| Oskrbovalne verige | | Tina Cvahte, doc. dr. Borut Jereb, izr. prof. dr. Bojan Rosi | |
Uvod
Učinkovito upravljanje tveganj je v današnjem času gospodarske krize in vse pogostejših naravnih katastrof ključno za uspešno in neprekinjeno poslovanje vsakega podjetja. Ker vsako podjetje nastopa v neki obliki oskrbovalne verige, je celostna obravnava z vidika celotne verige še toliko pomembnejša, saj lahko uresničitev tveganja v enem izmed podjetij pomeni v končni fazi učinek na vse organizacije, ki sodelujejo v oskrbovalni verigi. V Laboratoriju za informatiko Fakultete za logistiko UM smo prepričani, da je celoten proces upravljanja tveganj dolgotrajen in žal velikokrat neučinkovit, zato smo ustvarili katalog tveganj v oskrbovalnih verigah, ki je lahko podjetjem opora pri začetnih fazah upravljanja tveganj. Katalog je brezplačno prosto dostopen na spletnem naslovu http://labinf.fl.uni-mb.si/risk-catalog/.
Kaj je tveganje?
Tveganje je beseda, ki jo vsak dan srečujemo, le redko pa zanjo najdemo definicijo ali razlago. Pretežno lahko za to »’krivimo«’ dejstvo, da se beseda pogosto uporablja tudi v vsakodnevnih pogovorih, zato ustvarimo svoje mnenje o tem, kaj tveganje je. Vsekakor drži, da tveganja niso samo adrenalinski športi in borzno trgovanje, s tveganji se srečujemo vsi in vsak dan.
Standard ISO 31000 za upravljanje tveganj pojasnjuje bistvo tveganj in njihovega upravljanja: »Organizacije vseh tipov in velikosti se srečujejo z notranjimi in zunanjimi dejavniki in vplivi, katerih posledica je negotovost, ali in kdaj bo organizacija dosegla svoje cilje. Vpliv, ki ga ima ta negotovost na cilje organizacije, je »tveganje«. [1] Podporna publikacija standardu ISO 31000, ISO Guide 73, ki vsebuje terminologijo o upravljanju tveganj, skladno z definicijo ISO 31000 termin »tveganje« opisuje kot »učinek negotovosti na objekt proučevanja«, termin »upravljanje tveganj« pa kot »koordinirane aktivnosti za usmerjanje in nadzorovanje organizacije z upoštevanjem tveganj«. Publikacija tudi definira, da je tveganje odmik od pričakovanega – lahko je pozitivno in/ali negativno. [2]
Upravljanje tveganj
Prvi korak pri vsakem procesu upravljanja tveganj, ne glede na situacijo, v kateri se procesa lotevamo, mora biti ocena stanja in prepoznavanje tveganj. Zavedati se je treba, da tveganja, ki ga v tej fazi ne prepoznamo, tudi ne vključimo v proces upravljanja. Seveda je treba dodati, da nikakor ne moremo prepoznati vseh tveganj, ki se pojavljajo v določenem podjetju. Zato je treba proces prepoznavanja tveganj in njihovega ocenjevanja ter posledičnega upravljanja tveganj razumeti kot »živ« proces, ki se nikoli ne konča. Na podlagi prepoznanih in ocenjenih tveganj v določeni organizaciji lahko pristopimo k dejanski obravnavi tveganj, kar pomeni, da se odločimo za taktike in postopke, s katerimi bomo tveganja obvladovali. Osnove upravljanja tveganj lahko prenesemo na področje oskrbovalnih verig, saj lahko trdimo, da je v njih upravljanje tveganj še bolj ključnega pomena. Tveganje, ki se realizira v enem podjetju, ima lahko posledice za celotno oskrbovalno verigo, zato je smiselno vsaj delno upravljati tveganja na ravni celotne oskrbovalne verige.
Za prepoznavanje tveganj v organizacijah priporočamo najpreprostejši nabor metod, ki jih lahko v podobnih situacijah uporabimo. Gre za intervju, ankete in »brainstorming«. Dodatno pomoč pri tem procesu uvajamo s spletno dostopnim katalogom tveganj v oskrbovalnih verigah, ki bo predstavljen v nadaljevanju. Ta katalog je opora pri prepoznavanju tveganj, neke vrste odkljuknica oziroma »checklist«. Prepoznana tveganja je treba nato analizirati in vrednotiti, da lahko poučeni pristopimo k nadaljnjim procesom obravnave tveganj.
Katalog tveganj v oskrbovalnih verigah
Ideja o izdelavi prosto dostopnega kataloga tveganj izhaja iz prepričanja, da je strokovna javnost najboljši vir informacij in izkušenj pri upravljanju tveganj. Tako s katalogom strokovnjaki pridobijo izhodišče in oporo v procesih upravljanja tveganj, ki ju lahko neomejeno uporabljajo pri upravljanju tveganj v svoji organizaciji, saj je katalog objavljen na spletu pod odprtokodno licenco Creative Commons [3]. Naš glavni cilj pri sestavi kataloga je njegovo nenehno izboljševanje in dopolnjevanje, zato vse uporabnike spodbujamo, da bi delili svoje izkušnje, mnenje in predloge v zvezi s katalogom tveganj. Prav tako želimo, da katalog prek sodelovanja strokovnjakov raste in se dopolnjuje z novimi zaznanimi tveganji, ki jih uporabniki prek elektronskega naslova SC.RiskCatalog@gmail.com sporočajo uredniškemu odboru avtorjev kataloga, ti pa jih uvrstijo na seznam tveganj v oskrbovalnih verigah. Zavedati se je namreč treba, da v oskrbovalnih verigah obstaja nešteto tveganj, ki jih eno samo podjetje ne more identificirati, to je mogoče samo s tesnim sodelovanjem uporabnikov in strokovnjakov. Ker je naš cilj doseči široko prepoznavnost in mednarodno uporabnost kataloga, je ta že od začetka izveden v angleškem jeziku.
http://labinf.fl.uni-mb.si/risk-catalog/
Ob vstopu na spletno stran kataloga je takoj dostopen seznam do zdaj zaznanih tveganj z delitvijo po najpomembnejši kategoriji – umestitvi posameznega tveganja v skupine, kot jih določa standard za varnost oskrbovalnih verig ISO 28000.
Spletna stran podaja nadaljnje informacije v treh razdelkih, skladno z delitvijo procesa upravljanja tveganj po standardu ISO 31000, ki se posveča upravljanju tveganj. Gre za tri aktivnosti, ki jih mora organizacija izpolniti za učinkovito upravljanje tveganj. Te aktivnosti so:
prepoznavanje tveganj (Risk identification);
analiza tveganj (Risk analysis);
vrednotenje tveganj (Risk evaluation).
Na podstraneh so tveganja razdelana po več dimenzijah, ki se uporabljajo za definiranje tveganj v sklopu posameznih aktivnosti.
Krovni proces, ki vsebuje vse tri zgoraj navedene aktivnosti, je ocenjevanje tveganj (Risk assessment). Razlagi procesa je namenjena obširna podstran kataloga, kjer so med drugim definirane tudi dimenzije, po katerih posamezna tveganja opišemo v procesu ocenjevanja tveganj.
Prepoznavanje tveganj vključuje začetno zaznavo, določitev mogočih vzrokov za tveganja, vire tveganja, potencialne posledice in področja vpliva. Gre za definicije, ki so pretežno specifične v vsaki organizaciji posebej, zato katalog podaja le zbir do zdaj zaznanih mogočih vnosov v posamezno kategorijo, vsaka organizacija pa mora področja še dodatno razdelati glede na svoje specifike.
Druga aktivnost v sklopu ocenjevanja tveganj je njihova analiza (Risk analysis). Ta aktivnost predstavlja predvsem analiziranje tveganj po različnih dimenzijah, kot smo si jih zastavili v modelu. Katalog vsebuje samo dimenzije, ki jih lahko posplošimo na vse organizacije v oskrbovalni verigi, kot so na primer vpliv na vire logistike, obseg tveganja in vpliv na različne javnosti. Poudariti je treba, da obstaja še nekaj dimenzij, ki so organizacijsko specifične in niso uvrščene v katalog tveganj, kot smo ga izdelali mi, jih je pa treba upoštevati pri upravljanju tveganj v konkretni organizaciji. Tu gre predvsem za časovne dimenzije, medsebojne vplive tveganj, določitev lastnika posameznega tveganja in podobno. Tudi informacije o teh dimenzijah so na spletni strani kataloga tveganj.
Zadnja faza ocenjevanja tveganj je njihova evalvacija. Gre za popolnoma organizacijsko specifično aktivnost, za katero lahko podamo samo splošne smernice, ki pa jih je treba prilagoditi specifičnosti posamezne konkretne organizacije.
Ključ je v sodelovanju
Čeprav se na vsakem koraku poudarja pomen sodelovanja, mreženja, integracije … pa pri upravljanju tveganj pravega sodelovanja med podjetji, tudi v sklopu posamezne oskrbovalne verige, žal še ni. S spletnim katalogom, kot smo ga sestavili v Laboratoriju za informatiko Fakultete za logistiko UM, želimo povezati slovenske in mednarodne strokovnjake v skupnost, katere cilj je izdelava obsežnega in splošno uporabnega kataloga tveganj v oskrbovalnih verigah in tako pripomoči k izboljšanju zavedanja o pomembnosti upravljanja tveganj.
Literatura:
[1] ISO. (2009). ISO 31000:2009(E) – Risk management – Principles and guidelines. Ženeva: International Organization for Standardization.
[2] ISO. (2009b). ISO Guide 73:2009 – Risk management – Vocabulary. Ženeva: International Organization for Standardization.
[3] Creative Commons (2011): Attribution- NonCommercial- NoDerivs 3.0 Unported. URL: http://creativecommons.org/licenses/by-nc-nd/3.0/ (accessed 01.08.2011)
