| Lokalna pridelava in predelava | | Jože Volfand | |
| Morda je prav dolgoletna tradicija, Mlinotest je namreč letos proslavil 150-letnico poslovanja, prispevala, da je družba ostala na trgu med stebri slovenske živilske industrije. Ne samo to. Z naložbami in novostmi v programu izdelkov, zelo dobro prodajajo glutenske izdelke, so prepričali potrošnike na zahtevnih tujih trgih. David Nabergoj je kot predsednik uprave vodil Mlinotest od leta 1996, pred dnevi pa je vodenje predal Danilu Kobalu, mlajšemu kolegu, doslej članu uprave. Vendar bo David Nabergoj ostal v podjetju kot svetovalec. Nedvomno je odločilno prispeval k stabilnemu poslovanju podjetja, predvsem pa k hitremu prilagajanju proizvodnega programa novim trendom v prehranjevalnih navadah ljudi. | |
Živilska industrija vse bolj upošteva spremembe v prehranjevanju človeka. Odloča se za naravne, biološke in eko izdelke, spodbuja proizvodnjo ekološko pridelanih surovin, ni ji vseeno, ali je del zdrave verige, v kateri kmetijstvo uporablja manj kemijsko zaščitnih sredstev, ceni lokalno pridelavo in oskrbo. Kako se Mlinotest prilagaja tem procesom, kako nanje vpliva in kakšne so razlike med domačim trgom in procesi v državah, kamor izvažate vaše izdelke?
Trendi prehranjevalne industrije, ki sledijo zahtevam potrošnika po naravni in ekološko pridelani hrani, v kateri se uporablja manj kemikalij in kjer se visoko cenita lokalna pridelava in oskrba, so močni in določujoči. Mlinotest mimo njih ne more in seveda tudi ne želi iti. Sledimo jim s svojimi produkti. Ena zadnjih takšnih večjih skupin izdelkov so naši produkti brez glutena. Z njimi odgovarjamo povpraševanju tistih, ki jim je hrana brez glutena življenjskega pomena zaradi zdravstvenih razlogov. Mnogi posegajo po brezglutenskih izdelkih tudi samo zaradi želje, da jih poskusijo. Seveda vsi vemo, da je pšenica bila in bo tudi v prihodnje ena najpomembnejših kultur v prehranjevanju človeka, poleg riža. Vendar je potrebno skrbeti za raznovrstnost kultur, če je le mogoče. Zakaj ne bi pripravljali produktov brez glutena in jih ponudili potrošnikom? Naši produkti so zelo kakovostni in zanimivi za različne skupine potrošnikov na različnih trgih.
Enako je z lokalno preskrbo?
Da. Močni so tudi trendi lokalne pridelave. Potrošnikom želimo ponuditi produkte z lokalnega območja. V kratkem bo na trgu Vipavska polenta iz koruze poltrdinke iz Vipavske doline. Že nekaj let si prizadevamo, da bi kmetje v dolini posejali koruzo poltrdinko, ki je primerna za setev v tem okolju. Spodbujamo jih z različnimi subvencijami in ugodnostmi. Počasi se bo naš trud poplačal. Posejano bo dovolj te poljščine, da bomo lahko ponudili potrošnikom zelo kakovostno polento lokalnega izvora.
Kolikšen je vaš vpliv na to, da je tudi osnovna surovina lokalnega izvora in da je pridelana ekološko oziroma kontrolirano. Je tudi v tej branži mogoča popolna sledljivost?
Seveda v naši branži obstaja sledljivost. Zelo dobro vemo, od kod izhaja surovina. Seveda pa je veliko odvisno od primarnih pridelovalcev, torej od kmetov, ki morajo spoštovati vse zahtevane predpise in standarde. Lep primer je ravno Vipavska koruza poltrdinka, ki je hibrid. Pridelovati jo je mogoče samo v Vipavski dolini. Sledljivost je praktično 100-odstotna. In v tej smeri gre vsa pridelava in predelava. Potrošnik bo zares lahko vedel, od kod prihaja izdelek in od kod surovina zanj.
Kakšen delež surovin za vašo proizvodnjo lahko kupite v Sloveniji, saj je stopnja samooskrbe pri žitih okrog 70 %, ni dovolj skrbi za avtohtone vrste in domač semenski material. Kako je s kakovostjo in nadzorom uvoženih surovin? Kako ste uspeli z vašo podporo za pridelavo koruze?
V Sloveniji pridelamo okoli 150 tisoč ton pšenice, približno polovica je za krmo živali. To je problem. Teh 75 tisoč ton za živalsko hrano je previsok delež in to je naš, slovenski problem. Menim, da bi se lahko ta delež popravil z merkantilno pšenico. Vsaj za 20 % več pšenice, ki jo pridelamo v Sloveniji, bi lahko namenili za prehrano ljudi. Seveda pa to ni odvisno od nas, predelovalcev, ampak od pridelovalcev. Vedeti moramo, da je koruza tista, ki zbija ceno merkantilni pšenici, saj je zadnjih nekaj let absolutno predraga. Pridelovalci krmil se torej povsem logično odločajo za setev večjih površin s koruzo. Ampak, pšenica ima približno 12 % beljakovin, koruza pa 6 %. Tu bi morala biti vloga kmetijskega ministrstva bolj odločna. Če pogledamo malo naokoli, k resnim pridelovalcem merkantilne pšenice, na primer v Avstrijo, so številke precej drugačne. V Avstriji je merkantilne pšenice okoli 90 %.
Kako pa je bilo v Jugoslaviji? Je Slovenija pšenico kupovala predvsem v Vojvodini in Slavoniji?
Ja, v jugoslovanskih časih je bila nabava usmerjena na območje srbsko-hrvaške meje, na okolico Vukovarja. Z osamosvojitvijo so se ti tokovi prekinili. Hrvaška pšenica je, kar ugotavljamo že nekaj let, izrazito slabša od slovenske in je ne kupujemo. Slovenska pšenica ima zadnja leta strmo rast v kakovosti. Sicer pa sta za nas zanimivi Avstrija in Madžarska. Tudi zaradi bližine. Madžarska ima seveda zelo veliko količine pšenice, Avstrija pa je, kljub temu, da gre za majhno državo, izjemna pridelovalka in ponudnica zelo kakovostne pšenice. Njihova pšenica dosega tudi 15 % beljakovin, izvozijo jo okoli milijon ton. Torej so resen in dober ponudnik. Pravzaprav je njihova kakovost primerljiva samo s kanadsko pšenico, ki slovi po svoji izjemni kakovosti. Mlinotest kupi približno 20 tisoč ton pšenice v Sloveniji, ostalo kupujemo v tujini.
Med kupci so, tudi zaradi spremembe prehrambnih navad, vse bolj popularni zamrznjeni, polpripravljeni pekovski in slaščičarski izdelki. S katerimi inovativnimi programi ste najbolj prepričali domače in tuje kupce in pri katerih ste najbolj konkurenčni?
Omenjeni produkti so evropski trend. Mlinotest je pri tem v zelo dobrem položaju. Trend zamrznjenih pekovskih in slaščičarskih izdelkov še vedno izjemno narašča. Gre za produkte, ki se delajo na zalogo, v optimalnih okoliščinah. Potem so dokončani neposredno pred potrošnjo, so torej najbolj sveži in najboljši. V Slovenijo so ta trend prinesli diskontarji, Lidl in Hofer, tudi Eurospin. Ugotavljamo, da se je izredno dobro prijel. V Mlinotestu smo pravkar dogradili še novo linijo. V Sloveniji imamo glede tega programa največje kapacitete. Zelo veliko izvažamo v Italijo, Nemčijo, Avstrijo. Zamrznjeno pekovsko pecivo je nedvomno naša prihodnja prioriteta.
Ali potrošnik pri končnem produktu čuti razliko? Ve, da gre za zamrznjene polpripravljene izdelke?
Ne. Poleg tega gre za sproti pečene izdelke, ki so za potrošnike izjemno privlačni. Klasična, torej nočna peka, strmo pada. Poti nazaj ni. Vesel sem, da smo se pred desetletjem odločili za to razvojno smer. Odločitev se je izkazala za popolnoma pravilno.
Mlinotest je z zdravo poslovno in razvojno politiko med tistimi slovenskimi živilskimi podjetji, ki ni le uspel ohraniti dolgoletne tradicije, pač pa z naložbami v razvoj in z inovacijami dokazuje ekonomsko stabilnost in vse več izvaža. Zdaj se odločate za nov investicijski ciklus. Katere naložbe imajo prednost?
Investicije so seveda temelj razvoja in podjetništva. Odločanje zanje je nujnost. Naše zmogljivosti so praktično zapolnjene. Odločitev za širitve pomeni odločitev za obstoj in razvoj. Odločili smo se, da se bomo še bolj usmerjali v izvoz na zahodne trge. Investirali bomo v vse ključne stebre Mlinotesta. Torej v vse ključne programe: mlin, suhe testenine, sveže testenine in že omenjeno zamrznjeno pekovsko pecivo.
Poslovna odločitev za razvoj brezglutenskega programa se je obrestovala? Kako ga je sprejel trg?
Investicija v brezglutenski program ni bila mišljena za domači trg. Ko smo se zanjo odločali, smo mislili na tuje trge. 90 % proizvodnje izvozimo v Italijo, Nemčijo, skandinavske države. Na domačem trgu nastopamo z lastno blagovno znamko. Po uvajalnem letu vse teče v skladu s poslovnim načrtom. Gre za zelo kakovostne izdelke, certificirane z vseh pristojnih institucij, kar je za ta program nujno potrebno.
Ali slovenski trg rad je testenine?
Slovenski trg je glede potrošnje testenin dokaj stabilen. Naša poraba je med 5 in 7 kg na prebivalca, kar je praktično evropsko povprečje. A precej manj, kot je poraba v sosednji Italiji, kjer je okoli 24 kg na prebivalca. Če pa govorimo o sveži testenini, so te bolj značilne za mediteranski prostor tako v Evropi kot v Sloveniji, vendar kažejo trende rasti. V Mlinotestu v tem trenutku investiramo v tovarno svežih testenin. Načrtujemo, da bomo velik del te produkcije izvozili na trge bivše Jugoslavije in drugam. Gre za zelo okusne in, kar je v našem času zelo pomembno, hitro in enostavno pripravljene testenine. Gre za produkt, ki je dražji od običajne suhe testenine. Z novo investicijo bomo, poleg količin, zagotovili daljši rok trajanja in boljši okus, kar bo posledica boljšega pasterizacijskega postopka.
Prehrambni izdelki zahtevajo posebno embalažo, zato mora biti izdelana iz materiala, ki ne vpliva škodljivo na organoleptične, kemijske in fizikalne lastnosti blaga. Preprečiti mora migracijo snovi. Katere embalažne materiale uporabljate, kateri so največji izzivi pri embalaži in koliko upoštevate ekodizajn embalaže?
Seveda sledimo vsem trendom na tem področju. Problem pri embalaži je seveda v njeni količini, preveč je je in prepričan sem, da bo prej kot slej nastopil trend minimiziranja oziroma optimiziranja embalaž. Za direktni stik z živili seveda uporabljamo primerne materiale. Od kartonske embalaže, kjer na primer uporabljamo barve, ki ne prehajajo in ogrožajo varnosti živil. Pri koritcih za krofe je notranja stran obdelana s prehranskim lakom. Pri plastični embalaži so folije, vrečke in vaškete iz primernega materiala PP, PE, PET. Omenim naj še razne podstavke, ki jih uporabljamo v slaščičarstvu, kjer gre prav tako za direktni stik embalaže z živilom, zato je nujna plastifikacija s prehranskim lakom. Rekel bi, da je največji izziv dobiti ustrezno embalažo, ki je primerna in hkrati cenovno sprejemljiva.
Kako se vključujete v akcije za zmanjšanje količin zavržene hrane?
Izjemno dober odgovor je zamrznjeni program, kjer je odstotek zavržene hrane skoraj nič, saj se sproti regulira, koliko kruha in pekovskega peciva bo v določenem dnevu še pripravljenega. Povsod to seveda ni mogoče, tudi v primeru kruha ne. So trgovske verige, kjer se še vedno zavrže velike količine kruha. Gre približno za 10 – 12 %. To ni le škoda, je tudi sramota družbe. Kulturni nivo še ni na dovolj visoki ravni, žal. Kruh, ki v nekaterih trgovskih verigah še ostaja, je seveda naša obligacija, moramo ga odpeljati in predati v uničenje.
S katerimi naložbami v okolje ste zmanjšali vaš ogljični odtis?
Mlinotest je že pred leti, natančneje leta 2011, prešel na ogrevanje z lesno biomaso, ki je CO2 nevtralno gorivo. Približno 30 % potreb po zemeljskem plinu kot energentu smo nadomestili z lesno biomaso. Če pogledam naprej, smo v tovarni testenin začeli del izdelkov pakirati v kartonasto embalažo, v naši veliki pekarni pa smo industrializirali proizvodnjo peciv s sodobno linijo, ki porabi manj energije na enoto izdelka. Ker želimo razmišljati na vseh področjih poslovanja, smo v vseh obratih zamenjali navadne svetilke z varčnimi svetilkami. V novem obratu svežih testenin smo stavbo toplotno sanirali z novo izolacijo in novim stavbnim pohištvom. V tem obratu, ki ga gradimo, bomo na primer uvedli rekuperacijo odpadne toplote, klasično pasterizacijo, ki je energetsko potratna, bomo zamenjali s t. i. »clean room«, torej z najmanj energetsko potratno operacijo. Takih naložb bo še več.
Kakšno je slovensko poslovno okolje in kateri ukrepi ekonomske politike države bi vam olajšali poslovanje in razvoj?
Preprosto povedano: država naj nas čim manj moti, pusti naj nam, da delamo. Če pogledam na primer delovnopravno zakonodajo. Je pretoga, preveč je na strani slabega delavca. Država bi tudi morala poskrbeti za ustreznejšo davčno politiko. Plače so preobremenjene, niso stimulativne in država bo morala narediti kakšen korak v smeri drugačne, evropske primerljivosti.
