Interesi povsem nasprotni, a država mora pri gozdu ukrepati – EOL 80

Jošt Jakša; foto: Boštjan Čadej

Minilo je leto, odkar je bil sprejet Akcijski načrt za povečanje konkurenčnosti gozdno-lesne verige v Sloveniji. Katere rezultate ali opravljene naloge bi izpostavili?
Leto je minilo, odkar je bil sprejet akcijski načrt »Les je lep«, ki predvsem povečuje in utrjuje zavest, da je les naše največje obnovljivo bogastvo, ki ga premalo izkoriščamo. Mislim na posek, ki je predvsem v zasebnih gozdovih manjši, kot je dovoljeno in kot bi bilo za načrtnejše usmerjanje gospodarjenja z gozdovi potrebno, in na predelavo kakovostnega lesa, ki ga dobimo iz naših gozdov. Morda se sliši nenavadno, a premik zavesti med ljudmi in v politiki, gozdarski in lesarski stroki, je velik. Dolgo je bila povezava gozdarstva in lesarstva vzorna. Žal je v zadnjih dveh desetletjih ta povezanost skoraj popolnoma izginila. Večina lesnopredelovalne industrije je propadla. Vem, da od govorjenja še ni kruha. A po tako globoki krizi, ki ni značilna le za gozdno-lesno verigo, je velik uspeh, da se je toliko ljudi v politiki in gospodarstvu začelo zavedati, kaj je les, kaj nam povezanost in predelava lesa v Sloveniji pomenita kot razvojni priložnosti, in da smo se za isto mizo ponovno našli vsi, ki smo kakor koli povezani z gozdno-lesno verigo. Seveda ni ostalo le pri besedah.

Lahko to podkrepite s številkami?
V okviru Programa razvoja podeželja je bilo za gozdne prometnice in gozdarsko opremo v obdobju 2007–2013 razdeljenih 22 milijonov EUR. Ker se veriga začne v gozdu, je prav, da so bila najprej vlaganja v izboljšanje konkurenčnosti gozdarstva. Seveda se veriga ne konča na gozdni cesti. Zato je bilo že v obdobju od 2007 do 2013 razdeljenih iz programa razvoja podeželja za primarno predelavo lesa v mikropodjetjih 17 milijonov EUR, predvsem za opremo, namenjeno razrezu lesa in izdelavi pohištva. Lep primer širšega razmišljanja je razpis, ki ga je objavilo Ministrstvo za kmetijstvo in okolje in je bil končan 12. junija. V razpisu je bilo namenjenih 6 milijonov EUR za investicije v lesnopredelovalne centre. Razpis je bil objavljen v okviru Programa razvoja podeželja in omogoča, da se nanj prijavijo mikropodjetja, ki zaposlujejo do devet ljudi. V roku je prispelo 12 prijav, kar kaže, da je zanimanje za navedene investicije veliko.

A kako naprej?
Akcijski načrt je nastajal v zelo široki skupini strokovnjakov. Ocenjujem, da je dober, saj ponuja zelo dobro izhodišče za nadaljnje delo in pripravo na novo programsko obdobje financiranja v okviru EU, to je za obdobje od 2014–2020. Dopolnjevanje akcijskega načrta bo usmerjeno predvsem v konkretizacijo ukrepov in določitev odgovornih nosilcev za posamezno delovno področje. Hkrati bi radi razširili ukrepe in cilje tudi na, morda na prvi pogled, robne dejavnosti. Mislim predvsem na ozaveščanje mladih o pomenu in kakovosti bivanja z lesenimi izdelki, na ozaveščanje ljudi, da pri gradnji in obnovi posegajo po lesu, kolikor je mogoče. Mislim tudi na spodbujanje raziskav o novih možnostih uporabe lesa in izdelkov z lesa. Programsko obdobje, ki je pred nami, zahteva, da aktivnosti, povezane z gozdarsko lesarsko verigo, opredelimo v strateških in izvedbenih aktih, ki bodo podlaga za črpanje sredstev EU. Seveda smo prisluhnili konstruktivnim kritikam, ki so bile podane v akcijskem načrtu, in vnesli jih bomo v dopolnjen akcijski načrt »Les je lep«. Zavedati pa se moramo, da je najpomembneje, da uresničujemo že postavljene cilje.

Kljub predvidenim ukrepom in spodbudam lesnopredelovalna industrija ne kaže znakov oživljanja in rasti. Ocenjuje se, da je bilo več sredstev namenjenih uporabi lesa za lesno biomaso in manj za predelavo. Kakšna je vaša ocena?
V preteklih dveh desetletjih je bilo največ vloženega v izrabo lesa kot obnovljivega energetskega vira. Pri tem Slovenija ni nobena posebnost, saj so podobno pot prehodile tudi primerljive države. Investicije v pridobivanje energije iz lesa so bile zanimive predvsem zaradi subvencij. Vsaka stvar ima svojo evolucijsko pot in tako se že kar nekaj časa zavedamo, da je kurjenje lesa, predvsem tistega, s katerim bi se s primerno predelavo lahko ustvarila dodana vrednost, delovna mesta in v izdelkih vezal CO₂, barbarsko dejanje. Za energetsko izrabo se lahko uporabi le tisti del lesnih odpadkov, ki jih drugače ni mogoče izkoristiti.

Ali se lesnopredelovalna industrija še kar pogreza?
Ta industrija deli usodo slovenskega gospodarstva in največji problem so potrebna sredstva. Tudi tista za lastno udeležbo v projektih, ki bi omogočala prestrukturiranje proizvodnje, uvajanje novih tehnologij in izdelavo novih, tržno zanimivih izdelkov.

S katerimi konkretnimi ukrepi bo država spodbudila oživitev panoge, še zlasti ker je v reformnem programu lesnopredelovalna industrija opredeljena kot prednostna panoga (na tretjem mestu). Ali so sredstva znana?
Država ustvarja razmere za delovanje realnega sektorja in v obliki spodbud prispeva sredstva za začetne investicije. Tu niso mišljeni le novi centri, ampak začetne investicije tudi v sedanjih lesnopredelovalnih centrih, ki so zdaj izkoriščeni le polovično. Med zahtevami, ki jih oblikuje država, so davčna politika, oblikovanje zahtev, ki privlačijo domače in tuje investitorje, ozaveščenost prebivalstva o pomenu in prednostih uporabe izdelkov iz lesa, povečanje deleža lesa v gradnjah, povezanih z javnimi naročili, zagotavljanje možnosti za črpanje evropskih sredstev in zagotavljanje tehnične pomoči potencialnim uporabnikom evropskih sredstev.

Ali se kaže, da dobiva panoga v razvojnih dokumentih prednostno mesto?
Gozdno-lesna veriga je dobila svoje mesto v razvojnih načrtih. Dobili smo sektorsko politiko, ki bo omogočala hitrejši razvoj panoge kot celote. Po razdelilniku sredstev za prihodnje programsko obdobje si na Ministrstvu za kmetijstvo in okolje v okviru Programa razvoja podeželja prizadevamo, da bi vsoto za primarno predelavo lesa podvojili in hkrati ohranili vsoto za izboljšanje konkurenčnosti pri gospodarjenju z gozdom. To bi zadostovalo za vlaganja v šest do osem lesnopredelovalnih centrov. Seveda to ne bodo edina sredstva. Sredstva bodo dosegljiva tudi v kohezijskih skladih, ki pa jih vodijo pri Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo.

V medresorski skupini, ki usklajuje izvedbo akcijskega načrta, sodelujejo vsi glavni akterji. Katere naloge in ukrepe boste uresničili do konca leta?
Do konca leta želimo pregledati in dopolniti akcijski načrt ter pripraviti vse strateške in izvedbene načrte, ki bodo podlaga za črpanje evropskih sredstev v prihodnjem programskem obdobju, in dokumente uskladiti z EU. Hkrati pa bomo budno spremljali učinke že prej objavljenega razpisa, tako da bomo dobili povratne informacije in vzpostavili primere dobrih praks. Če bo možnost, predvsem finančna, bomo objavili še kak razpis, ki se navezuje na gozdno-lesno verigo.

Gozdna gospodarstva čakajo na odločitev, kam se bodo usmerila sredstva za naložbe v nove žage in kaj bo s koncesijami. Katera merila se bodo upoštevala pri izboru krajev? Kako potekajo povezovanja med gozdnimi gospodarstvi in lesnopredelovalno industrijo?
Kam se bodo usmerila sredstva v naložbah za nadgraditev sedanjih lesnopredelovalnih centrov oziroma postavitev novih, je odvisno predvsem od javnih razpisov, zahtev, oddanih prijav in finančnih zmožnosti bodočih investitorjev. Vem, da je vprašanje posvečeno predvsem stabilnosti in stalnosti oskrbe teh centrov z lesno surovino, kar je delno odvisno tudi od koncesij za upravljanje državnih gozdov. Dosedanje koncesije se iztečejo leta 2016. Naša naloga je, da se še v tem letu dogovorimo o obliki gospodarjenja z državnimi gozdovi in morebitni novi obliki dodelitve koncesij, v naslednjem pa se dogovorjeno zapiše v predlog novega Zakona v gozdovih in se odda v postopek sprejemanja v Državni zbor RS.

Kaj želite doseči z novim zakonom o gozdovih?
Zasledovali bomo tri glavne cilje: sonaravno trajnostno gospodarjenje z gozdom, da bo imela država optimalen donos od svojih gozdov in da se čim večji delež lesa predela do največje stopnje dodelave ali končnega izdelka v Sloveniji, po možnosti v lokalnem okolju. Pri čim večjem donosu se upošteva celotna veriga, ki se začne v gozdu in konča kot tehnološko visokovreden in oblikovalsko dovršen izdelek na tržišču, skupaj z znakom »Izdelano v Sloveniji«. Drugače povedano, prednost bodo imeli zagotovo tisti, ki bodo imeli lastno predelavo lesa ali bodo dokazali, da so povezani v gozdno-lesne verige, ki delujejo.

Toda država ima v lasti le okoli 20 odstotkov gozdov, kar 80 odstotkov jih je v zasebni lasti. In prav tu so skrite največje rezerve povečanega poseka in stabilne oskrbe slovenske lesnopredelovalne industrije s kakovostno lesno surovino. Zato bo treba veliko dela in naporov usmeriti v združevanje gospodarjenja v zasebnih gozdovih, kajti le tako bo les, posekan v zasebnem gozdu, cenovno konkurenčen in dostopen slovenskim kupcem. Naj ponazorim: na okoli 1 milijonu hektarjev gozdov, kot ga je v zasebni lasti, imamo kar 460.000 lastnikov gozdov in več kot milijon gozdnih parcel.

Ali je že kdo ocenil rezultate dela lesarskih razvojnih centrov? Kaj pričakujejo od centrov?
Od lesnopredelovalnih centrov pričakujemo, da bodo ustvarjali nova delovna mesta, dodano vrednost in bodo primeri dobrih praks, kako se lahko z dobrimi programi in povezovanjem vseh, ki sodelujejo v verigi, ustvarijo dobri rezultati. Naš cilj je, da bodo projekti in naložbe v celoti zaživeli, ko od države ne bodo več prejemali subvencij in drugih sredstev in bodo sami ustvarjali donos.

Javnost se v zadnjih mesecih pogosto ukvarja s problematiko gozda in lesa. V gozdu in lesu vidi strateško prednost Slovenije. Ali kot vodja medresorske delovne skupine lahko obljubite konkretne ukrepe?
Odgovoren sem za gozdarstvo, zato lahko predvsem za ta del povem, da so interesi mnogokrat diametralno nasprotni. Kot gozdar vem, da je primarna vloga gozda ekonomska funkcija, ki ob skrbno načrtovanem in dosledno upoštevanem načrtnem gospodarjenju z gozdom na načelih trajnosti in sonaravnosti večinoma že sama po sebi izvaja tudi ekološko in socialno funkcijo. Ker so si v različnih javnostih interesi tako različni, je moja naloga te interese usklajevati in slediti prevladujočim interesom, kar je zagotovo vezano na doseganje ciljev, ki so zapisani v Resoluciji o nacionalnem gozdnem programu in v akcijskem načrtu »Les je lep«.