku, posamezniku ali k podjetju.
Danes se klasična zaščitna embalaža vse bolj modificira v aktivno embalažo. Sestavljena je iz materialov, ki izločajo aktivne sestavine v živila ali jih absorbirajo iz živil ali obdajajoče atmosfere, s ciljem podaljšanja roka uporabnosti ali izboljševanja pogojev pakiranja. Uporablja se predvsem za hrano, saj so zahteve po kakovostni in varni hrani v živilski industriji vse večje. Ključna ideja aktivne embalaže je, da se nadzira atmosfera, in sicer zaradi roka trajnosti, obstoja živil v embalaži. Najbolj razširjeni pri tem so absorberji raznih plinov, ki se pojavljajo v obliki vrečk, trakov ali filmov, prevlečenih z aktivnim slojem, ali pa se absorberji nahajajo že v sami embalaži, kar je tudi izziv za proizvajalce, saj se na ta način absorberji ne vidijo in za kupca niso moteči. Pogoj za uporabo je, da so ti dodatki nestrupeni, neoporečni, enostavni za uporabo, da ne oddajajo vonja in ne spremenijo okusa. Intenziven razvoj poteka tudi na področju antimikrobne zaščite v embalaži. Gre za prevleke srebra, kjer so pomisleki, saj je uporaba srebra sporna za zdravje.
Druga vse bolj razširjena je inteligentna embalaža, ki kaže na to, v kakšnem stanju je pakirano živilo oziroma vsebina in daje informacije o tem, ali je živilo sveže ali pokvarjeno. Aktivna embalaža torej podaljšuje rok trajanja, inteligentna pa sporoča stanje živila v embalaži in daje tudi vpogled v zgodovino izdelka, saj ne daje informacije le o izvoru, roku trajanja in sestavi, ampak tudi o tem kaj se je z izdelkom dogajajo in kaj se trenutno dogaja. Razvoj zahteva integracijo mikrokomponent, čipov na embalaži. Če je ta izdelek ali embalaža izpostavljena motnji iz okolice, se vključi aktivna funkcija. Lahko gre na primer za etikete, ki spreminjajo barvo glede na vsebnost plinov, ki so v notranjosti – indikatorji svežine. Najbolj razširjeni so temperaturno-časovni indikatorji. Vendar zaradi psihološkega učinka, ki jih imajo takšni vidni indikatorji na kupce, jih nekateri proizvajalci ne želijo uporabljati, saj kupec dobi vtis, da indikator kaže na to, da je živilo hitreje pokvarljivo. Lahko pa se za to uporabijo tudi pametne etikete, RFID kode za identifikacijo idr.
Pomemben vidik razvoja embalaže je okoljski. Gre za uporabo vse manj materiala oziroma zmanjšanje debeline embalaže. Da se uporabnost živila kljub temu podaljša, kar je namen aktivne embalaže, se uporabljajo razni premazi ali večslojne folije, posebni dodatki k materialom, iz česar izhaja nov trend nanomaterialov. V industriji piva so aplikacije že znane. Gre za to, da želijo z nanokompoziti v plastenkah plastično embalažo za pivo približati strukturi steklene embalaže. Nanotehnologija je danes še vedno rizična tehnologija, vsaj v določenih elementih, saj je nanosrebro še vedno zdravju škodljivo. Prav tako zakonodaja pri tem še ni ustrezna. Vprašanje je namreč, kako lahko ti nanodelci iz embalaže prehajajo v živilo.
Na trgu inteligentna in aktivna embalaža trenutno predstavljata okoli 5 %, pri čemer prevladuje aktivna embalaža. Čeprav se beleži rast prodaje, je vprašanje, ali bodo potrošniki pripravljeni plačati več, saj je takšna embalaža dražja. Najbolj napredni pri tem so na Japonskem, kjer je tovrstna embalaža najbolj razširjena. Tudi Američani so pred Evropo, saj je evropska zakonodaja strožja.
Tudi razvoj embalaže postaja trajnosten, kar se ne nanaša samo na onesnaževanje, ampak tudi na naravno rabo virov. Funkcija embalaže je, da varuje izdelek. Brez embalaže bi se količine odpadkov bistveno povečale, ker izdelki ne bi bili tako varovani, ne bi imeli takšnega roka trajanja. V državah tretjega sveta so izgube hrane še večje kot pri nas, čeprav so tudi pri nas zelo velike. Tam se namreč več hrane izgublja na dobavnih poteh, pri nas se več hrane zavrže. Če gledamo embalažo ločeno od izdelka, je problem, sicer pa je rešitev.
V uredbi je več novosti glede alergenih snovi
Mag. Mira Kos Skubic, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin
Zakonodajo s področja snovi v stiku s živili pokriva Ministrstvo za zdravje, uporabo materialov pri nosilcih živilske dejavnosti pa nadzira Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Uredba EU 1169/2011 – Označbe na živilu in njihov pomen za informiranje potrošnikov je zadnja uredba za to področje in je stopila v veljavo lansko leto. Uredba vključuje vse nosilce živilske dejavnosti, kar je novost. Torej ni namenjena samo predelovalni živilski industriji in potrošnikom, ampak vsem, ki tržijo živila, tudi prehranska dopolnila, ki se tržijo preko spleta. Vključena so tudi prevozna sredstva (prehrana na letalih, plovilih) in obrati javne prehrane.
Za informacije o živilih je odgovoren nosilec dejavnosti, ki živilo trži, o čemer govori 8. člen uredbe. Če ima odgovoren nosilec dejavnosti sedež zunaj EU, je za informacije o živilih odgovoren uvoznik. Za informacije je torej odgovoren tisti, ki dejansko produktno odgovarja za živilo, in ne tisti, ki živilo polni, to pomeni, da je za informacijo odgovoren lastnik blagovne znamke in ne tisti, ki je embalažo izdelal.
V členu 9 je definirano, kateri podatki morajo biti na označbi. Pri tem je nekaj novosti, vezano predvsem na alergene snovi. Seznam je enak kot v predhodni uredbi, drugačen je način podajanja informacij in zahteva, da to označevanje velja za predpakirana in pakirana živila. Drugače je definiran rok uporabe, da bi bilo manj viškov hrane. Nekoliko drugačna je navedba kraja izvora oziroma porekla, novost pa je tudi obvezna minimalna velikost črk, ki je 1,2 mm, pri manjših embalažah so omejitve drugačne. V primeru, ko je velikost blizu 1,2 mm lahko natančnost izmerimo z merilnim mikroskopom z ločljivostjo vsaj 0,01 mm, ki ga imajo v Sloveniji na Fakulteti za strojništvo, Univerze v Mariboru, v Laboratoriju za tehnološke meritve. Na splošno velja, da so v istem vidnem polju prikazani naslednji obvezni podatki: ime živila, neto količina živila, pri pijačah, ki vsebujejo več kot 1,2 volumenskega odstotka (vol. %) alkohola, dejanska alkoholna stopnja v volumenskih odstotkih. Izjema je embalaža ali posoda, ki ima površino manjšo od 10 cm2.
V členu 10 in v Prilogi 3 v uredbi so navedeni dodatni obvezni podatki za posebne vrste ali kategorije živil, kjer se morajo določene navedbe navesti v točno takšni obliki, kot so navedene v uredbi. Novost je tudi, da so določene navedbe predpisane, ker to vpliva na lastnosti izdelkov. To velja npr. za zamrznjene in odmrznjene izdelke.
Pri označevanju alergenov ne gre le za alergene sestavin, ampak tudi za druge snovi, kot so aditivi ali druge zaradi tehnološkega postopka uporabljene sestavine. Imena snovi ali proizvodov, ki povzročajo alergije ali preobčutljivost (iz Priloge II Uredbe (EU) 1169/2011), se morajo poudariti z vrsto pisave, ki se jasno razlikuje od preostalega seznama snovi, na primer po črkah, stilu ali barvi ozadja. V uredbi je opredeljenih 14 najpogostejših kategorij, ki jih je potrebno obvezno označiti, ostali alergeni se lahko označijo na prostovoljni bazi.
Če je iz imena živila že razvidno, da gre za alergeno snov, potem ni potrebno dodatno navajati, da živilo vsebuje to snov, in ni potrebno tega navajati v razlagalnem tekstu, saj je ime izdelka dovolj, da kupec ve, da gre za alergeno snov. Navede pa se lahko tudi tekst kot »lahko vsebuje« npr. sledi lešnikov, arašidov, do česar lahko prihaja zaradi navzkrižne kontaminacije zaradi tehnoloških postopkov. Evropska komisija to področje trenutno ureja z namenom, da se določijo meje za napis takšnega teksta, saj če je to besedilo navedeno na vsakem izdelku, potem kupec težko presodi, katero živilo kupiti in katero ne. Trenutno lahko živilci prostovoljno označijo tudi izdelke za specifične skupine, kot je npr. brez glutena, brez laktoze. Vendar pa se tudi za tovrstno označevanje pripravlja pravni akt.
Na področju označevanja države porekla ali kraja izvora ima Evropa še veliko izzivov. Osnovni princip označevanja države porekla je vezan na carinsko nomenklaturo, kraj izvora pa je vezan na geografsko območje. Decembra 2013 je bila sprejeta Izvedbena Uredba Komisije (EU) št. 1337/2013, ki se je začela uporabljati s 1.4.2015.
Pri živilih, ki so iz mikrobiološkega vidika hitro pokvarljiva in lahko zato po krajšem obdobju predstavljajo neposredno nevarnost za zdravje ljudi, se datum minimalne trajnosti zamenja z datumom uporabe. Kar pomeni, da samo, kadar je živilo hitro pokvarljivo in ima navedbo »porabiti do«, mora iz trgovskih polic po preteku datuma uporabe. Če ima navedbo »uporabno najmanj do«, je lahko v prometu tudi po navedbi minimalnega roka uporabe. To je bilo spremenjeno predvsem z namenom, da je manj viškov oziroma odpadne hrane. Vendar po preteku tega roka za določen izdelek odgovarja tisti, ki ga daje v promet, zato se trgovci še vedno odločajo, da takšne izdelke dajo v promet tik pred potekom minimalnega roka uporabe.
Decembra 2016 se začne popolnoma uporabljati tudi obvezno označevanje hranilne vrednosti, kar vključuje energijsko vrednost ter količine maščob, nasičenih maščob, ogljikovih hidratov, sladkorjev, beljakovin in soli. Prehranske vlaknine so lahko navedene prostovoljno. Za navedbo teh vrednosti se lahko uporabljajo tabele iz splošne sprejetih in veljavnih podatkov, torej ni potrebno, da proizvajalec sam naredi izračune. Obstaja tudi slovenska baza s podatki hranilnih vrednosti, ki je nastala s pomočjo dveh CRP projektov in vsebuje podatke za okoli 900 živil, ki jih je izvajala Biotehniška fakulteta, Oddelek za živilstvo, objavljena na OPKP.SI (Odprta platforma za klinično prehrano), katero vzdržuje in nadgrajuje Inštitut Jožef Štefan. Mora pa biti prostovoljno navajanje označbe hranilne vrednosti med 13. decembrom 2014 in 13. decembrom 2016 v skladu s členi 30 do 35 v uredbi.
Razvoj pametne embalaže zahteva interdisciplinarni pristop
Matija Mraović, Inštitut za celulozo in papir Ljubljana
Razvoj pametne (aktivne, inteligentne) embalaže zahteva interdisciplinarni pristop. Za razliko od navadne, konvencionalne embalaže je inteligentna embalaža sposobna nekega zaznavanja, predvsem same sebe in analize strukture. Nanaša se na sisteme za pakiranje predvsem živil ter tudi farmacevtskih in drugih izdelkov. Pri inteligentni embalaži gre za vključitev notranjih in zunanjih kazalnikov, senzorjev, s katerimi se spremlja sproščanje morebitnih plinov v živilu, temperatura izdelka idr. Tiskana elektronika je omogočila, da lahko tudi v embalažo dodajamo elektronske elemente, vendar so to zaenkrat še osnovni elementi. Gre predvsem za uporabo običajnih, gibkih materialov, kot so papir, karton, folija, razne funkcionalne tiskarske barve (najbolj enostavna je srebrna barva za aktivacijo, vendar je najdražja), potrebno pa je vstaviti tudi čip, ki omogoča radiofrekvenčno komunikacijo, za pogovor oddajniki. Možni so tudi tiskani senzorji temperature in senzorji vlage, kjer gre za neke vrste kondenzatorje.
Inteligentna embalaža in tiskana elektronika v prvi vrsti nista toliko namenjeni končnim porabnikom, ampak je to večja vrednost v logističnih verigah, v velikih skladiščih, pri ladjarjih idr., razen pri kakšni bolj marketinško naravnani embalaži, kjer se daje večji poudarek tudi končnemu uporabniku. V logistični verigi je inteligentna embalaža glavna pridobitev, da se lahko z embalažami pogovarja »za vogalom«, kar je zelo uporabno, če je škatla nekje založena.
Obstaja tudi nekaj omejitev predvsem pri napajanju in kontaktu (pri elektroniki). Najbolj napredna inteligentna embalaža se lahko napaja pasivno, iz elektromagnetnega polja. Drug problem so kontakti, ker se tiskane linije ne da spajkati. Možnosti so prevodno lepilo ali mehanski stik.
Ponarejena embalaža povzroči 200 milijard dolarjev izgube
dr. Simon Žnidar, EGP d.d.
Zakaj varnostni elementi na embalaži? Ocena OECD iz leta 2007 kaže, da ponarejanje in piratstvo povzroči 200 milijard ameriških dolarjev izgube letno. Podatki organizacije WHO iz leta 2008 pa kažejo na to, da je 50 % spletno prodanih zdravil ponarejenih. Pri varnosti izdelkov lahko govorimo o dveh interesih: ekonomski interes proizvajalcev, prodajalcev, drug pa je širši družbeni interes (označevanje). Pri ekonomskem gre predvsem za zaščito blagovnih znamk pred ponaredki in pred sivim trgom. Širši družbeni interes pa je povezan z varnostjo porabnikov pred škodljivimi vplivi ponaredkov. Pravni okvir za to je Direktiva o preprečevanju vstopa ponarejenih zdravil v zakonito dobavno verigo 2011/62/EU, sprejeta leta 2011. Zajema le zdravila na recept, znotraj tega so možne izjeme, ne pokriva pa zdravil brez recepta. Za ustrezno zaščito je potrebna izbira ustreznih varnostnih elementov za optimalno razmerje zaščita/cena, pri čemer poznamo elemente zaščite proti ponarejanju in varnostno zapiranje.
Prav tako imamo različne varnostne nivoje, in sicer takšne, ki so očem vidni, preverjanje s tehnično enostavno ali ceneno pripravo, težko zaznavno preverjanje v laboratoriju oziroma s pomočjo posebnih naprav, preverjanje z avtomatsko avtentikacijo. Kot varnostne elemente poznamo naslednje:
Večslojne varnostne nalepke: proti ponarejanju in kot varnostno zapiralo, odstranjevanje pusti sled, kot zaščita proti ponarejanju so lahko nameščene že v fazi proizvodnje embalaže, kot varnostno zapiralo se nameščajo ob pakiranju.
Varnostni hologram: vidna zaščita proti ponarejanju, odtisnjeno pri visoki temperaturi, dodelava v fazi proizvodnje. Tu se pojavlja vprašanje, kako naj kupec ve, kakšen naj bo hologram, saj se tudi te da ponarediti.
Mikrotekst: pozitivni ali negativni tekst, kjer gre za velikost ali majhnost 25-50 mikronov, je očem nevidno.
UV fluroscentne barve/laki: očem nevidno, gre za posebne barve in lake (dostop do teh barv je omejen), nevidno v naravni svetlobi, vidno pa je pod posebno UV svetlobo.
Optično spremenljive barve: glede na kot vpada svetlobe in kot opazovalca se barva spreminja.
Lak s hologramskimi mikrodelci: gre za velikost delcev 50-250 um, kjer je mikrotekst na vsakem delcu.
Barve z identifikatorji: očem vidno ali nevidno, gre za enostavne ali kompleksne detektorje.
Barva reaktivna na infrardeče sevanje (IR): nevidno pod naravno svetlobo, vidno pod vplivom sevanja IR.
Termokromatične barve: pod vplivom toplote se barva spremeni
Barva, ki reagira na kovanec: za preverjanje uporabimo kovanec, kjer gre za to, da nikel v kovancu ob drsanju reagira z barvo
Skrita informacija/slika: očem nevidno, ne spremeni izgleda embalaže, za preverjanje se uporabi cenen dekoder, v isto področje lahko vkodiramo več slik.
Guilloches: ponovljivi črtni vzorci v visoki natančnosti, ki so matematično generirani iz parametričnih enačb, parametri enačb so del ključa oziroma naključnosti, uporaba heurističnih rastrov – gre za enak princip vzorcev, kot se uporabljajo na denarju.
ZL z varnostnim zapiranjem: posebna konstrukcija standardne farma ZL vključuje indikator odpiranja, omogoča ponovno zapiranje, pakiranje poteka na standardni pakirni liniji; druga opcija je vložen patent.
Varnostna zapirala: večslojna nalepka, konstrukcije z lepljenjem.
Prstni odtis kartona: zajem prstnega odtisa ob proizvodnji, hranjenje v bazi, preverjanje s posebnim dekoderjem
Serializacija: kompleksna infrastruktura, preverjanje v celotni verigi, izvedbeni akt za to področje je še v delu.
Med najbolj pogosto uporabljenimi varnostnimi elementi sta varnostno zapiranje in ZL z varnostnim zapiranjem. EGP Škofja Loka je med vodilnimi proizvajalci varnostnih elementov na embalaži v Evropi.
Uporaba standardov ima multiplikativne učinke
Bojan Kovačič, GS1 Slovenija
Pri globalnih standardih GS1 gre za sistem standardov, ne samo za en sam standard. Standardi so uporabni na več kot 20 različnih področjih gospodarstva in negospodarstva (FMCG, zdravstvo, transport, obramba, trgovina, razvoj programske opreme, državna uprava idr.). Pokrivajo identifikacijo (EAN koda), zajem in izmenjavo podatkov, kjer si lahko vsi člani tega sistema izmenjujejo podatke o sistemih. Posledice uporabe standarda: učinkovitost (zmanjšuje stroške in prihrani čas, izboljšuje kakovost podatkov), varnost (povečuje varnost uporabe izdelkov v preskrbovalnih verigah), sodelovanje (dodana vrednost pri elektronski izmenjavi sporočil), trajnostnost (podpira zmanjšanje izpusta CO2 in količine odpadkov, omogoča dostopnost do ekološko pomembnih podatkov).
Obstaja več sistemov standardov. Identifikatorji označujejo izdelek na globalni ravni, kot je npr. EAN koda za posamezen izdelek, ki je globalno identična, s čimer omogoča kontrolo. Nosilci podatkov, identifikatorjev so: EAN koda, ITF koda (lahko berljiva, se lahko natisne direktno na kartonsko embalažo, za uporabo samo konstantnih podatkov), GS1 128 koda (v eno kodo se zapiše več podatkov), v svetu pa se je uveljavila tudi koda DataBar. Uporabljajo se tudi RFID, kjer gre za pasivne ali aktivne čipe, v praksi se bolj uporabljajo pasivni čipi.
Standardi za izmenjavo elektronskih sporočil so pomembni tudi za varstvo potrošnikov. Črtne kode omogočajo na enostaven način skoraj zanesljivo identifikacijo objektov. Vsa zakonodaja s področja hrane zahteva, da je potrebno izvajati sledljivost izdelkov. Globalni standard sledljivost GS1 omogoča sledenje predmetu skozi celotno preskrbovalno verigo in po korakih nazaj njegovo zgodovino, uporabo ali lokacije. Standardi so pomembni predvsem tam, kjer se blago izmenjuje med partnerji v oskrbovalni verigi.
Nabor podatkov, potrebnih za sledljivost: identifikacija izdelka, številka serije ali LOT. To sta osnovna podatka za osnovno sledljivost, kar omogoča tudi lahek umik blaga s polic. Slovenska praksa je, da je vse blago v slovenski prodajni verigi sledljivo do nivoja pakiranja in ne do maloprodaje. Slabost je, da kode ni možno natisniti vnaprej, ker gre za podatke, ki niso vnaprej znani. Priporočljivi podatki za označevanje za sledljivost so tudi identifikacija izdelka, datum preteka uporabe, poreklo, datum proizvodnje ali pakiranja, ki omogočajo učinkovito zagotavljanje kakovosti. Logistične enote pa zahtevajo tudi serijsko številko posamezne logistične enote. Dodatni pogoj je, da so vsi podatki zapisani v obliki, ki omogoča avtomatsko identifikacijo.
Sledljivost je zelo učinkovita pri neželenih dogodkih, kjer se lahko sledi vse do dobavitelja surovin. Če se ugotovi napaka v surovini, se lahko hitro odpove vse izdelke, ki imajo to surovino. Lahko se hitro ugotovi, kaj se je dogajalo z izdelkom, kje je bil izdelek prodajan idr. Predpogoji za učinkovit odpoklic in umik so: GTIN – identifikacija proizvodov, LOT – številka proizvodne serije, datumi (uporabe, proizvodnje, pakiranja), serijska številka in da so ti podatki zapisani v obliki, ki omogoča avtomatsko identifikacijo in zajem podatkov (AIDC)
Trenutno 16 držav uporablja črtne kode, ki uporabljajo serijsko številko. V prihodnosti bi se na ta način lahko izvajala avtomatska odobritev popusta, prekinitev transakcije, kjer je možen umik izdelka na blagajni idr. Če se v črtno kodo zapiše datum, do katerega je izdelek uporaben, je možno na polici slediti, koliko tega izdelka je še na voljo. Slabost je, da teh kod ni možno natisniti vnaprej, ampak je to potrebno prilepiti dodatno, kar podraži proizvodne stroške.
Direktiva FMD bo zahtevala sledljivost do maloprodajne enote zdravila oziroma do serijske številke posamezne enote, celo do logistične enote. Z uporabo črtnih kod v zdravstvu se napake v zdravstvu znižajo med 50-60 %.
