Izvajanje evropskega Zelenega dogovora in Zakon o vodah – EOL št. 161

Prvotno predlagane spremembe so se v procesu parlamentarnega sprejemanja zakona še dodatno preoblikovale v končni predlog, ki pa je bil povsem nespremenljiv za večino slovenske javnosti. Na referendumu so bile novele zakona o vodah zato zavrnjene. Analiza celega procesa, od predloga sprememb in do zavrnitve zakona, je dobra učna ura za izvršno in parlamentarno oblast. Voda je simbol življenja in spreminjati ključne dejavnike glede posegov v vode, v rabo vode in varstvo voda pomeni spreminjati družbene razmere.

V dvanajstih dnevih javne obravnave o prvem predlogu sprememb zakona o vodah v oktobru 2020 je bilo podanih sedem mnenj združenj in organizacij. V medsektorskem usklajevanju, ki je sledilo, je na zakon dalo pozitivno mnenje Ministrstvo za finance, Ministrstvo za okolje in prostor pa pripravilo nov predlog. Tega je Vlada s sklepom dne 21. 1. 2021 sprejela ter poslala v parlamentarno obravnavo. Noben predlog iz sedmih pravočasno dospelih mnenj javne obravnave ni bil upoštevan. Še več, v tem predlogu je bil dopolnjen člen v zvezi z vodovarstvenimi pasovi na način, da bi bila tam v primeru manjših tveganj dovoljena gradnja objektov, kjer se uporabljajo nevarne snovi.

Nekaj dni pred prvo obravnavo na pristojnem delovnem telesu DZ v začetku marca 2021 je koalicija predlagala amandmaje in jih tudi vnesla v predlog. V tej, že tretji verziji novega zakona o vodah, je bila dodana možnost gradnje objektov »v javni rabi« na vodnih in priobalnih zemljiščih. Dne 9. 3. 2021 je bil predlog obravnavan na delovnem telesu DZ. Amandmaji koalicije so bili potrjeni, amandmaji opozicije pa ne. DZ je zakon potrdil dne 30. 3. 2021. Tokrat s črtanimi spremembami glede vodovarstvenih pasov, ampak spet z novim dodatkom glede posegov in gradnje na vodnih in priobalnih zemljiščih. Posebej se je vnesla alineja, da se na njih lahko gradi tudi enostavne objekte. Za objekte na vodnem in priobalnem zemljišču pa je obveljala alineja, da je potrebno vodno soglasje. Nekje v procesu vnašanja amandmajev v končen predlog novele zakona se je dodala tudi možnost financiranja Inštituta za vode Republike Slovenije (IzVRS) iz vodnega sklada.

Sporne spremembe zakona o vodah so se nanašale na določila o dovoljenih posegih v vodna in priobalna zemljišča in na način odločanja o posegih. Praksa »zožitve priobalnih zemljišč zaradi posegov pod posebnimi pogoji«, o čemer je prej odločala Vlada RS, se naj bi z uveljavitvijo novele zakona urejala le s postopkom izdaje vodnega soglasja, ki bi se tako preselil z ravni odločanja Vlade na raven upravnega postopka na DRSV. To pomeni, da bi ob uveljavitvi sprememb izpadel ključni sedanji omejitveni element za posege, in sicer, da so posegi mogoči le na stavbnih zemljiščih znotraj naselij (z odobritvijo Vlade). Od leta 2008, ko je bil uveljavljen koncept »zožitve priobalnih zemljišč znotraj naselij«, je Vlada izdala sicer le 17 uredb. V večini primerov je šlo za uskladitev z obstoječim stanjem.

Vodni prostor postaja vse bolj atraktivna destinacija turizma, rekreacije in sprostitve, kar se že odraža v razvojnih in prostorskih planih občin. Potrebe po še nepozidanih površinah se iz leta v leto krepijo, tudi po pozidavi ali intenzivni rabi poplavnih in priobalnih zemljišč. Z uveljavitvijo novega zakona o vodah bi tako lahko opazovali razmah posegov v vodna in priobalna zemljišča, saj bi se prostorski akti občin in države hitro prilagodili na nove možnosti.

Največji spodrsljaj, ki so ga naredili predlagatelji amandmajev, pa je bil izrecen predlog o možni gradnji enostavnih objektov na priobalnem zemljišču (s pogojem vodnega soglasja). Ker po gradbeni zakonodaji zanje ni potrebno pridobiti nobenega dovoljenja ali kako drugače priglasiti gradnjo, je ta sprememba vnesla v nebo vpijočo neskladje dveh zakonov. In to zakonov, za katere je pristojno isto ministrstvo.

Učinek povečanje posegov v vodna in priobalna zemljišča bi imelo negativne posledice tako na dobro stanje voda kot na obvladovanje tveganj zaradi poplav. Omejena bi bila tudi splošna raba vodnega javnega dobrega, kar pomeni, da bi sleherniku lahko bil omejen dostop do vode kot javne dobrine. Ta dejstva so bila v razpravah in pripravah na referendum jasno razumljena in so sedaj dobesedno družbeno ponotranjena. Vsi smo se veliko naučili, vodni strokovnjaki o družbi, družba pa o vodah v vodotokih in tleh. Pozidane ali neprepustno urejene brežine ter priobalni pasovi preprečujejo oziroma močno zmanjšujejo pretakanje vode iz strug v podtalje in nazaj. Vodne zaloge v tleh se manjšajo, suše v rekah povečujejo. Odstranitev vegetacije ob rekah, četudi površine ne pozidamo ali drugače utrdimo, pa pomeni predvsem veliko ekološko škodo, saj zmanjšajo samočistilne sposobnosti rečnega prostora. Viški hranil in kemijska onesnaževala iz kmetijskih površin ter onesnaženja nasploh se v nezmanjšanih količinah mirno pretakajo v reke. Onesnažila v rečni vodi pa se enako mirno lahko pretakajo v tla. Drevesna in grmovna zarast na brežinah namreč prestreza in presnavlja onesnaževala in s tem ščiti vode tako v rekah kot v vodonosnikih, ki jih napajajo reke. Posegi na priobalne pasove in poplavne površine posredno ogrožajo tudi vire pitne vode, ki jih imamo v rečnih naplavinah. Zmanjšujejo se lahko tako vodne zaloge kot njihovi kakovostni parametri.

Če sicer težko izračunamo ekonomsko vrednost slabšanja okoljskega stanja voda, pa lahko izračunamo, koliko stane vzdrževanje vodotokov za že doseženo stopnjo poplavne varnosti in za koliko se povečajo stroški, če se spremenijo hidravlični pogoji in s tem tudi poplavna varnost (kar se vedno zgodi, ko gradimo na priobalnih pasovih). Študija IzVRS iz leta 2014 je pokazala, da je za vsak kilometer »poškodovane« brežine treba investirati cca 160,000 eurov. Vsaka večja gradnja na priobalnih zemljiščih bo zahtevala tudi določene investicije v poplavno varnost in posledično večje vzdrževalne stroške. Ker lahko lesene ali druge enostavno grajene objekti visoke vode hitro in precej enostavno podrejo ter celo odnesejo dolvodno, se tako lahko še dodatno povečujejopoplavne škode. Zaradi izgube samih objektov in zaradi potencialne nevarnosti poškodb brežin in zamašitve mostnih odprtin dolvodno.

Vse gradnje, male in velike, legalne ali nelegalne, javne ali privatne, pomenijo velik negativni kumulativni vpliv na količinsko in kakovostno stanje voda. Ogrožajo doseganje evropskih in na zeleno politiko naravnanih ciljev upravljanja voda. Evropski zeleni dogovor vabi tudi Slovenijo, da začne procese ekoloških obnov rečnih ekosistemov. Z njimi bi želeli ustaviti upadanje biodiverzitete, zniževati okoljska bremena, vzpodbujati krožno ekonomijo in obvladovati globalno segrevanje in ekstremne hidrološke pojave. Pozidave vodnih in priobalnih zemljišč nam ne bi le omejile manevrski prostor za ekološke obnove rek in poplavnih površin, ampak bi povzročile dodatne obremenitve. Prav je torej bilo, da so bile novele zakona o vodah zavrnjene. Nujno pa je, da svoja znanja in vedenja kot družba uporabimo za izboljševanje stanja voda, preprečevanje nadaljnje degradacije vodnega okolja, za varstvo biodiverzitete, preprečevanje škod zaradi poplav in suš na trajnosten način in z občutkom za prostor in vode. S tem ne bomo zavirali razvoja. Nasprotno, sprejeli bomo nove izzive in vnesli sveže misli v delovanje, ki nam jih ponuja evropski zeleni dogovor.