“Kampanje niso upravičene, saj je rešitev reciklaža” – EOL 80

Tomaž Hidič

Glavna proizvoda vašega podjetja sta polietilenska folija in polietilenske vrečke. Katere so ključne razlike v lastnostih materialov PELD, PEHD ter PVC?
Najprej je treba izpostaviti, da se PVC v pakiranju živilskih proizvodov že dvajset let skoraj ne uporablja ali pa v zanemarljivih količinah; treba je tudi poudariti, da gre za materiale, ki jih je mogoče odlično reciklirati. Nerazumevanje je posledica tega, da širša javnost in tudi del strokovne javnosti še zmeraj ne poznata razlike med PVC, PELD (polietilen nizke gostote) in PEHD (polietilen visoke gostote). PELD in PEHD sta po kemični sestavi podobna, razlika je v zbitosti in delno razvejenosti polimernih verig v strukturi materiala ter molski masi polimernih verig. Iz tega izhajajo različne lastnosti in seveda namembnost. Iz PELD se pretežno proizvajajo razne folije in vrečke, iz PEHD pa pretežno bolj trdi izdelki (cevi, trde folije ipd.). Pri PELD in PEHD je energetska izraba najbolj smiselna in nujna rešitev, če nočemo, da material konča na odlagališču ali celo v naravi.

V čem so glavne razlike med PVC in polietilenom?
PVC se od PELD in PEHD razlikuje po kemijski sestavi, saj vsebuje klor, vezan v polimerni verigi. Tudi v tem primeru gre za vsestransko uporaben ter zelo hvaležen in trpežen material, ki v nekaterih uporabah nima alternative, vendar pa je zaradi vsebnosti klora lahko PVC v določenih okoliščinah okoljsko zelo sporen. Če je ustrezno recikliran, ni težav, problem je nekontrolirana degradacija ali celo sežig. PVC je močan zaviralec gorenja in je zato še zlasti nevaren nekontroliran sežig, ki lahko sprošča strupene klorove spojine. V praksi se sicer PVC sežiga tudi v ustreznih sežigalnicah, vendar kot primes v res majhnih količinah in zmešan z drugimi materiali. Tudi nekatere tehnologije proizvodnje PVC (proizvodnje monomera in polimera, ne predelave v izdelke), predvsem v deželah tretjega sveta, so okoljsko sporne.

Toda to ni od včeraj in kampanje proti PVC se ponavljajo.
Predelovalce polietilena zelo moti dejstvo, da je PVC postal sinonim za skoraj sleherno plastiko; povsod govorijo in pišejo o PVC-vrečkah, PVC-foliji in vse dajejo v isti koš. Prav tako je nerazumljivo, zakaj je PVC na tako slabem glasu. Če bi ljudje vedeli, kako so odvisni od embalaže iz PVC-ja, tudi v medicini, bi mu morali biti hvaležni. Splošno znano je, da so kampanje proti nekaterim vrstam plastike sprožene iz gospodarskih razlogov in podprte z modnimi, t. i. »green smernicami«, ki so pogosto medijsko, marketinško in seveda tudi finančno zelo dobro podprte, zato da se zaslužki od prodaje prelijejo k določenim skupinam. Globalna kampanja proti plastičnim vrečkam se je sprožila v britanski modni industriji, za njo so stali točno določeni modni oblikovalci in lastniki blagovnih znamk, ki so hoteli promovirati platnene torbe in vreče svojih znamk, da bi jih ljudje uporabljali pri nakupih namesto plastičnih.

Kako ste reagirali proizvajalci, če to veste?
Proizvajalci vrečk smo se pred približno dvema letoma srečali z agresivno medijsko kampanjo, naperjeno proti plastičnim vrečkam, v kateri smo se argumentirano borili proti poskusom obdavčitve vrečk in proti predlogu zakona o obdavčitvi vrečk. Vse skupaj je bolj spominjalo na kulturno-ideološki boj, ne pa na argumentirano debato. Tudi mnenja strokovnih ustanov niso bila pomembna. Poleg tega so nekateri, ki se nekritično lotevajo tovrstnih kampanj, dobesedno zaslepljeni z neomajno vero, da nekaj počnejo v skupno dobro, in kot da je alternativa vsemu skupaj kamenodobna družba, brez pridobitev civilizacije. Brez plastike smo namreč v kameni dobi ali vsaj v predindustrijski družbi. Najbolj žalostna pa je ugotovitev, da je vpliv teh subjektov na zakonodajalca pogosto močnejši od argumentov strokovne javnosti. Zakonodajalci hočejo bolj ugajati in manj koristiti. V Sloveniji in v EU ravnamo samouničevalno, saj v imenu nekih višjih idealiziranih ekociljev uničujemo lastno gospodarstvo, energetiko ipd., preostali svet pa se nam smeji in nabira konkurenčno prednost.

To je res. Vendar proizvajalci plastičnih vrečk v povprečju dobro poslujete.
Treba je dodati, da so proizvajalci plastičnih vrečk in folij v Sloveniji ena redkih kolikor toliko dobro delujočih panog, saj so močni izvozniki in zagotavljajo kakovostna delovna mesta, posebno v obrobnih slovenskih regijah, kjer so pogosto eni redkih solidnih delodajalcev in zaposlovalcev na novo. Očitno tudi v Sloveniji prevladuje mišljenje, da bomo živeli samo od finančnih, trgovskih in drugih storitev, da je realni sektor nekaj preživelega in da delovna mesta v njem niso pomembna. Gospodarske rasti, delovnih mest in blaginje za večino prebivalstva brez realnega sektorja kratko malo ni, vsaj ne dolgoročno. In tudi proizvodnja plastičnih vrečk in folij je del proizvodnje embalaže. Zato smo se proizvajalci folije in vrečk ob pomoči GZS in strokovnjakov za to področje v nekatere zadeve zelo poglobili zaradi priprave na argumentirano obrambo proti zakonu o obdavčitvi vrečk. Za to smo iz veliko evropskih držav, ZDA, Kanade ipd. pridobili kakovostne analize in študije državnih okoljskih agencij in panožnih združenj ter evropskih organov, ki se ukvarjajo s tem področjem.

Nekatera slovenska podjetja in strokovna javnost močno nasprotujejo visokemu davku na plastične vrečke. Kaj kažejo primeri nekaterih drugih evropskih držav?
Obstaja mit o učinkovitosti okoljskega davka na plastične vrečke. Irsko so v tem pogledu postavljali za zgled, prav tako tudi drugje (»keltski tiger«), pa se je zgodba drugače razpletla. Irski primer davka na plastične vrečke naj bi (po previdnih navedbah) povzročil zaprtje 700–800 delovnih mest, zelo se je dvignila poraba drugih vrst vrečk (npr. vreč za odpadke in papirnatih vrečk). Močno se je povečal uvoz platnenih in bombažnih vrečk, ki jih proizvajajo Kitajci, Vietnamci, Indijci, kar seveda pomeni nov zaslužek in nova delovna mesta za njih in ne za nas v EU. Irci posredno priznavajo, da ta davek ni pomembno zmanjšal porabe embalaže v celoti.

Velika Britanija je previdnejša.
Po mojem mnenju glavni vzrok, zakaj Velika Britanija ni naklonjena uvedbi davka na plastične vrečke, ni v recesiji, ampak v njihovih študijah, ki so jasno pokazale, da plastične vrečke v primerjavi z drugimi (papirnatimi, platnenimi, bombažnimi ipd.) niso nič bolj okoljsko sporne, kvečjemu še manj – seveda, če se ustrezno zbirajo in reciklirajo. Poleg tega v zadnjem času veliko mest v ZDA in Kanadi, ki so prepovedala uporabo plastičnih vrečk pred letom ali dvema, to prepoved zdaj odpravlja. Prepoved plastičnih vrečk v Afriki in Aziji je problem drugačne kulture in navad, slabih komunalnih storitev, šibke infrastrukture in še česa. Za to niso krive niti evropske niti slovenske vrečke, prav tako tudi ne za »plastično juho«, ki je večinoma iz delcev rigidne plastike. Če bi se s podobno pozornostjo lotili ostankov pesticidov in umetnih gnojil v morju, bi bila korist neprimerno večja. Ampak to je očem nevidno, zato je težje razumljivo in ni »medijsko zanimivo«. Kot običajno ostanejo glavne težave očem skrite in pri okolju nič ni tako preprosto, kot se zdi na prvi pogled, še manj enopomensko.

Na kaj točno mislite?
Dejstvo je, da v Sloveniji plastične vrečke in folije res niso poseben okoljski problem in je zato težko razumljiva gonja proti njim. Države z urejeno infrastrukturo, zbiranjem in reciklažo (vseh materialov, ne samo plastike) v tem sploh ne vidijo nobene težave. Zbirajo in reciklirajo, se ne vznemirjajo zaradi tovrstnih kampanj in uživajo pozitivne ekonomske učinke reciklaže in energetske izrabe. Zbiranje in reciklaža ter energetska izraba so tudi ekonomsko in ekološko najbolj upravičene. Zanimivo je tudi, da se v glavnem lepo prekrivata »protivrečkarska ihta« ter slaba infrastruktura in organizacija, pomanjkljivo delujoči komunalni sistem, nizka zavest prebivalstva o pomenu narodnega gospodarstva (posebno realnega sektorja) in še bi lahko naštevali. Ob tem je treba poudariti, da sistem zbiranja in reciklaže v Sloveniji sploh ni tako slab, kot mislimo, še kar deluje in se nenehno izboljšuje. Vendar vsaka velika stvar zahteva svoj čas, v Sloveniji pa nismo preveč nagnjeni k metodičnemu in trajnemu pristopu in nimamo potrpljenja; bolj so priljubljene rešitve, ki so odmevnejše, hitre in manj koristne.

Kljub temu v medijih še vedno zelo pogosto prevladujejo argumenti proti uporabi plastike. Zahteva se, da naj kar najmanj kupujemo in uporabljamo plastične vrečke, še zlasti za živila. Zakaj?
Večina senzacionalističnih »novic« na internetu in v medijih glede velike škode, ki jo povzročajo plastika in posebno vrečke, kratko malo ne prenese tehtnejšega premisleka. Tak primer je bil na primer podatek o številu mrtvih živali v Indiji zaradi vrečk, čeprav drugi podatki kažejo, da je v Indiji poginilo nekajkrat več živine zaradi drugih vzrokov, a je bila ta zadeva celo neke vrste »medijska uspešnica« na spletu. Podobno velja za morske sesalce in velike ptiče; vrečke jih po nekaterih navedbah na leto pobijejo več, kot jih je po dosegljivih podatkih na celem svetu. Pri tem se spregleda, da so glavni krivec za tovrstne dogodke odpadne ribiške mreže. Ob vsej tej poplavi informacij in predvsem dezinformacij je treba trezno razmisliti, ali je kaj takega sploh mogoče in ali so navedbe smiselne in realne. To ni »instant« tema, o kateri bi si lahko ustvarili verodostojno mnenje v nekaj minutah, o vrečkah pa piše in modruje vsak, ki ima pet minut časa ali še malo prostora v rubriki.

Res pa je, da brez vrečk v vsakodnevnem življenju ne moremo.
Naravnost smešno je spodbujanje k neuporabi vrečk, po drugi strani pa je naš celoten način življenja in oskrbe usodno odvisen od embalaže, pri čemer so vrečke še manj kot kaplja v morje, kar jasno kažejo tudi študije. Ampak na koncu moramo pogledati resnici v oči. Plastična servisna vrečka je v večini primerov uporabna večkrat in ni razloga, da bi jo takoj po uporabi zavrgli. Problem torej niso vrečke, ampak ljudje. In kar je najpomembneje: ne trošimo samo preveč vrečk, trošimo preveč vsega. Krepko presegamo okoljsko nosilnost našega planeta, vendar se tega nihče ne upa lotiti, ker to zahteva precejšnjo spremembo načina življenja, razmišljanja in delovanja, predvsem pa manj dobička za velike interesne skupine. Na koncu ostane dejstvo, da si brez embalaže ne moremo več zamisliti življenja. To velja tudi za vrečke, pa naj si bodo plastične, papirnate ali kakršne koli že. Na prvi pogled to ni očitno, vendar je embalaža ena največjih pridobitev sodobnega časa. Njene prednosti so neprecenljive in nenadomestljive. Potrošniki pa se lahko razumno obnašamo tudi pri uporabi vrečk – jih poskusimo uporabiti večkrat, na koncu pa oddati v reciklažo ali energetsko izrabo, ne pa odvreči v naravo. Vendar če niti večine izrabljenih vozil ne oddamo v reciklažo in je Slovenija še zmeraj polna divjih odlagališč (čeprav se stanje izboljšuje in so hvalevredne akcije nekaterih organizacij), je to resen znak, da moramo najprej počistiti v svojih glavah, sprejeti reciklažo in ponovno izrabo kot nekaj nujnega, samoumevnega in koristnega za vse.