Po podnebni konferenci
Jože Volfand
Po moji oceni je rezultat COP26 zelo dober. Predstavlja pomemben korak naprej, torej v pravo smer. Vsi pa se zavedamo, da smo še daleč od ciljev in da je pred nami še mnogo dela, povzema dogovore in vtise s podnebne konference v Glasgowu Tina Kobilšek, glavna podnebna pogajalka za Slovenijo. Na pogajanjih so ji pomagale mednarodne izkušnje, ki jih je pridobila z delom v Bruslju, in sicer na direktoratu za promet in mobilnost. Poseben dosežek konference je zaveza, da se do leta 2030 zaustavi krčenje gozdov in degradacija zemljišč, prav tako pa sprejetje pravil za izvajanje Pariškega sporazuma. Kot glavna slovenska podnebna pogajalka je tudi predstavljala EU in je sodelovala pri vseh pogajanjih, tudi zunaj »pogajalskih sob«, pravi.
Kaj je bil glavni razlog, da na COP26 ni bila sprejeta zaveza za omejitev globalnega segrevanja pod 2 °C, saj je potrebno emisije toplogrednih plinov do leta 2030 zmanjšati za 45 % v primerjavi z letom 2010? Katere države so se najbolj zoperstavile tej zavezi in kaj to pomeni za tiste države, ki so najbolj ogrožene?
V krovnem dokumentu, sprejetem na COP26, imenovanem Glasgowski podnebni sporazum (Glasgow Climate Pact), je potrjen dolgoročni globalni cilj iz Pariškega sporazuma o »ohranitvi dviga povprečne globalne temperature občutno pod 2 °C v primerjavi s predindustrijsko dobo in prizadevanjih, da se dvig temperature omeji na 1,5 °C v primerjavi s predindustrijsko dobo, saj bi se tako občutno zmanjšali tveganja in učinki podnebnih sprememb«. Posebno poročilo Medvladnega panela o podnebnih spremembah (IPCC) »Dvig globalne temperature za 1,5 °C« (2018) ugotavlja, da bi dvig temperature za 2 °C znatno povečal verjetnost neugodnih učinkov podnebnih sprememb v primerjavi z dvigom temperature za 1,5 °C. Zaradi tega si nekatere države, ki jih podnebne spremembe najbolj ogrožajo, predvsem male otoške državice, zelo prizadevajo, da bi se vse države zavezale skupne emisije toplogrednih plinov zmanjšati dovolj in v dovolj kratkem času, da bi dosegli cilj 1,5 °C.
A je ta cilj sploh še mogoče doseči?
Teoretično ga je še mogoče doseči, a bi morali svetovne antropogene emisije toplogrednih plinov do leta 2030 zmanjšati za približno 45 % glede na leto 2010, do okoli leta 2050 pa doseči neto ničelne emisije. Če bi vse države sprejele podobne zaveze kot EU, bi ta cilj dosegli. Ker pa vemo, da je večina držav, vključno z največjimi, še daleč od takega cilja, lahko razumemo, da se niso želele zavezati k tako ambicioznemu cilju. V prihodnjih letih naj bi države postopoma zviševale svoje ambicije zmanjševanja emisij, zapisane v njihovih Nacionalno določenih prispevkih (NDC). Na dvodnevnem Svetovnem vrhu na začetku COP26 so voditelji nekaterih držav že napovedali taka zvišanja.
Je bil cilj konference dosežen?
COP26 ni rešil podnebne krize, vendar to tudi ni bil namen COP26. Moral je ohraniti cilje Pariškega sporazuma in omogočiti, da začnemo izvajati ta dogovor. To je bilo doseženo.
Med kritičnimi odmevi na končno izjavo podnebne konference COP26 je najbolj odmeval podatek, da je bila na konferenci najštevilčnejša delegacija predstavnikov fosilnega gospodarstva. Kako se je njihov vpliv kazal v delu konference? Kako bo potekala izvedba dogovora, da se bodo države od leta 2022 vsako leto vračale za pogajalsko mizo in določile bolj ambiciozne cilje v nacionalnih načrtih za zmanjšanje toplogrednih plinov?
Slovenska delegacija ni imela stikov z lobisti iz fosilnega gospodarstva in na njeno delo niso imeli vpliva. Verjetno pa so imeli stike z nekaterimi drugimi delegacijami oziroma pogajalci. Lahko, da so na njih tudi vplivali. Ta možnost pride človeku na misel predvsem pri hladnem tušu, ki smo ga bili deležni zadnji večer zasedanja, ko je bilo na zahtevo Indije in Kitajske »prenehanje uporabe premoga« nadomeščeno z dikcijo »postopno opuščanje premoga«. Sicer pa so bile v sklepih Konference pogodbenic države že večkrat povabljene, naj sprejmejo bolj ambiciozne cilje zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, da bi dosegli cilj 1,5 °C ali vsaj 2 °C. To povabilo je zapisano tudi v sklepih COP26, in sicer kot nujnost, če hočemo izpolniti cilje Pariškega sporazuma. Države pa naj bi povečale svojo ambicioznost tudi v pogledu prilagajanja na podnebne spremembe in finančne pomoči državam v razvoju.
Je pa zelo spodbudno odmevala zaveza konference, da se do leta 2030 zaustavi krčenje gozdnih površin in drugega naravnega okolja. Kaj pomeni zaveza, kako bodo države zaščitile gozdove kot pljuča planeta in koliko bodo vložile v zaščito gozdov?
Zaveza, da se do leta 2030 zaustavi krčenje gozdov in degradacija zemljišč, je bil eden izmed prvih pomembnejših dogovorov, ki je bil sklenjen na začetku konference na vrhu svetovnih voditeljev. Gre za izjavo politične volje. V njej se voditelji zavedajo, da bodo za izpolnjevanje ciljev glede rabe zemljišč, podnebja, biotske raznovrstnosti in trajnostnega razvoja, tako na globalni kot nacionalni ravni, potrebni nadaljnji preoblikovalni ukrepi. Čeprav je izjavo do konca konference podpisalo 141 držav, listina sama nima pravno-formalne teže. Izjava nakazuje smer in odgovarja na to, kaj je pomembno storiti za doseganje omenjenih ciljev, ne pa tudi na kakšen način, saj je izvajanje ukrepov v pristojnosti držav.
Sredstva?
Napori in prizadevanja držav bodo morali vključevati ukrepanje na medsebojno povezanih področjih, kot so trajnostna proizvodnja in potrošnja, razvoj infrastrukture, trgovina, finance in naložbe itd. Na podnebnem vrhu je 12 držav donatoric izrazilo finančno podporo ukrepom za zaustavitev krčenja gozdov v višini 12 milijard USD v obdobju 2021-2025. Dodatno je bilo obljubljenih še 7,2 milijarde USD iz privatnega sektorja. Ta zaveza bo zagotovila podporo za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje, pomagala pri reševanju sistemskih gonil izgube gozdov in omogočila ohranjanje, trajnostno upravljanje in obnovo gozdov v državah, upravičenih do uradne razvojne pomoči. Poleg tega je 11 držav donatoric in fundacija ‘Bezos Earth Fund’ sprejelo zavezo, da namenijo vsaj 1,5 milijarde USD v obdobju 2021-2025 za podporo varovanju in trajnostnemu gospodarjenju z gozdovi porečja Konga.
Kaj to konkretno pomeni?
Po ocenah ekspertov ‘World Resources Institute’ naj bi blažitveni potencial zaveze iz Glasgowa preprečil izgubo 32,8 milijona hektarjev in emisij v višini 18,9 Gt CO₂ ekvivalenta, večino oz. 98 % v tropih. Na žalost se je v preteklosti izkazalo, da obljube večinoma ostanejo na papirju, medtem ko v naravi ni zadostnega ukrepanja. To namreč ni prva taka namera za zaustavitev krčenja gozdov. Podobno izjavo so podpisali leta 2014 v New Yorku z obljubo, da se prepolovi obseg krčenja gozdov do leta 2020 in ustavi do leta 2030. Vendar zadnje ocene kažejo, da je bilo do danes storjenega malo napredka.
S sprejeto izjavo COP26 so najmanj zadovoljne ekonomsko manj razvite države, ki so pričakovale, da bodo bogate države končno izpolnile obljubo o mednarodnem podnebnem financiranju. Gre za 100 milijard USD letno. Zakaj je propadel ta dogovor?
Sklepi COP26 so rezultat političnega dogovora. Predstavlja zavezo pogodbenic, da se v skladu s Pariškim sporazumom nadaljuje proces blaženja podnebnih sprememb in prilagajanja nanje. V sklepih so pogodbenice poudarile, da je treba mobilizirati podnebno financiranje iz vseh virov, vključno z občutnim povečanjem podpore državam pogodbenicam v razvoju, ki presega 100 milijard USD na leto. Z obžalovanjem so namreč ugotovile, da cilj razvitih držav pogodbenic za mobilizacijo 100 milijard USD na leto do leta 2020 v okviru smiselnih omilitvenih ukrepov in preglednost izvajanja še ni izpolnjen. Nekatere države so predstavile visoke zaveze in načrt izvajanja oz. prispevka podnebnih financ.
Bo obljuba izpolnjena?
Cilj podnebnega financiranja 100 mlrd letno še naprej ostaja zaveza držav donatork in se ni zmanjšal. Ta cilj ostaja do leta 2025. Na COP26 so se začeli pogovori o novem kvalificiranem kolektivnem cilju po 2025. Začetki pogajanj o cilju po 2025 so razkrili globoko ločnico med nekaterimi skupinami držav v razvoju in razvitimi državami glede narave procesa, ki vodi do sprejetja novega cilja in kako daleč naj bi odločitev iz Glasgowa določala vsebino pogajanj. EU in še nekatere pogajalske skupine so poudarile, da so v naslednjih letih pripravljene razpravljati o vseh relevantnih temah, a pogajanj v tej fazi niso želele prejudicirati.
Torej kompromis?
Da. Kompromis predvideva, da bo proces sestavljen iz tehničnih strokovnih dialogov, točke na dnevnem CMA (Konference pogodbenic Pariškega sporazuma) in ministrskih dialogov ter se bo končal leta 2024. Med drugim bodo razpravljali o količini, kakovosti, obsegu, pogojih dostopa, virih financiranja in nadziranju sredstev za podnebne ukrepe.
Kako bo ravnala EU?
EU in države članice prispevajo okvirno tretjino vseh podnebnih financ. EU povečuje svoje podnebne ambicije tudi po letu 2020. Nekatere države članice so že naznanile znatno povečanje, druge pa so pokazale prihodnje namere in prednostne naloge, vključno s financiranjem prilagajanja, povečanim obsegom in okrepljenim mobiliziranjem sredstev zasebnega sektorja. Predsednica Evropske komisije von der Leyen je obljubila dodatne 4 milijarde evrov za financiranje podnebnih ukrepov do leta 2027. To je poleg 27,5 milijard USD, ki so že na voljo za izdatke, povezane s podnebjem, v skladih večletnega finančnega okvira EU za obdobje 2021-2027.
Slovenija je kot predsedujoča Svetu Evrope imela na konferenci odgovorno vlogo, saj si EU določa visoke cilje pri zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov. Kakšna je vaša ocena doseženega in kje ste se kot glavna pogajalka Slovenije najbolj angažirali?
Posebno zaradi visokih ciljev glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov so bila pogajanja za Slovenijo in celotno EU zelo težka. EU si je želela doseči čim bolj ambiciozne sklepe, ki bi zagotovili polno izvajanje Pariškega sporazuma, vključno z dosego cilja 1,5 °C, pri čemer pa se je soočala s pogajalci nekaterih drugih držav, ki imajo mnogo manj ambiciozne cilje. Slovensko predsedstvo in Evropska komisija sta se s pogajalci tretjih držav srečevala tudi na mnogih bilateralnih srečanjih, kjer smo poskušali zbližati stališča in razumeti vzroke za drugačna stališča druge strani.
Ste stališča zbližali ali je ostala vsaka stran pri svojem?
Že na rednih sestankih predstavnikov držav članic EU pred zasedanjem COP26, ki jih je v drugi polovici letošnjega leta vodila Slovenija, potem pa na vsakodnevnih koordinacijskih sestankih v Glasgowu, prav tako pod predsedovanjem Slovenije, smo izoblikovali svoja pogajalska stališča in določili meje, do katerih še lahko popustimo na pogajanjih. Na pogajanjih je navadno tako, da morajo vse strani nekoliko popustiti, da pridejo na koncu do kompromisne rešitve, ki je sprejemljiva za vse. Tako kot EU pa imajo tudi druge države oziroma skupine držav svoje meje, preko katerih ne morejo iti. Večkrat se je na zasedanjih COP pogajalcem EU zastavilo vprašanje, če naj še bolj popustijo ali pa naj ostanejo na svojih stališčih in tvegajo, da do sporazuma sploh ne bo prišlo. V takih primerih si navadno rečejo: Bolje nič kot slab sporazum. Vendar pa taka odločitev sploh ni lahka, ker gre za zelo kompleksno problematiko, z mnogimi postavkami. Tudi tokrat v igri ni bila samo ambicioznost glede zmanjševanja emisij. Med pomembnejšimi pogajalskimi temami so bile še Prilagajanje, Finance (za države v razvoju), Izgube in škode (za najbolj ranljive države), Knjiga pravil, ki obsega predvsem člen 6 Pariškega sporazuma (tržni in netržni mehanizmi sodelovanja med državami za zmanjševanje emisij) in Preglednost.
Torej ste z rezultati konference zadovoljni?
Po moji oceni je rezultat COP26 zelo dober. Predstavlja pomemben korak naprej, torej v pravo smer. Vsi pa se zavedamo, da smo še daleč od cilja in da je pred nami še mnogo dela. Pred začetkom zasedanja si je malokdo upal misliti, da bomo toliko dosegli na tako velikem številu kompleksnih in v marsičem med seboj povezanih tem, saj so pogajanja o nekaterih potekala brez pravega napredka že več let. Veliko zaslug za uspeh ima britansko predsedstvo COP26, ki je v dveh letih po COP25 v Madridu opravilo ogromno posvetov z državami po celem svetu. V mesecih pred COP26 je organiziralo in vodilo vrsto virtualnih posvetovanj, do katerih so imele dostop vse države. Seveda pa vse to ne bi bilo dovolj, če ne bi bilo izjemnega, transparentnega vodenja predsednika COP26 Aloka Sharme, ki je imel ob sebi zelo sposobno in uigrano ekipo sodelavcev.
Kakšna je bila vaša vloga?
Ker sem v Glasgowu interno koordinirala in navzven predstavljala EU, sem bila angažirana praktično pri vseh vidikih pogajanj. Moja glavna naloga je bila namreč imeti pregled nad vsemi točkami na agendi, biti v konstantnem stiku z eksperti in ustrezno urgirati, ko je npr. potrebno prilagoditi EU pozicijo. Ogromno časa sem preživela izven pogajalskih sob, na bilateralnih sestankih in konzultacijah z COP predsedstvom ter ostalimi facilitatorji.
Na konferenci je bila sklenjena tudi Knjiga pravil za implementacijo Pariškega sporazuma. Katera pravila so bila sprejeta in kaj pomenijo za države?
Sprejeta so bila pravila za delovanje ogljičnih trgov, za skupne časovne okvirje za nacionalno določene prispevke pogodbenic Pariškega sporazuma in za transparentnost oziroma preglednost. V splošnem to pomeni, da bodo lahko države pogodbenice v celoti začele izvajati Pariški sporazum, saj so bila to tri zadnja področja, kjer pravila za izvajanje še niso bila v celoti določena. Natančneje pa to pomeni, da so bila vzpostavljena precej močna in ambiciozna pravila. Države jih bodo morale upoštevati pri svojem trgovanju s krediti za zmanjšanje emisij, ustvarjenih s posebnimi projekti, pri netržnih pristopih za zmanjšanje emisij in pri beleženju oziroma računovodstvu svojih prispevkov k blaženju v nacionalno določenih prispevkih.
Kaj pomenijo pravila za vsako državo?
Z dokončanjem okvira za izboljšano preglednost je bil dosežen dogovor o tem, kako slediti in sporočati napredek pri spopadanju s podnebnimi spremembami. V skladu s Pariškim sporazumom bo vsaka pogodbenica poleg letnega poročila o emisijah toplogrednih plinov poročala tudi o napredku pri doseganju svojega nacionalno določenega prispevka ter o podpori, ki jo nudi državam v razvoju, in ki jo te potrebujejo ter dejansko prejmejo. Pariška knjiga pravil je s priporočilom za skupni, petletni časovni okvir pogodbenicam dala smernice za zagotavljanje, da bodo prihodnji nacionalno določeni prispevki pokrivali enako časovno obdobje. To bo omogočilo boljši nadzor nad kolektivnim napredkom pri ohranjanju cilja 1,5 stopinje Celzija znotraj dosega.
Kateri dogodek s konference se vam je najbolj vtisnil v spomin, kdaj so bila pogajanja najtežja?
Najbolj si bom zapomnila unikatno vlogo Slovenije na teh pogajanjih. Ob enem pa bi rekla, da so bila pogajanja tudi zato veliko težja. Zahtevnost in odgovornost, ki jo prinaša ta vloga, je namreč ogromna. Kot primer. Tudi za večje države članice EU je predsedovanje med COPom ogromen zalogaj, kadrovski, logistični, vsebinski, finančni. Še toliko bolj pa za manjše države članice, ki morajo opraviti isto delo. COP26 je še nekoliko bolj posebna konferenca pogodbenic zaradi dejstva, da je to prvi COP od začetka implementacije Pariškega sporazuma, kot tudi zaradi ogromnih javnih pričakovanj od zaključkov konference. V Sloveniji smo se na to vlogo ustrezno pripravili, si pridobili neprecenljive izkušnje, med drugim tudi pomembno razširili mrežo poznanstev. S tem smo prepoznani kot aktivni akter v globalnem, kot tudi v krogu EU in na tem moramo aktivno graditi od tega trenutka dalje.
Mislite tudi na domače razmere?
Smo na pravi poti, ampak imamo še ogromno dela. Podnebne spremembe so grožnja, ki se jo moramo zavedati ter ustrezno naslavljati tudi v Sloveniji. Problematika mora nasloviti vsako področje in vsakega posameznika. Zelo pomembna je koordinacija znotraj področij, sodelovanje med privatnim in javnim sektorjem ter pri tem vključenost civilne družbe, lokalnih skupnosti in mladih.
Trgovanje z izpusti na globalni ravni, kupone morajo kupovati onesnaževalci, ki ne dosegajo podnebnih ciljev, postaja ekonomsko kočljivo za prizadete države oz. podjetja. Cene kuponov se izjemno povečujejo, okoljevarstveniki pa menijo, da gre za kupovanje odpustkov povzročiteljem podnebnih sprememb.
Mednarodni trg ogljika ima lahko ključno vlogo pri stroškovno učinkovitem zmanjševanju svetovnih emisij toplogrednih plinov. Število sistemov trgovanja s pravicami do emisije po vsem svetu narašča. Poleg sistema EU za trgovanje z emisijami (EU ETS) nacionalni ali podnacionalni sistemi že delujejo ali so v razvoju v Kanadi, na Kitajskem, Japonskem, Novi Zelandiji, Južni Koreji, Švici in Združenih državah. Zaključki COP26 so Pariškemu sporazumu zagotovili trdno in ambiciozno podlago za uporabo mednarodnih trgov ter s tem okrepili mednarodne cilje, preglednost in odgovornost pogodbenic. Ob priznavanju pomena mednarodnih trgov ogljika člen 6 sporazuma pogodbenicam omogoča uporabo sistema trgovanja s pravicami do emisije kot pomoč pri doseganju ciljev zmanjšanja emisij in vzpostavlja okvir za skupna pravila obračunavanja emisij.
