Koroška regija bi raje predala odpadno embalažo v KOCEROD, ne pa shemam – EOL 139

Kakšne rezultate ste dosegli na Koroškem z drugačnim sistemom ločenega zbiranja komunalnih odpadkov kot drugod v Sloveniji. Zakaj ste se odločili zanj in ali je bil tudi v interesu Koceroda?

Za razliko od večine ostalih komunalnih podjetij se nismo srečevali z enormnimi kupi odpadne embalaže. Na podlagi odloka iz leta 2011 o načinu opravljanja javne gospodarske službe ravnanja s komunalnimi odpadki v Koroški regiji smo mešane komunalne odpadke vseskozi predajali Koroškemu centru za ravnanje z odpadki, v KOCEROD. Tam so jih ustrezno presortirali in oddali družbam za ravnanje z odpadno embalažo. Odlok je ob rjavem »biozabojniku« za biološke odpadke za zbiranje mešanih komunalnih odpadkov določal t.i. »suhi« in »mokri« zabojnik. Za ločevanje in sortiranje zbrane embalaže po posameznih frakcijah, papirne in kartonske embalaže, plastične embalaže, kovinske embalaže in mešane embalaže. KOCEROD je tako lahko polno opravljal svojo vlogo.

Interesi torej na več straneh.

Gradnjo centra za ravnanje z odpadki na Koroškem je financirala Evropska unija. Za učinkovito zbiranje morajo biti zainteresirani v občinah in komunalnih podjetjih, prav tako pa tudi KOCEROD, ki v svojih proizvodnih obratih zbrane odpadke učinkovito predela bodisi s sortiranjem, z mehansko biološko stabilizacijo ali kakšnim drugim posegom, kot je demontaža. Navsezadnje bo KOCEROD tisti, ki bo Evropski uniji dokazoval doseganje v projektni dokumentaciji predvidenih količin zbranih komunalnih odpadkov. V primeru, da predvidenih parametrov ne bo dosegel, mu grozi vračanje evropskih sredstev.

Pravite, da se niste srečevali s problemom prevzemanja odpadne embalaže. Kaj bo spremenila nova uredba o ravnanju z odpadno embalažo? Ali boste ohranili še naprej tri zabojnike in čemu bodo namenjeni ekološki otoki?

Menim, da bi morali imeti centri za ravnanje z odpadki tudi s sprejemom nove uredbe vlogo glavnega distributerja komunalnih odpadkov, saj je navsezadnje to njihova primarna funkcija, vključno s sortiranjem in predelavo. Žal nova uredba še vedno nalaga obveznost predajanja odpadne embalaže družbam za ravnanje z odpadno embalažo, kar za nas predstavlja prostorski, logistični in ekonomski problem.

Zakaj?

Na območju moramo zagotoviti ustrezno pokrito deponijo za sortiranje zbrane odpadne embalaže, ki smo jo nato dolžni predati družbam za ravnanje z odpadno embalažo. To povzroča dodatne probleme, saj je takšen prostor na širšem območju, kjer delajo javna komunalna podjetja Koroške regije, zelo težko zagotoviti. Pred leti smo odlagališča komunalnih odpadkov zaprli ravno zaradi izgradnje KOCEROD. Predvsem pa to povzroča popolnoma nepotrebne stroške, saj bi to funkcijo morali dejansko opravljati centri za ravnanje z odpadki, ki so za to opremljeni z najsodobnejšo tehnološko opremo. Svet ustanoviteljev Kocerod, tvorijo ga župani koroških občin, nas je kot izvajalce javne gospodarske službe zbiranja komunalnih odpadkih v Koroški regiji sicer zavezal, da vso zbrano odpadno embalažo na podlagi odloka predajamo v KOCEROD. Ta jo je nato dolžan predati družbam za ravnanje z odpadki. Vendar se sprašujemo, kako se bodo na takšen način ravnanja z odpadki odzvale inšpekcijske službe predvsem v mesecu juliju, ko bo nova uredba začela dejansko veljati. Sicer pa tudi v novem režimu zbiranja komunalnih odpadkov še vedno ohranjamo tri zabojnike. Posodo za »mokre« odpadke smo nadomestili s posodo za »mešane komunalne odpadke«, posodo za »suhe« odpadke pa s posodo za »odpadno komunalno embalažo«. Na ekoloških otokih bomo po novem tako zbirali samo stekleno in papirnato odpadno embalažo.

Kako ste bili uspešni pri zbiranju? Kaj predlagate za večjo učinkovitost ločenega zbiranja odpadkov v Sloveniji zlasti glede na zahteve po učinkovitejšem ravnanju z viri? Menite, da ste na Koroškem uporabili vse možnosti za zbiranje ločenih frakcij?

V letu 2018 smo v JKP Radlje ob Dravi zbrali 2451 ton »mokrih« odpadkov, 566 ton »suhih odpadkov, 172 ton bio odpadkov ter zelenega odreza in 263 ton kosovnih odpadkov. Tako smo v KOCEROD v lanskem letu predali 3452 ton komunalnih odpadkov oziroma malo manj kot 215 kg zbranih odpadkov po osebi na leto. Količine zbranih odpadkov se že nekaj let zmanjšujejo, predvsem v gospodinjstvih. Ljudje se zaradi zmanjševanja stroškov obnašajo bolj racionalno. Marsikateri gospodinjski odpadek, ki bi v preteklosti končal v zabojniku, se danes reciklira ali konča v kompostniku. Vendar moram omeniti, da ljudje še vedno popolnoma ne razumejo pomena ločevanja odpadkov po posameznih frakcijah, čeprav se stanje počasi izboljšuje. Zato je zelo pomembno ozaveščanje prebivalcev, zlasti izobraževanje predšolskih in šolskih otrok. Intenzivno sodelujemo z nekaterimi vrtci in osnovnimi šolami. Brez občasnega posredovanja medobčinskega inšpektorata pa žal še vedno ne gre, saj se vedno najde kak posameznik, ki si vzpostavljeni sistem in pravila predstavlja po svoje.

Kako je z zbiranjem biološko razgradljivih odpadkov? Kompost prodajate?

Biološko razgradljivi odpadki zaradi specifične urbanizacije prostora, ki ga pokrivamo, več kot 70 % zazidljivega prostora predstavljajo individualne gradnje, v skupnem deležu komunalnih odpadkov predstavljajo manj kot 4 %. V lanskem letu smo jih zbrali okoli 172 ton. Večino na območju večstanovanjskih blokov. Sami nimamo prostorskih in tehničnih možnosti za njihovo predelavo v kompost, zato jih predamo v KOCEROD, ki jih predela v prvovrstno kompostno organsko gnojilo, primerno za kmetijstvo, vrtnarstvo in cvetličarstvo. V našem zbirnem centru v Radljah ob Dravi prodajamo njihov kompost.

V Sloveniji poteka razprava o napovedi, da naj bi v prihodnje za posamezne frakcije ustanovili samo eno shemo? Mnenja so različna, kaj menite na Koroškem? Kateri sistem prevzemanja odpadne embalaže bi bil najučinkovitejši?

Vsa štiri koroška komunalna podjetja podpiramo predlog Ministrstva za okolje in prostor o ustanovitvi ene sheme, ki bi jo v celoti upravljala država. Sedanji sistem zbiranja in ravnanja z odpadno embalažo je namreč doživel zlom ravno zaradi prevelike dobičkonosne naravnanosti posameznih družb za zbiranje odpadne embalaže, ki so večinoma v zasebni lasti. Dokler se je odpadna embalaža izvažala na Kitajsko, je sistem funkcioniral. Ko je kitajski trg zaprl vrata za tuje odpadke, je prišlo do težav. Prepričan sem, da mora država prevzeti kontrolo nad sistemom zbiranja in ravnanja z odpadki z enovito shemo. V Sloveniji pa se bomo morali počasi zavedati, da bomo morali za svoje odpadke poskrbeti sami. Če tega ne bomo storili in bo to za nas storil nekdo drug, nas bo to prekleto udarilo po žepu. Država je končno spoznala, da bo nujno potrebno urediti sistem termične obdelave komunalnih odpadkov, kot ga poznajo v ekološko razvitih državah. Seveda pa se bojim, da bo do realizacije takšnega projekta preteklo še kar nekaj Drave v strugi, saj si takšnega objekta, kot je npr. sežigalnica odpadkov, v Sloveniji nihče ne želi imeti v svoji bližini.

V mreži centrov ponovne uporabe, gre za centre REUSE, njihov namen je predelava in ponovna uporaba odpadkov, koroške regije še ni.

To je res, se pa koroška komunalna podjetja med seboj dogovarjamo, da bi tak projekt izvedli. Seveda v sodelovanju s KOCEROD, ki ima že organiziran center »Odpadno – ponovno uporabno«. Razen Komunale Slovenj Gradec ostala tri komunalna podjetja v Dravogradu, na Logu in Radljah ob Dravi nimamo ustreznih prostorskih kapacitet za predelovanje odpadkov na način, ki bi omogočil njihovo ponovno uporabo.

Pogosto objavljate sporočila o okvarah na vodovodu in pri vodooskrbi. Zakaj? Kaj bo spremenila gradnja novega vodovodnega sistema? Vaše podjetje bo upravljavec novega sistema, kako je z realizacijo projekta?

Pogoste okvare na vodovodnem omrežju so posledica gradnje novega vodovodnega sistema, ki se od leta 2015 izvaja v petih občinah Dravske doline, v Dravogradu, na Muti, v Vuzenici, Radljah ob Dravi in v Podvelki. Gradijo se številne prevezave med starim in novim vodovodnim sistemom, delno pa so okvare posledica neprevidnosti gradbincev, ki izvajajo dela na posameznih trasah vodovoda. Projekt izgradnje novega vodovodnega sistema, ki se izvaja v sklopu projekta evropske Kohezijske politike »Oskrba s pitno vodo v porečju Drave – Sklop 3«, se z izgradnjo primarnega vodovodnega omrežja med Dravogradom in Podvelko ter posameznih vodooskrbnih objektov bliža koncu. Na tehničnem in tehnološkem področju dejavnosti oskrbe s pitno vodo se v okviru projekta načrtuje še obnova nekaterih vodooskrbnih objektov na starem vodovodnem sistemu, tehnološka priprava surove pitne vode na petih vodnih virih ter novi operativni center za radijski digitalni in žični telemetrični sistem centralnega nadzornega upravljanja novega vodovodnega sistema. JKP Radlje ob Dravi bo operativno upravljalo z novim vodovodnim sistemom. Od celotne investicije seveda zelo veliko pričakujemo, saj bo omogočila obnovo in modernizacijo obstoječega vodovodnega sistema, ki je star in dotrajan. To je za nas velik strokovni izziv, hkrati pa tudi velika obveznost in odgovornost.

Uporabniki bodo pili boljšo vodo?

Seveda to upravičeno pričakujejo, pili bodo boljšo in kvalitetnejšo pitno vodo. Rezultati redne analize vzorcev pitne vode, ki jih skupaj z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje redno izvajamo, so na območju našega podjetja sicer v mejah predpisanih, vendar ima pitna voda, ki prihaja iz zajetij na Kozjaku in Pohorju, zaradi specifične geomorfološke sestave obeh pogorij tudi določene pomanjkljivosti v primerjavi z vodo, ki prihaja iz povsem kamnitih kraških ali alpskih izvirov.

Letos praznujete 60-letnico ustanovitve komunalnega podjetja. Načrti? Koliko sredstev ustvarite s tržnimi dejavnostmi in katere komunalne naložbe na območju vaših ustanoviteljic si zaslužijo prednost?

Drži. Letos naše podjetje slavi visok jubilej. Moram reči, da je podjetje v celotnem obdobju svojega šestdesetletnega delovanja v tem delu Dravske doline pustilo velik pečat pri zagotavljanju najpomembnejših komunalnih dobrin njenim prebivalcem, a tudi pri varovanju in ohranjanju okolja. Osebno si želim, da bi bilo tako tudi v bodoče. V zadnjih štirih letih smo prevzeli v upravljanje in vzdrževanje dve sodobni čistilni napravi skupne kapacitete 13.000 PE ter malo manj kot 19 km novega primarnega kanalizacijskega omrežja. Zgradili smo vrsto novih kanalizacijskih sistemov v občinah Muta (naselje Gortina), Vuzenica (Spodnji in Zgornji Trg) in Ribnica na Pohorju (naselje Josipdol) ter novih vodovodnih odsekov, ki se bodo napajali iz glavnega vodovodnega sistema Dravograd-Podvelka. Delež tržnih dejavnosti smo v štirih letih dvignili za več kot 10 % na 34 % realizacije v letu 2018. Ponosni smo tudi na pridobljen certifikat izvajanja sistema kakovosti ravnanja z okoljem ISO 14001:2015.

Kaj je koroška regija dosegla v dogovorih z investitorjem III. razvojne osi? Ali sedanje geološko – geotehnične in hidrogeološke raziskave, pa tudi parcelacijski postopki zagotavljajo, da se bodo dela začela do konca leta na treh lokacijah?

Projektanti hitre ceste so skupaj s strokovnimi službami DARS-a pripravili tri lokacije na trasi odseka hitre ceste med Velenjem in Slovenj Gradcem, kjer bi se gradnja v skupni vrednosti okoli 30 milijonov EUR evrov lahko začela še letos.

Gre za gradnjo treh viaduktov v skupni dolžini 880 m ter dveh priključkov z vsemi transportnimi potmi in drugimi gradbenimi ukrepi. Po zagotovilih DARS-a, ki jih je v marcu podal Odboru za gradnjo hitre ceste, vsa predhodna pripravljalna dela, povezana z izdelavo projektne dokumentacije ter izvajanjem geološko-geotehničnih in hidrogeoloških raziskav, tečejo nemoteno. Prav tako tudi odkupi zemljišč, tako da tokrat resnično obstaja upanje, da se bodo v zvezi z gradnjo zadeve le premaknile na bolje oziroma da bodo na trasi hitre ceste v dogovorjenih rokih le zabrneli gradbeni stroji. Še vedno pa tako na Koroškem kot tudi v Savinjsko-Šaleški regiji nestrpno pričakujemo odločitev Ustavnega sodišča RS v zvezi z vloženo ustavno presojo s strani treh občin ter združenih civilnih iniciativ Savinjske doline zaradi domnevne neustavnosti pri izvajanju postopkov umeščanja trase med Šentrupertom in Velenjem v prostor. Pa tudi vprašanje financiranja gradnje 3. razvojne osi bo vlada morala rešiti do konca leta, če ne želi, da projekt zaide v slepo ulico.

Projektni svet za civilni nadzor nad gradnjo II. tira je med drugim ugotovil, da je investicijski program za drugi tir v določenih točkah nepopoln in pomanjkljiv, hkrati pa je ministrica pojasnila, da je investicijski program živ dokument. Dela so se končno začela, kako nad projektom bdi svet, saj je prevzel veliko odgovornost glede na slabe izkušnje pri največjih državnih investicijah?

Projektni svet za civilni nadzor (PSCN) nad gradnjo II. tira je v zvezi z vsebino investicijskega programa, ki ga je vlada potrdila v februarju, navedel niz pripomb. Ključna stvar, ki najbolj bode v oči, je investicijska vrednost projekta, ki je bila s sprejetjem investicijskega programa potrjena v vrednosti 1.205 mio EUR brez DDV. Kaj to pomeni? Da bo II. tir po tej trenutno sprejeti investicijski vrednosti stal skoraj 45% več kot avtocesta čez Trojane, ki velja za tehnično najzahtevnejši in drugi najdražji avtocestni odsek, ki je bil zgrajen v sklopu izgradnje slovenskega avtocestnega križa. Stal je namreč 24,4 mio EUR/km, II. tir pa je na podlagi trenutno sprejete investicijske vrednosti ocenjen na 44,1 mio EUR/km, pri čemer moramo vedeti, da prečni profil enotirne železniške proge znaša 7,5 m in je skoraj 4 krat manjši kot avtocestni. Nekdo bo sicer rekel, da ne moremo primerjati gradnje avtocest z železnicami, vendar se s to tezo ne morem strinjati. Gradbena dela pri gradnji avtoceste ali železnice so praktično identična, še posebej, ker več kot 70 % trase poteka v predoru. Zgornji ustroj železniške proge z vso specifično opremo ne presega 15 % skupne investicijske vrednosti, torej v najslabšem primeru 200 milijonov EUR.

Kaj pričakujete od ministrstva?

V PSCN smo tako Ministrstvu za infrastrukturo kot družbi 2TDK jasno povedali, da s temi izračuni nekaj ni v redu. Verjamemo, da bodo ministrica in tudi uprava 2TDK držali obljubo in izvedli korenito revizijo investicijskega programa, predvsem pa strokovnih podlag, na osnovi katerih je bila izračunana investicijska vrednost projekta. Od tod njena izjava, da gre za »živ dokument«, kar pomeni, da se ga lahko spreminja. Člani PSCN smo namreč prepričani, da gradnja II. tira ne bi smela stati več kot 30 milijonov EUR/km, v tej ceni pa mora biti zajet tudi DDV. So pa sedaj na potezi tako na ministrstvu kot v 2TDK. Še vedno verjamem, da bo II. tir zgrajen na način, kot ga je obljubila ministrica, torej gospodarno in transparentno. V nasprotnem primeru bosta imela težave tako država kot tudi 2TDK, saj bosta s težavo zaprla finančno konstrukcijo, ki je v veliki meri odvisna od mednarodnih kreditov, za katere pa mora s poroštvenim zakonom jamčiti država. Krediti, ki jih najema 2TDK, so za razliko od DARS-ovih namreč sestavni del nacionalnega javnega dolga, saj je družba glede svojih finančnih obveznosti uvrščena v sektor »države«, medtem ko DARS ni.

Znane so kritične ocene, da lobiji lahko odločilno otežijo izvedbo projekta ali pa povzročijo podražitev projekta. Koliko lahko projektni svet za civilni nadzor pomaga vodstvu podjetja, da bi se preprečila prevlada interesov različnih lobijev?

Projektni svet lahko ministrstvu in vodstvu 2TDK pomaga zelo veliko in to na različnih področjih. Seveda pod pogojem, da bo druga stran pokazala interes. V kolikor tega interesa ne bo, bo ves naš trud zaman. V Sloveniji imamo problem, ker pravna država ne sankcionira takšnih ekscesov. Za razliko od razvitih demokracij, kjer se točno ve, kje je črta, ki se je ne sme prestopiti. Ker če se jo, pravna država odločno odreagira in kakršnekoli negativne ekscese sankcionira.