| Trendi v logistiki | | dr. Bojan Beškovnik | |
| Logistika se je uveljavila kot eden od najpomembnejših elementov delovanja sodobne trgovine in pomembno kroji delovanje globalnega gospodarstva. Oskrbne verige vse bolj določajo prednosti posameznih izdelkov in podjetij na razvitih tržiščih. Pomemben delež prispevajo nova tehnološka spoznanja, ki so logistiko dvignila na bistveno višji nivo delovanja v svetovnem gospodarstvu. Uporaba novih tehnologij in vse večje poseganje v prostor pa zahtevajo uravnovešeno in dolgoročno usmerjeno upravljanje z izzivi ohranjanja okolja. Ekološka ozaveščenost zelo hitro pridobiva na pomenu, kar posledično vpliva tudi na nadaljnji razvoj logistike in njenih procesov. | |
Novi višji ekološki standardi povečujejo pritisk na prevoznike, proizvajalce, prejemnike, ki morajo poskrbeti za reciklažo odrabljenih izdelkov ali transportnih enot, itd. Celotni logistični proces je tako pod pritiskom zelenega razmišljanja, kar narekuje oblikovanje celovitih zelenih logističnih platform. Zatekanje samo k reverzibilni logistiki in uporabi čistejših pogonskih agregatov v cestnem prometu zagotovo ni dovolj, da bi se sledilo hitremu trendu razvoja zelene logistike. Prav zaradi tega so izzivi za regijo jugovzhodne Evrope toliko večji.
Zagotoviti osnove zelene logistike
V zgodnji fazi razvoja zelene logistike je bil poudarek predvsem na reverzibilni logistiki. Sodobno pojmovanje zelene logistike ne vključuje več samo delovanja reverzibilne logistike, temveč širše opredeljuje tudi okoljske vplive celotnega logističnega procesa. Pri tem morata biti aktivna predvsem dva deležnika. Na eni strani je to država ali neka regijska skupnost držav, na drugi strani pa so to logistična podjetja, ki morajo osnove zelene logistike vključiti v svojo primarno dejavnost delovanja na trgu. Obe skupini deležnikov morata razvijati in delovati na dveh ključnih področjih zelene logistike, in sicer pri:
– racionalnem izkoriščanju odpadnih materialov,
– racionalizaciji logističnih procesov z vidika vpliva na okolje, kot so: transport, pretovor in skladiščenje.
Na področju racionalnega izkoriščanja odpadnih materialov morajo biti aktivni prav vsi akterji. Država mora namreč zagotoviti cone oziroma področja zbiranja odpadnih materialov in njihovo reciklažo. Logistični operaterji pa morajo izvajati procese zbiranja odsluženega blaga (npr. bele tehnike, steklovine, plastike itd.) in odslužene embalaže, kot so palete, škatle, zabojniki itd. Gre za procese, ki si prizadevajo doseči ekonomske in ekološke koristi zaradi boljšega izkoriščanja odpadnih materialov. S takim pristopom vsekakor naglo naraščajo potrebe po odlaganju različnih materialov in predelavi ter reciklaži. Tako sta se v svetu razvili dve praktični rešitvi:
končni uporabniki oziroma potrošniki sami sortirajo materiale za reciklažo in odlaganje in javna podjetja izvajajo urejeno logistiko odvoza odpadnih materialov z zbirnih točk v vse bolj oddaljene deponije izven urbanih naselij;
logistična podjetja prevzemajo obvezo za dostavo novih izdelkov in materialov, prav tako tudi za odvoz embalaže oziroma transportnih enot ter vse bolj tudi odsluženih izdelkov ali materialov.
Drugo področje zelene logistike, ki obsega aktivnosti, povezane z racionalizacijo logističnih procesov, je usmerjeno k zmanjševanju pretovornih procesov na istem tovoru, zmanjševanju porabe pogonskih energentov in zmanjšanemu poseganju v okolje pri izgradnji prometnic in logističnih kompleksov. Vse aktivnosti lahko koordinirata in izvajata obe skupini, na eni strani država s svojimi institucijami ter na drugi strani logistični operaterji. Država mora poleg tega spodbujati uporabo transportnih načinov z najnižjo porabo pogonskih energentov in najnižjimi emisijami ogljikovodikov.
Infrastruktura zavira zeleni transport
Regija JV Evrope zaostaja za razvitim severnim in zahodnim delom Evrope. Zaostanek za zahodnimi državami se odraža tudi na področju logistike in logističnih procesov. Sicer logistika dosega napredek in sledi potrebam razvoja ekonomij, vendar pa se pri tem izpostavlja vprašanje, ali se v zadostni meri upoštevajo načela zelene logistike.
Praksa potrjuje pospešeno razvijanje logistike držav v razvoju, da bi na globalnem trgu dosegle ekonomsko konkurenčnost. Pri tem ni poudarka na »zelenem« konceptu oziroma je bistveno manj prisoten. Tako se uporabljajo starejša transportna in manipulativna sredstva, ki imajo nižjo energetsko izkoriščenost in so hkrati tudi bistveno bolj neprijazna do okolja. Onesnaževanje okolja z emisijami ogljikovega monoksida, ogljikovodika in dušikovega oksida kot tudi hrupom je bistveno večje v primerjavi s strogimi evropskimi standardi.
Podobno stanje je zaslediti tudi v JV regiji Evrope, kar je posledica preteklega neurejenega in neuravnoteženega delovanja. Neenakomerna uporaba načinov transporta je posledica razvite cestne infrastrukture in moderne povezave avtocestnih vozlišč ter hkrati zastarele železniške infrastrukture. To je razvidno iz podatkov uporabe cestnega transporta v tovornem prometu v tabeli 1. V državah JV Evrope ta delež presega 70 ali 80 odstotkov, medtem ko je delež v severnoevropskih državah med 40 in 60 odstotkov. Takšno razmerje narekuje železniška infrastruktura in stopnja razvoja železniškega transporta. Iz tabele 2 je razvidno, da imajo države JV Evrope bistveno slabše razvito železniško omrežje, ki ne dovoljuje ustreznega in učinkovitega delovanja intermodalnega transporta. Brez dodatnih pretovarjanj in uporabe dodatnih transportnih sredstev to ni mogoče.
Intermodalni transport, ki sloni na železniškem transportu, lahko zagotavlja načela zelene logistike, saj je energetsko učinkovit po prevoženem tonskem kilometru in prav tako pri emisijah toplogrednih plinov. JV Evropa mora razviti infrastrukturo v pristaniščih in predvsem železniške povezave v zaledne gospodarske bazene. Posodobitev infrastrukture je zato največji izziv držav in vseh prisotnih logističnih operaterjev.
Ostali izzivi jugovzhodne Evrope
Poleg razvoja železniškega omrežja je pred regijo JV Evrope še mnogo ostalih pomembnih izzivov razvoja področja logistike, ki bi povečevala vključevanje zelene logistike. Pomembnejša področja delovanja so:
– učinkovito prehajanje tovornih enot med različnimi transportnimi sredstvi in izvajanje »zelenih« manipulacij,
– razvoj pomorskih avtocest in kratke obalne plovbe v Jadranskem morju,
– uporaba standardiziranih transportnih enot in materialov pakiranja,
– razvoj ITS (inteligentnih transportnih sistemov) in informacijskih povezav med vsemi členi logistične verige,
– spodbujanje celovitih procesov reverzibilne logistike,
– razvoj zelenih transportnih koridorjev.
Vsa navedena področja bodo zahtevala pomembnejše finančne investicije, ki jih bodo morale v večji meri zagotoviti države oziroma regija. Po nekaterih študijah bo potrebnih okrog 500 milijonov evrov za posodobitev rečnih in morskih pristanišč, več kot milijarda evrov za posodobitev rečnih plovnih poti in več kot 1,5 milijarde evrov za posodobitev intermodalnih terminalov, ki so danes praviloma zastareli železniški terminali.
Razvoj pomorskih avtocest prav tako zahteva finančna sredstva za opravljanje dodatnih raziskav na področju predvidenih blagovnih tokov v Jadranu ter potrebne infrastrukture. Javni in privatni sektor bi moral v obdobju desetih let zagotoviti sredstva v vrednosti okoli 30 milijonov evrov. Od tega bi lahko približno polovico črpali iz evropskih sredstev.
Področje razvoja in poenotenja IT v regiji in med vsemi členi logističnih verig bo zagotovo pomemben izziv, saj gre za geografsko zelo razčlenjeno področje med več držav, ki imajo nacionalne operaterje v železniškem transportu, v pristaniščih in na letališčih ter lastne javne institucije, kot so policija, carina itd. Povezava vseh teh subjektov preko enotne IT-platforme lahko zagotovi hitrejši pretok informacij in tovora, manj zastojev in dodatnih manipulacij itd. Vse to direktno vpliva na porabo pogonskih energentov, na onesnaževanje okolja, izgube zaradi zastojev v prometu in proizvodnji ipd. Reševanje podobnih težav vsekakor zahteva koordinacijo vseh deležnikov v regiji in razvoj enotne logistične strategije na enotni platformi, ki ima ključno usmeritev zagotavljanja delovanja zelene logistike.
V Sloveniji pred ostalimi
Razvoj zelene logistike je v Sloveniji pred ostalimi državami JV Evrope. Ekološka osveščenost se izpostavlja na vsakem koraku. Vidni so pomembni premiki od postavitev ekoloških con, zbiranja in ločevanja odpadkov, celo prodaje odpadne plastike in železa v tujino itd. Pomembni koraki so narejeni pri delovanju reverzibilne logistike. Ostajajo pa še izzivi delovanja ostalih področij, ki so direktno povezana z delovanjem transportnega sektorja. Le-ta mora postati okolju še prijaznejši. Povečati je treba uporabo železnic, zmanjšati zastoje v prometu, optimizirati transporte poti in učinkovitost transporta ljudi in blaga itd., veliko bo potrebno postoriti še na elektronskem povezovanju v transportu, da se lahko postopoma vpeljujejo inteligentni transportni sistemi. Rast pretovora v pristanišču je potrebno izkoristiti za vzpostavitev pomorskih avtocest. Poleg tega smo še daleč od zelenih transportnih koridorjev, saj bo predhodno potrebno razviti in vzpostaviti prej navedene elemente zelene logistike.
Samo država bo na tem področju investirala premalo, saj vlaga predvsem v infrastrukturo, do sedaj predvsem v avtocestni križ in v tem desetletju še v železniško infrastrukturo. Težko je pričakovati, da bo sredstev dovolj še za ostala področja zelene logistike, zato bo veliko morala vzpostaviti in tudi financirati industrija. Nam pa ostaja zadovoljstvo, da smo v regiji pred ostalimi državami.
Kako do interesa industrije?
Poenotenje ciljev in kratkoročnih ter srednjeročnih aktivnosti je v regiji JV Evrope nuja. To dejansko kliče po ustrezni ureditvi področja. Pri tem obstajata dve možnosti, in sicer z nacionalnim sprejemom ustreznih zakonskih regulativ, ki so med državami predhodno usklajene in v večini poenotene, ali preko interesa same industrije.
Prvi način zajema zakonsko prisilo in je praviloma manj popularen, saj se zelo pogosto ostro in korenito poseže v delovanje vzpostavljenih transportnih in logističnih procesov. Veliko bolj primerni so mehkejši načini, kot so uvajanje ekoloških taks, povečevanje nadomestil za uporabo in uzurpacijo okolja itd. Takšne ukrepe pa morajo sprejeti vse države v regiji, saj bi v nasprotnem prišlo do težav pri uporabi določenih transportih poti, ki so drugače ekonomsko primernejše.
Veliko pomembnejši je interes industrije. Slednji je prisoten predvsem v najbolj razvitih državah, kjer podjetja vidijo v promoviranju zelene logistike poslovno priložnost povečevanja lastnega tržnega deleža. Praviloma je tudi ozaveščenost ljudi v takih okoljih večja in se zato pogosteje odločajo za izdelke in storitve podjetij, ki imajo zeleno logistiko vključeno v svojo strategijo poslovanja. Raziskava, opravljena v ZDA, je namreč pokazala, da kar 75 odstotkov uporabnikov pri izbiri izdelkov upošteva ekološko komponento, nad 80 odstotkov pa jih je pripravljeno plačati več za tako imenovane zelene proizvode in storitve.
Industrija mora prepoznati prednosti zelenega delovanja. S tem podaja usmeritve in zahteve državnim institucijam ter istočasno finančno prispeva k razvoju posameznih segmentov zelene logistike. Taka podjetja se ustrezno certificira in s tem lahko izkazujejo, da ustrezajo merilom zelenih oziroma ekološko sprejemljivejših standardov.
Za manj razvite regije je značilno, da so podjetja v slabši finančni kondiciji in da le s težavo namenjajo lastna sredstva v razvoj infrastrukture ali v novejše logistične procese. Tako se za JV Evropo »top-down« model pojavlja kot edina prava rešitev. Razvoj zelene logistike je zato v rokah držav in njihovih institucij.
Zavore v paradoksu zelene logistike
Sodobna logistika temelji na dveh najpomembnejših konceptih, in sicer od vrat do vrat (ang. door-to-door) in ravno ob pravem času (ang. just-in-time). Ob zagotavljanju navedenih konceptov se lahko vprašamo, ali temeljijo na zelenih procesih. Z dostavo od vrat do vrat se mora uporabljati dostava večjih transportnih tovornih enot od mesta proizvodnje do mesta potrošnje in s čim manj manipulacijami. Lahko to izvaja železnica? Cestni transport to omogoča, vendar povzroča večje onesnaženje, hrup in zastoje v mestnih središčih in je v direktnem nasprotju z načeli zelene logistike.
Kaj pa koncept ravno ob pravem času? Žal slednji vključuje okolju neprijazen način delovanja logistike. Blago se mora namreč dostaviti v proizvodnjo ali na police v določeni količini in v določenem časovnem intervalu. Kriza je zaloge dodatno skrčila na minimum. Tako se najpogosteje dostavljajo manjše količine, saj je novodobna proizvodnja in potrošnja tako regulirana. Onesnaženost na tono dospelega blaga se tako povečuje, povečuje pa se tudi poraba pogonskih energentov na tono prepeljanega tovora. Tudi pri tem konceptu železnica odpove.
Trenutna situacija nakazuje potrebo po korenitih spremembah, da bi dosegali vedno višje standarde zelene logistike. Izzivi zelene logistike v jugovzhodni Evropi bodo tako v naslednjih letih zagotovo pomembno področje razvoja transportno-logističnega sektorja.
Viri:
BearingPoint. 2008. Survey report: how mature is the Green Supply Chain? McLean: BearingPoint.
Beškovnik, B., Jakomin, L. 2010. Challenges of green logistics in Southeast Europe. V: Promet-Traffic & Transportation, Vol. 22, 2, 147–155.
European Commission. 2009. A sustainable future for transport: towards an integrated, technology-led and user-friendly system COM (2009) 279. Luxembourg: Publications Office of the European Union.
Eurostat. 2010a. Dostopno na spletnem naslovu:
Eurostat. 2010b. Dostopno na spletnem naslovu:
Eyefortransport. 2007. Green transport and logistics – Survey report. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.greenlogisticsforum.com/2008/free_report.pdf.
