Prihodnost jedrske energije v Sloveniji
| Avtorica: Nina Kos, mag. |
Jedrska energija je ključna zaradi svoje vloge pri zagotavljanju dolgoročne stabilne in trajnostne oskrbe z električno energijo, hkrati pa je tudi vir polemik, ki izpostavljajo vprašanja o varnosti, ravnanju z jedrskimi odpadki, morebitnimi jedrskimi nesrečami in jedrskim oboroževanjem. Prehod v nizkoogljično družbo in doseganje podnebne nevtralnosti do leta 2050 je cilj EU. Za Slovenijo ta ambiciozni cilj pomeni podvojitev proizvodnje električne energije na način, ki je neodvisen od vremenskih razmer, ekonomsko upravičen in zmanjšuje izpuste toplogrednih plinov. Energetska kriza je razgalila našo odvisnost od uvoza energentov in okrepila težnje po energetski neodvisnosti. A po kateri poti?
Jedrska energija se v sinergiji z obnovljivimi viri energije kaže kot ključna sestavina slovenske strategije za dolgoročno energetsko samozadostnost tudi predlogu novega Energetskega zakona (EZ-2) in s predlogom resolucije o miroljubni dolgoročni uporabi jedrske energije. Potreba po novi jedrski elektrarni, ki bi začela obratovati do leta 2043, je vse bolj v ospredju skupaj z raziskovanjem inovativnih energetskih rešitev, kot so mali modularni reaktorji (SMR).
Predlog resolucije o miroljubni dolgoročni uporabi jedrske energije
Vlada je konec meseca marca sprejela predlog resolucije o miroljubni dolgoročni uporabi jedrske energije v Sloveniji »Jedrska energija za prihodnost Slovenije« in ga posredovala v obravnavo Državnemu zboru. Predlog resolucije jedrsko energijo označuje kot stabilen vir energije, ki lahko zagotovi velike količine energije in zaradi nizkih emisij toplogrednih plinov igra pomembno vlogo pri razogljičenju družbe. Zaradi elektrifikacije in digitalizacije družbe ter odmika od fosilnih goriv se bo raba električne energije do leta 2050 bistveno povečala, po nekaterih ocenah bi se lahko celo podvojila. Ogrožena naj bi bila energetska varnost Slovenije, uvozna odvisnost bi bila prevelika.
Predstavniki nevladnih organizacij v Sloveniji medtem odločno nasprotujejo zagotavljanju dodatnih virov jedrske energije s ciljem zmanjšanja odvisnosti od uvoza fosilnih virov energije. V Greenpeace Slovenija ocenjujejo, da je Vlada s predlogom Resolucije samovoljno že izbrala energetski scenarij za prihodnost Slovenije in podala t.i. bianco menico projektu, o katerem ni znano praktično ničesar. Energetsko prihodnost Slovenije tako v Greenpeace kot v Fokusu (društvu za sonaraven razvoj Slovenije) vidijo v ukrepih za zmanjšanje rabe energije in v investicijah v sončno in vetrno energijo, ki naj bi bistveno pripomogle k nižanju emisij CO₂ in preobrazbi ter »demokratizaciji« našega energetskega sistema z aktivnim vključevanjem odjemalcev. V Greenpeace Slovenija se pri svojih trditvah sklicujejo na študijo v marcu 2023 objavljenem poročilu Medvladnega foruma za podnebne spremembe, ki deluje pod okriljem Združenih narodov (IPCC-AR6) in izpostavlja 10-kratno povečano sposobnost sončne in vetrne energije v primerjavi z jedrsko pri zaščiti podnebja in blaženju podnebnih sprememb.
V Umanoteri (Slovenski fundaciji za trajnostni razvoj) prepoznavajo zgolj vlogo obstoječe nuklearne elektrarne Krško (NEK) pri dolgoročnem zagotavljanju čiste in cenovno dostopne energetske prihodnosti Slovenije. Oportunitetni stroški naložbe v novo jedrsko elektrarno so po mnenju dr. Jonasa Sonnenscheina, vodje projektov v Umanoteri, previsoki. V naslednjih dveh desetletjih bomo morali sprejeti ambiciozne cilje na področju energetike za razogličenje družbe, za kar potrebujemo velik, družbeno koristen investicijski program. Sredstva in prizadevanja je treba usmeriti v energetsko prenovo za zmanjšanje energetske revščine in v posodobitev distribucijskih omrežij za lažjo integracijo obnovljivih virov energije. Jedrska energija je po navedbah Sonnenscheina draga psevdo-rešitev, ki ne zagotavlja pravočasnega razogljičenja in odvzema prepotrebna finančna sredstva že obstoječim tehnološkim rešitvam.
Državni sekretar v kabinetu predsednika vlade, mag. Danijel Levičar, izpostavlja, da Predlog resolucije o miroljubni dolgoročni uporabi jedrske energije predstavlja prvi programski dokument z opredelitvijo razvojnih usmeritev na področju jedrske energije. Hkrati gre za izkaz načelne politične podpore in signal jedrskemu sektorju za preklop na drugačen, razvojni način delovanja, je poudaril. Resolucija Slovenijo opredeljuje kot jedrsko državo z delujočim jedrskim programom, ključne usmeritve pa so vezane na razvoj nacionalnega jedrskega programa in podporo projektu JEK2.
Posvetovalni referendum o izvedbi projekta JEK2
Poslanske skupine Svobode, SDS-a, SD-ja in NS-je so marca 2024 v postopek DZ-Ja vložile predlog za posvetovalni referendum o izvedbi projekta drugega bloka krške jedrske elektrarne (JEK2). Izvedba referenduma je predvidena v drugi polovici novembra 2024. Referendumsko vprašanje se navezuje predvsem na 36. točko Resolucije, v kateri je izražena podpora razvoju elektroenergetskega sistema z uvajanjem obnovljivih virov energije in širitvi jedrskega programa z izvedbo projekta JEK2 in malih modularnih reaktorjev – razvojni pristop, ki naj bi omogočil stabilnost in zanesljivost elektroenergetskega sistema s proizvodnjo nizkoogljične električne energije. V nevladnih organizacijah RS ob zavedanju pomena energetske varnosti zagovarjajo izvedbo posvetovalnega referenduma (JEK2), vendar ob tem izpostavljajo, da je preuranjen glede na manko ključnih informacij o projektu. V Umanoteri menijo, da je izvedba Posvetovalnega referenduma (JEK2) v mesecu novembru, ob nepoznavanju finančne konstrukcije, obsega finančnih tveganj za Slovenijo (kdo jamči in v katerem obsegu) in brez jasnega poslovnega načrta za trženje velikih količin električne energije, neodgovorna. Ob tem se sklicujejo tudi na izjave skupine GEN, da vsaj do leta 2028 ne bo na voljo odgovorov na vsa investicijska vprašanja, povezana predvsem z ekonomiko naložbe.
Skladiščenje jedrskih odpadkov v Sloveniji
Za ravnanje z radioaktivnimi odpadki v Sloveniji je pristojna Agencija za radioaktivne odpadke (ARAO). Radioaktivnih odpadkov je manj kot katerihkoli drugih odpadkov. Nastajajo pri proizvodnji jedrske energije, pa tudi v medicini in industriji. Največ, kar 90 odstotkov teh odpadkov v Sloveniji nastane v nuklearni elektrarni Krško (NEK). Predsednik Društva jedrskih strokovnjakov dr. Tomaž Žagar poudarja pomen samostojnega in celovitega upravljanja z radioaktivnimi odpadki ter nadzora v celotni življenjski dobi, od nastanka do razpada in skladiščenja, dokler ne postanejo neradioaktivni.
Slovenija se je v meddržavni pogodbi s Hrvaško, ki je bila uveljavljena leta 2003, (prostovoljno) zavezala, da bo do leta 2023 zgradila odlagališče odpadkov. Radioaktivne odpadke v Sloveniji skladiščimo na dveh lokacijah: odpadke iz jedrske elektrarne v Krškem, kjer se skladišče že polni in v Brinju v Dolu pri Ljubljani, kjer se skladiščijo radioaktivni odpadki iz medicine, raziskovalnih dejavnosti in preostale industrije, ne pa iz NEK. Odlagališče NSRAO je načrtovano za polovico NSRAO iz NEK in vse institucionalne radioaktivne odpadke. Zgrajen bo en odlagalni silos, tehnološki in drugi objekti ter pripadajoča infrastruktura.
Odlagališče NSRAO bo prevzelo polovico odpadkov iz NEK, drugo polovico pa bi prevzela hrvaška stran, kjer načrtujejo odlagališče na lokaciji nekdanje vojašnice Čerkezovac na Trgovski gori blizu meje z Bosno in Hercegovino. Za gradnjo je zadolžen Fond za financiranje razgradnje NEK (Fond NEK). Hrvaško ministrstvo za gospodarstvo in trajnostni razvoj je maja lani sprejelo sklep o predhodni sprejemljivosti objekta. Septembra je ministrstvo objavilo navodila za vsebino študije vplivov na okolje, ki so ga izdali v skladu z zahtevami Sklada NEK. Konec leta so zaključili še geodetski pregled, ki je temeljni dokument za pripravo idejne zasnove in projekta ter pridobitev lokacijskega in gradbenega dovoljenja za pričetek gradnje odlagališča. Avgusta 2023 so v Vrbini, občini Krško, pričeli z gradnjo infrastrukturnih objektov za odlagališče nizko in srednje radioaktivnih odpadkov (NSRAO). Gradnja odlagališča bo predvidoma trajala do leta 2027, stala pa bo 93 milijonov evrov. Izbrani izvajalec je konzorcij z vodilnim partnerjem Riko iz Ljubljane in partnerji Kolektorjem iz Nove Gorice, novomeškim CGP in Kostakom iz Krškega. Odločitev o izbiri izvajalca gradnje jedrskih objektov v okviru gradnje odlagališča je bila sprejeta konec marca 2024.
Gre za pripovršinsko odlagališče NSRAO z odlagalno enoto v obliki silosa. Odlagalni silos bo imel notranji premer dobrih 27 metrov in bo globok 56 metrov. Vsi odpadki bodo zloženi v 990 betonskih zabojnikov, kar zadošča za celotno načrtovano proizvedeno količino radioaktivnih odpadkov v Sloveniji do konca obratovanja NEK leta 2023, s predvidenim podaljšanjem do leta 2043.
Gradnja odlagališča nizko do srednje radioaktivnih odpadkov bo namenjena le zdajšnji krški nuklearki (NEK) in prostora za odpadke iz morebitnega drugega bloka (JEK2) ne bo. Ravnanje z radioaktivnimi odpadki v Sloveniji je urejeno tako, da breme nosi povzročitelj, torej tisti, ki uporablja vir sevanja. Pri institucionalnih odpadkih se račun izstavi tistemu, ki preda odpadek, za velike proizvajalce, kot je NEK, pa lastnik vplačuje v sklad. Glede na trenutne predikcije bo sklad financiral okrog 80 odstotkov vrednosti odlagališča, 20 odstotkov pa državni proračun. V Greenpeacu izpostavljajo milijonski strošek izgradnje odlagališča nizko do srednje radioaktivnih odpadkov in odsotnost načrta za suho skladiščenje izrabljenega goriva ali visoko radioaktivnih odpadkov, kamor sodi odpadno jedrsko gorivo, ki je edini visoko radioaktivni odpadek v Sloveniji in ga še danes hladijo v bazenih v Krškem brez dolgoročnega načrta za njegovo razgradnjo.
Resolucija o jedrski in sevalni varnosti 2024–2032
Dr. Jonas Sonnenschein iz Umanatore navaja, da v Sloveniji nimamo ustrezno urejenega odlaganja jedrskih odpadkov. Od sprejetja državnega prostorskega načrta do začetka delovanja odlagališča za nizko in srednje radioaktivne odpadke bo preteklo skoraj 20 let. Problem je tudi dolgoročno financiranje odlaganja odpadkov iz JEK. Sklad za razgradnjo NEK, ki je namenjen financiranju odlaganja radioaktivnih odpadkov in razgradnje JEK, bo namreč ob investiciji v NSRAO praktično izpraznjen. Zaključila pa se je gradnja suhega skladišča za izrabljeno gorivo, v katerega so bili prenešeni prvi gorivni elementi, proces prestavljanja izrabljenega goriva iz bazena v suho skladišče pa se bo še nadaljeval v naslednjih letih oz. desetletjih. A gre le za začasno rešitev. Dolgoročne rešitve odlaganja visokoradioaktivnih odpadkov in izrabljenega gradiva namreč nimamo, meni Sonnenschein.
Jedrsko gorivo ni odpadek, ampak strateška zaloga
O izrabljenem gorivu, ki pride iz jedrskega reaktorja, se pogosto govori kot o visoko radioaktivnem odpadku. V društvu jedrskih strokovnjakov navajajo, da je izrabljeno jedrsko gorivo lahko državna strateška zaloga in izpostavljajo potencial jedrske energije kot trajnostnega energetskega vira. Uran predstavlja majhen del stroškov obratovanja jedrskih elektrarn, recikliranje goriva pa je še vedno drag in tehnološko zapleten proces. Vse to so razlogi, da se predelava goriva ponekod ekonomsko manj izplača kot pridobivanje svežega urana iz rude. Vseeno pa se večina držav zaveda potenciala, ki ga ima uporabljeno gorivo in svoje gorivo hrani kot strateško zalogo. Med te države sodi tudi Slovenija. V Sloveniji obrata za predelavo goriva nimamo, vendar pa je v energetskem dovoljenju za JEK2 zahtevano delovanje elektrarne tudi z recikliranim gorivom.
Tako bi v Sloveniji tudi brez svojega obrata gorivo namesto na odlagališče pošiljali v tujino na uporabljenega v nuklearni elektrarni (NEK). Vso uporabljeno jedrsko gorivo nuklearke se nahaja v enem bazenu znotraj Jedrske elektrarne Krško. Izrabljeno gorivo bo v naslednjih letih postopoma prestavljeno v pasivno suho skladišče. Po navedbah jedrskih strokovnjakov skladiščenje jedrskega goriva ni ovira za povečano uporabo jedrske energije in nadaljnji razvoj jedrske tehnologije.
Strokovna izhodišča izgradnje JEK2
Snovalci projekta JEK2 poudarjajo, da gre za medgeneracijski in multideležniški projekt, za izvedbo projekta pa bo potrebno usklajeno sodelovanje različnih vladnih, institucionalnih in zunanjih strokovnih organizacij.
GEN energija kot nosilec investicije in razvijalec projekta izgradnje drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem (JEK2) osrednjo pozornost namenja aktivnostim do sprejetja končne investicijske odločitve, načrtovane za leto 2028. Priprava vloge za DPN in pričetek umeščanja jedrske elektrarne v prostor je načrtovana v prvi polovici leta 2024. Po navedbah generalnega direktorja družbe GEN energija, dr. Dejana Paravana, v družbi potekajo intenzivne priprave projektne dokumentacije, strokovni dialog s potencialnimi dobavitelji in izvedba analiz za izbiro ustreznega modela financiranja. Preplet ključnih strateških dejavnosti bo vplival na končno investicijsko odločitev (FID). Predvideni čas od sprejetja končne investicijske odločitve do pridobitve gradbenega dovoljenja je ocenjen na približno štiri leta. Ob sprejetju le-te bo podpisana pogodba z dobaviteljem in izvedeno naročilo komponent. Po ocenah dobaviteljev bi gradnja drugega bloka jedrske elektrarne Krško trajala približno sedem let.
Vključevanje v jedrske dobavne verige
Dr. Dejan Paravan poudarja, da so učinkovito vzpostavljene dobavne verige ključen dejavnik uspeha jedrskih novogradenj. Okrepljena mednarodna dobaviteljska veriga je pomembna za razmah jedrske energetike v Evropi in tudi v Sloveniji. V začetni fazi projekta JEK2, ko poslovni in finančni model še nista določena, stroka zagovarja soinvesticijski model, z aktivnim vključevanjem tudi slovenskih podjetij. Lokalna skupnost je ključna pri umeščanju projektov v prostor.
V mednarodnem prostoru pri uspešni izvedbi projektov gradnje jedrskih elektrarn uporabljajo različne modele financiranja, od javnega financiranja do javno-zasebnih partnerstev. GEN energija sodeluje tudi pri razvoju uporabe tehnologije malih modularnih jedrskih elektrarn (SMR). GEN energija je tako eden od slovenskih sodelujočih pri projektu Phoenix, programu za prehod s premoga v male modularne jedrske reaktorje, ki ga financirajo ZDA. Vključili se bodo tudi v evropsko zavezništvo za SMR.
Nizkoogljična energetska mešanica prihodnosti
Jedrska elektrarna Krško je največji posamični vir nizkoogljične električne energije v Sloveniji. Zagotavlja polovico vse električne energije v Sloveniji s specifičnimi izpusti toplogrednih plinov bistveno pod 50 g CO₂ ekvivalenta na kWh, kar predstavlja mejo za trajnostne nizkoogljične tehnologije. V okviru načrtovanja slovenskega prispevka k doseganju neto ničelnih emisij na ravni EU imamo odgovornost tudi do mednarodne skupnosti, da povečamo proizvodnjo čiste in trajnostne nizkoogljične elektrike. Dr. Tomaž Žagar, predsednik društva jedrskih strokovnjakov meni, da je jedrska energija nepogrešljiv steber današnje in prihodnje trajnostne slovenske elektroenergetike. Sočasna ohranitev delovanja obstoječe jedrske elektrarne in razvoj dodatnih virov jedrske energije skupaj z razvojem obnovljivih virov energije je najbolj zanesljiv, preverjen in učinkovit način za doseganje energetsko podnebnih ciljev in hkratno zmanjšanje odvisnosti od uvoza fosilnih virov energije. V Sloveniji smo v zadnjih nekaj letih v povprečju približno tretjino (33%) vse doma proizvedene električne energije pridobili v Jedrski elektrarni Krško, drugo tretjino je prispevala Termoelektrarna Šoštanj, še eno tretjino pa hidroelektrarne in ostali mali ter razpršeni obnovljivi viri energije. Z domačo proizvodnjo pokrivamo samo tri četrtine porabe električne energije v Sloveniji.
Uravnoteženost in sočasen razvoj OVE in jedrske energije
V skladu z usmeritvami Evropske unije bo potrebno v prihodnosti hkrati opustiti rabo premoga in zmanjšati uvozno odvisnost države na področju uvoza fosilnih virov energije in elektrike. Dolgoročna nizkoogljična mešanica prihodnosti je po navedbah strokovnjakov lahko sestavljena iz med seboj ustrezno uravnoteženih delov nestanovitnih obnovljivih virov energije in zanesljive jedrske energije. Prihodnost energetike moramo poiskati v hitrem in harmoničnem sočasnem razvoju obnovljivih virov energije in jedrske energije skupaj kot čistih virov, ki ne povzročajo izpustov toplogrednih plinov ter se pri zagotavljanju zanesljive in cenovno učinkovite oskrbe z električno energijo v veliki meri uspešno dopolnjujejo. Načrtovanje dolgoročne energetske strategije in razvoja v Sloveniji, ki ne vključuje uporabe jedrske energije, pomeni povečevanje uvozne odvisnosti od fosilnih virov energije ali električne energije, navaja stroka, čeprav so tudi drugačna mnenja, ki dajejo prednost obnovljivim virom energije.
Uvozna odvisnost pomeni večjo ceno energije za končne uporabnike ter manjšo zanesljivost dobave. Po navedbah dr. Dejana Paravana je Vlada RS v preteklem letu z regulacijo cene električne energije izdatno pripomogla h konkurenčnosti cen za gospodinjstva in gospodarstvo. Cene elektrike za poslovne odjemalce so bile nižje kot v sosednjih državah. Državna družba GEN energija je za regulacijo cen namenila skoraj 200 mio evrov, ukrep, ki je bil mogoč zaradi 92 % lastne pokritosti potreb po električni energiji v letu 2023. Ključno vlogo pri tem je imela Nuklearna elektrarna Krško. Preteklo leto je po njegovem mnenju pokazalo, kako pomembno je imeti lastno proizvodnjo električne energije. V prihodnosti nam bo energetsko neodvisnost in zanesljivo oskrbo odjemalcev po konkurenčni ceni v veliki meri omogočil JEK2, še dodaja generalni direktor družbe GEN energija.
Vključitev dolgoročne uporabe jedrske energije v nacionalno strategijo vpliva na gospodarski razvoj, nove zaposlitve z visoko dodano vrednostjo in povečanje bruto domačega proizvoda. Jedrska energija je v Sloveniji prisotna že več kot 50 let (40 let v Posavju z NEK in več kot 50 let z raziskovalnim reaktorjem TRIGA na Institutu Jožef Stefan v Ljubljani). Za učinkovito in varno dolgoročno uporabo jedrske energije v Sloveniji bo potrebno bistveno povečati in okrepiti obstoječe sisteme izobraževanja, razvoja in raziskav na področju jedrske energije.
