Hrana je najpomembnejša energija, a nanjo pozabljamo – EOL 60

dr. Franc Lobnik

Ideja o zeleni davčni reformi ne v svetu in ne pri nas ni nova. Značilno pa je, da so interpretacije, kaj naj bi pomenila in kako se je lotiti, zelo različne. Zdi se, kakor da ste se je vi na posvetu lotili skozi gradbeniško prizmo. Je vtis pravi?
Dejstvo je, da lahko na energetskem področju dosežemo največ uspeha z varčevanjem. Velik prihranek bi dosegli, če bi se usmerili v izolacijo stavb. Trije razlogi govorijo temu v prid. Imamo domač material, imamo domača znanja in domače delo. Prof. Peter Novak govori, da bi lahko s pravilno izolacijo stavb privarčevali kar 30 odstotkov te vrste energije. A kako priti do tega? Spodbujanje izoliranja stavb je največji problem. Nekateri so celo predlagali, da bi tisti, ki se odločijo za izolacijo stavb, od države pridobili dokumente, s katerimi bi v trgovini brezplačno dobili določene potrebne elemente za izolacijo. Druga morebiti uspešna spodbuda bi bili ugodni krediti ali pa zelo dobro organizirana ponudba na trgu gradbeništva. Ne gre namreč spregledati, da je zelo pomemben element pri stimuliranju ljudi za izoliranje stavb tudi ustrezna organizacija ponudnikov – gradbeništva, ki je sedaj v veliki krizi. Tu bi morala vlada in občine tesno sodelovati.

Občine so na področju varčne rabe energije v občinskih stavbah že naredile določene premike, mar ne?
Da, to drži. Ampak starih stavb je v Sloveniji še ogromno in na tem področju bi lahko dosegli velik uspeh. Zelo pomembno je načrtovanje. Tu je premalo narejenega. Ko prihaja do posega v stavbo zaradi izolacije, je zelo pomembno predvideti, kako se bo stavba v prihodnje ogrevala: z mazutom, nafto, plinom, lesnimi sekanci, peleti ipd. To ni vseeno. Ob rekonstrukciji stavbe je treba rekonstruirati tudi grelne naprave. Tu smo šibki.

Svet za varstvo okolja ne odpira le sistemskih vprašanj, kot je zelena davčna reforma ali pomen prehrambne samooskrbe. Oglasite se tudi ob aktualnih okoljskih vprašanjih, ko gre na primer za velike investicije s področja energetike. V primeru TEŠ 6 ste bili proti investiciji.
Naše stališče do TEŠ 6 smo povedali zelo jasno in ga objavili na spletni strani Sveta. V primerjavi s premogovniki dajemo prednost drugim virom energije, kot so plin, OVE, delno tudi podaljšanje energije iz nuklearke, ne glede na to, da je Fukušima pretresla svet. Sedaj naj država pove, v katero smer bo šla. Četudi bi se strinjali, da je TEŠ 6 v krajšem obdobju sprejemljiva rešitev, pa ne vem, kako bomo dolgoročno plačevali kupone CO2. Kakšnih obrazov bodo zagovorniki tega projekta takrat, ko bodo prišli računi? Sicer pa je v javni razpravi Nacionalni energetski program, kjer bo priložnost, da se izjasnita tako stroka kot politika.

Če se država odreče TEŠ 6, na katere vire energije naj stavi?
Kar se tiče ostalih virov energije, menimo, da bi bilo veliko več treba narediti na odpadni biomasi. Ampak ne na silažni koruzi! To, da smo v Sloveniji začeli bioplin delati iz silažne koruze pod pretvezo, da rešujemo gnojevko, je največja katastrofa. Kajti gnojevko se da reševati tudi na druge načine. Modele smo pokazali, vendar ni bilo interesa. Predvsem pa bi bilo potrebno spremeniti tehnologijo v živinoreji in mesno proizvodnjo preseliti na pašnike, s tem bi preprečili zaraščanje in rešili del problemov z gnojevko. Lesna odpadna biomasa je pri nas tudi velik problem, ker smo sesuli lesno industrijo. Kajti ob dovolj čvrsti lesni industriji bi nastajalo dovolj odpadkov, da bi imeli biomaso, ki jo je potrebno ustrezno dodelati za kurjavo. Glede na to, da je v gozdu ogromno lesa, ki ne najde pot na trg, je možno del lesa slabše kvalitete, predvsem iz površin, ki se zaraščajo, uporabiti za pelete ali brikete. Danes poznamo tehnologije, ki lesno biomaso tako zgostijo, da je energetsko zelo učinkovita. V perspektivi na tem področju pričakujemo velik razvoj. Je pa pri predelavi biomase pomembno, da smo pri izvoru. Če jo transportiraš na velike razdalje, je ekonomičnost seveda vprašljiva.

V tujini so znani koncepti ekovasi, ki temeljijo na samooskrbi.
To je dober koncept. To so okolju prijazne vasi, tudi manjša mesta, kjer je zaokrožena veriga kroženja snovi: čiščenje odpadne vode in blata iz čistilnih naprav, proizvodnja bioplina, energetska izraba gozdov idr. V kroženje snovi mora biti vključena tudi pridelava hrane oziroma biokmetijstvo. Veliko vlogo imajo energetsko varčne hiše in sistemi ogrevanja in hlajenja iz domačih virov. Jeseni nameravamo organizirati posvet o ekovaseh. Rešitve ne bodo čez noč, tega se zavedamo. A naše poslanstvo je ozaveščanje, da je možen tudi drugačen, okolju prijaznejši način življenja. Z zakonodajo tega ne moremo doseči. Imamo cel kup dobrih zakonov, vendar življenje teče dalje, zato toliko vlagamo v naše spletne strani. Karkoli organiziramo, je v video tehniki dostopno vsem. Ozaveščanje in obveščanje sta vzvoda, ki ljudi nagovarjata k razmišljanju, da je potrebno spremeniti način življenja.

Pravite, da bodo premiki počasni. Energetski problemi pa pritiskajo. Kako doseči hitre spremembe?
Problem je, da v tem trenutku ni denarja, kar pomeni, da je veliko poskusov na mikro ravni, vendar ni investicij. Če bi dosegli, da morajo imeti vse novogradnje jasno predstavljen ogljični ali energetski odtis, bi nastali določeni premiki. Posebej, če bi to povezali še z davčnimi olajšavami. Kajti vsak, ki se loteva nekega novega koncepta, mora biti siguren, da resnično deluje. Potrebovali bomo veliko podjetij, ki bodo imela dobre reference, ki bodo potrjevala, da nov koncept gradnje resnično deluje. Najhujše je, če se izkaže, da nekateri koncepti niso tako uspešni, kot so bili deklarirani. Tu bi država morala pokazati smelo pomoč. Res pa je, da moramo sedaj pomagati Grkom in Portugalcem, nam pa za dolgoročni razvoj očitno zmanjkuje denarja.

Menite, da država v tem času zmore takšno držo, kot bi si želeli?
Ta država oziroma vlada je pravzaprav nesrečna, saj je padla v hudo brezno, ne samo zaradi slovenskih problemov, ampak tudi zaradi globalnih. Vendar glede na to, da se druge države hitreje pobirajo kot Slovenija, bi s potencialom, ki ga imamo v srednjih in malih podjetjih, lahko veliko več naredili. Če pa se ta podjetja bojujejo z neplačanimi računi, je ta potencial zelo šibek. Bojim se, da bo država, če bo šla v velike, megalomanske projekte, tam pokurila ves denar, kar za srednja in mala podjetja, ki so zame paradni konj Slovenije, ki bi nas potegnil iz teh globin, ne bo najboljše. Težko si privoščimo milijardne investicije v nekaj, za kar ne vemo, če bo uspešno.

Kako gledate na alternativne vire energije?
Tu je veliko diskusije. Menim, da vetrna energija za Slovenijo ne bo rešitev v večjih količinah. Če bi bilo nekaj vzorčnih primerov, da se ljudje tega ne bi bali, najbrž ne bi bila največja katastrofa. Toda elektrike na ta način ne bomo reševali. Veliko več pozornosti bi namenil geotermalni energiji. Imamo veliko toplic. Ni nujno, da bi se s to energijo greli, lahko bi jo uporabili za pridelovanje hrane. Z zelenjavo smo padli na najnižji nivo samooskrbe, odkar smo samostojni. Če bi geotermalno energijo izkoristili za pridelavo zelenjave, da ne bi večine uvažali, je to tudi energetsko učinkovito. Predvsem pa bi zaposlili veliko ljudi, ki so danes brezposelni. Geotermalno energijo v tem smislu vidim kot dober izvor. Nisem pristaš socialnih podpor v tako velikem obsegu, saj imamo tudi zemljišča, ki niso obdelana, veliko ljudi, ki je sedaj brezposelnih, izvira iz kmetijskega okolja, to pomeni, da bi z dopolnilnim izobraževanjem znali kmetovati.
Biomaso sem že omenil. Slovenija je v 150 letih podvojila površino gozdov, v zadnjih desetletjih pa je prišla pri izkoriščanju gozda na največji možni minimum. Zame je nerazumljivo, da dovoljujemo izvoz hlodovine, medtem ko sosednje države tega ne dovoljujejo. To pomeni, da izgubljamo energijo, ker več denarja plačujemo za izdelke, ki se k nam vračajo z višjo dodano vrednostjo, vključno z briketi in peleti, ki nam jih iz našega lesa delajo drugi. To je velika priložnost za mala in srednja podjetja, ki bi lahko veliko bolje izkoristila naše gozdove. Ko sem že pri lesu, poglejte samo tržne priložnosti, ki se nudijo na področju izdelovanja oken. Znano je, da plastično in aluminijasto okno prispevata znatno več izpustov toplogrednih plinov kot les. Če so lesena okna izdelana kvalitetno, bi se ob pravi stimulaciji države ta dejavnost pri nas uspešno razvijala.

Glede bioplinarn je bilo v Sloveniji veliko polemik. Jim nasprotujete?
V Sloveniji zavržemo ogromno hrane. Tisti, ki obvladujejo bioplinarne, se nočejo soočati z odpadno hrano. Zakaj? Tehnologija ne teče kontinuirano. Odpadki hrane so različni, proces razgradnje je težje nadzorovati. Za silažno koruzo so se odločili, ker je vhodna surovina homogena ter je to najbolj kontinuiran in stabilen proces biokemične razgradnje. Jaz bi to prepovedal. Morda bi temu namenil kvečjemu nekatere površine, ki so na primer onesnažene in ne služijo pridelavi hrane, vsekakor pa ne najboljših kmetijskih površin!
Odpadna hrana in bioodpadki so lahko dober energetski izvor in kasneje tudi kompost. Tu stvar ni tako enostavna, saj morajo biti komposti neoporečni. Če ne vemo, kaj vse pripeljejo kot biomaso, potem se lahko zgodi, da kompost ne ustreza kakovosti, potrebni za rast in razvoj rastlin, namenjenih prehrani. Za obnavljanje avtocest ob gradnji ali urejanje parkovnih površin pa je ta kompost povsem uporaben.

In hidroenergija?
Hidroenergijo smo, če govorimo o elektrarnah, v Sloveniji že precej izkoristili. Če pa gledamo Muro in spodnjo Savo, je tu velik konflikt med varovanjem okolja, kmetijstvom in poplavnimi površinami. Če k temu vštejemo še nadomeščanje habitatov s faktorjem 1,5 večinoma na račun kmetijskih površin, je problem še veliko večji. 800 hektarjev kmetijskih površin zavreči za pridobitev električne energije, je zame nesprejemljivo. Če gledamo dolgoročno, je hrana najpomembnejša energija. To energijo zanemarjamo, čeprav od nje živimo. Če te hidroelektrarne z zajetjem vode dajejo svoj prispevek tudi k namakanju kmetijskih površin, pa pride do delne kompenzacije. Ampak žrtvovati poplavne površine samo za zajezitev vode, je stvar, ki bi jo morali pred odločitvijo strokovnjaki veliko bolje pretehtati, pri presojah vplivov na okolje pa bi moralo imeti kmetijstvo kot pridelovalec hrane in skrbnik ohranjanja podeželja več besede, kot je ima sedaj.