Kimanje se hitro konča pri strateških odločitvah – EOL 61

Lučka Kajfež Bogataj

Znani ste kot glasna ozaveščevalka o podnebnih spremembah. Ali vaše imenovanje na čelo Sveta za trajnostni razvoj pomeni, da vas tako želijo »utišati« ali pa vlada s premiki v smeri trajnostnega razvoja le misli bolj resno, kot se zdi?
Čeprav mi je na prvem mestu akademsko in raziskovalno delo, sem zavestno prevzela tudi vlogo ozaveščanja javnosti, saj se s problemom podnebnih sprememb še vedno pri nas strokovno ukvarja le peščica ljudi. Vedno sem bila kritična tudi do politike. Zadnjim trem garnituram sem jasno dala vedeti, da odrivanje in zanikanje problema samo viša škodo in stroške ter nam vsem državljanom manjša kakovost življenja. Žal se nobena vlada niti vsakokratna opozicija nista odzvali z dejanji. Še retorike je bilo sila malo …
Svet za trajnostni razvoj je pravzaprav podobna zgodba. Pod prejšnjo vlado se je sestajal in razpravljal, a kakšnih zelo načelnih stališč ni uspel oblikovati ali celo vsiliti vladi, pa tudi ne gospodarstvu ali civilni družbi. Aktualna vlada je najprej dve leti nanj popolnoma pozabila, ob lanskih poplavah pa so padle ideje, da Svet ponovno oživi in to pod okriljem Službe za podnebne spremembe. Vse to dosti pove, če znamo brati med vrsticami.
Dejstvo, da trenutno Svet vodim, nima nobenega vpliva na izražanje mojega mnenja ali celo »utišanje«. Ravno nasprotno: če se bodo strinjali vsi člani, bomo zelo glasni. Zaenkrat namreč na vidiku ni prav nobenih politik, ki bi podpirale trajnostni razvoj, še zlasti ne na okoljsko energijskem področju.

Dejali ste, da Svet za trajnostni razvoj v Sloveniji do sedaj ni beležil vidnih rezultatov. Kakšen naj bi bil dejanski izplen vašega dela? Za katere cilje se boste osebno angažirali?
Ustanavljanje raznih svetov pri nas še ne pomeni nujno vidnih rezultatov. Še zlasti ne pri trajnostnem razvoju in pri vizijah razvoja nasploh. Danes v Sloveniji dejansko nimamo niti enega samega vrhunskega politika, v smislu realne politične moči, ki v celoti stoji in zagovarja trajnost in zeleno politiko. Zato nisem velik optimist, da bo izplen našega dela velik, še posebej, ker naj bi, za razliko od drugih podobnih svetov, vsi člani delali pro bono. Moj osebni prispevek vidim v poskusu povezati civilno družbo v najširšem smislu v prizadevanju za trajnostni razvoj – od društev, univerz do Slovenske akademije znanosti.
Pri tem upam, da bomo lahko skupaj sprožili javno razpravo o dejstvih, ki so neizpodbitna, a se do njih obnašamo kot noji z glavo v pesku. Recimo dejstvo, da rast materialne blaginje ni neskončna in da moramo svojo “količinsko” usmerjenost spremeniti v prizadevanja za kakovost. Kar od nas terja, da razmišljamo in vse posege načrtujemo dolgoročno. Ravnovesje med materialnimi potrebami človeštva in zmogljivostjo narave bi lahko dosegli s prepoznavanjem in upoštevanjem vseh zunanjih okoljskih stroškov proizvodnje in storitev ter ekosistemskim ovrednotenjem naravnega kapitala. A ne zato, da bi ga podvrgli liberalnim tržnim zakonitostim, pač pa zato, da bomo nekoč na podlagi ocen naravnega bogastva lahko vzpostavili dolgoročno sonaravno paradigmo razvoja.

Razprave o trajnostnem razvoju so na načelni ravni zmeraj skoraj soglasno podprte – zalomi se pri konkretnih premikih, ki so praviloma boleči. Na katerih področjih je slovenska družba najmanj trajnostna in kateri bi bili po vašem mnenju prioritetni ukrepi?
Naša politika realizacije res vedno prisluhne in kima civilni družbi in okoljevarstvenim organizacijam. Ampak soglasnost in kimanje se hitro konča pri strateških odločitvah, na primer v energetiki, ko se skrb za okolje brezkompromisno konča in stvari gredo svojo, vnaprej začrtano pot. Ko nas svet ocenjuje z indeksom trajnostne družbe, se najslabše odrežemo ravno pri okoljskih kazalnikih: kakovosti zraka, trajnostni rabi virov, recikliranju odpadkov, rabi obnovljive energije, zaščiti biotske raznolikosti, emisijah toplogrednih plinov in ekološkem odtisu. Prioritete so torej jasne.

Drugo poročilo o izvajanju Operativnega programa za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, ki ga je vlada sprejela julija, kaže, da bo Slovenija (skoraj) dosegla cilj 8-odstotnega zmanjšanja emisij. K temu nam je »pomagala« gospodarska kriza. Kje vidite dejanski napredek Slovenije na tem področju in kje so največje črne lise?
Dejanskega napredka ni. Črnih lis pa – kolikor hočete. Poglejmo le promet, kjer niti gospodarska kriza ni prekinila naraščanja emisij. Enako velja za energijsko intenzivnost gospodarstva. Še vedno za vsaj evro bruto družbenega proizvoda porabimo vsaj pol energije več, kot bi bilo normalno. O energijski učinkovitosti stavb ali industrijskih procesov samo razpravljamo in iščemo manjkajoči denar, spremenimo pa nič. Davčna politika nima posluha za »zeleno«, o zeleni davčni reformi ni ne duha ne sluha. Seveda so tu še termoelektrarne …

V sklopu razprav o TEŠ 6 opozarjate na stroške nakupov emisijskih enot. Ali obstajajo dejanski izračuni, projekcije prihodnih emisijskih nakupov Slovenije?
Elektrika iz TEŠ 6 bo draga elektrika in za to obstajajo izračuni UMAR- ja že vsaj dve leti. Objavljeni so v študiji »Vplivi emisijskega trgovanja na slovensko industrijo«. Z višjimi stroški bodo soočeni proizvajalci predvsem v energetsko intenzivnih panogah. Višji stroški bodo posledica dvojega: neposrednega učinka zaradi trgovanja z dovoljenji oz. stroška nakupa emisijskih dovoljenj in posrednega učinka zaradi višjih cen energije, predvsem električne.
Skupni učinek trgovanja z emisijskimi dovoljenji, neposredni in posredni – zaradi podražitve elektrike za petino – v emisijsko in energetsko intenzivnih panogah naj bi povečal stroške na ravni okrog 15 % dodane vrednosti teh dejavnosti.

Je v Sloveniji zavedanje o procesih klimatskih sprememb in o potrebi po trajnostnem razvoju že na takšni stopnji, ko lahko spremembe v določenem delu obrnemo celo sebi v prid?
Začetke zavedanja je grobo prekinila gospodarska in finančna kriza. Gospodarska rast za vsako ceno je znova postala najpomembnješi cilj. V krizi nihče ne najde prednosti za družbo kot celoto, saj nimamo začrtane nacionalne trdne smeri razvoja niti posebne želje po spremembah. Zmedena je tudi Evropa in mnoge mednarodne organizacije – mi pa smo jim pač lojalni. Ne premoremo še politike poguma, ustvarjalnih in drznih iniciativ ter humanistične etike.