Lansko zimo čebelarji izgubili precej čebeljih družin, čebela ogrožena – EOL 126

Tudi svet za čebelarstvo na kmetijskem ministrstvu je razpravljal o tem, kako izboljšati zdravstveno stanje čebel. Kaj bolj ogroža čebele – sovražniki, kot so huda gniloba, smrtoglavec, sršeni, medvedi, podnebne spremembe in varoze ali predvsem intenzivno kmetijstvo? Zakaj so čebelarji lani izgubili 15 % čebeljih družin?

Ta podatek, 15 %, je le uradna številka, pridobljena z anketiranjem društev. Med sezonama 2016 in 2017 je bilo izgubljenih verjetno precej več družin. Veterinarji NVI so poročali o območjih brez čebel. Težko bi govorili le o enem vzroku za množične propade družin. Grožnja številka ena je še vedno varoja, ki prenaša še druge povzročitelje, in sicer na podoben način, kot recimo klopi prenašajo povzročitelje bolezni, nevarne za človeka. Tu je še visoka gostota čebelnjakov, ki omogoča, da povzročitelji hitro preskakujejo med lokacijami. Intenzivno kmetijstvo je lahko problematično. Pri nas se vplivi kmetijstva pogosto demonstrirajo točkovno, npr. s poginom čebel v enem ali v več okoliških čebelnjakih. Ni pa to nujno – naš sadovnjak Brdo je dober prikaz sožitja čebelarstva in intenzivnega kmetijstva.

Toda ali ogroženost čebele v Sloveniji in v EU potrjujejo podatki o številu čebel, čebeljih družin, panjev in o proizvedenem medu? Po nekaterih ocenah je za med med potrošniki vse več zanimanja, pridela pa se ga manj. Bo na trgovskih policah več manj kakovostnega meda iz uvoza?

Če gledamo register čebeljih družin, vanj se poroča dvakrat letno, so številke med leti primerljive, z rahlim nihanjem, in gotovo ne odražajo pravega stanja. Nihanje je gotovo podcenjeno, saj iz osebnih pogovorov vemo, da čebelarji neradi javljajo izgube. Ne glede na to menim, da število čebeljih družin ni pravi indikator. Boljši indikator bi bila količina vloženega dela in sredstev za vzdrževanje števila čebeljih družin po čebelarstvih. Zato pa potrebujemo kvalitetne podatke.

Meda bo manj?

Ni nujno. Letna pridelava medu odraža sezono, sezone pa so v zadnjih letih bolj nepredvidljive. Jasno pa je, da če reklamiramo medene izdelke, gre prodaja gor. Trgovci sledijo povpraševanju oziroma povpraševanje ustvarjajo sami z reklamami in nizkimi cenami. Ob tem imamo Slovenci radi besede, kot so »poceni«, »akcija« in »ugodno«. Zato vedno obstaja segment populacije, ki kupuje med pri veletrgovcih – ne glede na sezono. Ker je glavni »ponder« pri lastni ceni medu donos na panj, si nizke veleprodajne cene lahko privoščijo velika čebelarstva in čebelarstva v državah s poceni delovno silo. Manjšim čebelarjem ostane neposredna prodaja potrošniku. Tako obide trgovske marže, ima pa krajši doseg kot prodaja v trgovski verigi, saj večine potencialnih kupcev nikoli ne doseže.

Kako bi lahko kmetje in kmetijska politika bolj pomagala čebelam, saj so znani negativni vplivi kemikalij in intenzivnega kmetijstva, ve se pa tudi, katere rastline in drevesa čebelam najbolj dišijo?

Brez kemikalij v sodobnem kmetijstvu pač ne gre. Proizvajalcev hrane ne moremo izpostaviti »naravni selekciji«. Za zaščito čebel in drugih opraševalcev je potrebno striktno izvajati aplikacijo pesticidov v časovnih intervalih, v katerih opraševalci niso aktivni, ter izločati problematične pesticide iz uporabe. Poleg kemikalij je problematično tudi pomanjkanje pašnih virov v brezpašnem obdobju. Na ta problem v določeni meri odgovarjajo ukrepi v »Programu razvoja podeželja«. Mislim na stimulacije za ozelenjevanja polj z medonosnimi rastlinami, pozno košnjo in podobno. To so gotovo koraki v pravo smer.

Slovenija je dežela čebel in čebelarjev, za čebelarstvo se navdušujejo tudi mladi. Po katerih strokovnih merilih slovensko čebelarstvo v primerjavi z drugimi državami lahko uvrščamo med bolj organizirane in s kakovostnimi medovitimi izdelki in katera območja v Sloveniji prednjačijo? Kje se pridela najboljši med v Sloveniji?

Gotovo po cehovski organizaciji in popularnosti. Kar se medu tiče, je slovenski med, kot sem že rekel, zelo dober. Kriteriji, katerim mora med ustrezati, so pogosto višji kot v drugih državah EU. Tu bi vas še popravil – medovite so rastline, izdelki pa so medeni. Kje pa pridelamo najboljši med? To prepuščam okusu bralca, vsekakor pa priporočam med iz domače proizvodnje.

V zadnjem obdobju se v Sloveniji uveljavlja urbano čebelarstvo z nekaj zelo spodbudnimi primeri. Prav tako so predlogi, da bi naj v mestnih parkih in na zelenicah sadili več lipe, kostanja, javorja, ajde in drugih rastlin, ki bi lahko še bolj spodbudile razvoj urbanega čebelarjenja. Kakšne so realne možnosti za razvoj urbanega čebelarstva glede na to, da prav mesta zaradi prometa in drugega onesnaževanja dihajo najslabši zrak?

Vprašanje je, če je mestni zrak še vedno najslabši. Propad težke industrije v zahodni Evropi in pri nas je situacijo močno spremenil. Se pa strinjam, da se je na slabše spremenila prometna situacija v mestih. Vpliv prometa je lahko izredno negativen, kar potrjujejo tudi zadnje objave kolegov z Biotehniške fakultete. Menim, da je pravo vprašanje, čemu je urbano čebelarstvo namenjeno. Osebno se mi zdi, da je največja vrednost urbanega čebelarstva pedagoške in promocijske narave. Ljudje v mestih so odmaknjeni od »realnega« gospodarstva in največkrat nimajo vpogleda v to, kako se hrana prideluje in kaj vse je potrebno za to.

S katerimi ukrepi bi lahko povečali delež medenih izdelkov v prehrani mladih?

Z reklamo in vzgojo, tako kot pri večini drugih stvari.

Kot strokovnjak za vedenje in fiziologijo čebel zagotovo spremljate reakcijo čebel na podnebne spremembe in naravne ujme. Kako se spremembam v naravi prilagajajo čebele? In kakšno prednost daje čebelam njihova posebnost, da imajo pet očes?

Pet očes ne daje čebelam nobene posebne prednosti. Več očes je pač lastnost mnogih skupin členonožcev. Pravilno vprašanje je, kaj s temi očmi vidijo. Čebele vidijo polarizirano svetlobo, kar izkoriščajo pri orientaciji v prostoru. Tradicionalno je sprejeto, da slabo vidijo rdečo barvo, vidijo pa ultravijolično svetlobo in s tem stvari, ki so človeku nevidne, kot so, na primer, nam skriti vzorci na cvetovih. Nadalje bi težko govorili o prilagoditvah na podnebne spremembe. Prilagoditev ali adaptacija je v biološki terminologiji dedna sprememba, ki jo vodi evolucijski pritisk. Za merljivo prilagoditev je preteklo premalo časa. Opažajo pa se spremembe vedenja, kot je na primer zaleganje matice v toplih zimah, kar povzroča čebelarjem sive lase.

Kako bi lahko Slovenija svoj sloves kot svetovne čebelje velesile bolj unovčila v razvoju turizma?

Za to vprašanje nisem prava oseba. Špekuliram pa, da je odgovor podoben kot pri predzadnjem vprašanju: s promocijo, z oglaševanjem.