Lepotica je le nalahno zatisnila oči, zdaj jo prebujajo domačini – EOL 139

Marko Slapnik foto Martin Walser

Deset let je minilo, kar je Solčavsko, vanj spada tudi Logarska dolina, pridobilo naziv Evropska destinacija odličnosti (EDEN) za turizem v varovanih območjih. Če predstavite bilanco, kaj se je v desetletju konkretno spremenilo v ponudbi, v programu doživetij, v upravljanju parka Logarska dolina, z naložbami v turistično infrastrukturo, kakšna je ocena? Ali je točno, da je lepotica Logarska dolina nekoliko zaspala?

V zadnjih desetih letih se je turistična ponudba načrtovanih programov in doživetij v naravi iz krajinskega parka Logarska dolina razširila praktično na celotno območje Solčavskega. Tudi širše. Seveda k temu zelo pomagajo trendi. A to le priča, da so bili v devetdesetih letih domačini v Logarski na tem področju pred časom. Način upravljanja krajinskega parka Logarska dolina je bil zgled mnogim parkom v Evropi, kar potrjujejo prejete mednarodne nagrade. Obiski primera dobre prakse Logarska dolina – Solčavsko so se nadaljevali tudi po pridobitvi naziva EDEN, po postavitvi Centra Rinka – središča za trajnostni razvoj Solčavskega in po drugih odmevnih akcijah. Več kot dvajset let je s parkom Logarska dolina upravljalo podjetje domačinov, sedaj je to vlogo prevzela občina Solčava. Turistična infrastruktura se je razvijala v skladu z možnostmi in dejstvom, da je območje precej oddaljeno od urbanih centrov, kjer ostane največ projektnega denarja. A z ureditvijo Solčavske panoramske ceste in nazivom »Naj pot 2015« smo pokazali, da je mogoče kdaj narediti tudi malo večji korak.

Država ni pomagala?

Država je pomagala preko evropskih razpisov, vendar spet zaostaja pri prenovi državnih cest. Vsekakor je izzivov še veliko. Če gledamo na razvoj Logarske in širšega območja s trenutne perspektive, lahko govorimo o »lepotici, ki je nalahno zatisnila oči«. A privatna iniciativa z novimi vlaganji v infrastrukturo in sodobni doživljajski programi v povezavi z naravo in dediščino ponekod že močno izstopajo tudi v slovenskem merilu.

Ne le posebnost v korakih, tudi marsikaj drugega ne morejo spregledati snovalci turističnega razvoja na zavarovanih območjih, kot sta pri vas Logarska dolina in Robanov kot? Ali je težje odstranjevati normativne omejitve za razvoj ali nepripravljenost deležnikov na območju, kjer bi morali skupaj opredeliti strateški razvoj? Je zdaj več pripravljenosti za sodelovanje pri ponudnikih turističnih storitev kot v preteklosti?

Turističen, pa tudi siceršnji razvoj poteka v valovih, ki jih narekujejo svetovni trendi. Turizem v varovanih območjih je v svetu zelo priljubljen in tudi v Slovenijo prihajajo obiskovalci z vsega sveta v največji meri zaradi lepe in ohranjene narave. Zato morajo snovalci razvoja turizma v naravi, ne le v zavarovanih območjih, upoštevati, da je njihov primarni vir prav ohranjena narava. Omejitev za razvoj je na vsakem koraku veliko. Birokratskih, a tudi naših lastnih. Skupne usmeritve trajnostnega razvoja turizma na Solčavskem so začrtali pred več kot dvema desetletjema v Logarski dolini, zatem se je strateški razmislek zgodil še nekajkrat, nazadnje leta 2011. Turistični ponudniki Solčavskega so pripravljeni na sodelovanje, a seveda v okviru svojih interesov in zmožnosti. Na Solčavskem je le malo turističnih ponudnikov, ki so odvisni zgolj od turizma. Večini predstavlja dostojen dodaten vir prihodka. Z vidika hitrega razvoja turizma in aktivnega sodelovanja je to zagotovo svojevrsten izziv. Z vidika ohranjanja naravnega in socialnega okolja pa je to na dolgi rok pozitivno. Za Solčavsko je primeren namreč le turizem, ki je tesno povezan z naravo in s tradicionalnimi gospodarskimi panogami, kmetijstvom, gozdarstvom in drobno obrtjo. Seveda je danes v turistično dejavnost povezanih in aktivno vključenih več domačinov kot pred desetimi in več leti. Multiplikacijski učinek turistične dejavnosti je že dolgo znan.

Katere spremembe ste hoteli doseči z modelom integralnega zelenega gospodarstva za Solčavsko? Je to bolj model, vizija kot praksa? Katere konkretne možnosti za butični turizem so lahko razvojna prednost vašega območja?

Model integralnega zelenega gospodarstva, ki sva ga z dr. Darjo Piciga priredila za Solčavsko, vsekakor izhaja iz prakse in iz poznavanja preteklega in trenutnega razvoja območja. Pripravljen je bil za namen odločanja pri razvojnih usmeritvah. S svojo vpetostjo v svetovne razsežnosti nam lahko odpira drugačen pogled na našo »mikro lokalno sceno«. Model je lahko koristen pripomoček za praktično usmerjanje prihodnjega razvoja tudi zato, ker izhaja iz moralnega jedra, ki predstavlja notranjo motivacijo deležnikov, kar drugi razvojni modeli velikokrat zanemarjajo. To je bil naš namen. Da pogledamo na razvoj območja z vidika notranje motivacije domačinov. Razvojne modele nam namreč velikokrat predstavljajo finančno uspešna podjetja, ki imajo na okolje in socialno plat svojstven pogled, zelo drugačen od dojemanja domačinov alpskih dolin.

Prav steber modela je bil lokalno okolje?

Da. Za razvoj butične turistične ponudbe moramo predvsem izhajati iz razmer na terenu in izkoristiti drobne lokalne primerjalne prednosti. Zato moramo zelo dobro poznati lokalne razmere, potencialne goste in seveda svetovne turistične trende. Na Solčavskem bi lahko bolj sistematično izkoristili zanimivosti naših domačij. S pravilnim pristopom k interpretaciji načina življenja, življenjske filozofije, vzorcev sobivanja in dela z naravo lahko mestnim ljudem marsikdaj pomagamo najti poti za raziskovanje njihove povezanosti z naravo ali odtujenosti od nje. Zanimivo priložnost vidim v prenovi starih kašč, ki v svojem bistvu nosijo sporočilo in zgodbo preživetja več generacij.

Če ste še bolj konkretni, s katerimi programi, zgodbami in doživetji vabite v naravo, na ekološke kmetije, planinske koče in domove, s čim ste posebni in unikatni?

Posebne in unikatne so zgodbe ljudi. Domačinov, ki so živeli, preživeli in se imeli lepo v tem prikritem gorskem vrtičku. O tem, kako so znali opazovati naravo in se zliti z njo, lahko beremo v zapisih Robanovega Joža. On in tudi drugi avtorji so pisali, »kako so imeli ljudje to in ono reč med sabo«, kako so se zabavali, si lajšali in osmišljali življenje. Ko take zgodbe prepletemo s pristnimi doživetji v naravi, ob okusni domači kulinariki, s prijazno besedo in pristnim, nenarejenim nasmehom, se obiskovalci prepričajo, da to, kar govorimo, tudi živimo. Tako so se v preteklosti stkale mnoge vezi, ki še danes vabijo v naše kraje obiskovalce turističnih kmetij, planinskih koč in drugih objektov. Med gosti so od ponujenih aktivnosti najbolje sprejete predstavitve filcanja, etno animacijske aktivnosti in doživljajska vodenja v naravi, torej neke vrste gozdna pedagogika in interpretacija dediščine.

Katera partnerstva za razvoj trajnostnega turizma ste uspeli povezati in navdušiti za oživitev obeh krajinskih parkov, kako ste dogovorili odgovornosti? Kako se povezujete tudi širše v alpskem prostoru?

Krajinski park Robanov kot je pretežno na območju kmetije Roban in nima uradno priznanega upravljavca. Z njim upravljajo lastniki zemljišč v skladu z gozdarskimi, kmetijskim in naravovarstvenimi smernicami. S krajinskim parkom Logarska dolina je do nedavnega upravljalo podjetje za razvoj Logarske doline, ki je trenutno v stečajnem postopku. Občina Solčava je podjetju odvzela koncesijo in sama prevzela upravljanje parka.

Potekajo dogovori z domačini in pristojnimi službami, MOP, ZRSVN in z drugimi, da se sistematično uredijo zakonski okviri, potrebni za nadaljnje uspešno upravljanje krajinskega parka. Občina Solčava trenutno ureja tudi dotrajano in v vetrolomu poškodovano infrastrukturo. Domačini pa vsak na svojem območju skrbijo za razvoj turistične ponudbe nastanitev in inovativnih sodobnih doživljajskih programov. Domačini, lastniki zemljišč se v veliki večini strinjajo, da je potrebno, predvsem v najbolj frekventnih terminih, umiriti motorni promet v dolini. Turistično in razvojno je še vedno zgovoren nekdanji slogan krajinskega parka: »Logarska dolina ni tu zato, da bi jo spreminjali, ampak da ona spremeni nas.«

Predstavniki solčavske turistične ponudbe in parka se vključujejo tudi v širše povezave. Sicer pa je z novo strategijo trajnostne rasti slovenskega turizma Zgornja Savinjska dolina postala ena od vodilnih destinacij Alpske Slovenije, kamor je vključeno tudi območje Solčavskega in predvsem Logarska dolina s svojo ikonično podobo.

Kako se je v modelu integralnega pristopa odzvalo podjetništvo, zlasti kmetijstvo, gozdarstvo, obrt, pa tudi nosilci skrbi za naravno in kulturno dediščino?

Model integralnega pristopa je bil pripravljen za odločanje pri razvojnih usmeritvah. Ugotovili smo veliko stopnjo ujemanja modela in usmeritev Strategije trajnostnega razvoja turistične destinacije Solčavsko. Žal pa se v zadnjih letih model in tudi strategija nista uporabljala v praksi pri odločitvah, ki naj bi spodbujale podjetništvo, obrt ali kmetijsko proizvodnjo.

Kako spodbujate mlade, da postanejo ustvarjalci novih zamisli, da bo vaše območje zares evropska destinacija odličnosti?

Konstantno delo z mladimi je poseben izziv za vso skupnost. Pred leti smo skupaj s Klubom zgornjesavinjskih študentov in z drugimi partnerji izvedli projekt Mladi veter. Eden od ciljev je bilo tudi ustvarjanje zelenih delovnih mest s pomočjo »coachinga« in različnih delavnic. Udeležence smo spodbujali k pripravi zaposlitvenih ali poslovnih načrtov. Sodelovalo je veliko mladih Zgornjesavinjčanov, nekateri so se kmalu po projektu zaposlili, drugi pa še vedno iščejo svojo nišo.

Pred leti smo bili v intenzivnih stikih s predstavniki različnih fakultet, ki so razpisovali teme diplomskih nalog, povezanih z našim območjem. Številnim dijakom in študentom smo nudili mentorstvo. Nekaj teh stikov se je sicer ohranilo, a je takih pobud za vključevanje mladih v širšem okolju še veliko premalo.

Koliko je potemtakem vaše območje zares evropska destinacija odličnosti?

Pri razmišljanju o odličnosti moram vsekakor pripomniti, da se mora na kvaliteto storitev in na odličnost gledati iz različnih zornih kotov. Ali ima, na primer, danes tako opevano 5 zvezdično doživetje pet zvezdic tudi za zaposlene in domačine? Ali se morajo slednji v prizadevanjih za gostovih pet sami zadovoljiti le s tremi ali manj zvezdicami, ki označujejo kvaliteto dela, zadovoljstva – bruto sreče? Če želimo poiskati odgovore na ta vprašanja, nam je lahko v pomoč model integralnega gospodarstva, pa tudi kriteriji trajnosti, ki se vse bolj uveljavljajo v zelenem turizmu. Solčavsko je pristopilo k Zeleni shemi slovenskega turizma in pridobilo srebrn znak. Nove certifikate, ki potrjujejo trajnostno delovanje, pa pridobivajo tudi nekateri turistični ponudniki iz Logarske doline. Največ o kvaliteti ponudbe in odličnosti povedo odzivi gostov, ki marsikatero turistično nastanitev naših krajev ocenjujejo z najvišjimi ocenami, tudi s presežniki.

Nedavno je Dolenjska kot prva v Sloveniji dobila kulinarični zemljevid. Sloveniji pa je bil lani podeljen uradni naziv Evropska gastronomska regija 2021. Je to priložnost tudi za Solčavsko?

Vsekakor. Na Solčavskem se s kulinariko v turizmu in predstavljanjem tradicionalnih jedi v sodobnih različicah ukvarjamo že vrsto let. Pred leti smo izrisali tudi kulinarični zemljevid. Tiho, brez velikega pompa je tovrstna hrana praktično ves čas prisotna na krožnikih naših gostov. Marsikatera turistična kmetija in restavracija slovi po odlični kulinarični ponudbi, ki izhaja iz tradicionalnih jedi teh krajev.

Za boljšo prepoznavnost na gastronomskem zemljevidu Slovenije pa je Solčavsko vendarle premalo. Zgornja Savinjska dolina je geografsko, pa tudi gastronomsko zaokrožena celota, ki bi morala tudi na tem področju delovati bolj povezano. Pripravljavci Strategije trajnostne rasti slovenskega turizma so v dogovoru z lokalnimi akterji prepoznali Zgornjo Savinjsko dolino kot eno od vodilnih destinacij v Alpski makro regiji. Upam, da bodo odločevalci v zgornjesavinjskih občinah prepoznali nujnost bolj povezanega skupnega delovanja na področju turizma.