Energijska izraba odpadkov
Ljubljana namerava zgraditi sežigalnico, objekt za energijsko izrabo goriva in odpadkov. V ljubljanskem regijskem centru za ravnanje z odpadki RCERO ostaja letno več kot 100.000 ton mešanih komunalnih odpadkov. Na deponijo jih ne smejo odložiti, prav tako ne ponovno uporabiti. Poleg tega, tako utemeljuje dr. Marko Agrež iz Energetike Ljubljana, imajo v mestni občini Ljubljana največje omrežje daljinskega ogrevanja, zato tudi predvidena naložba v energijsko izrabo nereciklabilnih odpadkov. Projekt pomeni razogljičenje daljinskega ogrevanja in pomeni del zelenega prehoda v mestu, ki si je pridobilo naziv Zelena prestolnica Evrope.
V Ljubljani je 81 % stanovanj priključenih na daljinsko energetsko oskrbo. V strukturi energentov za proizvodnjo toplote je glavni vir uvoženi premog, 19 % uvoženi plin, domači vir pa je les, ki je udeležen s 16 %. Do leta 2030, tako so zapisali v strategiji razvoja daljinskega ogrevanja, želijo povečati uporabo domačih virov energije in ogrevanje razogljičiti. Zato že končujejo z naložbo v plinsko-parno enoto, postavili bodo kogeneracijske objekte za lesno biomasi, zgradili sežigalnico in uporabili solarno tehnologijo. S plinsko-parno enoto bodo nadomestili dva od treh premogovnih blokov, primarni energent za ogrevanje bo postal uvoženi plin, in sicer v 60 % že po letu 2023. V strukturi energentov do leta 2030 pa bi prevladovali odpadki (30 %), les (30 %), plin 30 %), in sonce (10 %).
Največ različnih odmevov povzroča odločitev o energijski izrabi odpadkov. Negativne so predvsem ocene zdravstvene stroke, ki opozarja na možnost zmanjšanja kakovosti zraka.
Slovenija je v primeri z evropskimi državami pri dnu po proizvodnji energije iz odpadkov. Severne evropske države (Finska, Švedska, Norveška, Danska) izrabijo okrog 50 %, sosednja Avstrija 38 %, Slovenija samo 13, in sicer edino le v celjski toplarni, kjer objekt deluje brez težav.
Na ljubljanski predstavitvi projekta je sodeloval dunajski župan. Njihova sežigalnica stoji v neposredni bližini bolnišnice in proizvodnja energije, toplote in elektrike ne poslabšuje kakovosti zraka. A zdravstvena stroka meni, da zato, ker je Dunaj bolj prevetren kot Ljubljana, zato je tveganje večje. Snovalci projekta navajajo, da je v RCERO Ljubljana letno na razpolago 110.000 gorljive frakcije. Odvoz v tujino jih stane 20 milijonov. Objekt bi proizvedel 68 GWh elektrike in 225 GWh toplote, zgradili pa ga bodo z najboljšimi razpoložljivimi tehnikami, ki bi omogočile nižje mejne emisijske vrednosti. Zdravje ljudi in okolje naj bi ne bilo ogroženo.
Javna predstavitev objektov v Ljubljani je bila, kot je bilo poudarjeno, predobravnava. Informativni in transparentni prikaz elementov gradnje v mestu, ki se je kot prva prestolnica v Evropi zavezala k cilju zero waste, je odgovoril na vrsto vprašanj zainteresirane javnosti. Prav zato se je že na predobravnavi slišalo več strokovnih opozoril o tveganjih, ki so povezana z naložbo. Investitor namreč poudarja, da se bo kakovost bivanja v Ljubljani izboljšala.
Energijska izraba odpadkov je v Sloveniji že več let okoljski, ekonomski in tehnološki izziv, saj sedaj odpadke izvaža, ker v državi ni dovolj zmogljivosti za termično obdelavo odpadkov. Zato je ministrstvo za okolje in prostor leta 2019 pozvalo občine, ali so zainteresirane za postavitev objektov za energijsko izrabo odpadov. Letos je Vlada sprejela Uredbo o opravljanju obvezne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov. Po javnem razpisu bo podelila koncesije in Ljubljana bo najbrž med prvimi koncesionarji. Pripravljajo občinski prostorski načrt, dokončno odločitev o objektu pa bo sprejel Mestni svet MOL.
Odpadki so vir, zato sežigalnica ni rešitev
Urša Zgojznik, Ekologi brez meja:
Menimo, da sežigalnica odpadkov ni rešitev, ampak del problema. Je navidezna rešitev, ker si razprave o tem, kaj in kam bi morali kot družba, ne upamo zares odpreti.
Velike naprave za energetsko predelavo so “občutljive” na pomanjkanje odpadkov oziroma zahtevajo stabilno količino vhodnih surovin – torej odpadkov. Če in morali se bomo izboljševati na področju preprečevanja nastajanja in ponovne uporabe odpadkov, potem lahko prične primanjkovati goriva. To se že dogaja državam severne Evrope, ki odpadke za sežig uvažajo.
Prioriteta ne bi smelo biti iskanje rešitve za sežig preostanka odpadkov, ki bi jih po vseh pravilih v prihodnjih desetletjih morali zmanjšati, temveč iskanje vseh mogočih možnosti, da odpadke bolje recikliramo, ponovno uporabljamo in preprečujemo. Na tem področju do zdaj nismo naredili dovolj. Imamo precej odličnih podjetniških in civilno družbenih praks, ki pa nimajo resne podpore niti finančnih vlaganj. Gre za vprašanje volje. Sistemi ogrevanja mest in sežigalnice sredi mest, kot je dunajska in predvsem tiste na severu Evrope, so sistemi, ki so postavljeni že desetletja in pomenijo danes tem državam tudi težavo. Na drugi strani imamo veliko boljše primere, kot na primer na severu Italije, kjer prebivalci, skupaj z javnim komunalnim podjetjem na območju Priule in Trevisa, dosegajo že preko 90 % ločeno zbranih odpadkov in so nenehno v iskanju rešitev za vsako vrsto odpadkov, da ne pristanejo v mešanih komunalnih odpadkih. Veliko priložnosti je še v zmanjševanju količin embalaže, implementiranju kavcijskega sistema za pijače, zmanjševanja odpadne hrane, ponovne uporabe tekstila itd.
Pri sežiganju odpadkov postaja vedno pomembnejši podnebni vidik, saj bo očitno od leta 2026 v sistem trgovanja z emisijskimi kuponi (ETS) poleg sosežiga vključeno tudi sežiganje odpadkov in se bo zaradi tega najverjetneje precej podražilo. Izpusti pri sežiganju so primerljivi in celo presegajo izpuste pri rabi premoga in drugih fosilnih goriv. Če gledamo samo finančni vidik, se lahko podobno “uštejemo” kot pri izgradnji 6. bloka TEŠ, širše pa sežigalnica prav tako ne prispeva k razogličenju.
Čeprav se zdi, da so očitki proti slabšanju kakovosti zraka neupravičeni, pozabljamo, da snovi, izpuščene v zrak, četudi nad “inverzni pokrov”, enkrat s padavinami padejo nazaj.
V ogljično nevtralni in krožni družbi velja ključno načelo, da skoraj nič ne postane neuporaben odpadek. Viri surovin so omejeni in dragoceni, nobeno prihodnje gospodarstvo ne bi smelo temeljiti na uničevanju virov. Po letih razprave bi morali za naprej iskati ambicioznejše rešitve, ne pa vlagati v preživete prakse. Morali bi razmisliti, kako leta in milijone, ki bi jih naj porabili za izgradnjo novih naprav, investirati v družbo – na poti manj odpadkov.
V ogljično nevtralni in krožni družbi velja ključno načelo, da skoraj nič ne postane neuporaben odpadek.
