Les v zelenem razvoju
Jože Volfand
Dokumentov o lesnopredelovalni panogi ni malo, a njen položaj se ne izboljšuje dovolj hitro. Tudi najnovejša študija oziroma izhodišče za strategijo, kako izkoristiti potencial lesa in lesne industrije za trajnostni razvojni preboj Slovenije, ni mogla mimo ocen, da je les kot izjemno dragocena surovina še vedno podcenjen. Ekonomsko in okoljsko. To poudarja tudi Danilo Anton Ranc, generalni direktor Direktorata za lesarstvo na MGRT. Vendar hkrati navaja podatek o rasti panoge v zadnjih letih. Tudi v Načrtu za okrevanje in odpornost panoga ni spregledana. Kajti še vedno se izvozi preveč hlodovine. Nujne so spodbude proizvajalcem končnih izdelkov.
Študija o uporabi lesa kot strateške surovine in o položaju lesnopredelovalne panoge navaja, da doslej skoraj noben zapisan cilj iz podobnih gradiv ni bil dosežen. Kakšen je torej danes položaj lesnopredelovalne panoge?
V preteklosti je bilo opravljenih nekaj študij. Državni zbor je sprejel tudi zakon, ki zagotavlja finančna sredstva za vzpostavljanje lesnih centrov, vendar zaradi nekaterih nasprotnikov, ki vidijo v našem velikem bogastvu – lesu zgolj hlod za izvoz ali pa kot energent za v peč, študije niso bile realizirane. Celo zakon ne. Čeprav je panoga zapostavljena, sem optimist. Ko je Ministrstvo za gospodarstvo postalo pristojno za lesno industrijo, so v panogi pozitivni trendi. V lesni industriji beležimo rast. Lahko bi bila veliko večja, če bi panoga prejela toliko subvencij, kolikor se jih je namenilo kurjenju lesa ali subvencioniranju električne energije v nekaterih drugih dejavnostih.
Kaj pravijo podatki o rasti?
Od leta 2015 do 2019 so se povečali čisti prihodki od prodaje za 27 %, to je na 1,5 milijard EUR, – dodana vrednost na zaposlenega za 16 %, na 36.258 EUR, zaposlenih pa je več za 14 %. Zdaj jih je 13.091.
Letos se je lesna industrija v Zakonu o državni upravi tudi formalno umestila v pristojnost MGRT, še prej pa je bil na MGRT vzpostavljen Direktorat za lesarstvo. Zakaj?
Predvsem zato, da vzpostavi pogoje za razvoj in ponovno rast lesne industrije, ki je kljub domači surovini doživela hud ekonomski in tehnološki padec. Zato namenjamo več finančnih virov in razpisov za nove izdelke, za naložbe v lesno industrijo, za pripravo strateških dokumentov za razvoj lesnopredelovalne panoge in za njeno promocijo. Potrebujemo tudi več medresorskega sodelovanja in povezovanja.
V slovenski industrijski strategiji 2021-2030 je posebno poglavje znotraj področja zelenega razvoja namenjeno lesni panogi. Kateri cilji so ključni?
Cilji so visoki. Doma moramo količino predelanega lesa povečati na 3 mio m³ letno. Čiste prihodke od prodaje v lesni panogi povečati na vsaj 2,5 milijarde EUR letno, število zaposlenih pa naj bi doseglo številko vsaj 15.000.
Panoga je v zelenem razvoju upravičeno izpostavljena. Tudi konkretno.
Seveda, pomembno mesto dobiva v zelenem dogovoru in pri doseganju evropskih ciljev za znižanje emisij toplogrednih plinov. Zato bomo neposredno za namene razvoja lesno predelovalne industrije v okviru Načrta za okrevanje in odpornost namenili 78 mio EUR, 28 mio EUR nepovratnih sredstev in 50 mio EUR povratnih sredstev. Prav tako si prizadevamo, da bo tudi pri drugih ukrepih Načrta za okrevanje in odpornost na primer pri energetski sanaciji stavb, gradnji javnih stanovanj, turističnih zmogljivosti in drugod, zagotovljena ustrezna raba lesa oz. izdelkov iz lesnih tvoriv. To bo spodbuda razvoju panoge, ki je pomembna za prehod v podnebno nevtralno gospodarstvo. Zato želimo povečati zmogljivosti za predelavo lesa in z ukrepi v novi finančni perspektivi podpreti razvoj novih produktov iz lesa in lesnih tvoriv. Podjetja vedo, da so nujne spremembe poslovnih modelov, ki bodo omogočali hitrejši prehod v krožno gospodarstvo. Obseg sredstev iz kohezijskih sredstev nove perspektive za namene razvoja lesnopredelovalne panoge še ni določen. Predlog direktorata pa je, da se nameni za to panogo cca 39 mio EUR.
Z uporabo lesa lahko močno znižamo izpuste.
To je znano. S predelavo samo 3 mio m³ in z uporabo tega lesa za izdelke, ki nadomestijo izdelke iz drugih materialov, znižamo emisije, v izdelke pa vežemo skupaj okoli 7,5 mio ton emisij CO₂.
Omenili ste, da pripravljate več ukrepov. A kje so vzroki za prepočasno oživljanje panoge po osamosvojitvi Slovenije, saj se njen strukturni delež v gospodarstvu zmanjšuje?
Po razpadu bivše skupne države je prišlo do zmanjšanja proizvodnje v lesni industriji, kar je povzročilo padec delovnih mest od okrog 40.000 na najnižjo vrednost 9.710. To je bilo v letu 2014. Poleg razpada trga je propad panoge povzročilo favoriziranje energetsko zahtevnih panog in favoriziranje gozdarske dejavnosti. Zasebni koncesionarji so najraje izvažali hlodovino, dobičke pa so usmerjali v druge dejavnosti, ki niso povezane z lesno industrijo. Prišlo je do razcveta trgovanja s hlodovino, kjer so zaslužki in dobički večji, medtem ko je lesna industrija pogosto ostajala brez lesa. Dodatne negativne učinke na lesno industrijo so povzročile subvencije za kurjenje lesa. Mnogo kvalitetnega lesa je končalo v kurilnicah doma in v sosednjih državah. Energetski sektor je z nabavnega trga izrinil slovenske porabnike v lesni industriji, saj so zaradi subvencij lahko ponudili višje cene.
Pravite, da se je hlodovina izvažala.
Ali pa porabila v energetske namene. Potencial predelave lesa ni bil prepoznan ne v strategiji države ne v strateških dokumentih. Lesarstvo kot panoga ni imela niti resornega ministrstva. Lesarje so pošiljali na ministrstvo za infrastrukturo, na ministrstvo za kmetijstvo itd. V tem času je sicer nastal dokument Les je lep, v katerem pa je vse preveč poudarka na energetski izrabi lesa in na primarni lesni industriji, medtem ko se lesna industrija kot celota v tem dokumentu zapostavlja. Kljub temu, da je bil sprejet Zakon o gospodarjenju z državnimi gozdovi, ki je namenil finančne vire za vzpostavljanje lesnih centrov za predelavo lesa, do njegove realizacije v štirih letih po sprejetju zakona še ni prišlo..
Les torej še vedno izvažamo, naši proizvajalci, kot je v intervjuju povedal direktor Lumarja, pa morajo za proizvodnjo hiš les uvažati?
V preteklosti je država subvencionira kurjenje lesa in s tem zmanjšala konkurenčnost lesne industrije, subvencije in podpore pa je usmerjala v druge panoge. Slovenski les je postal plen proizvajalcev v sosednjih državah, ki so počele prav nasprotno in so subvencionirale lesno industrijo. Evropski zeleni dogovor in znižanje emisij toplogrednih plinov z zeleno davčno reformo in z obdavčenjem emisij toplogrednih plinov sta velika priložnost za Slovenijo in za razvoj lesne industrije. Z ogljičnim odtisom izdelkov, v katerega so všteti transport in vložena energija za predelavo in ponor CO₂ v vgrajenem materialu v izdelek, bomo lahko uvedli obdavčenje emisij CO₂. S tem bomo povečali konkurenčnost lesne industrije. Na tak način bo postal les optimalen material za lokalno predelavo brez dolgih transportnih poti in s tem se bo izvoz zmanjšal.
V katerem delu lesnopredelovalne panoge dosegajo višjo dodano vrednost in v katerih prenizko? Zakaj je proizvodnja furnirja in plošč najboljša?
Najnižja dodana vrednost se dosega pri energetski uporabi lesa, najvišja pa v končnih izdelkih z vloženim znanjem in izkušnjami. Prvi korak k predelavi lesa v izdelke z višjo dodano vrednostjo je narejen, ko prepoznamo hlod, ki bi sicer končal v kurilnici, medtem ko na dražbi hlodovine v Slovenj Gradcu doseže vrednost tudi do 10.000 EUR. Seveda pa je naš cilj, da postane v Sloveniji tak hlod izdelek z visoko dodano vrednostjo, mogoče glasbilo, cenjeno masivno pohištvo, notranja oprema jahte, hotelov ali kaj podobnega. Po nekaterih strokovnih ocenah bi lahko ob učinkovitem delovanju lesne verige iz 1 mio m³ lesne mase ustvarili kar 300 mio EUR dodane vrednosti. V energetske namene se naj torej uporablja industrijsko neuporaben les, ki nastane v ciklusu krožnega gospodarstva na koncu življenjske dobe izdelka.
Kaj je vaš cilj?
Proizvodnja končnih izdelkov. Lesna industrija se torej ne konča pri hlodu ali deski ter furnirju in plošči. To je šele začetek lesnopredelovalne verige. Zato ukrepi, ki sem jih navedel.
Če ste konkretni. Kdo bi lahko največ prispeval k zmanjšanju razvojnega zaostanka lesnopredelovalne panoge. Podjetja, menedžerji, država, ekonomska politika … Zakaj niso uspele nekatere tuje naložbe, ki so bile načrtovane, in katere obrate panoga najbolj potrebuje? V čem so težave v lesnih centrih?
Po vrsti. Naloga države je, da prepozna strateško prednost in pozitivne učinke predelave naravnega vira, kot je les. Po deležu lesa na prebivalca smo v Sloveniji prvi. Na leto v naših gozdovih priraste 4 kubične metre lesa na prebivalca, za izdelke pa ga na prebivalca porabimo le okoli 0,5 kubičnega metra. V dokumentih, kot sta Slovenska industrijska strategija in Strategija pametne specializacije, smo to prepoznali in o tem ozaveščamo javnost, odločevalce in vse deležnike. Prirejamo strokovne posvete. Promoviramo les kot okolju prijazen material. Organiziramo Slovenske lesarske dneve, Razstavo čar lesa. Predvsem moramo ustvariti okolje, ki bo pritegnilo investitorje. Pomembne so tudi vzpodbujanje uporabe lesa z uredbo o zelenem javnem naročanju, obdavčenje emisij toplogrednih plinov in zelena davčna reforma.
Naložb ni dovolj.
Zato smo med strateške naložbe uvrstili 7 naložb v lesno industrijo v skupni vrednosti 149 mio EUR. Prednost dajemo proizvodnji končnih izdelkov s čim večjo stopnjo predelave. Hkrati bomo z uredbo o zelenih javnih naročilih stimulirali leseno gradnjo in vgradnjo lesenih protihrupnih ograj. Ustvarjamo razmere za nov investicijski ciklus, zato vabim investitorje, da to priložnost izkoristijo.
Problem vzpostavljanja lesnih centrov nastaja zaradi neizvajanja zakona in sklepa vlade kot skupščine SIDG, ki sta zagotovila finančne vire za vzpostavitev centrov. Tudi tukaj se stvari razvijajo v pravo smer, saj je v postopku potrjevanja strategija SIDG. Ta določa pričetek vzpostavitve lesnih centrov v letu 2021.
Kako bi lahko najbolj spodbudili izboljšanje položaja proizvajalcev pohištva oz. končnih izdelkov, kar bi morala biti prednostna naloga revitalizacije lesnopredelovalne panoge? Zeleno javno naročanje ne daje rezultatov?
Doseči moramo večjo uporabo lesa v gradbeništvu in za proizvodnjo pohištva. Znižanje emisij toplogrednih plinov lahko dosežemo prav z uporabo lesa, ki veže CO₂ v izdelkih. Z obdavčenjem izdelkov glede na ogljični odtis bomo povečali uporabo lesenih izdelkov in leseno gradnjo. S tem bomo spodbudili investicije v lesno industrijo. Od pohištva in lesnih plošč do gradnje z lesom. Gre torej za splet zelenih ukrepov. Za zeleno davčno reformo, za subvencioniranje lesene gradnje, ki pospešuje porabo lesa in s tem znižujejo emisije toplogrednih plinov.
Zakaj je lahko panoga pomembna za trajnostni preboj Slovenije?
Slovenija mora znižati emisije toplogrednih plinov za 55 % in to lahko stori tudi s predelavo lesa, saj je ta panoga energetsko samooskrbna. Industrijsko neuporaben les porabi za lastno oskrbo z energijo. Pred nami je torej prestrukturiranje industrije na osnovi lastnih naravnih virov. Tako se bodo izboljšale bilance emisij toplogrednih plinov na državnem nivoju. Nesmisel je torej izvažati hlodovino in s tem prispevati k izboljšanju bilance emisij CO₂ uvoznikov hlodovine, nato uvažati izdelke iz našega lesa nazaj v Slovenijo.
V študiji je predlagana uredba označevanja ogljičnega odtisa lesnih proizvodov, prav tako pa, da bi za objekte v okviru energetske izkaznice uvedli dodatno ogljični odtis vgrajenih materialov. Zakaj tak predlog? In zakaj predlog za Sklad trajnostnega razvoja?
Z označevanjem vseh izdelkov z ogljičnim odtisom se določi, koliko CO₂ emitira izdelek med transportom, v proizvodnem procesu in ob proizvodnji materiala, iz katerega je izdelek. Torej ne gre samo za označevanje lesenih izdelkov. Zavzemamo se za poenostavljen način obdavčenja CO₂, da ne bo zadeva prezapletena. Lahko bi izhajali iz deleža materiala, ki veže CO₂ v izdelku, ali pa bi stimulirali njihovo porabo z znižanjem DDV. Tudi predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je pozvala članice EU k povečani leseni gradnji, saj gradbeni sektor emitira kar 40 % emisij toplogrednih plinov.
Pričakujemo torej celovito rešitev na nivoju EU, na mizi pa je tudi nekaj predlogov, s katerimi bi lahko prehiteli Evropsko komisijo in v Sloveniji uvedli napovedane ukrepe. Tako bi izkoristili naravni potencial, les za znižanje emisij toplogrednih plinov. Rešitve in odgovore na ta vprašanja pričakujemo od Študije Fit for 55, ki je v izvajanju.
Sklad trajnostnega razvoja je podoben modelu zbiranja sredstev za naložbe v nizkoogljične proizvodnje in uporabe materialov in izdelkov. Torej se ta sredstva zbirajo in namenjajo izključno v te namene. Model je dobro preizkušen in je dal dobre rezultate v sosednjih državah, kjer so na tak način podprli razvoj lesne industrije. Podnebni sklad namreč lesne industrije in panoge, ki temeljijo na naravno obnovljivih virih, ne podpira dovolj.
