Zeleni prehod
| Avtor: Jože Volfand |
Dr. Dušan Plut je avtor interdisciplinarnega znanstvenega dela Ekosistemska družbena ureditev v dveh zvezkih (prvi zvezek Podstati in gradniki ekosistemske družbene ureditve in drugi zvezek Slovenija in Evropa) na skoraj 1.800 straneh. Zagotovo kapitalno delo aktualne znanstvene misli o (ne)vzdržnosti sedanjega razvoja človeštva. Tudi konkretno. Saj dr. Plut o zelenem prehodu meni, da je »velika večina slovenske politike zgolj besedno prevzela ozelenjeno retoriko EU, v resnici pa večplastno zasnovanega in obetavnega razvojnega programa sploh še ni začela«. A dodaja, da ima Slovenija z vsemi potenciali tako izjemen položaj, da bi lahko postala med vodilnimi zelenimi in socialno pravičnejšimi državami sveta. Ko ponuja vizijo in rešitve, se zaveda, da stojijo pred vrati ekosistemske družbene ureditve kapitalske elite, z njihovimi partnerji, ki povsem obvladujejo sedanji razvoj. Razvoj, ki ni vzdržen, ki ni prihodnost človeštva.
Pred časom so v Evropskem parlamentu razpravljali o (ne)vzdržnosti zdajšnjega gospodarskega modela. Naslov konference je bil Onkraj rasti. Koliko je EK dosledna pri spreminjanju modela gospodarske rasti in vzpostavljanju sistema, ki razvoja družbe ne bo več meril le s količinskimi kazalniki? Ali so kje vendarle pozitivni signali?
Pozitivno je dejstvo, da je tudi na ravni Evropskega parlamenta le prišlo do celostne predstavitve in bolj objektivnega, celostnega vrednotenja civilizacijsko alternativnega gospodarskega modela, torej koncepta odrasti. Čeprav je EU med makroregijami sveta še najbližje vsaj šibki inačici trajnostnega razvoja, še vedno v praksi praviloma vztraja na temeljnih značilnostih tradicionalnega ekonomskega razvoja. To je model stalne, »pametne« in »vzdržne« rasti. Napredek države, regij, občin in finančno (ne)uspešnost dejavnosti pa se še vedno meri zlasti s pomočjo tradicionalnega, a za protislovja 21. stoletja zlasti v gospodarsko razvitih, bogatih državah že povsem neprimernega, enostranskega, netrajnostnega kazalca z BDP. Pozitivni trajnostni signali EU pa so npr. sicer selektivno »odrastno« zasnovano zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov, strožji okoljski standardi, večje podpore trajnostni mobilnosti in ekologizaciji kmetijstva.
Je to tudi sporočilo Sloveniji? Zdaj Slovenija prenavlja NEPN. Kje bi lahko prenovljen dokument poudaril nujne spremembe v tržnem modelu rasti, saj na primer ekološki dolg države in ekološki odtis nista v ospredju? V vaši knjigi predstavljate idejo ekosistemske družbene ureditve. Ali bo eden izmed temeljnih gradnikov za vzdržen razvoj, manj porabe energije, na primer, kot eden prvih izzivov? Smo kot posamezniki in družba na to pripravljeni? Bomo lahko dobro živeli znotraj okoljskih omejitev, ki jih bomo sprejeli?
NEPN v prenovljeni obliki bi moral po mojem mnenju bistveno bolj poudariti nujnost prepolovitve prekomerne porabe primarne energije do leta 2050 in doseganje sicer zahtevnih ciljev razogljičenja s pomočjo večje rabe OVE. Tudi s časovno omejenim podaljšanjem obratovanja JE Krško. Ekološki dolg države in bistveno zmanjšanje ekološkega, s tem ogljičnega odtisa, bi moral postati eden izmed osrednjih ciljev energetsko-podnebnega paketa. Proizvodnja in raba energije temeljno vpliva, da ekološki odtis na prebivalca Slovenije skoraj 3-krat presega zmogljivost okolja. V tem trenutku smo kot posamezniki in družba sicer veliko bolj informirani o ekosistemskih in degradacijskih pasteh nevzdržnega, stalnega »razvoja«. A tudi praktično nepripravljeni na nujnost zmanjševanja pritiskov na okolje. Mislim na nujnost organizacije gospodarstva in načina življenja znotraj okoljskih omejitev. A druge poti za preživetje – ni.
Vendar globalno in pri nas so dobri primeri prakse.
Seveda velja poudariti, da številni znanstveniki in posamezni primeri iz prakse kažejo, da se da z uporabo najboljših tehnologij v industriji in drugih dejavnosti za najmanj faktor 5 zmanjšati porabo naravnih virov in obremenjevanje okolja. Hkrati se da zagotoviti človeka vreden, a (zgolj) zmeren materialni standard za vse prebivalce planeta.
O tem pišete v knjigi. Zavzemate se za ekonomijo skupne blaginje? O tem slovenska ekonomska misel ne govori veliko, še manj pa menedžerji. Čeprav so že primeri, ko se menedžerji na eni strani zavedajo pomena participacije delavcev pri upravljanju, na drugi strani pa svoje odgovornosti do skupnosti. V knjigi navajate, da je bilo mednarodno gibanje za ekonomijo skupne blaginje v letu 2020 prisotno v 33 državah z več kot 1000 podjetji, bankami, institucijami, skupnostmi. In Slovenija?
Ekonomija skupne blaginje kot socialna, ekološka in demokratična ureditev gospodarstva ter celotne družbe se izogiba zgodovinskim ekstremom kapitalizma in komunizma. V mnogočem ju presega. Izhaja iz prepričanja, da je treba gospodarstvo osvoboditi popolne dominacije trga. V več kot 200 letih naj ekonomija ponovno začne poslovati po pravilih moralne filozofije in etike, zasnovane na načelih trajnosti in sonaravnosti, materialne zmernosti, družbene in okoljske odgovornosti, solidarnosti, medgeneracijske enakosti in pravičnosti. Gospodarska rast torej ni več ključni cilj.
Menedžerji in politika se s tem ne bodo strinjali.
Vem, a temeljni cilj mora biti sonaravni dvig skupne blaginje skupnosti in zmanjševanje ekološkega odtisa ljudi, podjetij in držav do globalno trajnostne ravni. Podjetja naj torej čim bolj učinkovito in pičlo uporabljajo naravne vire, surovine in energijo. Čim bolj zapirajo snovne kroge, mislim na krožno gospodarstvo, uporabljajo obnovljive vire energije ter minimalno, pod nosilnostjo obremenjujejo okolje. Saj je to dolgoročno v njihovem poslovnem interesu.
Je model skupne blaginje uresničljiv?
Zakaj ne? Ekonomski model skupne blaginje temelji na skupni blaginji skupnosti, socialno, družbeno zasnovanem podjetništvu, poudarek je na lastništvu in soupravljanju zaposlenih, ekosocialnih in medgeneracijsko etičnih odgovornih kazalnikih uspešnosti podjetij. Konkurence in trga v celoti ne odpravlja. Vendar ju ne nagrajuje, nasprotno. S krepitvijo nedenarnih, ekosocialnih in drugih kazalcev uspešnosti spodbuja sodelovanje podjetij, delitev znanja, izmenjava delovne sile, odprava dumpinga ali pa vsaj model miroljubnega soobstoja podjetij itn. Ne pa ostre, brezobzirne medsebojne konkurence. Namesto sedanjega gospodarskega modela zmagovalnih in poraženih podjetjih model ekonomije skupne blaginje spodbuja delovanje modela dvojnih zmagovalcev. Izdelki, etikete na proizvodih in storitve podjetij skupne blaginje bi morali biti za potrošnike cenejši in okoljsko prijaznejši, npr. z javnimi naročili pa podprti tudi s strani države in lokalne skupnosti. V Slovenijo po meni dostopnih podatkih žal ni podjetja, ki deluje po principih t. i. Felberjevega modela, ki je zelo razširjen in uspešen npr. v sosednji Avstriji.
V čem je posebnost Felberjevega modela?
Felber podjetniško uspešnost meri po modelu ekonomije skupne blaginje. Po njegovem prispevku k skupni blaginji, ne pa njegov finančni dobiček. Gre za ureditev gospodarstva, ki temelji na vrednotah zaupanja, spoštovanja, sodelovanja, solidarnosti in deljenja. Gospodarski uspeh se ne meri več z monetarnimi indikatorji menjalne vrednosti, ampak z nedenarnimi kazalci uporabnosti. Ali nas bilanca skupne blaginje zanima ali ne, to je vprašanje za vsakega menedžerja.
Toda čeprav vse več kritičnih analiz neoliberalizma govori o koncu kapitalizma, prav tako ne manjka zapisov, ki prisegajo na trdoživost kapitalizma. Vaša vizija postkapitalističnega družbenega reda je razen ekosolidarizma tudi demokratični ekosocializem. Ali je demokratični ekološki, ekosistemski socializem alternativa »zelenemu« kapitalizmu? Ali nista znanost in politika v rokah korporacij in kapitala, ki si ne bo dovolil odvzeti monopola, saj je neoliberalizem globalna ideologija?
Ekosistemska družbena ureditev je seveda v tem trenutku zgolj vizija, ekosocialni kapitalizem pa potrebna prva faza opuščanja do narave in zanamcev sovražnega in egoističnega neoliberalnega kapitalizma. Demokratični ekosocializem kot alternativa kapitalizmu in »realnemu« socializmu oziroma ideološko neobremenjeno drugače poimenovana sonaravna, bolj pravična in solidarna družbena ureditev, izhaja iz temeljnega prepričanja, da je treba tudi našim otrokom in vnukom omogočiti preživetje in blagostanje. Seveda se močno zavedam, da prepotreben družbeno-ekosistemski prehod ne bo potekal brez odpora izjemno bogatih in kapitalsko vplivnih elit, ki ob podpori številnih dobro plačanih znanstvenikov in politikov skrbijo za udejanjanje interesov in dobičkov 1 % najbolj bogatih Zemljanov. A verjamem, da bo volilna in drugače izražena aktivna in pogumna, nenasilna državljanska moč 99 % prebivalcev sveta znala »ukrotiti« in izbrisati moč korporacij, velikega kapitala, milijarderjev.
Citirate papeža Frančiška?
Papež Frančišek je v odmevni, upoštevanja vredni okoljski Okrožnici o skrbi za skupni dom leta 2015, tudi po mojem mnenju upravičeno izjemno kritično obravnaval obstoječi kapitalizem. Poln iskrene skrbi nad usodo človeštva je zapisal: »Vendar si danes ne moremo kaj, da ne bi priznali: resnični ekološki pristop postaja vedno bolj družbeni pristop, ki mora v razprave o okolju vključiti pravičnost, da bomo poslušali tako krik zemlje kot krik revežev«. Skrajni čas je torej za globinske vrednotne in strukturne družbene spremembe – za nov sonaraven, pravičen in solidaren družbeni red, za začetek sistemskega razoroževanja. Zgolj zeleni prehod ne bo dovolj.
Med gradnike ekosistemske družbene ureditve ste uvrstili tudi davčni sistem. Slovenija se pripravlja na reformo davčnega sistema, a snovalci prenove niso med temeljnimi izhodišči navajali zelenih elementov, čeprav zelena davčna reforma v nekaterih državah EU postaja praksa. Strateški dokumenti o podnebni poti načrtujejo zmanjšanje rabe energije, manj izpustov, večjo odgovornost onesnaževalcev po načelu onesnaževalec plača in podobno. Katere zelene davke bi morala država uvesti do leta 2030 in s katerimi ukrepi spodbuditi uvajanje zelenih tehnologij?
Davčne sisteme in s tem povezano poseganje države z davki v delitev ustvarjenega BDP označuje zahtevno iskanje dinamičnega ravnovesja med zagotavljanjem primernih, mednarodno konkurenčnih pogojev za delovanja gospodarstva in finančnim omogočanjem delovanja države blaginje, socialne države. Torej široke dostopnosti kakovostnih javnih storitev, socialne zaščite ranljivih skupin, zaščite javnega dobra. Ekosocialna davčna politika mora spodbujati pravičnejšo obdavčitev »rabe« okolja in ljudi. Torej višjo obdavčitev praviloma še vedno preveč razsipne porabe energije, snovi, prostora in obremenjevanje okolja. Pa tudi višjo, bolj pravično, progresivno obdavčitev celotnega premoženja, dobičkov, kapitalskih transakcij.
Kakšna zelena davčna reforma torej?
Zlasti zagovorniki odrasti predlagajo globinsko zeleno davčno reformo z obdavčenjem porabe primarnih naravnih virov in energije. Npr. davek na ogljik, visoko radioaktivne odpadke, luksuzno in nezdravo potrošnjo. In to v določeni meri tudi na račun zmanjšanja davčne obremenitve dohodkov, kar naj bi dodatno pospešilo neobhodno okoljsko, nizkoogljično prenovo podjetij, kooperativ in gospodinjstev.
Če ste konkretni o tem, kako poteka zeleni prehod Slovenije, kje so glavne ovire in kaj bi morala politika spremeniti, da bi bila do leta 2030 bilanca zelenega prehoda pozitivna? V katerih dejavnostih bi morali doseči največje premike?
Zeleni prehod je ena od ključnih stranic trajnostno sonaravnega napredka. Razvojno in ekosistemsko skrajno skrbi dejstvo, da je velika večina slovenske politike zgolj besedno prevzela moderno ozelenjeno retoriko EU, v resnici pa večplastno zasnovanega in obetavnega zelenega razvojnega prehoda sploh še ni začela. Dobro, da smo leta 2004 sprejeli odločitev o članstvu v EU, sicer bi bili danes naši zaostanku na trajnostno razvojnem polju še večji.
Mislite na to, kako k zelenemu prehodu pristopijo nekatere članice EU?
Izkušnje večine držav članic EU kažejo, da so bile glavne politične stranke sposobne izluščiti in sprejeti temeljne razvojno-varovalne vizije in strategije, ki jih vsakokratne demokratične politične izmenjave v temeljnih okvirjih spoštujejo in udejanjajo. Za Slovenijo to žal ne velja. Tudi drugih ovir za zeleni prehod Slovenije je veliko. Izdvojil bi zgolj še naslednje. Žal še ni dozorelo spoznanje, da je Slovenija glede na svoje naravne potenciale, to so vodni viri, gozdni ekosistemi, izobraženo prebivalstvo in druge potenciale na prebivalca v skupini tistih držav, ki so v najbolj ugodnem izhodiščnem položaju.
Kje so možni največji trajnostni premiki?
Regionalni potenciali za krožno gospodarstvo, pretehtana decentralizirana raba mavrice regionalnih OVE, velika turistična privlačnost podeželja in mest, evropsko nadpovprečna ohranjena narava in zelo ugodne bivalne razmere, tudi za tuje strokovnjake. Zelo varno življenje, možnosti za sonaravno kmetijstvo itn. Prvič v zgodovini je Slovenija v izjemno ugodnem položaju, da postane ena od vodilnih »zelenih« in socialno pravičnejših držav sveta.
V NEPN je zapisano, da se mora Slovenija o novi jedrski elektrarni odločiti najkasneje do leta 2027, hkrati si GEN energija kot investitor prizadeva za pripravo državnega prostorskega načrta. Kakšno je vaše stališče do gradnje JEK2 in ali menite, da so lahko ena izmed opcij tudi mali modularni reaktorji, saj se za tak razvoj odločajo nekatere države?
Sodim, da bi se morala Slovenija po izčrpni, enakopravni, strokovno večplastni in korektni javni razpravi najkasneje do leta 2025 odločiti, obvezen je referendum, o (ne)gradnji nove JE Krško. Po mojem mnenju je zaradi različnih dolgoročnih okoljskih, varnostnih, ekonomskih, finančnih etičnih in drugih razlogov ter tisoče let trajajočih posledic proizvodnje in potrošnje jedrske energije gradnja JE Krško 2 kljub nekaterim pozitivnim posledicam (npr. razogljičenje), dolgoročno napačna energetska izbira Slovenije za 21. stoletje. Seveda tudi raba OVE ni brez negativnih okoljskih posledic, kar še dodatno argumentira nujnost »negavatne« energetike in gospodarstva.
Zakaj JEK2 ni dobra izbira?
S finančno izjemno zahtevno, zelo drago in časovno dolgotrajno gradnjo nove JE se energetska samozadostnost Slovenije ne bo povečala, saj jedrsko gorivo v celoti uvažamo. Ob pričakovanem predčasnem zaprtju TE Šoštanj zaradi podnebnih in finančnih razlogov, mislim na letno izgubo v višini več kot 100 milijonov evrov, je treba zaradi številnih oskrbnih in geopolitičnih razlogov kljub ohranjanju jedrskih tveganj in drugim negativnim posledicam obratovanje obstoječe JE Krško podaljšati do leta 2033 oziroma do leta 2043. Trajnostno klavrno in politično pomenljivo je dejstvo, da je Slovenija na repu držav članic EU pri povečevanju količine in deleža OVE. Kar bo seveda ob pričakovanih razmerah pomanjkanja elektrike jedrsko energijo postavilo v položaj edine oskrbne »rešiteljice«. V tem tehnološkem in varnostnem trenutku ne vidim prihodnosti v malih modularnih jedrskih reaktorjih. Stavim na slovenskim razmeram uporabne osnovne gradnike npr. trajnostne energetske strategije Švice, zasnovane na učinkovitejši rabi energije, domačih OVE in postopnemu zapiranju treh še delujočih JE.
