| RCERO Celje | | mag. Vanesa Čanji | |
| Okoli odpadkov ali surovin, kot se jim reče v EU, se sučejo novi razvojni modeli in perspektive zelene rasti. Kako uspešne bodo, bo pokazal čas. V Sloveniji se zdi, kot da ni prave vizije s področja odpadkov, saj se koncepti in pravila spreminjajo kar med igro, ne glede na to, da zadaj stojijo milijonske investicije. V evropski finančni perspektivi 2007–2013 je bilo 155 milijonov evrov namenjenih za ravnanje z odpadki. V naslednji perspektivi sredstva za to področje niso predvidena. Nekonsistentnosti sistema v Sloveniji najbolj čutijo tisti, ki so najuspešneje implementirali okoljsko zakonodajo. Pionir s področja ravnanja z odpadki je gotovo celjska regija, ki je Regijski center za ravnanje z odpadki Celje odprla že leta 2008. O izkušnjah delovanja centra in o aktualnih izzivih trga z odpadki v Sloveniji razmišlja mag. Marko Zidanšek, direktor javnega komunalnega podjetja Simbio d.o.o. | |
Kakšne izkušnje imate z delovanjem RCERO Celje?
Dobre. Se je pa potrebno zavedati, da ima tak odgovoren način ravnanja z odpadki tudi svojo ceno. Najceneje je bilo, ko smo odpadke kar metali na odlagališče. Sodobni obrati za obdelavo odpadkov imajo svojo letno amortizacijo, ki jo je treba vračunati v ceno, prav tako so stroški z zaposlenimi v centru. Naša država je pred leti sprejela koncept regijskih centrov ravnanja z odpadki. Ta koncept ima svoje rezultate, ima pa tudi svojo ceno.
Imate zasedene kapacitete centra?
Kapacitete imamo polne. Toplarna Celje, kjer se termično obdela lahka frakcija iz MBO, ima okoljevarstveno dovoljenje za 20.000 ton lahke frakcije. Letno predelamo to količino. Če sem natančen, predelamo 19.800 ton, kar je naša meja.
Ljubljana z regijo se je zavezala h konceptu zero waste. Se tudi vi spogledujete s tem konceptom?
Zero waste razumemo kot usmeritev, ki sistematično teži k temu, da nastaja vedno manj odpadkov. To pomeni, da vsi deležniki v sistemu s svojimi vzorci delovanja in ravnanja sistematično stremijo k zmanjševanju nastajanja odpadkov. Gre za dolgoročno zgodbo, v kateri želimo igrati aktivno vlogo.
Imamo CERO in prvi sistem ravnanja z odpadki po petstopenjski lestvici v Sloveniji. Ocenjujem, da je ta sistem učinkovit. Svojo vlogo vidimo v nadaljnjem sistemskem, dolgoročnem osveščanju zlasti prebivalstva. Za to bomo skušali pridobiti evropska sredstva, v ta namen smo se prijavili na razpis Life + za osveščanje o Zero waste. Veseli smo, da se je Ljubljana odločila za ta sistem in s tem prevzela vlogo pionirja. Doslej smo to vlogo igrali v Celju in dobro vemo, da to hkrati pomeni premagovanje največjih ovir, saj so se vsi drugi kasneje lahko učili od nas. Poudarjamo, da je ravnanje z odpadki zmeraj dolgoročna zgodba, če želimo pošteno in odgovorno ravnati v skladu z zakonodajo in evropskimi cilji. Tisti, ki razmišljajo in ravnajo kratkoročno, se bodo prej ali slej zaleteli.
Zero waste pomeni, da bi se odpovedali termični obdelavi odpadkov. Razmišljate tudi o tem?
Kratkoročno prav gotovo ne. Sedanji koncept ravnanja z odpadki v Savinjski regiji je usklajen z državno strategijo, ki predvideva tudi sežigalnico odpadkov. Koncept zero waste lahko zaživi le, če ne bo sprejet le lokalno, ampak širše na državni ravni oz. na ravni unije. Na nek način z večanjem deleža ločeno zbranih odpadkov, ki gredo v nadaljnjo predelavo, že sedaj manjšamo količine gorljive frakcije, ki se sežiga. Trenutno stanje je tako, da se vseh odpadkov ne da reciklirati in jih je zato smiselno izrabiti v energetske namene. V prihodnje, če se bo večina odpadkov reciklirala oz. ponovno uporabila, pa bo prav gotovo potrebno razmisliti o alternativnem gorivu za toplarno.
Kakšne rezultate dosegate v RCERO Celje?
Od vseh zbranih odpadkov je kar 52,5 % ločeno zbranih frakcij, drugo so mešani komunalni odpadki. Vse odpadke obdelamo in na koncu je odloženih le cca. 30 % zbranih odpadkov. Naša usmeritev v prihodnje je povečanje deleža ločeno zbranih odpadkov in nadaljnje zmanjševanje količine odloženih odpadkov.
V zadnjih letih imate komunalna podjetja pogosto zaostrene odnose z družbami za ravnanje z odpadno embalažo. Kako je pri vas?
V naši državi je nekorektno to, da se predpisi spreminjajo med igro. Ko smo v Celju projektirali in gradili RCERO, v Sloveniji ni bilo družb za ravnanje z odpadno embalažo. Takrat so bile sortirnice predvidene v okviru RCERO, torej v okviru javne službe. Vmes so se pravila spremenila, a mi imamo sortirnico, ki ima posledično svoje stroške. Danes se lahko embalažne družbe odločijo, da storitev naše sortirnice ne potrebujejo, nesortirano embalažo lahko poberejo z našega dvorišča in jo sortirajo, kjer jo hočejo.
Kakšna pa je naša situacija? V skladu z evropskimi pravili mora objekt pet let po zaključku investicije delovati, saj bi sicer morale občine investitorice evropski denar vračati. Nakar je bila v Sloveniji sprejeta metodologija o oblikovanju cen, ki je prepovedala delovanje obratov z negativno razliko v ceni. Naše stališče, ki smo ga jasno povedali tudi ministrstvu, je, da bi pri sistemskih rešitvah morali zgrajene CERO-te določiti kot izjemo oziroma nam dati neka prehodna obdobja, da bomo lahko delovali v zakonitem stanju. Poudarjam, da smo bili koncipirani v skladu s prvotnimi pravili igre, sedaj pa nas z novimi pravili silijo v nezakonito stanje.
Sodelujete z vsemi družbami za ravnanje z odpadno embalažo?
Sprva smo sodelovali s Interserohom, s katerim smo dosegli korektni dogovor, ki je vključeval tudi našo storitev sortiranja. Kot je znano, so kasneje druge družbe za ravnanje z odpadno embalažo zahtevale svoje deleže komunalne odpadne embalaže. Ker imamo svoje stroške z ravnanjem z embalažo, smo zahtevali tudi določeno ceno. Tako so se začela pogajanja. Ker se nismo uspeli dogovoriti, smo nadaljevali sodelovanje z obstoječim partnerjem. Sledil je inšpekcijski nadzor, ki je ugotovil, da embalaže nismo predajali po deležih, mi pa smo dokazovali svoje argumente. Končna sodba nas je sicer oprostila kazni, a v izreku so nas v bistvu uklonili, zato sedaj embalažo družbam predajamo po njihovih deležih. Naš namen je sodelovanje z vsemi družbami. Glede na to, da razpolagamo z ustrezno infrastrukturo, ne želimo igrati le pasivne vloge, ki nam jo je namenila zakonodaja, temveč želimo biti aktiven člen v sistemu ravnanja z odpadno embalažo. Družbam ponujamo storitve transporta in sortiranja embalaže ter obdelave ostanka po sortiranju. Dejstvo pa je, da tu delujemo na trgu, da je konkurenca huda in so zato pogajanja s posameznimi družbami zahtevna.
Kot je znano, se sedaj ukvarjamo z izločitvijo deležev papirja in kovin, ki jih prevzemajo določena podjetja in z njimi služijo. To po mojem mnenju pomeni oškodovanje prebivalcev, ki zato plačujejo dražje položnice.
Ali to pomeni, da se zavzemate za komunalizacijo tega dela surovin?
Če sistem, kot ga imamo, ne funkcionira dobro, velja razmisliti o tem, da bi ga obrnili. V razmislek ponujam naslednji model. Embalažnina za komunalno embalažo bi se zbirala na posebnem kontu, na primer pri okoljskem ministrstvu. Embalažne družbe, ki imajo za delovanje dovoljenje, bi prihajale do komunalnih podjetij in si prizadevale dobiti čimvečje deleže. V skladu s količinami, ki bi jih prevzemale, bi prejemale sredstva iz zbrane embalažninske kvote za komunalno embalažo. Po obstoječem sistemu moramo komunalna podjetja predajati embalažo družbam po nekem ključu, hkrati se nam sistematično dogaja, da se po določenem obdobju v letu embalaža kopiči po dvoriščih komunalnih podjetij, saj je družbe zaradi pomanjkanja denarja ne prevzemajo več. Po obratnem sistemu bi imel okoljski minister v rokah škarje in platno, tako z okoljevarstvenega kot ekonomskega vidika. Ko bi videl, da se z embalažnino zbere premalo denarja, bi jo dvignil. Če pa bi denar ostajal, bi embalažnino znižal in s tem razbremenil gospodarstvo oziroma zavezance. Država bi si lahko majhen delež tudi zadržala kot rezervo za t.i. kritična leta. S temi sredstvi bi uravnavala velike nihljaje na trgu sekundarnih surovin. Sedaj vsi opazujemo, kaj se bo dogajalo s ceno plastike, ko se znižuje cena surove nafte. Če se bo ta trend še nadaljeval, se plastike ne bo splačalo reciklirati. Kaj to pomeni za (ne)prevzemanje odpadne embalaže in za reciklažni trg, dobro vemo.
Ta obratni sistem je v bistvu podržavljanje.
Drži, a teh problemov, ki jih imamo sedaj z neprevzemanjem embalaže, ne bi bilo več. Okoljskemu ministru bi omogočili, da bi to področje nadzoroval. Sedaj nadzora ni, saj je v rokah zasebne iniciative. S tem bi družbe za ravnanje z odpadno embalažo in komunalna podjetja postavili v partnerski položaj. Sedaj smo komunalna podjetja, zlasti tista, ki imamo infrastrukturo centrov za ravnanje z odpadki, skorajda »talci« družb za ravnanje z odpadno embalažo. In to zato, ker smo igrali po pravilih igre, kot so bila postavljena takrat. Je to prav?
Če bi sistem obrnili, bi bilo lahko gospodarstvo ujetnik komunalnih podjetij. Kje bi bila varovalka, da do tega ne bi prišlo?
Menim, da bi bili zavezanci dolgoročno na boljšem. Sprva je seveda treba urediti sistem, da bi res vsi zavezanci v sistemu za ravnanje s komunalno odpadno embalažo plačevali embalažnino. Sedaj vemo, da temu ni tako. Znižati bi bilo potrebno prag zavezancev, kot se že dolgo pogovarjamo, s 15 ton na 5 ton ali manj dane embalaže v promet. Za to je potrebna zakonodajna sprememba. Na ta način bi se avtomatično zbralo več denarja. Družbe za ravnanje z odpadno embalažo bodo morale med seboj konkurirati, kar pomeni, da bodo morale delovati kakovostno in tako zviševati svojo konkurenčnost. Tu torej odpade nevarnost monopola. Vsako komunalno podjetje bo, normalno, želelo čimveč iztržiti zase. To pa pomeni, da bo zniževalo stroške prebivalcem, k čemur je po metodologiji o oblikovanju cen tudi zavezano.
Kako si predstavljate operativno izpeljavo takega modela, če okoljsko ministrstvo v zadnjem desetletju ni uspelo izvesti niti dogovorjenih sprememb, njihovo koordiniranje je bolj ovira kot spodbuda k reševanju težav? Se strinjate s to oceno?
Strinjam se, da bi ministrstvo moralo odreagirati, pa ne odreagira. Zakaj, ker so zadaj interesni lobiji. Če sama država ne bi mogla kakovostno opravljati te službe, lahko ustanovi namenski režijski obrat. Možen je tudi drug pristop. Najprej naj država uredi zakonodajno-sistemski del in določi natančne pogoje, nakar lahko za izvajanje podeli najkonkurenčnejšemu ponudniku koncesijo. S tem bi razbremenili obstoječe birokratsko osebje na ministrstvu. A ključno je, da vzpostavimo tak sistemski model, v katerem imajo vsi sodelujoči v sistemu interes, da se bojujejo za čimboljše izvajanje storitev. Kaj se pa sedaj dogaja? Družbe za ravnanje z odpadno embalažo med seboj tekmujejo za čim večji tržni delež z zniževanjem embalažnine. S temi cenami gredo tako nizko, da jim denarja zmanjka že poleti, ne več jeseni, kot je bilo doslej.
Če stvari zelo poenostavim, bi bilo za naše podjetje v trenutnem sistemu ravnanja s komunalno odpadno embalažo najboljše, če bi imeli asfaltirano dvorišče v velikosti 100 krat 200 metrov, na katerega bi metali odpadno embalažo. Skrbeli bi le za to, da bi jo družbe prevzemale. Ostala infrastruktura, ki smo jo zgradili v skladu s takratnimi pravili in koncepti ravnanja z odpadki, nam je v tem kontekstu le v breme oziroma v strošek in smo zaradi tega »ujetniki« družb za ravnanje z odpadno embalažo. To ni prav in se mora spremeniti.
