| Skupina Saubermacher | | Jože Pojbič | |
| Ali je točna ocena, da je Saubermacher osrednji igralec v omrežju tistih, ki se v Sloveniji ukvarjajo z odpadki? Je. Ali so k temu pripomogle izkušnje matične družbe? Seveda. Leta 1990 je namreč avstrijska zasebna družba za ravnanje z odpadki Saubermacher ustanovila svojo prvo družbo v tujini, Saubermacher – Letnik v Lenartu. Kmalu zatem so podobno mešano družbo Saubermacher – Komunala ustanovili tudi v Murski Soboti. Od teh začetkov je v razvoju slovenskega dela družbe sodeloval sedanji sodirektor krovne družbe v skupini Saubermacher Slovenija, Rudi Horvat. Z njim smo se pogovarjali o ločenem zbiranju odpadkov v Sloveniji in o tem, zakaj odpadki odnesejo ministre. | |
Kako daleč sega zgodba o ločenem zbiranju odpadkov v Sloveniji in kako se je z njo razvijala družba Saubermacher?
Zgodba sega v leto 1989. Takrat je avstrijska družba Saubermacher, da bi preverila pripravljenost ljudi za sodelovanje v novem sistemu ločenega zbiranja odpadkov na izvoru tudi v Sloveniji, začela s pilotskima projektoma v Murski Soboti in Lenartu. V projektu so bile zajete različne strukture prebivalstva v mestu in na podeželju. Preizkus je bil uspešen. V tistem času smo se v Sloveniji srečevali tudi s težavami pri iskanju lokacij za ureditev odlagališč komunalnih odpadkov. V takratni veliki občini Murska Sobota smo do deponije v Puconcih prišli po številnih težavah, zato smo že takoj hoteli, da bi na deponije šlo čim manj odpadkov. Družba Saubermacher nam je odprla poslovno priložnost in možnost, da začnemo delati bolj profesionalno.
Ste se zato začeli širiti?
Po pilotskem projektu sta bili ustanovljeni mešani družbi Saubermacher – Letnik v Lenartu in Saubermacher – Komunala v Murski Soboti. Sledil je pilotski projekt v Mariboru, kjer pa iz najrazličnejših razlogov podjetja nismo ustanovili. Nadaljevalo se je v Velenju, kjer je bilo prav tako ustanovljeno skupno podjetje PUP – Saubermacher. Veliko prelomnico je pomenilo leto 2007, ko je koncern Saubermacher kupil koncern Rumpold, ki je imel v Sloveniji podjetji Eko – les in Čisto mesto Ptuj. Tako imamo danes poleg podjetja Saubermacher Slovenija, ki zaposluje 125 ljudi in opravlja tudi holdinško vlogo, v skupini Saubermacher podjetja Saubermacher & Komunala Murska Sobota, Saubermacher Puconci, PUP – Saubermacher Velenje, Čisto mesto Ptuj, CRO Vrhnika, Reciklaža Saubermacher Murska Sobota in Ekologija Kranj. V dvajsetih letih smo torej od enega avtomobila za odvoz komunalnih odpadkov prišli do skupine podjetij s skupno okrog 370 zaposlenimi in več kot 110 specialnimi vozili. Od logista oziroma zbiralca odpadkov smo se v tem obdobju razvili tudi v podjetje za predelavo odpadkov. Ukvarjamo se z vsemi vrstami odpadkov, razen z radioaktivnimi. Imamo zmogljivosti za prevzem vseh vrst odpadkov, ki nastajajo v Sloveniji. Nekatere od teh odpadkov sami obdelujemo, predelujemo in recikliramo na lastnih napravah, nekatere obdelujemo na napravah v okviru celotnega koncerna pri Gradcu v Avstriji. Nekaj jih vozimo v predelavo tudi v druge države, kot so Madžarska, Nemčija in Hrvaška. Glavni problem pri predelavi odpadkov je namreč ekonomija obsega – Slovenija je za določene predelovalne naprave z dvema milijonoma prebivalcev in 800.000 tonami mešanih komunalnih odpadkov letno preprosto premajhna.
Sodelujete z več kot 50 slovenskimi občinami in več kot 4.000 drugimi strankami. V kolikšni meri ste odvisni od občinskih koncesij?
Od koncesij smo bili zelo odvisni v devetdesetih letih, ko smo ustvarjali več kot 80 odstotkov prihodkov na tak način. Sedaj okrog 70 odstotkov prihodkov ustvarjamo s tržnimi dejavnostmi in ta delež se še veča. V Sloveniji je namreč na pohodu močna rekomunalizacija občin. Občine želijo komunalne dejavnosti nazaj pod svoje okrilje. To bo imelo hude posledice, saj so podobne procese v sosednjih državah plačali predvsem občani z visokimi cenami storitev neracionalno organiziranih in razdrobljenih komunalnih služb.
Operativni načrt bolj na papirju
Ali to kaže, da v Sloveniji ne vemo, kako bi učinkovito ravnali z odpadki?
Leta 1991, ko smo pripravili koncept ravnanja z odpadki v Sloveniji, smo bili zmagovalci. Z IKROS smo oblikovali našo vizijo ravnanja z odpadki. Toda sedaj, po devetnajstih letih, je moralo računsko sodišče ugotavljati, česa vse iz tega koncepta še vedno nismo uresničili, čeprav smo vmes sprejeli tudi kup evropskih direktiv. Evropa je zelo jasno postavila okoljske cilje. Ravnanje z odpadki mora potekati v petih stopnjah. Prvič, treba se je čim bolj izogibati nastajanju odpadkov. Drugič, z odpadki, ki vendarle nastanejo, moramo ravnati gospodarno in jih poskušati ponovno uporabiti. Sedaj v Sloveniji nastaja prvi center za ponovno uporabo odpadkov, kjer bodo izdelke, ki jih je mogoče še popraviti, popravili in vrnili v uporabo. Tretjič, kar največ odpadkov je treba reciklirati. Šele kot predzadnja možnost se omenja termična obdelava in na koncu odlaganje preostanka odpadkov na deponije. Na ves sistem je treba gledati celovito. Pri nas je prepogosto tako, da vsak v tem sistemu vidi samo svoj del problema. Težava je tudi, da smo v Sloveniji operativni načrt ravnanja z odpadki sicer sprejeli, nismo pa ga spravili v življenje. Tako centri za ravnanje z odpadki še niso zgrajeni, zaradi ugotovitev računskega sodišča je moral odstopiti okoljski minister in spet se moramo pogajati z Evropsko unijo zaradi nečesa, česar nismo uresničili.
Kaj dela Slovenija narobe?
Ministrstvo bi moralo enkrat dokončno sprejeti operativni načrt, ne pa ga skoraj vsako drugo leto popravljati po volji politike ali v skladu z interesi posameznikov. Na podlagi takšnega dokončnega koncepta je potem treba graditi ves sistem od občin navzgor. V tem sistemu bi država morala prevzeti svojo zakonsko odgovornost, na primer za končno obdelavo odpadkov. Če bi bilo potrebno, bi morala poseči tudi z nepopularnimi ukrepi. Določene centre za ravnanje z odpadki bi morala organizirati država sama, ne pa da to prepušča občinam, ki ponekod nikakor ne morejo priti do rešitev.
Saubermacher je bil pred dvajsetimi leti začetnik ločenega zbiranja odpadkov v Sloveniji, toda še sedaj se ločeno zbere razmeroma malo odpadkov. Zakaj?
To je posledica zgoraj povedanega. Ne moremo samo sprejemati zakone, po drugi strani pa ne imeti zgrajenega celotnega sistema ločevanja odpadkov na tak način, da tisti, ki ločuje, od tega tudi nekaj ima. Sistem mora biti zastavljen tako, da bo potrošnik svoje prizadevanje za ločevanje odpadkov občutil tudi v svojem žepu. Po drugi strani pa morajo biti naprave za nadaljnjo obdelavo tako zbranih odpadkov tudi zgrajene, kajti če ločeno zbrani odpadki končajo na deponiji, smo s tem samo naredili še večjo škodo, kot če bi jih zbirali in odlagali kot mešane odpadke. Treba je torej zgraditi sistem, ga povezati in povezati tudi vse službe od občin do državne ravni.
Za regijske centre ne bo dovolj odpadkov
Ministrstvo za okolje in prostor je pred kratkim predstavilo nov osnutek strategije za ravnanje z odpadki. Kaj menite o njem?
Osnutka podrobno še ne poznam, zato težko kaj rečem o njem, je pa ministrstvo okoljske cilje opredelilo povsem drugače kot pred leti. Regijski centri za ravnanje z odpadki se bodo znašli v velikih težavah, ker bodo zgrajeni po prejšnjih, veliko višjih standardih, marsikatere nove okoljske cilje pa bo mogoče v veliki meri doseči že z ločevanjem odpadkov na izvoru. Vprašanje je, ali bodo uporabniki visoko ceno delovanja preobširno zgrajenih centrov pripravljeni plačati. V sosednji Avstriji na primer ločeno zberejo že od 140 do 160 kg odpadkov letno na osebo in mešane ostale odpadke odvažajo le še enkrat mesečno ali enkrat na štiri tedne. Pri nas za sedaj ločeno zberemo tri- ali štirikrat manj odpadkov kot v Avstriji. Ko bomo dosegli njihovo raven, bo tudi pri nas veliko manj mešanih odpadkov. Na koncu za predimenzionirane centre za ravnanje z odpadki ne bo dovolj odpadkov.
Katere specializirane sheme za zbiranje odpadkov v Sloveniji dejansko živijo? Kje vidite glavne težave pri neurejenih razmerjih med shemami?
Dobro delujeta obe shemi za zbiranje odpadne embalaže Slopak in Interseroh. Delujejo tri sheme za zbiranje odpadne električne in elektronske opreme, v zadnjem času začenjajo delovati tudi nove sheme, kot je tista za zbiranje odpadnih nagrobnih sveč, ki se še srečuje z določenimi težavami.
Ljudje se še učijo, treba pa je tudi zgraditi infrastrukturo. Zaživela bo tudi shema za zbiranje izrabljenih baterij in fitofarmacevtskih sredstev, slabo pa deluje shema za zbiranje odpadnih avtomobilskih gum – tu Sava s svojim izvajalcem ni kos nalogi.
Težav pri delovanju shem je več. Ena je na primer v drugačni filozofiji, kot jo imamo mi pri zbiranju odpadkov. Če imajo povzročitelji obveznost, morajo za to dati denar in država se zato iz odnosa umika, ker hoče, da vse teče po ekonomskih zakonitostih. Težava je, da je menda v sistem vključenih le okrog 70 odstotkov povzročiteljev. Druga težava je, da so cene sekundarnim surovinam tako padle, da v shemah z njimi ne morejo pokrivati vseh stroškov in bi zato morali zvišati cene, s čimer pa se povzročitelji ne strinjajo. Poleg tega odnosi med shemami niso urejeni. Tu bi morala priskočiti na pomoč država in enakomerneje razporediti količine in stroške za posamezno shemo.
Kaj mora po vašem Slovenija napraviti za termično obdelavo odpadkov?
Pred odločitvijo za termično obdelavo odpadkov je vedno treba napraviti energetsko bilanco. Če je ta pozitivna, se naj odpadke sežiga, sicer ne. V Sloveniji bi morali pripraviti podrobnejšo analizo obstoječih možnosti za sosežig odpadkov. Imamo namreč dve cementarni, termoelektrarno Šoštanj, toplarno v Celju, pripravlja se gradnja toplarne v Ljubljani. Sosežig je namreč bistveno cenejši od gradnje namenskih sežigalnic. Na podlagi analize bi morali v luči okoljskih ciljev videti, kaj nam sploh preostane: ali odpadke mehansko in biološko obdelati in ostanek odložiti ali pa odpadke termično obdelati in odložiti samo pepel.
In kako naprej, kakšen razvoj načrtujete?
Imamo zelo smele načrte. Letos končujemo štiriletno obdobje, ko smo uspeli realizirati vse načrtovane projekte, usmerjene v pokrivanje celotne Slovenije z našo dejavnostjo. Logistično smo se opremili in pred nami je prehod v reciklažno družbo. V naslednjih treh letih bomo ob podpori koncerna v Sloveniji investirali okrog 30 milijonov evrov. Polovica tega denarja bo namenjena gradnji naprav, polovica pa nadaljnjim nakupom podjetij ali akvizicijam. Smo pred začetkom gradnje centra za ravnanje z nevarnimi odpadki v Kidričevem. Z gradnjo bi morali začeti letos. Upam, da bomo pravočasno dobili vsa potrebna dovoljenja. Poleg tega nameravamo zgraditi dva centra za ravnanje z nenevarnimi odpadki v Lenartu in na Vrhniki, s katerima bi pokrivali celotno Slovenijo. Ta dva centra bosta vključevala delo naših povezanih podjetij in bosta predstavljala nadstandard v naših storitvah z napravami za predelavo bioloških odpadkov in za pripravo alternativnih goriv. Naše znanje pa bomo v prihodnje prenašali še v Srbijo, Makedonijo in Bosno in Hercegovino.
