| Anketa | | |
| Kako Slovenija uresničuje Akcijski načrt za povečanje konkurenčnosti gozdno-lesne verige v Sloveniji do leta 2020? Kako poteka izvajanje več dokumentov, ki se nanašajo na gozd, les in na slovensko lesnopredelovalno industrijo? O tej problematiki smo razpravljali tudi na zelenem forumu v okviru strokovnega srečanja Trajnostni razvoj je pot k zeleni Sloveniji, a tudi sicer sta v zadnjem času gozd in les ob zatonu lesnopredelovalne industrije vroča politična in ekonomska tema. Kakšne spremembe lahko pričakujemo? | |
K anketi smo povabili več akterjev v verigi in jim postavili naslednja vprašanja:
Na več ravneh je bilo v zadnjem času poudarjeno, da mora akcijski načrt po enem letu doživeti nujne dopolnitve in naj se javnost seznani, kakšna je izvedba dokumentov in kakšni ukrepi bi morali biti prednostni.
Največ kritičnih ocen se nanaša na nadaljnje slabšanje položaja lesnopredelovalne panoge. Zakaj se nazadovanje ne zaustavi, kaj bi morala storiti država in kaj panoga oziroma celotna veriga?
Gozdna gospodarstva pričakujejo odločitve o naložbah v žage in o novih koncesijah. Katera gozdna gospodarstva bi moralo imeti prednost? Ali nastajajo gozdno-lesne verige?
Kaj kažejo ocene dela lesarskih razvojnih centrov?
Kaj potrebuje gozdno-lesna veriga, da bi kar najhitreje lahko začela odpirati nova delovna mesta? S katerimi konkretnimi projekti razpolaga?
—————
Država naj takoj ustanovi lesarski razvojni sklad
Igor Milavec, GZS, Združenje lesne in pohištvene industrije:
Ključni problem (ne samo lesarjev) je, da prilagajanje podjetij globalnim tržnim zahtevam poteka bistveno prepočasi. Zato bi morala država takoj ustanoviti lesarski razvojni sklad v višini 1 milijona EUR, ki naj ga usmerja gospodarstvo (država naj ima seveda nadzor), saj gospodarstvo bolje ve, katere dejavnosti so najbolj potrebne. V povezavi s skladom je treba okrepiti strateške, razvojne in marketinške dejavnosti na panožni in podjetniški ravni. Iz tega se opredelijo razvojne smernice po glavnih panožnih podskupinah (žagarji in primarna predelava, stavbno pohištvo, pohištvo in gradnja z lesom), kakor jih vidijo direktorji podjetij, saj le oni lahko odpirajo nova delovna mesta (podpora raziskovalcev je seveda potrebna).
Vzporedno je treba zajeti čim več podjetij iz lesnopredelovalne panoge, ki so še v dovolj dobri kondiciji in imajo razvojne investicijske načrte do leta 2020 (lahko tudi iz preostalih panog, če nameravajo investirati v predelavo lesa). Tako bomo do jeseni dobili pregled investicij za sofinanciranje iz skladov EU, država pa naj poskrbi, da bodo ta panožna podjetja, ki so še sposobna investirati, dobila manjkajoča sredstva iz skladov EU (na teh področjih delamo tudi v ZLPI).
Pri tem je treba biti realen. Težave panožnih podjetij se kopičijo dvajset let, ko se zaradi prevelike usmeritve akumulacije v nerazvojne namene (davki, prispevki, privatizacija, radikalen dvig minimalne plače v hudi gospodarski krizi …) zaradi zelo toge delovnopravne zakonodaje, slabo delujoče države, pomanjkanja znanja in volje v podjetjih … podjetjem ni uspelo prilagoditi globalnim tržnim zahtevam. Istočasno pa so to uspešno naredile azijske države, Poljska … Izgubljanje konkurenčnosti na mednarodnih trgih vodi v propadanje podjetij. Seveda sta gospodarska kriza in dvig minimalnih plač ta proces zelo pospešila (pohištveni del panoge se je v zadnjih štirih letih prepolovil).
Ta škodljivi proces je mogoče hitro ustaviti samo tako, da si vsi v tej državi zmanjšamo plače in pokojnine (seveda je treba biti pri najnižjih dohodkih socialno občutljiv). S tem bi takoj izboljšali konkurenčnost in številna podjetja bi dobila še nekaj let za popravni izpit. To pa je seveda smiselno le, če istočasno močno okrepimo prestrukturiranje. Nekaj podobnega je leta 2008 storila Latvija in zdaj ima najhitreje rastoče gospodarstvo EU. Vprašanje pa je, če smo v Sloveniji sposobni narediti nekaj podobnega.
Država mora tudi zagotoviti dolgoročno oskrbo z lesom, še posebno zadostne količine iglavcev za deset let naprej (te hlodovine namreč močno primanjkuje tudi zato, ker gre iz zasebnega sektorja v glavnem v izvoz), saj je temelj razvojnih projektov v žagarstvu in primarni predelavi lesa.
Sicer pa država lahko veliko naredi, če sanira banke in zniža obresti, zmanjša obremenitve gospodarstva (znano je, da obremenitve gospodarstva tudi od začetka krize samo naraščajo), bolje deluje pravna država …
Državljani naj se začnejo zavedati, da je sedanji razvojni model nevzdržen, saj bo uničil skoraj vse delovno intenzivne panoge, medtem ko delovnih mest v drugih panogah ni, in to lahko družbi povzroči zelo velike težave …
Veliko delamo na tem, a je vse še v fazi panožnih oz. sektorskih dogovorov, zato na vprašanje ne morem odgovoriti.
Republiški centri bodo gotovo pospešili številne razvojne dejavnosti in bodo tudi pozitivno učinkovali na poslovanje vključenih podjetij. Njihov dolgoročni prispevek k prestrukturiranju pa bomo lahko ocenili šele v naslednjih letih.
O hitrih ukrepih sem že pisal. Zdaj zbiramo Investicije do leta 2020, nekateri lesnopredelovalni centri že kandidirajo za sredstva Ministrstva za kmetijstvo in okolje.
—————
Enostranska podpora biomasi jemlje zagon lesarjem
Prof. dr. Franc Pohleven, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani:
Akcijski načrt so delali večinoma gozdarji in izrecno ne stimulira lesarstva, ampak gozdarstvo in lesno biomaso. Načrt sem poimenoval »Les je lep za kurjavo«, saj se za energetsko izrabo lesa predvideva veliko več sredstev kot za predelavo. Pri snovanju načrta bi morali sodelovati predvsem lesarji in bi ga morali poimenovati »Les je bogastvo« ali »Les je vrednost«. Akcijski načrt je treba narediti popolnoma na novo in biti mora kratek in stvaren (konkreten). V njem bi moral biti poudarek na predelavi lesa v izdelke in na koncu morda le pol strani posvečene biomasi. Lesna biomasa je stimulirana že dvajset let, izdelkom iz lesa pa ta pomoč ni bila namenjena, zdaj pa bi jih morali podpreti vsaj toliko kot energetsko izrabo, pa čeprav bi si zaslužili desetkrat več podpore. Prav enostranska podpora biomasi jemlje surovino in zagon lesarjem.
Nimamo razvite primarne proizvodnje. Interes gozdarjev sta le prodaja hloda in biomasa. Najprej bi morali na državni ravni vzpostaviti institucije za lesarstvo, podobne, kot jih imajo gozdarji. Imamo, na primer, resor za ribištvo. Koliko pa imamo morja in rib? Na drugi strani pa imamo 330 milijonov kubičnih metrov lesa, pa ni nikomur mar za to bogastvo. Najprej moramo lesni panogi postaviti zakonske temelje, dobiti na vladi sogovornika in razpravljati o dolgoročnih vlaganjih v predelavo lesa. V Jugoslaviji smo na primer imeli ministrstvo za gozdno in lesno industrijo.
Najprej je treba razglasiti les za nacionalno surovino in dati lesni panogi vse mogoče prednosti oz. pomen, kot si ga zasluži. Vzpostaviti moramo vrednostno verigo od gozda do izdelka. Ustanoviti je treba nacionalne raziskovalne lesne institucije, tudi nacionalni inštitut lesarstva. V Avstriji imajo na primer sedem inštitutov lesarstva. Industrija potrebuje znanje za inovativne izdelke, zatorej je treba to znanje stimulirati že v izobraževalnem procesu od vrtcev do univerze. Podpreti moramo gradnjo javnih objektov iz lesa in poenostaviti dokumentacijo, ki je za to potrebna, saj se lahko leseni objekti postavijo v enem tednu. Koliko časa pa potrebujemo, da zgradimo objekt iz železobetona? Stimulirati moramo lesno gradnjo in veliko bi naredili že s tem, da bi bilo za lesene objekte lažje pridobiti gradbeno dokumentacijo in druge ugodnosti. Bolj bi morali stimulirati potrošnika za nakupe izdelkov iz lesa.
Les je dar narave, in če dozorelih dreves ne posekamo, v gozdu propadejo. Zato je treba izvajati posek v obsegu, kot ga načrtujejo gozdarji. Da se to ne dogaja, ni krivo le razdrobljeno lastništvo gozdov, ampak je nekaj hudo narobe v gospodarski politiki države. Država sicer podpira gozdarstvo (kar je prav!), ampak dobiček od vlaganj v gozdove ima tujina. Potrebne so sistemske rešitve, treba je zagotoviti nekatere ugodnosti, pa ne finančne, ampak sistemske. Vse preveč poudarjamo žage in tudi gradnja velikih žag ni smiselna. Žaganje desk ni donosno, dodati mu je treba veliko višjo vrednost v končnem izdelku. Ali ne bi bilo bolj logično, da bi podprli proizvodnjo izdelkov in bi dejansko žaga bila le eden od strojev v predelovalni verigi izdelave izdelka.
Lesna industrija spada k delovno intenzivni panogi in treba bi bilo delo manj obdavčiti v primerjavi z delovno ekstenzivnimi, energetsko potratnimi panogami, katerih proizvodnja je do okolja negotova. Pa vendar je predvsem ta našla domicil v Sloveniji. Kako dolgo še? Lesna panoga bi lahko odprla številna delovna mesta, ki bi temeljila na lastni surovini in do okolja ter človeka prijazni proizvodnji. Centri predelave lesa bi omogočili razvoj podeželja in decentralizacijo slovenske industrije.
Lesarstvo potrebuje predvsem podporo družbe, kot sta jo vse od osamosvojitve imela gozdarstvo in energetska izraba lesa, pa čeprav bi si zaslužilo nekajkrat večjo naklonjenost. S sredstvi, zbranimi od prodaje kvot CO2, bi morali stimulirati predelavo lesa (ne kot zdaj kurjenje). Odpustke po Kjotskem sporazumu za izpuste CO2 na izdelke, ne pa na pokritost z gozdom – to nam bolj škodi kot koristi!
Vlada ali pa Ministrstvo za kmetijstvo, prehrano, gozdarstvo in lesarstvo ali še bolje Ministrstvo za gozdno in lesno industrijo naj ustanovi poseben resor (direktorat) za lesarstvo, kot je bilo v Jugoslaviji. Lesarstvo je bilo takrat paradna gospodarska panoga. Nesmotrna gospodarska politika države je lesarstvo v dvajsetih letih po osamosvojitvi popolnoma uničila.
Ustanoviti in zgraditi je treba nacionalni inštitut za razvoj novih tehnologij, ki bo podpiral lesnopredelovalno industrijo (Lesarski inštitut Slovenije).
Poskrbeti je treba za razvoj kadrov in uvesti posebne ugodnosti za šolanje strokovnjakov za lesarstvo (uvajanje novih programov in vsebin učbenikov). Uvesti je treba vsebine o lesu na osnovnih šolah in fakultetah, še zlasti na fakulteti za arhitekturo in fakulteti za gradbeništvo.
—————
Lesna industrija potrebuje subvencije
Mitja Strohsack, Brest:
Slovenska gozdno-lesna tehnološka platforma je, kot rečeno, izvedbeni dokument evropske FTP (Forest technological platform) na nacionalni ravni – menda po informacijah iz EU – in ena najboljših nacionalnih platform. Njen najpomembnejši del je razdelitev na raziskovalna polja – posebej je dodatno poudarjeno raziskovalno polje oblikovanja izdelkov.
Dokument je potreben kvečjemu prenove tipa »up to date«, realno so morda potrebne tudi nekatere dopolnitve. Dokument se ne uporablja dovolj niti kot opora pri izdelavi posameznih razvojnih strategij v gozdarstvu in lesarstvu, še manj se upošteva kot nujna zahteva pri operativnih podporah podjetjem.
Brez dvoma je t. i. vertikalna vrednostna veriga lesa razpadla, še zlasti v kvantitativnem (industrijskem) smislu. Preprosto ni mogoče govoriti o primernih ekonomijah obsega (koncentracijah, združevanjih) po vsej vertikali od začetka do konca: imamo kup relativno malih gozdarstev in drugih gozdarjev (?) brez resnih žag, tovarn(-e) celuloze, MDF, ivernih plošč, vezanih in drugih plošč itd.
Da, nedvomno: kuriti se splača les druge klase, kar je tudi po vsem povedanem najlažji posel – »ekonomija obsega« pri kurjenju je za njihovo velikost skoraj pisana na kožo!
Lesne industrije pohištva v Sloveniji v klasičnem smislu na žalost ni več, še najbližje temu pojmu smo morda v Brestu in Alplesu, pri stolih Murales … Kratkoročno bi bilo treba subvencionirati preostalo lesno industrijo (!), dokler se znova ne vzpostavi že navedena ekonomija obsega po vertikali, in to tako, da se akterji prisilijo k sodelovanju. Ponovno trdim, da je lesnopredelovalna industrija padla potem, ko se je s spremembami zakonodaje v gospodarjenju z gozdovi v novih lastniških odnosih razdrobila velikost na nepregledno in do danes neobvladano množico dragih malih »virov lesne surovine«. Ali se spomnite moči in velikosti starih gozdnih gospodarstev in ali jih je mogoče po ekonomski moči primerjati z današnjimi? Niti v sanjah. In o tem govorim.
Kot lani tudi letos ne moremo govoriti o tem, da ni dovolj povpraševanja po naših izdelkih, smo pa zaradi stroškovnih pritiskov na odhodkovni strani počasi postali že popolnoma nekonkurenčni (razlika 15 % in 30 %) v primerjavi s konkurenco iz Poljske, Češke, Hrvaške, da o vse močneje prisotnih Romunih in Turkih sploh ne govorimo. Na tej lestvici konkurenčnosti smo v obdobju krize izključno zato, ker se gospodarsko okolje ni prilagajalo – saj smo v podjetju isti ljudje – sprotnim obnavljanjem tehnologije, dolgoletnim (istim) kupcem ter novim in novim proizvodom. Po petnajstih letih je naše dobro stoječe podjetje zašlo v spiralo negativnih rezultatov.
—————
Država bo letos podprla tri lesarske centre
Natalija Medica, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo:
Glede odzivnosti državne ravni – na ministrstvih se v okviru svojih kadrovskih zmožnosti kar najbolj odzivamo in želimo gozdno-lesni verigi le najboljše. Vsi se strinjamo, da imamo gozda ogromno, da je to naše zeleno zlato, da pa je treba bistveno spremeniti razmere in razmerja v gozdno-lesni verigi. Pri tem je izrednega pomena, da vsi deležniki v verigi k temu pristopijo s poštenimi nameni, z iskreno željo po sodelovanju in povezovanju ter z željo po izboljšavi stanja celotne verige, ne samo posameznikov!
Akcijski načrt »Les je lep« je bil sprejet pred enim letom. Večina ukrepov in aktivnosti v akcijskem načrtu je načrtovana za obdobje od 2013 do 2020. Ne vidim potrebe po nujnih dopolnitvah akcijskega načrta, pomembneje je, da se ukrepi resnično začnejo izvajati. Akcijski načrt je konec koncev rezultat dela široko zasnovane delovne skupine vseh deležnikov v gozdno-lesni verigi, vsi s(m)o imeli možnost predlagati konkretne ukrepe, ko se je ta dokument pripravljal.
Največ pripomb glede akcijskega načrta je usmerjenih v »industrijski del« akcijskega načrta, češ da ni finančno ovrednoten. S tem se nikakor ne strinjam, saj vsi vemo, da bodo od leta 2014 naprej na voljo sveža sredstva EU. Res je, da do 2014 ne bomo vedeli natančnih številk za gozdno-lesno verigo, toda ta sredstva bodo na voljo in predstavniki gozdno-lesne verige jih bodo morali znati ustrezno načrpati. Pri črpanju teh sredstev pa bodo npr. podjetja morala sodelovati z lastnimi vložki in, kar je izredno pomembno, s poštenimi nameni, saj verjetno nihče ne želi, da se bomo na primer leta 2017 spraševali, kam so poniknila vsa ta sredstva in kje so rezultati …
Ukrepi in dejavnosti v akcijskem načrtu so vsi po vrsti prednostni, saj časa za postavljanje prioritet za gozdno-lesno verigo ni več dosti na voljo. Ponavljam, vse zapisane ukrepe moramo izvajati.
Država si je v akcijskem načrtu »Les je lep« zapisala dovolj ukrepov in aktivnosti, potrebno je njihovo dosledno izvajanje. Seveda leži delni razlog za nazadovanje panoge tudi v makroekonomskih razmerah v državi, ki jih akcijski načrt ne bo izboljšal. Na tem dela celotna vlada, skupaj z deležniki. Lesnopredelovalna panoga bi se morala prestrukturirati v proizvodnjo izdelkov s čim višjo dodano vrednostjo, z ustreznim trženjem pa iskati ali pa celo ustvarjati trg. To bodo morala storiti podjetja sama, država lahko pri tem sicer delno pomaga (ustrezna zakonodaja, spodbude za raziskave in razvoj ter internacionalizacijo …), a še vedno so podjetja tista, ki morajo s poštenimi nameni začeti razmišljati drugače, predvsem bolj tržno.
Glede koncesij je pristojno Ministrstvo za kmetijstvo in okolje.
Gozdno-lesne verige oziroma lesnopredelovalni centri pa vsekakor že nastajajo, nekateri so še »v oblakih«, nekateri pa že dovolj konkretno postavljeni. Tako je prav, saj pogovori glede sredstev EU v naslednji finančni perspektivi tečejo proti podpori ustreznim lesnopredelovalnim centrom, ki bodo ustrezno regijsko locirani, imeli zagotovljeno dobavo surovine, ustrezno primarno predelavo in nadaljnjo predelavo lesa in navsezadnje tudi ustrezno organizirano predelavo lesnih ostankov za energetske namene. Škoda je le, ker je večina idej o lesnopredelovalnih centrih še vedno samo na papirju in čaka na javna sredstva.
Tri razvojne centre slovenskega gospodarstva bo država podprla še letos in naslednje leto. Vsi trije e razvojni centri slovenskega gospodarstva za zdaj v glavnem dosegajo kazalnike, ki so si jih postavili v vlogah na javni razpis. Po koncu sofinanciranja (v skupni višini 25 mio. EUR za vse tri razvojne centre) bo Ministrstvo za kmetijstvo in okolje vse tri razvojne centre slovenskega gospodarstva še spremljal, torej do leta 2020, in pričakujemo, da bodo z javnimi sredstvi, ki jih bodo prejeli, sposobni še naprej delovati in napredovati na svojih področjih in da bodo rezultati njihovega dela pozitivni za celotno panogo in ne le za podjetja, vključena v centre.
Vprašanje o konkretnih projektih je sicer primerno, a bi ga predvsem morali postaviti deležnikom v verigi, predvsem podjetjem. Veriga pa potrebuje zlasti pošteno ravnanje posameznikov v verigi, pošteno sodelovanje v dobro vseh v verigi, nujno prestrukturiranje podjetij in usmeritev v izdelke, ki imajo tržišče.
—————
Nosilci centrov naj bodo gozdno-lesne verige
Jože Sterle, Združenje za gozdarstvo pri GZS:
Menim, da akcijski načrt ne potrebuje posebnih dopolnitev, pač pa izvedbeni akt s konkretnimi projekti.
Akcijski načrt bi moral biti napisan pred dvajsetimi leti. Težko je pričakovati, da se bo stanje v krizi popravilo. Država bi morala zagotoviti proračunsko postavko, panoga pa operativni načrt projektov, ki bi jih država podprla.
Da, zaradi investicij bi bilo dobro vedeti, kaj bo v bodoče država naredila s koncesijami. Na GZS skupaj z združenjem za lesno industrijo podpiramo predlog, da bi koncesije dobile gozdno-lesne verige, katerih orise že imamo. Med gozdnimi gospodarstvi, ki so stopila na pot lesne predelave, so : GG Postojna d.o.o., GG Slovenj Gradec d.d., Gozdarstvo Grča d.d.,GG Novo Mesto d.d. in Snežnik Kočevska reka d.d.
Podjetje z najbolj izdelano gozdno-lesno verigo je GG Postojna d.o.o., ki ima v svoji verigi gozdarstvo, žago, izdelavo opažnih plošč in nosilcev ter izdelavo peletov. Gre torej za verigo gozdarstva, primarne predelave, finalne predelave in energetike. Podjetje spada med 100 največjih izvoznikov.
Nekaj jih je v Sloveniji. Menim, da naj bi bile prav gozdno-lesne verige nosilke centrov, zato potrebujejo kritično maso surovine, kapital in znanje.
