| Poudarki z okrogle mize na simpoziju | | |
| Eden izmed pomembnih razlogov, da upravljanje z odpadki kot surovinami v Sloveniji ni učinkovitejše, je, da se na trgu pušča več parcialnih interesov, ki jih ne znamo preseči s sistemskim razvojnim okvirjem. Tako kot družba izgubljamo konkurenčnost. | |
Marta Podobnik, Belinka: Naša izkušnja je, da v Sloveniji ni možnosti, da bi to, kar trenutno v Belinki klasificiramo kot odpadek, prodali kot surovino. V naši branži tako priložnost ponuja odpadna barva. Odpadne barve vsebujejo določeno količino hlapnih organskih snovi, ki imajo dobro kurilno vrednost. To trenutno v Sloveniji oddamo kot nevarni odpadek, ki ga prevzemnik izvozi. Nekje v tujini ga uporabijo kot kurilni material.
Pri spreminjanju statusa iz odpadka v surovine ne vidim zakonodajnih omejitev, bi se pa bilo treba v Sloveniji drugače organizirati. Na simpoziju so tekle debate, da nekateri subjekti na odpadkarskem trgu vidijo samo ekonomski interes, drugi pa se doživljajo kot neprofitna dejavnost. Ker prihajam iz proizvodnega podjetja, mi je jasno, da se mora računica vedno iziti, za vsakega posebej in vse skupaj. Seveda je treba prisluhniti različnim mnenjem in interesom, hkrati pa je treba priti do sistemskega okvirja. Pogosto se razhajamo že pri razumevanju določenih definicij. Ko prosimo pristojne inštitucije za razlage, dobimo zelo različna mnenja. To ni racionalno.
Naši izdelki se uvrščajo v višje cenovne kategorije, saj smo se ves čas zgledovali po konkurentih iz držav t.i. stare Evrope. Tam imajo trg sekundarnih surovin dobro urejen, zato imajo na tem področju v primerjavi z nami konkurenčno prednost.
Slavko Dvoršak, Gorenje Surovina: Na področju odpadnih kovin je bila lani sprejeta Uredba 333/2011, s katero nekatere vrste odpadnih kovin prenehajo biti odpadek in postanejo surovina. Gre za železo, jeklo in aluminij. Naše podjetje, ki se ukvarja s temi odpadki, mora imeti vzpostavljeno vhodno kontrolo, kjer izvajamo meritve radioaktivnosti. Vzpostavljeno imamo sledljivost in seveda izhodno kontrolo. Med podjetji ne opažamo večjega interesa za prekvalifikacijo teh odpadkov v surovine. Velike železarne, ki prevzemajo te odpadke, so že IPPC zavezanci in so pridobile dovoljenja. Zanje je pravzaprav vseeno ali te odpadne kovine prevzamejo s statusom odpadka ali surovine.
Franci Lenart, Ekomobil: Avtomobilska industrija je najpogumnejše dorekla, kako lahko odpadki postanejo surovina. Namreč, vse avtomobilske blagovne znamke so za vse svoje modele proizvode klasificirale tako, da je opredeljena njihova možnost recikliranja in po katerem postopku. Tako vsi, ki se v Evropi in kje drugje ukvarjamo s predelavo vozil, razpolagamo z natančnimi navodili, kaj se nahaja v katerem koli avtomobilu od leta 1970 dalje. To je zelo dober znak složnosti neke industrije, da se čim več materialov, ki so vgrajeni v proizvod, kasneje reciklira. Druga stvar, ki jo velja poudariti, je, da je Evropska unija sprejela direktivo, da je potrebno ta navodila proizvajalcev spoštovati. To pomeni, da je potrebno avtomobile razgraditi tako, da je 85 % njegovih sestavin ponovno uporabljenih ali recikliranih. Zaveza po letu 2015 je, da bo treba ponovno uporabiti ali reciklirati 95 % mase vozila, ki je bila vgrajena v osnovni proizvod.
Prva dva koraka sta že narejena: avtomobilska industrija je prepoznala odpadke kot surovine, EU in Slovenija sta to prenesli v pravni red. Tretji korak je v izvajanju. Tu je ključni element, kaj se v slovenskem prostoru dogaja, da do izvajanja ne pride. Kot je znano, več kot 90 % izrabljenih motornih vozil, to je več kot 50 tisoč vozil letno, v Sloveniji ponikne na tak ali drugačen način. Od tega je treba odšteti približno 20 tisoč vozil, ki se izvozi. To ne pomeni, da se ti odpadki ne evidentirajo. To tudi ne pomeni, da ne postanejo surovine. Teh 30.000 vozil postane surovinska baza na nelegalnem trgu. Ti odpadki se reciklirajo samo v tistem delu, ki je enostaven, med tem ko se tisti del vira, ki ima status nevarnega odpadka in ima negativno finančno konotacijo, izgublja.
Matej Oset, Skupina Laško: Podjetja Skupine Laško uporabljajo tako primarne kot sekundarne surovine. Če najprej izpostavim materiale PET. V našem interesu je kakovostno zbiranje odpadne embalaže, ki se da v predelavo, da lahko do 20 % reciklata uporabimo v novih plastenkah. Je pa treba odkrito povedati, da je cena recikliranega materiala še vedno relativno visoka. Kakšne prihranke dosegamo z uporabo recikliranega materiala PET, je odvisno od trenutnih cen na trgu PET granulatov. Včasih osnoven PET granulat dosega enako ali celo ugodnejšo ceno od recikliranega. Zato se je tu treba obnašati racionalno. V Sloveniji je izziv racionalno in kakovostno organizirati celotno zanko: dobiti kakovostno zbrano in sortirano odpadno embalažo ter izvesti logistiko do predelovalca tega plastičnega materiala po čim ugodnejši ceni. Vemo pa, da tu igra veliko vlago ekonomija obsega, zato določene reciklaže v Sloveniji najbrž ne moremo imeti, saj ne bi bila ekonomsko upravičena.
