Za manj zavržene hrane
Promocija
Po podatkih Statističnega urada (SURS) je v letu 2020 vsak Slovenec zavrgel povprečno 68 kilogramov hrane, kar je kilogram več kot v 2019. K povečanju količin zavržene hrane je med drugim zagotovo pripomogla tudi epidemija, a obenem si ne smemo zatiskati oči, da ta problem obstaja že vrsto let. Odgovornost za izboljšanje situacije na tem področju je na vseh nas – posameznikih, podjetjih in celotni družbi. Eden od pomembnih virov zavržene hrane so tudi izobraževalne ustanove, kjer je podjetje Lidl Slovenija skupaj s programom Ekošola pred leti zasnoval projekt Hrana ni za tjavendan. Projekt je danes na šolah postal že pravo gibanje in s kontinuiranim izvajanjem poskrbel, da se je količina zavržene hrane marsikje bistveno zmanjšala.
Samo v lanskem letu so na ustanovah, ki so sodelovale v projektu Hrana ni za tjavendan, količine zavržene hrane z različnimi aktivnostmi v povprečju zmanjšali za 42 %, najbolj uspešni tudi za 95 %.
Priznajmo si – zavržena hrana je problem
Kot izpostavljajo v programu Ekošola, kjer že vrsto let tesno sodelujejo z izobraževalnimi ustanovami po celi Sloveniji, so se skozi leta količine zavržene hrane na šolah občutno povečevale. K temu so pripomogle predvsem spremenjene prehranjevalne navade in drugačen življenjski stil.
»Vsak kilogram, ki se zavrže, je izgubljena priložnost, izgubljeno delo vseh, ki se s prehrano ukvarjajo, obenem pa kaže tudi naš odnos do hrane.« Tina Hribar, vodja projekta Hrana ni za tjavendan pri programu Ekošola.
Tako so ugotovili, da je treba aktivno začeti delati na t. i. »prehranski pismenosti« vseh akterjev na šoli. »Pri prehranski pismenosti gre za vključevanje znanja in veščin, ki so potrebni za načrtovanje, vodenje, pravilni izbiro in uživanje hrane. V proces so vključeni vsi akterji na šolah, od tistih, ki se ukvarjajo z načrtovanjem, izbiro in pripravo hrane in seveda do otrok,« je razložila Tina Hribar, vodja projekta Hrana ni za tjavendan pri programu Ekošola. Kot je še dodala, na šolah govorimo o zelo velikih količinah zavržene hrane, saj gre med odpadke vsak mesec, ocenjuje, med 300 kilogramov in tudi do ene tone. »Vsak kilogram, ki se zavrže, je izgubljena priložnost, izgubljeno delo vseh, ki se s prehrano ukvarjajo, obenem pa kaže tudi naš odnos do hrane.«
Prav zato je bil projekt, kot je Hrana ni za tjavendan, v šolskem prostoru nujno potreben. Pri tem se je Lidl Slovenija izkazal kot pravi partner, ki je prisluhnil in oblikoval projekt, ki se je najprej začel na izobraževalnih ustanovah, nato pa se skozi leta preselil tudi v domača gospodinjstva, organizacije in druge dele družbe – tako prek oblikovanja sorodnih projektov za druge ciljne skupine kot prek ozaveščanja z bogatimi vsebinami, ki nastajajo znotraj projekta.
Kako sploh začeti?
V okviru projekta Hrana ni za tjavendan sodelujoče izobraževalne ustanove prejmejo strokovno gradivo, prilagojeno otrokom in mladostnikom. Ker vemo, da so začetki lahko zelo težki in da je področje zelo kompleksno, se je projekta treba lotiti postopoma.
»Prvi korak je, da se na šoli pogovorimo s kuharskim osebjem, z ravnateljem, organizatorjem prehrane in prisluhnemo izzivom. In potem gremo z majhnimi koraki naprej. Najprej si postavimo uresničljive cilje – prvo leto lahko samo merimo količine zavržene hrane in poiščemo kritične točke. Potem se pogovorimo z učenci, spoznamo njihov vidik in zasnujemo kakšno od aktivnosti,« razloži Tina Hribar.
Izpostavi še, da je tukaj bistvenega pomena načrtovanje na začetku leta, da se tematike ves čas držimo, da so vsi seznanjeni s tem in da tudi mentorji ponudijo svojo pomoč. Pomembno je, da se mentor tudi dobro strokovno izobrazi, prebere literaturo in gradivo, ki ga Ekošola pripravi in potem začne z načrtovanjem aktivnosti. Priporočljiv je tudi obisk delavnic oz. spletnih seminarjev, ki jih v okviru projekta organizirata program Ekošola in Lidl Slovenija, kjer strokovni sodelavci predstavijo najboljše primere dobre prakse, svetujejo in odgovarjajo na številna vprašanja in zagate.
Samozavedanje, stalnost, sodelovanje
Aktivno nagovarjanje problematike zavržene hrane izobraževalnim ustanovam prinaša mnogo koristi. Vpeljava projekta v izobraževalni proces je na marsikateri šoli spremenila odnos do hrane pri številnih učencih, obenem pa je tudi na sistemski ravni pripomogel k temu, da je zavržene hrane manj. A za dosego teh ciljev je pomembno zagotoviti več stvari – najprej je nujno samozavedanje, da težava obstaja in da to ni stvar posameznika na šoli, ampak celotnega sistema. Nato je pomembna stalna prisotnost tematike, saj ni dovolj, da se zmanjševanja zavržene hrane lotimo enkrat, ampak je treba to izvajati ves čas in seveda aktivnosti nadgrajevati. In na koncu – sodelovanje. »Šole v večini pohvalijo prav ta vidik sodelovanja. Mentorji so velikokrat izpostavili, da če so sami začeli nagovarjati to problematiko, so se počutili pri tem same. Ko pa s tovrstnimi projekti ugotovijo, da imamo vsi enako težavo in da obstaja podpora, je bistveno lažje. In ravno to deljenje ter zavedanje, da ne smemo biti tiho, ampak da povemo na glas in skušamo situacijo izboljšati – edino to bo delovalo na dolgi rok,« zaključi Tina Hribar.
