Trajnostni razvoj izdelkov
| Avtorica: Mag. Barbara Prinčič |
Na študijskem programu Industrijsko oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) Univerze v Ljubljani smo pred dobrim desetletjem zasnovali učni predmet na dodiplomski in podiplomski stopnji, usmerjen v trajnostni razvoj izdelkov. To pomeni, da študenti pridobijo znanja in kompetence, kako v procesu razvoja izdelka razmišljati o vplivih na okolje v vsaki fazi njegovega celotnega življenjskega kroga, od črpanja surovin in proizvodnje materialov do faze, ko se mu življenjska doba izteče in je zato potrebno že v fazi zasnove predvideti, v kolikor je to mogoče, kaj bo z izdelkom potem.
Koncept trajnosti v svojem bistvu vsebuje časovno komponento, zato je najboljša rešitev podaljšanje življenjske dobe bodisi po principu ponovne uporabe izdelka za enak namen ali morda v drug namen, kar je zelo verjetno že predelava, šele nato po hierarhiji upravljanja z odpadki sledi recikliranje. Poznavanje ekodizajn strategij in smernic ter drugih ekodizajn orodij omogoča, da v procesu zasnove sprejemamo pravilne odločitve. Posamezne ekodizajn strategije, ki so bile že pred tremi desetletji predstavljene globalno na zasedanju vrha v Rio de Janeiru, so sedaj končno našle svoje mesto v evropskih direktivah, med drugim tudi v Zelenem dogovoru.
Hierarhija upravljanja z odpadki je jasna in poznana. Na vrhu je ponovna uporaba, zato je za tiste, ki se ukvarjamo s trajnostnim razvojem izdelkov (in storitev), to logično izhodišče oziroma usmeritev. V procesu razvoja izdelka je pomembna faza tudi testiranje prototipa. Oprema različnih delavnic na akademiji do neke mere omogoča izvedbo prototipov v smislu predelave, kompleksnejših tehnoloških postopkov pa ne, saj šola ni opremljena s tehnologijami za recikliranje. Torej je tudi s tega vidika razvojni pristop po principu tako zaželene ponovne uporabe materialov in izdelkov logičen in smiseln.
Vsakoletna tema na magistrski stopnji je tako ponovna uporaba, predelava ali reciklaža, vse v smislu podaljšanja življenjske dobe materialov ali izdelka(ov) kot odgovor na nove ekonomske izzive v duhu evropske smernice krožnega gospodarstva. Izziv je torej krožnost materiala v nepredelani ali predelani obliki. Že pred dvajsetimi leti, ko se je aktivneje začelo promovirati ekodizajn, je avstrijski znanstvenik dr. Stefan Salhoffer z dunajske Univerze za raziskavo tal rekel, da vidi omenjeni pristop ali še bolje ”orodje za razmišljanje” kot tisti dejavnik, katerega poznavanje in uporaba bo v prihodnosti za doseganje ciljev trajnosti zelo pomembna. Dr. Salhofer je uspeh polagal prav v oblikovalsko stroko, rekoč, da se od oblikovalcev pričakuje reševanje perečih okoljskih problemov, pri čemer bodo uporabili svoje genialne zamisli in ideje.
Materiali in surovine ter poraba energije za izdelavo teh materialov so pri trajnostnih konceptih v središču pozornosti. Še bolj odkar so cene surovin na globalnem trgu nestabilne, dobava pa motena. Mnoga podjetja se šele sedaj zavedajo pomena sekundarnih surovin in dejstva, da to, kar vržemo stran v procesu proizvodnje, ni nujno odpadek, temveč je ostanek, ki ima neko materialno vrednost.
S študenti industrijskega oblikovanja na ALUO vsakoletne izzive iščemo med podjetji, ki jim tone zavrženega materiala od njihovega proizvodnega ali storitvenega procesa odvažajo v sežigalnico. V preteklem študijskem letu smo tako v sodelovanju z Luko Koper iskali rešitve za njihove poliestrske transportne trakove, ki jih letno zavržejo nekje do 22 ton. Praviloma po transportu in enkratnem napenjanju ne smejo biti več uporabljeni v ta namen. Lahko pa v drugega, a se v podjetju s tem, razumljivo, ne ukvarjajo. Naš namen je s svojim delom pokazati, da za zavržene surovine in materiale obstajajo rešitve in da oblikovalci znamo in vemo, kako take materiale obrniti v koristne izdelke. Z našimi rešitvami želimo širši strokovni javnosti pokazati, da se da tudi ostanke kakovostno uporabiti, kar podjetju lahko prinese finančno, družbi pa okoljsko korist. Vsak prihranek porabe primarnih surovin pomeni zmanjševanje okoljskega dolga, ki ga ustvarjamo na račun prihodnjih, zelo verjetno pa kar sedanjih generacij. Ponovna uporaba je energetsko manj obremenjujoča od recikliranja, manjša je tudi poraba vode za čiščenje obstoječih izdelkov ali komponent izdelka. Manj procesnih faz nazadnje pomeni manjši ogljični odtis.
Z uspešno izpeljanimi kreativnimi rešitvami dokazujemo, da je mogoče po ekoloških strategijah in smernicah ustvariti izdelke z ustrezno stopnjo dodane vrednosti, četudi se sprva zdi nemogoče. Pogled na kup umazanih trakov v kontejnerju ali kakšne druge zavržene surovine sprva nikoli ne zbuja optimizma. A iz vseh projektov preteklih let sedaj že vemo, da se da; da je mogoče. Trakovi, ki jih zavržejo v Luki Koper, prihajajo z različnih koncev sveta in so od različnih proizvajalcev. Vsi so po standardu barvno poenoteni glede na maksimalno nosilnost, ki jo zagotavljajo. Barve tako glede na nosilnost variirajo od bele, rumene, oranžne, rožnate, modre, zelene in rjave, prav tako materiali. Največ je poliestrskih, so pa tudi poliamidni in polipropilenski. Pri dobavi tovrstne sekundarne surovine je tako, da nikoli ne veš, kaj bo v kontejnerju. To je za oblikovalca pomemben podatek, saj mora svojo idejo iskati in razvijati upoštevajoč specifiko razpoložljivosti surovine. Pomembna dilema, s katero smo se soočali, je bilo vprašanje porabe vode. Ali trakove oprati ali ne, če gre za zunanjo uporabo. Za projekt T-60, ki je bil na Festivalu Svetlobna gverila en mesec razstavljen na Kongresnem trgu v Ljubljani in tako podvržen vremenskim vplivom, smo trakove pustili umazane. ”Naj narava opravi svoje, potem bomo pa videli,” je bila odločitev. Za ostale prototipe je bilo jasno, da se trakove opere v pralnem stroju, zavedajoč se, da je pranje poliestrskih tekstilij globalni problem, saj vlakna uhajajo v okolje.
Iskanje in razvoj oblikovalskih rešitev iz zavrženih materialov temelji v največji meri na eksperimentiranju. Pred tem je v fazi raziskave potrebno material spoznati, raziskati in analizirati vse njegove lastnosti. Procesno sledi eksperimentalna faza, kjer se skozi praktično delo z materialom, v tem primeru s transportnimi trakovi, preizkuša različne funkcionalne, konstrukcijske in estetske karakteristike. Sočasno poteka raziskava potencialnih področij uporabe. Ko so le-ta definirana, se začetni eksperimenti z materialom obrnejo v pravo razvojno delo v smislu reševanja specifičnega izbranega problema v okviru izbranega področja.
Oblikovalske rešitve, ki smo jih s študenti razvili v preteklem študijskem letu, so v izhodišče razmišljanja postavile lokalno koprsko okolje z namenom povezovanja identitete mesta z Luko Koper ter v širšem kontekstu obmorsko regijo vzdolž slovenske obale. Nastali so projekti, katerih namen je bil uporabo trakov prenesti v javni prostor. Za področja uporabe smo tako izbrali plaže, igrišča, pasji park, sprehajališča, opremljena s sedalnimi elementi, alternativno tudi lokale. Nastali so sledeči izdelki: preoblačilnica za na plažo, razgledni stolp za reševalca iz vode na plaži, ležalnik, stolček za otroka, igralo/sedalo za otroke, igralo za psa, večnamenska blazinica, viseča mreža, večnamenska košara ter urbana klop in stol, slednje kot projektna rešitev mentorice.
Naše poslanstvo je torej pokazati, da znamo zavržene materiale, četudi se sprva zdi še tako nemogoče, s svojimi idejami obrniti v koristne izdelke. Nenazadnje želimo z rezultati svojega dela vplivati na spremembo paradigme v širšem družbenem okolju. Zato stremimo k javnim objavam in predstavitvam v obliki razstav. Prototipi in modeli oblikovalskih rešitev so bili z razstavo Prepletanja predstavljeni lani decembra v Mali loži v Kopru ter letos januarja v Desnem atriju ljubljanske Mestne hiše. Znatno pozornost so projektu namenili tudi mediji, vključno z nacionalno TV.
Nekaj primerov projektnih rešitev, kjer smo stremeli k temu, da bi porabili čim več trakov, saj bi tako bilo manj zavrženih. Tako razmišljamo, kadar delamo z materiali sekundarnega porekla, ki bi sicer končali v sežigalnici, za razliko od konceptov, kjer delamo iz primarnih surovin in razmišljamo, kako porabiti čim manj materiala.
Oprema za pasji park b’ark
Lara Gorenc
Študentka Lara Gorenc je iz transportnih trakov in zavrženega lesenega koluta za električne kable izdelala prototip gibljive in premične opreme, ki jo je poimenovala b’ark. S premičnimi elementi je mogoče ustvarjati različne konfiguracije ovir za preskakovanje, sedenje in plazenje. Tako kot ljudje, še posebej otroci, tudi psi potrebujejo senzorično stimulacijo. Točnih podatkov o številu pasjih parkov žal ni. Predvidoma jih je nekje od 10-15. Če bi z igrali opremili vse parke, bi porabili od 400-600 kg trakov, če pa bi uporabili kolute največjega premera, bi pred sežigom lahko rešili 1.100-1.700 kg trakov.
Drugi produkt študentke Lare Gorenc je večnamenska blazinica, ki je rezultat eksperimentiranja s pletenjem trakov v višino – ustvari namreč prožne blazinice, ki jih je med seboj možno povezovati in tako ustvariti mehko površino za zunanja sedišča, ležišča ali igralne površine.
Stol Mandarin
Karel Filip Drobne
Stol Mandarin je študent Karel Filip Drobne izdelal v posebni keper tehniki, kar poleg dobre estetike pripomore k boljši nosilnosti stola. V notranjosti trakov se nahajajo aluminijaste ojačitve, ki zagotavljajo nosilnost in ustvarjajo napeto obliko. Stol je dokončno ukrivljen, ko je pletenje končano. Oblikovalci temu pravimo totalni eksperiment, saj dokler ne končaš, ne veš, če bo ideja uspela. Za izdelavo enega stola se porabi okoli 33 m trakov, končna teža stola pa je okoli 8 kg, kar omogoča poljubno premikanje pri uporabi v domačem ali javnem okolju.
Večnamenski koš/torba
Riia Lepistö
Tehnike prepletanja so se že od nekdaj pogosto uporabljale za koše, košare in podobne izdelke domače obrti. Danes je na tržišču cela vrsta tovrstnih izdelkov, narejenih industrijsko, a v večini primerov še vedno iz primarnih surovin. Gre za izdelke, ki bi brez dvoma lahko bili narejeni iz zavrženega materiala, kot prikazuje koš/torba finske študentke Riie Lepistö.
