| Za ali proti | | Nina Semolič | |
| Ekologi brez meja so skupaj s poslancema Državnega zbora, Lukom Jurijem in Tadejem Slapnikom, javnost vzburkali s predlogom Zakona o omejevanju uporabe nakupovalnih vrečk. Z njim želijo doseči zmanjšanje pretirane porabe plastičnih vrečk in spodbuditi uporabo vrečk za večkratno uporabo. Ali gre za okoljsko premišljeno dejanje, za populistično akcijo ali za nekaj več? Ali niso uredbe o odpadkih in odpadni embalaži dovolj jasne? Ali bo nov zakon imel več sreče v življenju, v praksi? Koga prizadene? Kaj se dogaja v svetu s plastičnimi vrečkami in zakaj države normativno omejujejo uporabo plastičnih vrečk? Je potrošnik naključno ali zavestno spregledan? | |
Zdajšnje plastične vrečke so iz polietilena, ki je okolju manj škodljiv kot prej uporabljen polivinilklorid, problematičen pa naj bi bil predvsem dolgotrajen razkroj, če je vrečka odvržena v naravo. V svetu vsako leto pogine več kot milijarda živali, ki vrečke zamenjajo za hrano ali pa se vanje zapletejo. Predvsem v azijskih in afriških deželah, kjer sta govedo in drobnica redek vir hrane za ljudi, zaužitje vrečk posredno ogroža tudi preživetje ljudi, zato ni presenetljivo, da so z uvedbo različnih omejitev v osredju prav države, kot so Indija, Bangladeš in Kitajska. Zakon o omejevanju oziroma obdavčitev so do danes sprejele skoraj vse afriške države, z 9. 1. 2011 tudi Kenija. V Evropi je prvo tako takso uvedla Danska, in sicer že davnega leta 1994, Irska leta 2002, davek z imenom PlastTax, ki ga plačajo porabniki plastične vrečke, pa so s 1. 1. 2011 uvedli tudi v Italiji. Na Irskem se je z uvedbo davka poraba zmanjšala za 90 odstotkov, kar zelo radi poudarjajo zagovorniki prepovedi. Velikokrat pa pozabijo omeniti, da se je po uvedbi takse povečala prodaja plastičnih vrečk za gospodinjske koše za smeti za 77 odstotkov (Plastics Europe, 2004). Avstralija je namesto prepovedi uporabe uvedla kampanjo za spodbujanje množične uporabe vračljivih plastičnih vrečk. V dveh letih jim je na ta način uspelo zmanjšati porabo za 20 odstotkov. V Franciji so pripravili projekt, pri katerem sodeluje 1.300 partnerjev skupaj s komunalnimi podjetji, postavili pa so 60.000 zbirnih mest za odpadke. Posebna skrb je namenjena osveščanju otrok o pomenu ločenega zbiranja odpadkov (Vacances Propres, 2007). V Nemčiji so že sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja ustanovili »okoljsko patruljo«, ki denarno kaznuje kršitelje.
Plastična vrečka je, predvsem zaradi odmetavanja v naravo, stigmatizirana. Pozablja pa se, da ustrezna in sodobna embalaža izdelek tudi ščiti ter podaljša njegov rok trajanja, kar posledično pomeni zmanjševanje odpadkov. Poraba celotne energije za plastično vrečko je četrtino manjša kot za papirnato, pri izdelavi papirnatih se v zrak spusti 35 odstotkov več emisij. Prav tako je vprašljiva biorazgradljiva embalaža. Za biorazgradljive polimere so viri v glavnem rastlinskega izvora, predvsem poljščine in les. Da bi zadostili sedanjim potrebam na trgu, bi morali poljščine gojiti na ogromnih površinah, kar bi posledično lahko ogrozilo proizvodnjo hrane. Prav tako pa se poraja strah, da ne bi s tem še spodbudili odmetavanja vrečk v okolje brez slabe vesti. Tako se kaže, da je odmetavanje vrečk v okolje predvsem etični in ne tehnološki problem. Po mnenju Eurocommerce (2003) je najboljša izbira plastična polietilenska vrečka za večkratno uporabo (ko se uporabi najmanj štirikrat).
Mnenja o predlogu Zakona o omejevanju uporabe nakupovalnih vrečk so različna, a več je mnenj, ki predlogu nasprotujejo. Povabljenim v anketi smo postavili naslednja vprašanja.
1. Ali ste za ali proti omejevanju uporabe plastičnih nakupovalnih vrečk?
2. Zakaj? Opredelite okoljske in ekonomske razloge.
3. Ali imate še kakšen drug predlog za rešitev problema, na katerega opozarjajo predlagatelji zakona?
Več razlogov govori proti zakonu
Dr. Andrej Kržan,
Kemijski inštitut Ljubljana:
Proti. Edino dobro je, da predlog odpira tematiko, sicer pa je v celoti nesprejemljiv. Vsi ekonomski učinki so negativni: strošek za potrošnike in ogrožanje delovnih mest v proizvodnji. Pristop je ludističen, saj ljudem odteguje rezultate moderne tehnologije in jih vrača v zgodovino, namesto da bi poiskali sedanjemu času primerno rešitev. Okoljski učinki so negativni, če bodo potrošniki uporabljali alternativne netrajne vrečke. Dodatno je potrebno upoštevati, da so vrečke le majhen del embalaže ter da imajo PE-vrečke najmanjši okoljski odtis (razen trajne vrečke). Vrečke prispevajo k varnosti in zdravju, kar predlagatelji v celoti spregledajo. Kaj je z izvajanjem zakonov in uredb s področja ravnanja z odpadki (zmanjševanje nastajanja, zajem, ločevanje, recikliranje, energijska izraba)? Vse je opredeljeno, a se ne izvaja. Ugotoviti je potrebno dejansko stanje (število vrečk, okoljski odtis alternativnih scenarijev) in sprejeti primerne ukrepe v soglasju s ključnimi udeleženci (proizvajalci, trgovci, potrošniki).
Jože Ceglar,
Termoplasti-Plama:
Sem absolutni nasprotnik novega predloga zakona o omejevanju nakupovalnih vrečk, ki predvsem enostransko predstavlja plastično vrečko kot neizmerno škodljivo okolju. Mojih argumentov proti zakonu je več. Obstoječo problematiko obravnavata že dva zakona. Kolikor nam je poznano, vse države rešujejo te stvari z enim samim zakonom. Mi pa bi po zadnjem predlogu radi uveljavili še tretji zakon, kar je tipično za totalno zbirokratizirane države.
Zakon je neživljenjski, neekonomski in neevropski, saj predvideva v nekaterih segmentih dodatni davek, ki je pri lažjih polietilenskih vrečkah celo 100-krat večji, kot je prodajna cena gotove embalaže.
Vsaka alternativna embalaža je neprimerno dražja in porabi več energetskih virov za proizvodnjo. Takšen zakon bi dodatno udaril po žepu potrošnika, posledično pa bi bilo kar nekaj sto ljudi brez delovnih mest.
Rešitev mora biti celostna: zbiranje, pravilno sortiranje, recikliranje, ponovna uporaba. Po večkratni uporabi pa sežiganje, saj le-to dokazano ne škodi okolju, pa še kalorična vrednost je večja od kurilnega olja. Za vsa opravila že imamo obstoječo zakonodajo in regulativo, pa tudi institucije – če hočete. Začeti moramo torej z osveščanjem ljudi, da bodo odpadke pravilno odlagali in sortirali!
Karel Lipič,
Zveza ekoloških gibanj Slovenije:
Moj odgovor je proti.
Zakon o omejevanju ne bo rešil problema, ker je potrebno poskrbeti za vso embalažo, ki konča na odlagališču. Glede na razmerje med dano embalažo na trgu in ločeno zbrano embalažo v ZEG ugotavljamo, da več kot 100.000 ton embalaže konča na odlagališču, gre za nekomunalno embalažo.
Družbe za ravnanje z odpadki cilje dosegajo na račun nekomunalne embalaže, kar daje navidezni občutek, da so naše družbe za embalažo uspešne. V resnici so embalažnine za nekomunalno embalažo prenizke in ne pokrijejo stroškov ravnanja, zato jim je najceneje to odložiti.
Ekonomski razlog za negativni odgovor je v dejstvu, da na odlagališču konča tudi druga embalaža, ne le plastične vrečke, ki jih je treba omejiti v uporabi kot vse druge vrste embalaž. Socialni vidik – vsi potrošniki plačamo pri nakupu izdelka v ceni stroške ravnanja z embalažo – zakaj se potem ne poskrbi za vso embalažo?
Koliko plastenk, pločevink, trde plastike, folij, stiropora … konča na odlagališču? Povratne embalaže bi lahko bilo več, potrošništva pa brez sistema samo z omejevanjem vreč in spregledom celotnega problema ne bomo omejili. Gre za sicer všečno politično temo, a učinka brez celostnega pristopa ne bo.
Rešitev je ločiti cilje za komunalno in nekomunalno embalažo in prenehati z linearnim razmišljanjem, kajti večina se jih ukvarja s tem, kako bodo zbrali odpadke in jih odložili. Nujna je fleksibilna cena, ki bo motivirala k ločevanju in odločitvi za trajnostni življenjski stil. Veliko občin že ima učinkovite sisteme in vedo, kaj je njihova vloga, kajti gre za lokalno javno službo.
Zakon ni primeren za obravnavo
Tajda Pelicon,
Gospodarska zbornica Slovenije:
Primerjava Slovenije z ostalimi državami EU na področju okoljskih dajatev za leto 2008 kaže, da proračunski prihodki iz naslova teh dajatev v Sloveniji predstavljajo 3 odstotke BDP oziroma 0,6 odstotkov več, kot je povprečje EU-27, kar nas uvršča na šesto mesto.
Predvidene nove davčne obremenitve so povsem nesprejemljive, saj so nesorazmerno visoke. V primerjavi s prodajno ceno 2 evrov na kilogram (400 kosov) vrečk iz polietilena nalagajo okoljski prispevek do 200 evrov na kilogram (odvisno od teže oz. velikosti vrečke). Poleg tega je to bistveno več, kot znašajo stroški ravnanja z odpadno embalažo (embalažnina), ki jo družbam za ravnanje z odpadno embalažo zavezanci plačujejo že danes. Le-ta za prodajno plastično embalažo znaša 112 evrov na tono, kar je 0,112 evrov na kilogram.
Na osnovi obstoječe zakonodaje in po načelu razširjene odgovornosti proizvajalca podjetja že plačujejo stroške ravnanja z odpadno embalažo, hkrati pa na podlagi uredbe o okoljski dajatvi plačujejo tudi okoljsko dajatev za onesnaževanje okolja zaradi nastajanja odpadne embalaže, kar je prihodek proračuna. Uvedeni novi okoljski prispevek bi tako za podjetja predstavljal samo še novo obveznost in nove stroške. Pri tem pa prihodki iz tega naslova ne bi bili usmerjeni v spodbujanje sprememb obnašanja potrošnikov, v izboljšanje sistema zbiranja odpadne embalaže ali v spodbujanje predelave odpadne embalaže v slovenskem prostoru. V prvi vrsti bi bili usmerjeni v ukrepe za »državljanke in državljane«. Izpostavljamo, da je odpadna embalaža dragocena surovina, ki nadomešča uporabo naravnih virov, zato je treba njeno zbiranje in predelavo spodbuditi.
Da bi izboljšali učinkovitost ravnanja z odpadno embalažo, predlagamo, naj se oblikuje delovna skupina, ki bo pripravila osnutek Akcijskega načrta za ravnanje z odpadno embalažo. Vključuje naj ukrepe za spodbujanje sprememb sedanjih potrošniških navad in naj bo sestavni del načrtov ravnanja z odpadki, katerih izdelavo zahteva okvirna direktiva o odpadkih 2008/98/ES. Prepričani smo, da je nujno v pripravo tega načrta aktivno vključiti vse, v embalažno verigo vključena podjetja oziroma gospodarsko in druge reprezentativne zbornice, ki bi morale pri tem imeti zelo aktivno vlogo.
Gre za necelostni pogled na problem
Dr. Diana Gregor Svetec,
Naravoslovnotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani:
Sem proti zakonu zaradi necelostnega pogleda na okoljsko problematiko.
O plastičnih nakupovalnih vrečkah kroži veliko neresnic in jih spremlja negativno mnenje, ki pa ne temelji na dejstvih. Zato odločitve vedno ne temeljijo na strokovnosti, ampak se kopirajo rešitve nekaterih držav. Koliko strokovnih analiz, temelječih na od kapitala neodvisno izvedenih raziskavah, je bilo preučenih s strani predlagatelja?
Za vse vrste nakupovalnih vrečk: plastične (polietilen, polipropilen), papirne, tekstilne (naravna vlakna, sintetična vlakna) in biorazgradljive je potrebno ovrednotiti vpliv na okolje glede na celotni življenjski cikel vrečke. Upoštevati je treba vidik proizvodnje, porabo energije, vode, kemičnih sredstev, transport, vidik recikliranja in razgradnje ter določiti ogljični odtis po enotni metodologiji in na podlagi primerjalne analize določiti obremenitve okolja.
Nakupovalna vrečka iz sintetičnih polimerov (polietilen, polipropilen) ima veliko prednosti: je močna, vzdržljiva, lahka, poceni, predvsem pa nudi zaščito izdelka, saj ima zelo dobre barierne lastnosti, je varna in zdravju neškodljiva. Največja pomanjkljivost pa je njena dobra obstojnost in s tem obremenitev okolja, če se odlaga na smetišča.
Plastične vrečke, ki končajo na odlagališču, predstavljajo zelo majhen odstotek. V razvitih državah, kjer skrbijo za ločeno zbiranje in recikliranje plastike, predstavljajo plastične vrečke na smetiščih manj kot en odstotek.
Načela trajnostnega razvoja je treba upoštevati pri vseh izdelkih, vključno pri nakupovalnih vrečkah, in poskrbeti za njihovo ločeno zbiranje in recikliranje na celotnem območju Slovenije. Še naprej je nujna uporaba vseh vrst materialov (plastika, papir, tekstil, biorazgradljivi materiali) za izdelavo nakupovalnih vrečk, vendar ob vpeljavi ekološkega dizajna in metodologije LCA pri načrtovanju nakupovalnih vrečk.
Papir bolj problematičen kot vrečke
Prof. dr. Gregor Radonjič,
Ekonomsko-poslovna fakulteta Maribor:
Z zakonom ali brez se stanje slovenskega okolja ne bo bistveno spremenilo. Po podatkih, ki jih imam, predstavljajo nakupovalne vrečke manj kot en odstotek komunalnih odpadkov. Tudi v naravi lahko opazimo odvrženih neprimerno več plastenk in pločevink kot vrečk. Kljub temu tovrstno regulativo podpiram, in to predvsem zaradi simbolnega pomena. Kot simbolno sporočilo podivjani potrošniški družbi.
Nedvomno je uporaba nakupovalnih vrečk pretirana in neracionalna. Prav v neracionalni rabi primarnih surovinskih virov vidim njihov največji problem. Na žalost v sodobni družbi lahko hitro najdemo veliko izdelkov, ki bi lahko bili zaradi enkratnosti uporabe in takojšnjega zavrženja upravičeno tarča podobnega zgražanja. Tak primer so mobilni telefoni, ki postajajo pravi potrošniški izdelki.
Predlagatelje zakona pozivam, naj spremljajo številne primerjalne analize okoljskih življenjskih ciklov nakupovalnih vrečk, ki so bile objavljene v zadnjih letih. Ne vem, koliko predlagateljev je po stroki kemikov, toda vsak študent kemije ve, da je proizvodnja papirja po porabi surovin, vode in kemikalij izjemno intenzivna in zato okoljski profili papirnatih vrečk niso bistveno drugačni od npr. plastičnih. Ravnanje z odpadki, vključujoč biološko razgradljivost, je le ena faza v življenjskem ciklu vrečke, slednja pa se bo manifestirala le ob primernih pogojih v kompostarnah. Tudi na problematiko nakupovalnih vrečk je treba gledati sistemsko in celovito. Pred očmi velike večine ljudi se namreč odigra le majhen del okoljske zgodbe o nakupovalnih vrečkah.
MOP ne pripravlja posebnega zakona
Ministrstvo za okolje in prostor,
Služba za odnose z javnostmi:
Z vidika zakonodaje, ki ureja ravnanje z odpadki, sodijo odpadne plastične vrečke med odpadno embalažo, zato je treba z njimi ravnati na enak način kot z vso ostalo odpadno embalažo.
Zakonodaja zelo natančno predpisuje vse zahteve glede ravnanja tako z embalažo kot z odpadno embalažo. Več napora bo potrebno vložiti v ozaveščanje najširše javnosti, tako s strani ministrstva kot tudi oseb, ki dajejo embalažo ali embalirano blago v promet, družb za ravnanje z odpadno embalažo in izvajalcev javne službe zbiranja komunalnih odpadkov. Potrebno je bolj dosledno izvajati sprejeto zakonodajo in poostriti nadzor.
Ministrstvo ne načrtuje priprave posebne zakonodaje, ki bi urejala samo ravnanje z odpadnimi plastičnimi vrečkami. Plastične vrečke sodijo med embalažo, zato velja predpis, ki ureja ravnanje z embalažo in odpadno embalažo.
Milica Makoter,
Makoter, d. o. o.:
Podjetje MAKOTER, d. o. o., nasprotuje Zakonu o omejevanju uporabe nakupovalnih vrečk podobno kot drugi proizvajalci iz panoge. V ta namen delovna skupina na GZS pripravlja tudi skupno stališče in razlago, ki bo posredovana poslanskim skupinam. S tem stališčem in razlago se povsem strinjamo. Problematiko je sicer zelo težko razložiti na kratko.
V želji za zmanjšanjem obremenitve okolja je s tem zakonom predvidena zelo visoka dodatna dajatev na servisne vrečke. Pri tem je najbolj na udaru plastična vrečka, čeprav ima v svojem celotnem življenjskem ciklu najbolj ugodne okoljske kazalnike v primerjavi z vrečkami iz ostalih materialov. V javnosti pa še zmeraj prevladuje zelo razširjena zmota, da je plastična vrečka iz PVC (polivinil klorid), ki je okoljsko problematičen material. Vrečke se že zdavnaj več ne proizvajajo iz PVC, ampak iz PE (polietilena).
Vrečke so na udaru, ker so vidne, v resnici pa ne povzročajo posebne okoljske škode. Dejansko predstavljajo okoljsko marginalen problem, praktično zanemarljiv v primerjavi z ostalimi okoljskimi problemi. V državah tretjega sveta, kjer so z njimi smetili vsepovsod, so seveda predstavljale izjemno težavo, vendar pri nas razmere niso takšne. Poleg tega se je v državah, ki so prepovedale ali dodatno obdavčile plastične vrečke, zelo povečala poraba drugih vrst embalaže, saj je konec koncev stvari potrebno nekako spakirati za nošenje iz trgovine.
Vrečke so izpostavljene kot simbol potrošništva, vendar je treba dodati, da je problem potrošništvo in ne vrečke. Na ta način je možno z navidezno velikimi koraki v smeri varovanja okolja in z napadanjem vrečk nabirati popularnost. Posebej je potrebno poudariti, da sta plastična vrečka in folija iz PE najbolj praktičen, higieničen in neoporečen pakirni material, ki omogoča oskrbo z živili in drugimi potrebščinami.
Premalo se omenja, da so plastične vrečke material, ki ga je možno odlično reciklirati. Seveda je vrečke potrebno predhodno zbrati in pripraviti za reciklažo. Tudi z vidika energetske izrabe so odličen vir, ker se jih lahko sežiga v ustreznih napravah za pridobivanje toplotne energije, pri čemer so izkoristki zelo visoki.
Pri nas bi s tem zakonom dobili samo dodaten vir denarja za državo, skupna količina embalaže pa se ne bi zmanjšala. Najbolj pomembno pa je, da bi se s tem zelo povečal tudi pritisk na del gospodarstva. Vprašljivo bi postalo določeno število delovnih mest, in to predvsem v območjih, kjer sta gospodarska situacija in nezaposlenost že zdaj resen problem. Tudi podjetje MAKOTER, d. o. o., se nahaja v takem območju.
Vrečke bi bile obremenjene kar štirikrat
Srečko Bukovec,
Mercator, d. d.:
Trgovske družbe, združene v TZS, so v preteklih letih samoiniciativno, prostovoljno in proaktivno že sprejemale ukrepe za zmanjševanje uporabe plastičnih nakupovalnih vrečk in vlagale znatna sredstva v ozaveščanje potrošnikov, zato niso naklonjene politično-administrativnim ukrepom v smeri omejevanja in prepovedovanja. Tudi Mercator ne podpira predloga zakona v predlagani obliki.
V Sloveniji imamo delujoč sistem zbiranja in ravnanja z odpadno embalažo, vključno s plastičnimi vrečkami. Problem prekomerne porabe in neprimernega odlaganja vrečk je predvsem problem ozaveščenosti porabnikov. Za to, da bi spremenili navade ljudi, ki neprimerno porabljajo in uporabljajo plastične vrečke, predvsem pa jih neprimerno odmetavajo v okolje, je nesmiselno povzročiti velike in nepredvidljive neposredne in posredne stroške v celotnem procesu proizvodnje in prodaje. Zaradi tega je vprašljiv namen takega zakona, kot je predlagan.
V procesu prodaje ni ustreznega nadomestila za t. i. servisne vrečke, ki se uporabljajo na oddelkih prodaje sadja in zelenjave, na delikatesi, v mesnicah, na tik-tak blagajnah, za prodajo drobnih potrošnih artiklov ipd. Zavijanje izdelkov v papir in podobno je neustrezen predlog posebej z vidika okoljskih obremenitev, saj papir in papirne vrečke zaradi tehnologije izdelave in nizke uporabnosti bolj obremenjujejo okolje. Podobno je z vrečkami, izdelanimi iz različnih vrst tekstila, npr. bombažnimi (pesticidi za bombaž, monopolni trg bombaža, poraba detergentov za pranje ipd.), ali z vrečkami iz biorazgradljivih materialov, ki zaradi porasta porabe surovin zanje dražijo hrano, ipd.
V Mercatorju smo z lastnimi aktivnostmi (brezplačno smo doslej razdelili 1,4 milijona nosilnih vreč za večkratno uporabo iz reciklirane plastike in tako za več kot 20 odstotkov zmanjšali porabo novih nosilnih vrečk, prav tako smo za več kot 20 odstotkov zmanjšali porabo ločevalnih vrečk na blagajni) pomembno prispevali tako k ozaveščanju ljudi kot k zmanjševanju porabe vrečk. Istočasno smo izvajali ukrepe za zmanjševanje dimenzij vrečk, njihove teže, izdelave teh vrečk iz reciklirane plastike itd., ki so maso porabljenih vrečk močno zmanjšali.
Po novem zakonu, če bi bil sprejet, bi bile vrečke finančno obremenjene štirikrat: DDV, okoljske dajatve, okoljski prispevek, poleg tega, da že sedaj zavezanci, ki te izdelke dajejo na trg, plačujejo embalažnino, s katero v okviru shem za ravnanje z odpadno embalažo zagotavljajo financiranje celovitega ravnanja s temi vrečkami, vključno z njihovo predelavo. Poleg tega bi po novem postale nakupovalne vrečke (iz vseh materialov!) predmet posebne obravnave med izdelki in praksami, mnogo bolj obremenjujočimi za okolje.
Pika Breskvar,
Spar Slovenija:
V strokovnih krogih mnenje glede uporabe nakupovalnih vrečk ni enotno. Vsekakor bomo na tem področju delovali v skladu s sprejeto zakonodajo. Druga vprašanja pa so teme, s katerimi se ukvarjajo predlagatelj zakona in strokovnjaki, ki imajo tudi odgovore nanje.
Predelovalci plastike prijavili italijansko vlado
Evropsko združenje predelovalcev plastike je prijavilo italijansko vlado Evropski komisiji zaradi prepovedi polietilenskih vrečk. Vlada naj bi kršila evropski pravni red. Prijava med drugim temelji tudi na raziskavah francoske Agencije za varstvo okolja in atomsko energijo. Agencija je namreč ugotovila, da biorazgradljive vrečke v primeri s klasičnimi polietilenskimi nimajo nobene prednosti, kar zadeva vplive na okolje.
