Kaj je in kaj ni žlindra – EOL 67

V gospodarstvo naj bi se odpadki vrnili kot surovina. Veliko večjo prednost je treba nameniti ponovni uporabi in recikliranju, zato namerava komisija spodbujati trg sekundarnih materialov in povpraševanje po recikliranih materialih z gospodarskimi spodbudami in oblikovanjem meril za prenehanje statusa odpadka, slednje predvidoma v letih 2013 in 2014. Ključni poudarek je na usmeritvi, da se z odpadkom do leta 2020 začne upravljati kot z virom (EK, 2011).
Decembra 2011 je v Uradnem listu RS izšla nova slovenska Uredba o odpadkih, pomembna za vse, zlasti pa so jo težko pričakovali predstavniki gospodarstva, saj lahko igra Uredba pomembno vlogo tudi pri izkazovanju njihove konkurenčnosti. V tem kontekstu je zlasti pomembno pravilno določiti, kdaj je odpadek nevaren, nenevaren ali pa gre morda za ostanek proizvodnje.

Kaj pravi Evropska komisija?

V Razlagi o odpadkih in stranskih proizvodih, na katero se v 7. členu opira tudi nova slovenska Uredba o odpadkih, je zapisano: »Praviloma je jasno, kaj je odpadek in kaj ne.« Vendar pa so se v zvezi z razlago te opredelitve pojavila številna vprašanja. Dejansko črno-belega razlikovanja ni, temveč obstajajo številne tehnične razmere z zelo različnimi okoljskimi tveganji in posledicami ter številna siva področja. Za namene uporabe okoljske zakonodaje na podlagi posameznih primerov je potrebno začrtati jasno mejo med tema pravnima položajema – odpadek ali ne. Ravno za to razlikovanje se je včasih izkazalo, da ga je težko uporabiti (EK, 2007).
Obstaja nekaj dokazov o različnih rešitvah v posameznih primerih o podobnih dejstvih, do katerih so prišli pristojni organi v različnih državah članicah, in to vodi v neenakost pri obravnavanju gospodarskih subjektov in do ovir na notranjem trgu. Sodišče je večkrat poudarilo, da je dejstvo, ali je material odpadek ali ne, odvisno od posebnih dejanskih okoliščin in da mora zato pristojni organ sprejeti odločitev na podlagi posameznih primerov (EK, 2007).
V letu 2011 je Komisija sprejela prvo Uredbo o prenehanju statusa odpadka in določila merila za odpadno železo, jeklo in aluminij. Po 6-mesečnem prehodnem obdobju bodo sprejeto uporabljale vse države članice. Komisija pripravlja tudi merila za druge materialne tokove, kot so baker, papir, steklo in kompost, ki so za trge za recikliranje v EU še posebej pomembni. Uredba pomeni, da čistih in varnih odpadnih kovin ne bo treba opredeliti kot odpadek, če proizvajalec uporablja sistem zagotavljanja kakovosti in z izjavo o skladnosti za vsako pošiljko odpadnih kovin dokaže izpolnjevanje meril. Preden lahko odpadna kovina izgubi status odpadka, morajo biti končani vsi postopki mehanske obdelave (rezanje, drobljenje, čiščenje in odstranjevanje škodljivih snovi), ki so potrebni za pripravo odpadne kovine za končno uporabo v jeklarnah ali livarnah. Za pridobitev čiste odpadne kovine, ki izpolnjuje merila za prenehanje statusa odpadka, je treba, na primer, razstaviti stare avtomobile, odstraniti tekočine in nevarne spojine ter obdelati kovinske dele (EK, 2011a).

Slovenska zakonodaja

Katja Buda, vodja Sektorja za okolje in podnebne spremembe na MKO, pojasnjuje: »Uredba o odpadkih v 5. členu določa, da je povzročitelj tisti, ki je odgovoren za pravilno uvrstitev odpadka. V tretjem odstavku 5. člena pa je uvedeno previdnostno načelo pri uvrščanju odpadka. Določila so prenesena iz Direktive 2008/98/ES, ki veljajo za vse države članice. V 7. členu je določilo, kdaj lahko govorimo o stranskem proizvodu in ne odpadku. V kolikor proizvod ustreza vsem kriterijem, določenim v 7. členu, govorimo o stranskem proizvodu. Kriteriji so: nadaljnja uporaba ostanka proizvodnje je zagotovljena; ostanek proizvodnje se lahko neposredno uporabi brez kakršne koli nadaljnje obdelave, razen običajnih industrijskih postopkov; ostanek proizvodnje nastaja kot sestavni del proizvodnega procesa; ostanek proizvodnje izpolnjuje zahteve, določene za uporabo take snovi ali predmeta s predpisi, ki urejajo proizvode ter varstvo okolja in varovanje človekovega zdravja, njegova nadaljnja uporaba pa ne bo škodljivo vplivala na okolje in človekovo zdravje.
Torej, če govorimo o stranskem proizvodu in ne odpadku, veljajo vse zahteve za proizvod. Tiste institucije, ki ugotavljajo, ali je proizvod primeren za trg, tudi ugotavljajo, ali kot stranski proizvod ustreza vsem kriterijem, ki so predpisani za proizvod. Posebni upravni postopki, s katerimi potrjujejo status stranskega proizvoda, ne obstajajo. Proizvajalec mora imeti za celotno količino proizvoda zagotovljen trg (ne more se opredeliti, da je npr. polovica odpadek, polovica stranski proizvod). Imetnik, ki z ostankom proizvodnje ravna kot s stranskim proizvodom, izpolnjevanje pogojev dokazuje s: pogodbo o prodaji stranskega proizvoda med imetnikom in kupcem ali strokovno analizo trga, iz katere je razvidno, da ima stranski proizvod dolgoročno zagotovljeno trženje; tehnično dokumentacijo o proizvodnem procesu (tehnološko shemo proizvodnega procesa), iz katere je razvidno, da ostanek proizvodnje nastaja kot sestavni del proizvodnega procesa in da je uporaben brez nadaljnje obdelave v skladu z 2. točko drugega odstavka 7. člena; slovenskim tehničnim soglasjem v skladu z zakonom, ki ureja gradbene proizvode, dokazilom o njegovi registraciji v skladu z Uredbo REACH ali drugim dokazilom, ki izkazuje primernost proizvoda za dajanje na trg.«

Izkušnje v praksi

Kako so zadeve urejene v praksi, pojasnjuje Viktor Kovačič, ekolog podjetja Štore Steel: »V podjetju Štore Steel, d. o. o., nastaja kot stranski proizvod pri proizvodnji jekla tako žlindra, ki je namenjena za predelavo in se jo uporablja kot surovino v gradbeništvu, kot žlindra, ki ni namenjena za predelavo in se jo odloži na odlagališču nenevarnih odpadkov. Ne glede na to, ali je žlindra namenjena predelavi ali odstranjevanju, v podjetju ravnamo z njo kot z odpadkom (enkrat kot z odpadkom, namenjenim za predelavo, in enkrat kot z odpadkom, namenjenim za odstranjevanje). Žlindro, ki je namenjena za predelavo, bi verjetno lahko obravnavali kot surovino (v skladu z besedilom iz Eurolexa), saj je za njeno nadaljnjo uporabo v gradbeništvu potrebno žlindro le starati (s tem preide v stabilno strukturo; staranje lahko poteka pod razmerami v naravnem okolju ali pa se pospeši s polivanjem žlindre, kar doprinese tudi k hitrejšemu razpadu večjih kosov žlindre v manjše) in kasneje mehansko obdelati (drobljenje, sejanje, ločevanje na različne granulate). Za žlindro, ki je namenjena za predelavo, se ne plačuje okoljske dajatve zaradi odlaganja, ki se plačuje v primeru žlindre, namenjene za odstranjevanje (v našem primeru odlaganje). Obe vrsti žlindre spremlja ista dokumentacija in je vodena ista evidenca (zahtevano po Uredbi o ravnanju z odpadki).
Vsekakor pa želi podjetje Štore Steel, d. o. o., čim večji tok stranskih proizvodov pri izdelavi jekla (npr. žlindra, škaja itd.) usmeriti v koristno izrabo in na ta način prispevati k trajnostnemu razvoju. Posledično bi si seveda želeli, da žlindra kot stranski proizvod pri izdelavi jekla, ni obravnavana kot odpadek, ampak kot surovina, s katero se da popolnoma enakovredno nadomestiti določene materiale v gradbeništvu, ki jih je sicer potrebno pridobivati iz naravnega okolja. Ne nazadnje smo uporabo žlindre kot surovine v gradbeništvu podprli s številnimi raziskavami in študijami, tako da smo lahko konec prejšnjega leta začeli razbremenjevati odlagališče z odlaganjem žlindre in nastale količine usmerili v koristno izrabo v gradbeništvu.«
V slovenski praksi je tako moč zaslediti nekaj primerov rabe žlindre in sadre. GP Primorje je objavilo rezultate raziskav o rabi črne žlindre v asfaltu na primeru cestogradnje na slovenskih cestah. Dovoljena količina toksičnih komponent je določena z nacionalnimi zahtevami v Pravilniku o obremenjevanju tal z nevarnimi odpadki. V Sloveniji črna jeklarska žlindra, ki jo je mogoče uporabiti kot agregat v bitumenskih zmeseh, nastaja v poleg že omenjeni jeklarni Štore Steel tudi v jeklarni Acroni Jesenice. V proces predelave črne žlindre železarne Acroni je bilo vključeno slovensko podjetje ECOlogic. Proizvodi predelave se vgrajujejo v slovenske ceste. Stalni in redni nadzor kakovosti končnih proizvodov predelave je za potrebe podjetja Ecologic zagotavljal Zavod za gradbeništvo Slovenije (ZAG). Septembra 2011 je bila dejavnost ravnanja s črno žlindro Acroni prodana podjetju Harsco Minerali, d. o. o., Jesenice, ki se ukvarja tudi s predelavo bele žlindre. Posel z Acronijem naj bi bil vreden cca 25 milijonov dolarjev, zaposlili pa naj bi cca 30 ljudi. Civilne iniciative so povzdignile svoj glas (Alpe Adria Green), saj jih moti prašenje bele žlindre. Iz bele žlindre, ki jo je Acroni do zdaj odlagal na deponijo, načrtujejo izločanje ostankov železa, ki jih bo znova uporabil Acroni, druge materiale pa bodo prodajali prek svojih partnerjev. ARSO pa zbira podatke o sadri in žlindri (in elektrofiltrskem pepelu) kot odpadkih, nastalih pri zgorevanju premoga glede na vire onesnaženja (TE-TOL, TEŠ, TET). Kar se tiče ravnanja s tremi navedenimi odpadki, prevladujejo odlaganje, začasno skladiščenje, uporaba kot polnilni material za rudnike in pri gradbenih delih ter uporaba na podlagi ugotovljenih lastnosti odpadnih materialov (za mavec, cement, beton …). V TE-TOL poročajo, da je skladno z veljavno zakonodajo izdelana ocena odpadka tako za pepel kot za žlindro – oba ustrezata zahtevam za odlaganje na odlagališču za nenevarne odpadke, pri čemer ni potrebno stabiliziranje in utrjevanje odpadka. Pepel se uporablja za utrjevanje brežin na komunalni deponiji Barje mesta Ljubljane. Za prekrivanje odloženih komunalnih odpadkov se uporablja mešanica pepela in žlindre. TET beleži trend zmanjševanja sadre in elektrofiltrskega pepela, ki ju lahko uvrstijo na podlagi pridobljenega certifikata med gradbene proizvode. Dinamika odprodanih odpadkov se tako počasi veča. Kemična sadra je prav tako lahko deloma uporabna. Cinkarna Celje ima pridobljeno slovensko tehnično soglasje za sipko sadro, s katerim dokazuje primernost materiala za različne namene (npr. gradbeništvo). Rdečo sadro odlagajo na deponijo.
S stališča okolja je izjemno pomembno, da so materiali pravilno razvrščeni med odpadke ali neodpadke. Zakonodaja o odpadkih varuje okolje pred posledicami industrijskih odpadkov. Če material ni odpadek, to ne pomeni, da v celoti izpade iz sistema varstva okolja. Tako je zakonodaja, kot je npr. Uredba REACH, namenjena varovanju zdravja ljudi in okolja pred potencialnimi vplivi proizvodov in drugih materialov, ki niso odpadki.

Viri:
Evropska komisija. 2007. Razlaga o odpadkih in stranskih proizvodih. COM, 2007, 59, konč., 21. februar 2007.
Evropska komisija. 2011a. Kdaj odpadki niso več odpadki? Ko izpolnjujejo merila za prenehanje statusa odpadka, ki so namenjena razvijanju naših trgov za recikliranje. Dostopno na: http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=IP/11/388&format=HTML&aged=0&language=SL&guiLanguage=en.
Evropska komisija. 2011. Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: časovni okvir za Evropo, gospodarno z viri. COM, 2011, 571, konč.