Interventni zakon in Šaleška dolina
| Avtor: Jože Volfand |
Peter Dermol, župan Mestne občine Velenje, je povsem jasen o tem, da Slovenija še ne bi smela opustiti TEŠ-a kot proizvajalca električne energije: »Zelo pogumna so stališča ministrstva, da se leto dni po energetski krizi nekdo tako lahkomiselno odreče edinemu domačemu proizvodnemu viru električne energije. Jaz tega nikoli ne bi naredil. Vlogo TEŠ-a vidim tudi v prihodnje. Mogoče ne tako aktivno, kot je danes, ampak kot neka strateška rezerva, ki bi bila v kriznih situacijah in ki bo v kriznih situacijah še kako potrebna.« To je v resnici odgovor Šaleške doline na predlog interventnega zakona Ministrstva za podnebje, okolje in energijo. Po tem predlogu naj bi TEŠ postal javna družba in bi zagotavljal toplotno ogrevanje za dolino. Toda Šaleška dolina, pravi župan, takšnega zakona ne potrebuje. Pač pa prednostno zakon o gospodarskem prestrukturiranju regije SAŠA in zakon o Premogovniku Velenje.
Javna razprava o predlogu interventnega zakona o ukrepih za zagotavljanje toplote v Šaleški dolini je končana. Na mestnem svetu ste ga zavrnili. Rekli ste, da se zakon bere kot kazenski zakonik za lokalno skupnost. Zakaj zavrnitev tega zakona ob tem, da MOPE utemeljuje, kako je lahko koristen za Šaleško dolino?
Kot župan sem najprej dolžan zaščititi interes Šaleške doline. V času prestrukturiranja Šaleške doline so izzivi na tem področju izjemno veliki. V preteklosti je bila sprejeta strategija za izstop iz premoga v premogovnih regijah, in sicer po načelu pravičnega prehoda. Določala je, na kakšen način, kdaj in kako bi prenehali z izkopavanjem premoga. Predvsem je močno sporočilo načelo pravičnega prehoda, ki govori o tem, da nihče v tem procesu ne sme biti pozabljen in da moramo imeti dovolj časa za realizacijo ključnih projektov. Interventni zakon ne sledi načelom pravičnega prehoda, ker ne more nadomestiti zakona o prestrukturiranju SAŠA regije. Ta zakon je celo v nasprotju z vsem tistim, kar mi pričakujemo, da bi bilo v zakonu o prestrukturiranju dejansko tudi zapisano.
Na kaj mislite?
Namesto da bi spodbujali lokalne skupnosti in lokalne deležnike, da preidemo čim hitreje na zelene alternativne vire toplotnega ogrevanja, v interventnem zakonu predvsem ministrstvo nalaga obveznosti, ki bi jih naložil lokalni skupnosti. V kolikor teh obveznosti ne bi uspeli realizirati, bi bili kaznovani. Celo več. V državni proračun bi morali nameniti določena sredstva. To je za nas nesprejemljivo. Pričakujemo, da država aktivno sodeluje z nami in da upoštevamo načela pravičnega prehoda.
Kaj želite, da bi bilo zapisano v zakonu?
Zame je ta zakon nepotreben z vidika zagotavljanja toplotne energije. Pričakujemo, da bosta najprej sprejeta zakona o prestrukturiranju SAŠA regije in zakon o zapiranju Premogovnika Velenje. Interventni zakon pa, v kolikor ga potrebujejo, ga potrebujejo zaradi tega, ker rešujejo poslovanje termoenergetike. Ne pa zaradi tega, ker bi želeli s tem interventnim zakonom prestrukturirati to regijo. Če so se že odločili, da mora biti toplotna oskrba v interventnem zakonu, in če bi želeli slediti načelu pravičnega prehoda, bi morali zelo jasno povedati, da ni to izključna obveznost lokalne skupnosti, ampak da gre tudi za soudeležbo države in Evropske komisije. Država bi se morala zavezati, da bo pomagala pri procesu pravičnega prehoda in pri zeleni preobrazbi daljinskega ogrevanja. Danes pričakovati, da bomo našli 100 mio evrov v občinskem proračunu in jih dali v celotno prenovo drugega največjega energetskega daljinskega sistema, je zelo neodgovorno. Tega ni mogoče realizirati.
Napovedano je, da se pripravlja zakon o prestrukturiranju regije, zakon o postopnem zapiranju premogovnika je bil v javni obravnavi do 25. novembra. Kako se dogovarjate, kdaj bi morala biti sprejeta oba zakona?
Zakon o zapiranju premogovnika Velenje v tem trenutku nastaja mimo naše vednosti oz. brez našega aktivnega sodelovanja. Medtem ko zakon o prestrukturiranju SAŠA regije, ki ga vodi Ministrstvo za kohezijo, poteka v aktivnem sodelovanju med državo in lokalnimi skupnostmi. Mi smo že pripravili nekaj izhodišč, ki so bila na žalost s stran določenih ministrstev zavrnjena. Mi bomo nadaljevali z usklajevanjem izhodišč skupaj s pristojnim ministrstvom in predvidevamo, da bomo še v letošnjem letu imeli grobi osnutek zakona, ki je ključen, da začnemo dejansko prestrukturirat tudi SAŠA regijo.
Ste bili vključeni v pripravo interventnega zakona kot lokalna skupnost in kaj sledi po interventnem zakonu?
Kot lokalna skupnost v pripravo interventnega zakona nismo bili vključeni. Na to temo smo imeli en sestanek, kjer je bilo predstavljeno kazalo, kaj naj bi bilo v tem zakonu, ni pa bila predstavljena vsebina. Z vsebino smo bili seznanjeni s širšo javnostjo. Roki za javno obravnavo in za podajanje pripomb so bili zelo kratki. Pričakujemo pa, da bo zakon šel v proceduro sprejema šele takrat, ko bosta tudi oba dva druga zakona pripravljena in bodo izhodišča usklajena. V tem zakonu manjka kar nekaj dikcij, ki so za nas nujno potrebne. Ena izmed njih je jasna zaveza države, da misli sprejeti oba dva druga zakona, ki sta za nas ključna.
Omenili ste, da ste kot lokalna skupnost premalo vključeni v procese priprave posameznih dokumentov. Kako pa je bilo z odločitvijo HSE Holdinga, da ne more več pokrivati stroškovnih cen električne energije, pač pa samo tržno. Kako ste pa bili vključeni v njihovo odločitev?
Padla je z neba. Je pa res, da sem že v začetku leta opazil, da je bilo v enem izmed vladnih gradiv Slovenskemu državnemu holdingu naročeno, da preuči možnost izvzetja TEŠ-a in Premogovnika Velenje iz skupine HSE. Takrat sem pisal tudi predsedniku vlade, ki mi je dejal, da vlada s tem nima nič, da ima SDH. Ko sem vprašal SDH, mi niso podali nobenih konkretnih informacij. Če se bo karkoli zgodilo, nas bodo obvestili in vključili, so odgovorili. Potem je sledil sestanek na Ministrstvu za okolje, prostor in energijo v mesecu avgustu, kjer je minister predstavil, da je to edina možna rešitev in da drugega scenarija ni. Temu sem oporekal. Zahteval sem pogled v vso dokumentacijo. Na žalost do te dokumentacije nismo prišli. Nisem videl nobenega dokumenta, ki bi potrjevali resničnost izjav, ki so jih dajali odgovorni.
Ali to pomeni, da se do konca decembra, kar zadeva odločitev holdinga, ne bo ničesar spremenilo in da bo s prvim januarjem 2025 v bistvu postal TEŠ javna služba?
Na to vprašanje ne znam odgovoriti, ker so to poslovne odločitve direktorja. Kot župan se v njihove poslovne odločitve ne želim vpletati, razen takrat ko je ogrožen širši družbeni interes v naši skupnosti. Enako velja za napoved, da začenjajo s prihodnjim letom zapirati premogovnik Velenje. Res da postopno, a to je zelo jasen signal, da je družbeni interes v skladu z načeli pravičnega prehoda lahko ogrožen. Zaradi tega vztrajam pri stališču, ki je bilo usklajeno v preteklosti skupaj z vlado RS. Danes si kot župan ne izmišljujem ničesar novega od tistega, kar smo se v preteklosti že dogovorili.
Imate pa napoved holdinga in ministrstva, da nihče ne more dajati državne pomoči TEŠ-u zaradi izgube. Dokumenta pa niste videli.
Dokumenta nisem videl. To so ustne trditve. Če bi videli dokumente, bi mogoče lažje razumeli kakšno njihovo odločitev, tako pa težko spreminjam svojo osebno odločitev, ki je edina logična v tem trenutku.
Javnost, ki je spremljala poslovanje TEŠ-a, je vedela, da se bo znašel v izjemno težki situaciji zaradi visokih cen emisijskih kuponov. Ali je bila odločitev HSE za vas in druge presenetljiva ali ne?
Če gledamo termoenergetski objekt kot samostojno poslovno enoto, potem se strinjam z dikcijo, da je poslovanje TEŠ-a v takšnih okoliščinah težavno. Ravno zaradi tega, ker je bilo v preteklosti, tudi ko ni bilo bloka 6, poslovanje TEŠ-a in premogovnika na trhlih nogah. In ker vemo, zakaj je bil ustanovljen Holding slovenskih elektrarn z rešitvijo glede cene elektrike iz TEŠ-a, je danes s te perspektive težko zagovarjati, da je nek projekt nerentabilen. Še o emisijskih CO₂ in o kuponih. Med leti 2004 in 2006 so se spremljale kvote emitiranih emisij CO₂ in na osnovi tistih kvot, ki so bile takrat dane, je potem Evropska komisija odločila, kolikšen del sredstev iz naslova nakupov oz. prodaje CO₂ kuponov se bo potem stekalo v posamezne podnebne sklade. In če takrat TEŠ-a ne bi imeli, potem tudi danes podnebnega sklada, kamor se vsako leto steče preko 100 mio evrov sredstev, ne bi bilo. Če bi ta sredstva znali kompenzirati z obveznostmi nakupa CO₂ kuponov, potem danes teh težav ne bi bilo.
Prebral sem, če bi TEŠ dobil del sredstev, ki jih je plačal za emisijske kupone, bi lahko investiral, zmanjševal emisije in si olajšal ekonomsko situacijo.
Absolutno. Če bi se ta sredstva v takšni in drugačni obliki vračala v to dolino, potem bi mi lahko izpeljali zeleno preobrazbo daljinskega ogrevanja. Skoraj nič teh sredstev se ni vrnilo v našo dolino. So pa kuponi pravzaprav zato, da podpirajo projekte, ki zmanjšuje onesnaževanje okolja.
Pogosto omenjate, da mora Šaleška dolina pristopiti k prestrukturiranju. Kaj ste mislili z izjavo, da dolina ne more biti talec procesa izstopa iz premoga.
Tipičen primer je npr. postopno zapiranje premogovnika Velenje. Z zmanjšanjem izkopanih količin premoga fiksni stroški v ceni premoga ostajajo isti, zaradi zmanjšanjih količin pa se vseeno cena premoga povečuje. To pomeni, da vsako leto z vsako tono manj izkopanega premoga cena premoga raste. Ker cena premoga raste, potem se to odraža tudi na ceni toplotne energije. Če se je država odločila, da bo zmanjševala izkopane količine premoga, potem ne more teh obveznosti prenašati na končne uporabnike. To bi pomenilo, da bomo na koncu leta 2030 plačevali nenormalne višine cene toplotne energije. Drug pomemben vidik so zaposleni. Zaposleni so lahko hitro talec tega procesa. Ne govorim samo o zaposlenih, ki so v premogovniku, v jami, ampak tudi v vseh odvisnih družbah oz. v povezanih družbah.
Na voljo naj bi bilo še okrog 100 mio ton premoga, ki bi ga lahko izkopali. Je to točno?
Po mojih informacijah je. Tudi država vsako leto napravi analizo, koliko premoga je še na razpolago. Za to je pristojno ministrstvo za naravne vire. Ugotavljajo, da je premoga dovolj. Po zagotovilih strokovnjakov je premoga dovolj za naslednjih nekaj desetletij. Se strinjam, da ga je smiselno uporabljati, gre za strateške rezerve, ki lahko v prihodnosti še kako prav pridejo.
Če se vrneva na prestrukturiranje regije in na vaše načrte. Kaj menite okrog izjave Holdinga, da načrtuje nove energetske objekte v Šaleški dolini in me zanima, kako so usklajeni razvojni načrti s Holdingom, ki je bil dalj časa pomemben igralec v strukturi gospodarstva vaše regije?
Mi v njihove načrte nismo dovolj vključeni. Iščemo sinergije na področju toplotne oskrbe. Si pa nekoliko drugače predstavljamo na eni strani holding, na drugi strani pa lokalne deležnike, kako bomo izvedli zeleno prestrukturiranje daljinskega ogrevanja. Vztrajam na stališču, da moramo dati različne energetske situacije in scenarije na mizo, preučiti, kateri viri so ekonomsko in gospodarsko najbolj vzdržni, in javnost vprašati, na kakšen način želijo, da se ogrevajo v prihodnje. To, kar bo javnost povedala, implementirati skupaj z državo in Holdingom slovenskih elektrarn. Kakšni pa so nadomestni viri za proizvodnjo električne energije, z izjemo sončnih elektrarn na Družmirskem jezeru, pravzaprav ne vemo dosti.
Holding ni ponudil nobenih vizij, kar zadeva uporabo energetskih potencialov regij?
Konkretno so bile napovedane sončne elektrarne na Družmirskem jezeru. Drugi projekt, ki je zanimiv za lokalno skupnost, je uporaba vodikovih tehnologij. V letošnjem letu sem vabil na dva sestanka, na katerem sem želel pridi do zaključka, na kakšen način bi se lahko vključile lokalne skupnosti. Pa nisem bil uspešen.
Iz sredstev za pravični prehod naj bi obe regiji sredstva že dobili. Kje se zatika, za kakšne projekte je regija najbolj zainteresirana in kaj je uresničeno iz nacionalne strategije izstop iz premoga?
Kar se tiče sredstev iz pravičnega prehoda, proces teče normalno, tudi učinkovito. Ministrstvo za kohezijo in Ministrstvo za gospodarstvo sta za ta sredstva že objavila razpise. Na razpise smo se prijavljali s prenovo stare elektrarne, kjer bo nastal center prihodnosti z gospodarskimi in izobraževalnimi vsebinami za namene izgradnje industrijsko tehnološkega inkubatorja in nove poslovne cone. To so trije projekti, za nas strateški. Je pa res, da s temi projekti ne rešujemo še celotnega procesa prestrukturiranja. Da lahko celoten proces prestrukturiranja po načelih pravičnega prehoda realiziramo, potrebujemo zakon o prestrukturiranju SAŠA regije.
Z vidika vaše pozicije župana – kaj je za vas največji izziv v prihodnjih dveh letih, do novih volitev?
Največji izziv je s proračunskimi sredstvi slediti vsem potrebam. Smo v neenakovrednem položaju v primerjavi z ostalimi občinami, ker moramo zagotavljati lastni delež sredstev tudi za prestrukturiranje regije, kar drugim občinam ni potrebno. Najzahtevnejši projekt pa je zelena preobrazba daljinskega ogrevanja, kjer bomo v naslednjem letu, ko se začnejo toplejši dnevi, začeli s prvo fazo. Čez 7 km toplovodnega sistema moramo obnoviti znotraj območja, kar pomeni, da bo celotno Velenje prekopano.
Poleg Kranja in Ljubljane je tudi Velenje izbrano med stotimi mesti, ko gre za zeleni prehod in podnebno nevtralnost. Pa to ni edini uspeh, ki ste ga dosegli.
Ostalim občinam ni potrebno tako intenzivno razmišljati o zelenem prehodu. Mi zaradi TEŠ-a in premogovnika Velenje moramo. Zato se globalnega izziva zavedamo. Smo ga tudi sprejeli, s težkim srcem, da se bomo nekega dne morali odpovedati premogu. Mnogo vlagamo v čisti zrak, urejenost mesta, v zelene površine. Zelo me veseli, da je tudi mednarodno okolje to prepoznalo. Poleg tega, da smo vključeni v misijo 100 podnebno nevtralnih in pametih mest, smo v letošnjem letu tudi prejemnik nagrade zeleni list Evropske unije.
Ko je padla odločitev holdinga okrog bodoče usode TEŠ-a zaradi ekonomskega položaja, se je slišalo več opozoril, da ne bi smeli pozabiti na celotno zgodbo naložbe v TEŠ. Zanima me vaše mnenje, ali zgodba okoli TEŠ-a zasluži kritično, strokovno in politično analizo?
Vsak projekt zasluži kritično, strokovno in politično analizo. Ker sem bil tudi sam v preteklosti vpet v določene aktivnost, vem, da je bilo zelo veliko pritiskov s strani posameznih interesnih skupin, kako priti do posla znotraj TEŠ-a. Prepričan sem, da TEŠ nujno potrebujemo. Če danes bloka 6 ne bi bilo, tudi premogovništva v naši dolini ne bi bilo. Danes ne bi več kopali premoga. Če gledamo s te perspektive, kot danes gledajo nekateri na TEŠ kot nebodigatreba, mislim, da se ni potrebno več ukvarjati ne z nuklearko, ne z ostalimi projekti. Kajti ti projekti bodo veliko bolj obremenjujoči z ekonomskega vidika, kot je danes blok 6. Zato moramo pri strateških projektih gledati predvsem družbeni vidik, kaj pomeni za nacionalno varnost in tako te projekte tudi opredeljevati.
Ali menite, da bi bilo potrebno, da TEŠ ostane, ne glede na stališče MOP-a, da se umika iz proizvodnje električne energije in postane preskrbovalec toplotne energije. Bi moral TEŠ še ohraniti funkcijo proizvodnje električne energije nekaj časa?
Zelo pogumna so stališča ministrstva, da se leto dni po energetski krizi nekdo tako lahkomiselno odreče edinemu domačemu proizvodnemu viru električne energije. Jaz tega nikoli ne bi naredil. Vlogo TEŠ-a vidim tudi v prihodnje. Mogoče ne tako aktivno, kot je danes, ampak kot neka strateška rezerva, ki bi bila v kriznih situacijah in ki bo v kriznih situacijah še kako potrebna. Moje mnenje je zelo jasno in ga nisem spreminjal. Tako kot se mi zdi prav, da skrbimo za prehransko samooskrbo, se mi zdi zelo prav, da skrbimo za energetsko samooskrbo. Ko pride kriza, se vsak zapre in smo odvisni zgolj od sebe. Čaka nas veliko družbenih izzivov.
