Sežig komunalnih odpadkov
| Avtor: Jože Volfand |
Kdaj bo Slovenija začela graditi sežigalnice? Z dokumentom Uredbe o upravljanju obvezne državne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov, v javni razpravi je doživel dokument več kritičnih odmevov, a tudi podpore, da Slovenija potrebuje termično obdelavo odpadkov, je znano, da naj bi gradili dve sežigalnici, in sicer v Ljubljani za zahodni del, v Mariboru pa za vzhodni del Slovenije. Celjska sežigalnica je pridobila dovoljenje za sežiganje večjih količin odpadkov in uspešno obratuje. Nekatere deležnike, ki so tako ali drugače vključeni v pripravo odločitve, kako bo Slovenija pristopila k izgradnji sežigalnic, smo povabili, da predstavijo njihova stališča in predloge.
Dokler ne bo domače sežigalnice, naj pomaga tuji partner
Zakaj mora postati Slovenija samozadostna pri termični obdelavi gorljivih komunalnih odpadkov in koliko zdaj, ko je odvisna od izvoza teh odpadkov na tuje, izgublja in zakaj menite, da potrebuje Slovenija sežigalnice za več kot 160.000 ton odpadkov, kot je določeno v osnutku uredbe?
Na problem nesamozadostnosti države Slovenije na področju energetske izrabe odpadkov v Zbornici komunalnega gospodarstva Slovenije opozarjamo že vrsto let. Zaradi občasnih zastojev izvoza gorljivih komunalnih odpadkov v tujino smo namreč že nekaj let priče občasnim požarom v skladiščih gorljivih odpadkov (primeri: v skladišču Suhodole pri Komendi, ki ga upravlja Publikus, večkratni požari v skladišču podjetja Surovina v Mariboru, požar v centru za obdelavo odpadkov na Jesenicah …), ki so posledica predolgotrajnega skladiščenja pripravljenih gorljivih odpadkov, v katerih se iz biološkega dela odpadkov tvori metan, ki se ob najmanjšem toplotnem viru vname.
Leta 2019 je Vlada RS v izogib požarom namesto zagotovitve delovanja državne gospodarske javne službe sežiganja odpadkov sprejela Uredbo o skladiščenju trdnih gorljivih odpadkov na prostem, ki je naložila podjetjem nesorazmerno velike finančne vložke za vzpostavitev pasivne in aktivne požarne zaščite pri skladiščenju gorljivih odpadkov. Danes lahko trdimo, da nastanek samovžiga gorljivih komunalnih odpadkov tudi z uredbo predpisani ukrepi niso rešili. Zato smo še vedno trdno prepričani, da zgolj zagotovitev kontinuiranega odjema gorljivih komunalnih odpadkov v energetsko izrabo lahko prepreči nastajanje novih požarov. To pa lahko dolgoročno dosežemo zgolj in samo z delujočo državno gospodarsko javno službo sežiganja komunalnih odpadkov v objektih za energetsko izrabo odpadkov, ki bodo locirani v Sloveniji.
Poleg tega je potrebno na gorljive komunalne odpadke gledati kot na vir toplotne ter električne energije. V tem trenutku ta vir izvažamo v tujino ter za to celo plačujemo. Ekonomsko škodo, ki zaradi tega nastaja, lahko ocenjujemo na nekaj 10 mio EUR.
V Sloveniji je leta 2022 nastalo 1.045.687 ton komunalnih odpadkov, ločeno smo zbrali 73,4 %, odložili pa smo 6,5 % komunalnih odpadkov. Za dosego okoljskih ciljev je predvideno, da se količina komunalnih odpadkov na prebivalca letno v celoti zmanjša iz ca. 496 kg (podatek za 2022) na 347 kg, oziroma da je lahko po letu 2030 namenjeno sežiganju in odlaganju največ 138,88 kg (40 %) in da mora biti vsaj 208 kg komunalnih odpadkov recikliranih (60 %). Zastavljeni cilj zmanjšanja količine komunalnih odpadkov (-30 %) na prebivalca je izjemno optimističen glede na trenutno stanje in usmeritve. Pričakovati je, da se bo količina komunalnih odpadkov v državah, ki so pod povprečjem družbenega produkta v EU, še povečevala. Z zviševanjem kupne moči narašča tudi količina odpadkov. Dokler ne bo model potrošnje bistveno spremenjen, cilj zmanjševanja odpadkov ni dosegljiv. Še posebej v državah, kjer je pričakovati hitrejšo gospodarsko rast od evropskega povprečja. V to skupino držav zagotovo spada tudi Slovenija.
Menimo, da ni realno pričakovati, da bo skupna količina komunalnih odpadkov v Sloveniji upadla v zahtevanem deležu kljub sprejetim ukrepom za zmanjševanje le-teh, saj je pričakovati večjo potrošnjo zaradi rasti družbenega produkta. Temu primerno bo tudi ostanek za sežig večji od predvidenega, saj bo posledično nastalo tudi več mešanih komunalnih odpadkov.
Kaj kažejo izračuni?
Kljub predvideni izvedbi ukrepov zmanjšanja bioloških odpadkov v mešanih komunalnih odpadkih bo preostanek mešanih odpadkov (gorljive frakcije) večji, kot ga imamo danes. Torej, količino gorljive frakcije v mešanih komunalnih odpadkih je mogoče zmanjšati samo v primeru zmanjšanja količin nastalih odpadkov in ne zgolj z ukrepi boljšega ločenega zbiranja in recikliranja.
Ne glede na zadržanost pri zmanjševanju količin komunalnih odpadkov pa iz ciljev EU lahko optimistično preračunamo 138,88 kg odpadkov na prebivalca letno, ki so lahko namenjeni energetski izrabi ter odlaganju, in ugotovimo, da bo Slovenija ob 2.108 mio prebivalcev dosegla cilje, v kolikor bo namenjenih za sežig in odlaganje največ 292.759 ton komunalnih odpadkov letno. V kolikor bomo v Sloveniji zagotovili energetsko izrabo preostankov komunalnih odpadkov po obdelavi komunalnih odpadkov, se bo količina odloženih odpadkov temu primerno zmanjšala. To dokazujejo izkušnje iz evropskih držav, ki imajo že vrsto let razvito energetsko izrabo odpadkov.
Katere države?
Luksemburg, Avstrija, Nizozemska, Finska, Danska, Belgija, Nemčija in Švedska imajo delež odlaganja komunalnih odpadkov krepko pod 2 %. Zakaj bi bilo v Sloveniji ob izgradnji objektov za energetsko izrabo odpadkov ustreznih kapacitet drugače? V kolikor gradimo objekte za energetsko izrabo odpadkov, moramo pri oceni količine odpadkov za odlaganje spoštovati hierarhije ravnanja z odpadki in le najmanjši del komunalnih odpadkov nameniti odlaganju, ki je najmanj zaželeno ravnanje z odpadki. Primerno je, da bi se odlagalo zgolj pepel, ki nastaja pri energetski izrabi odpadkov. Zato pa je potrebno zgraditi objekte za energetsko izrabo odpadkov primernih kapacitet. Kljub temu smo pri naši simulaciji izpolnjevanja evropskih ciljev upoštevali kar 5 % odlaganje komunalnih odpadkov (dovoljeno je do 10 %). Temu primerno pa je potrebno zgraditi objekte za energetsko izrabo odpadkov z zadostnimi zmogljivostmi.
Glede na to, da se bo s toploto iz energetske izrabe odpadkov preko daljinskega ogrevanja ogrevalo veliko število gospodinjstev, bodo celotno gledano z izgradnjo sežigalnice izpusti v ozračje celo nižji, kot so sedaj zaradi individualnih kurišč.
Zato je ocena Zbornice komunalnega gospodarstva Slovenije, da je količina gorljivih odpadkov, ki bo nastajala v Sloveniji po letu 2030, v kolikor odlaganju namenimo 5 % nastalih komunalnih odpadkov (52.284 ton letno), za energetsko izrabo 240.475 ton gorljivih odpadkov. Še enkrat poudarjamo, da je ta količina izračunana ob predpostavki, da bo Slovenija znižala količino komunalnih odpadkov glede na leto 2022 za kar 30 %. V kolikor pri tem ne bo uspešna, bo količina gorljivih odpadkov še sorazmerno višja.
V čem bi bilo potrebno spremeniti oz. dopolniti osnutek uredbe, ki zelo natančno opredeljuje odnose med državo in koncesionarjem, tudi ko gre za cene storitev sežiganja gorljivih komunalnih odpadkov?
Na to vprašanje ne znam verodostojno odgovoriti, ker ne poznam dovolj dobro oblikovanja ter gibanja cen sežiganja komunalnih odpadkov. Največ o tem vedo v Energetiki Celje, saj so deležni državne regulacije cen sežiganja odpadkov.
Do izgradnje sežigalnic bi naj prišlo najpozneje v sedmih letih. Je to realno? Kakšne obveznosti bi morala sprejeti država in kakšne koncesionarji?
Ker je v predlogu predpisa predvideno, da bo izvajanje državne gospodarske javne službe vzpostavljeno najkasneje v sedmih letih, se logično postavlja vprašanje: Kaj pa do takrat? Zato smo v zbornici že večkrat predlagali pristojnemu ministrstvu, da država razpiše mednarodni razpis za takojšnje izvajanje državne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov v eni od sežigalnic ali cementarn v tujini, in sicer najdlje do vzpostavitve izvajanje te službe na območju države Slovenije. S tem bi odpravili tveganja za novonastale požare, ki so posledica prej opisanih razlogov ter zagotovili enotno ceno sežiganja odpadkov za vse prebivalce države Slovenije.
Stroka in nevladniki opozarjajo na okoljska tveganja pri gradnji objektov za termično obdelavo. Kaj kažejo tuje izkušnje in kaj bi morali zagotoviti koncesionarji za kar najmanjše vplive sežiganja odpadkov na okolje?
Prav vsaka dejavnost človeka in naše družbe ima vpliv na okolje. Vpliv nastane že zgolj s tem, da bivamo. Sodobne sežigalnice imajo manjše emisije v ozračje, kot npr. dva večstanovanjska objekta z ogrevanjem na plinsko olje. Glede na to, da se bo s toploto iz energetske izrabe odpadkov preko daljinskega ogrevanja ogrevalo veliko število gospodinjstev, bodo celotno gledano z izgradnjo sežigalnice izpusti v ozračje celo nižji, kot so sedaj zaradi individualnih kurišč. Glede na to, da bodo objekti za energetsko izrabo zgrajeni po najnovejših standardih, ki veljajo v Evropi, smo prepričani, da bodo ti vplivi zmanjšani na najnižjo tehnološko možno raven. Zato menim, da je skrb zdravniške stroke in nevladnih organizacij pretirana. Izkušnje v tujini kažejo, da je daljinsko ogrevanje mnogo manj obremenjujoče za okolje kot ogrevanje z individualnimi kurišči. Da pa bo javnost bolj pomirjena in da se odpravi nezaupanje, morajo bodoči koncesionarji zagotoviti celovito transparentnost od začetka gradnje ter skozi celotno obdobje delovanja objekta za energetsko izrabo odpadkov. Stalni dialog bodočih koncesionarjev z vsemi deležniki in s skeptiki do gradnje teh objektov je ključen.
Ali bi lahko država iskala tudi druge poti za termično obdelavo odpadkov namesto izgradnje sežigalnic (cementarne, preureditev objekta TEŠ itd.)?
Seveda bi lahko država gorljive komunalne odpadke energetsko izrabila v TEŠ. Vendar vemo, kako se je ta poskus z nasprotovanjem lokalnih iniciativ končal. Nenazadnje bi bila energetska izraba odpadkov v TEŠ zgolj kratkoročna rešitev, ker je predvideno zapiranje TEŠ-a v nekaj letih.
Tudi cementarna bi lahko bila ustrezna rešitev za odstranjevanje komunalnih odpadkov. Del komunalnih odpadkov že sedaj energetsko izrabimo v cementarni v Anhovem. Naši gorljivi odpadki se prav tako sosežigajo tudi v cementarnah v tujini. Pa vendarle tako velike količine gorljivih komunalnih odpadkov, ki nastajajo in bodo nastajali v bodoče v Sloveniji (cca 240.000 ton), cementarna v Anhovem verjetno ne more sosežgati. Težko si predstavljam, da bi lahko cementarna pridobila dovoljenje za tako veliko povečanje količin sosežiga alternativnih goriv, kot so odpadki brez širše politične podpore, ki pa je žal ni zaznati. Ob sprejeti spremembi ZVO-2, ki dodatno omejuje delovanje cementarne v Anhovem, pa je nadaljnje delovanje tega industrijskega objekta v bodoče negotova.
Toplarna Celje je dober primer prakse
Strokovnjakom, energetikom, strojnikom in kemijskim inženirjem, je vedno bolj jasno, da brez povezanih naprav in zato zapletenih energetskih sistemov, kot so sežigalnice (sežig, kogeneracija elektrike in toplote ter povezav na daljinsko ogrevanje) v bodoče ne bo mogoče zagotavljati obnovljivo, zeleno energijo ob trajnostnem ravnanju z odpadki. V sežigalnicah je potrebno preveč nalog opraviti hkrati, pri čemer je nujno zagotavljati minimalen okoljski odtis ali vpliv na okolje, človeka in naravo.
Z novo Uredbo o obvezni javni gospodarskih službi o sežiganju komunalnih odpadkov v letu 2024 je Vlada in s tem ministrstvo presekalo dolgoletni moralni hazard na tem področju.
Pred očmi slovenske javnosti potekajo problemi z odpadki, ki dosegajo svoj vrhunec kot moralni problem (mulji čistilnih naprav in ostanki po sortiranju odpadkov). Lahko govorimo o hipokriziji in moralnem hazardu, pri čemer zelo težko opredelimo, kdo je tisti, ki to igro igra ali poganja. Tehničnih problemov po spoznanjih stroke namreč v glavnem ni. Gre za različne skupine, od odločevalcev na državnem nivoju do nevladnih organizacij (Zelenih), občin in komunalnih podjetij ter celo zasebnih podjetij, ki sodelujejo v tem početju. Z novo Uredbo o obvezni javni gospodarskih službi o sežiganju komunalnih odpadkov v letu 2024 je Vlada in s tem ministrstvo presekalo dolgoletni moralni hazard na tem področju.
Slovenija z zelo visoko stopnjo recikliranja, s približno 60 %, se približuje zgornji ekonomsko opravičljivi stopnji, nujno potrebuje tudi dokončni ponor ostankov sortiranja in recikliranja, kar je danes edino sežigalnica. Poudariti je potrebno, da takšna sežigalnica sežiga le ostanke, po sortiranju predelane v gorivo, zato je neodgovorno govoriti o sežiganju odpadkov ali celo smeti.
Še posebej je to neodgovorno, ker predstavlja Toplarna Celje (sežigalnica), ki uspešno in odlično obratuje že od leta 2009, zelo dober primer prakse tako v smislu izgradnje – investicije kot obratovanja ter doseganja ekoloških in drugih ciljev, za katere je bila zgrajena. Objekt predstavlja uspešen primer verodostojnosti, to je transparentnosti in zaupanja v to, kar podjetje govori in tudi počne. Vsa poročila in revizije to potrjujejo. Tako pa ni v primerih sežiganja goriv iz odpadnih materialov, kot sta obe cementarni. V obeh primerih je problem nastal v razkoraku med tistim, kar vodstvo govori v javnosti in dejansko počne kljub tehnično in zakonodajno ustreznim rezultatom emisij. Vključeni ali prizadeti prebivalci so to zaznali kot neverodostojno ravnanje in zaupanje je izgubljeno, verjetno za vselej.
Na koncu se je potrebno še vprašati, ali gre za neoliberalno tezo, da lahko na trgu rešimo vsa vprašanja (plačamo odvoz ostankov odpada k sosedom) ali govorimo o hipokriziji in o »slovenceljstvu«, da tega pač ne bi imeli na našem dvorišču in nam ni potrebno prevzeti nobene odgovornosti, saj plačamo sežig drugje in bo tako trg že uredil vse probleme.
MOPE naj predloži seznam komunalnih odpadkov po materialih
Mednarodni okoljski center, Alpe Adria Green
- Iz Uredbe je potrebno črtati vse, kar je povezano s koncesijo. Koncesija v fazi, ko ni opravljena javna diskusija o lokaciji sežigalnice in ni presoje vplivov na okolje, je škodljiva in je zavajanje morebitnih prijaviteljev za podelitev koncesije.
- Javno-zasebno partnerstvo je treba izrecno izključiti iz načina organiziranja podjetja za sežig. Nobene zasebnosti, ker to vedno pomeni možnost skrivanja podatkov in skrivanje, kaj vse se sežiga. Zlorabe so v primeru javno – zasebnega partnerstva možne še v večjem merilu.
- V nadzornem odboru sežigalnice mora biti tudi predstavnik civilne družbe oziroma javnosti.
- Za investicijo in gradnjo sežigalnice mora biti ustanovljena civilna komisija s člani iz javnosti, kot je to primer pri drugem tiru.
- Naslanjanje sežigalnice na BAT (7. člen) ni dovolj. BAT ne vsebuje konkretnih lokacij in vremenskih razmer, ki so, kot v Ljubljani, povsem neprimerne za sežigalnico.
- MOPE se mora lotiti odpadkov sistematično, ne pa na nos na vrat sprejemati odločitve o treh sežigalnicah. Temu nasprotujemo, ker je povsem napačna strategija za Slovenijo. Najprej mora MOPE doseči zmanjšanje odpadkov po občinah, torej lokalno, ne pa že kar predvidevati, da bodo vsi vozili (promet, CO₂) odpadke na tri lokacije in s tem dajali potuho vsem občinam v Sloveniji, da ne bodo prvenstveno zmanjšale svojih odpadkov. Današnji razvoj gre v smeri zmanjševanja odpadkov lokalno. Zato je tudi velika napaka fekalnega kanala C0, da povezuje občini Medvode, kjer so že načrtovali svojo čistilno napravo, skupaj s Kranjem in občino Vodice, ki ima v bližini čistilno v Domžalah.
- MOPE mora poskrbeti za preprečitev raztrosa embalaže, predvsem plastične med komunalne odpadke. To je gorljivi del, ki naj se stimulativno za kupca zbira pri trgovinah, kjer se nabavlja in naj se kasneje obdeluje drugače kot s sežigom. Obstaja takšne tehnologije ali pa naj se stimulira razvoj takšnih tehnologij. Gre za kemijske oziroma snovne pretvorbe ali za vračanje v proizvodnjo plastike.
- MOPE naj predloži seznam komunalnih odpadkov po materialih, da javnost ve, iz katerih materialov so sestavljeni komunalni odpadki. Premalo je samo naziv komunalni odpadki ali celo mešani komunalni odpadki.
- Prav tako predlagamo, da MOPE javnosti predloži kompletno analizo odpadkov po snoveh, ki se kurijo v celjski sežigalnici. Javnost ni seznanjena s sestavo gorljivih odpadkov, ki gredo v peč. Prav tako za celjsko sežigalnico predlagamo kontinuirno merjenje koncentracij snovi v izpustih v zrak ter analizo pepela, s čimer je potrebno seznaniti javnost. Celjsko sežigalnico je obravnavalo tudi računsko sodišče in med drugim ugotovilo tudi prekomerno onesnaževanje okolja. In to v celjski kotlini, ki je tudi sicer onesnažena in že dolgo vrsto let čaka na predpis o čiščenju.
(Pojasnilo: Iz pripomb AAF na osnutek Uredbe smo povzeli samo nekatere).
Izbrana bo najboljša lokacija, sežigalnica pa bo energijsko samooskrbna
Mnenja o tem, katera lokacija je za ljubljansko sežigalnico optimalna, so različna. Toda Gregor Golja, razvojni inženir – specialist v Energetiki Ljubljana, navaja več prednosti lokacije pri viru odpadkov, torej pri RCERO Ljubljana, »saj bo transport odpadkov iz objekta do TEO Ljubljana potekal s pomočjo tekočega traku«. Kot potencialni investitor se v družbi Energetika zavedajo, da mora umestitev takšnega objekta v prostor upoštevati več vidikov – od prostorskega in okoljskega do ekonomskega. V ospredju bodo seveda najstrožji okoljski standardi, poudarja sogovornik, »kajti ključna razvojna pot Energetike Ljubljana je razogljičenje proizvodnih virov in povečevanje samooskrbe z energenti. Sežigalnica TEO Ljubljana,« pravi, »bo energijsko samooskrbna«. Prebivalcem pa bo, napoveduje Gregor Golja, stabilizirala cene odvoza odpadkov in cene daljinskega ogrevanja, ki bodo med nižjimi v Sloveniji.
Kot najbolj primerna lokacija za objekt za energijsko izrabo goriva iz odpadkov (TEO Ljubljana) se v Ljubljani kaže v RCERO. Zakaj in kako je z umestitvijo objekta v prostorski načrt? Ali je že določeno, za kakšno količino odpadkov naj bi bil zgrajen objekt, ki bi naj sicer zadostil potrebam celotne zahodne in osrednje Slovenije?
Lokacija je izven urbanega naselja. Glavna prednost te lokacije je tudi lažja logistična oskrba sežigalnice z gorljivimi komunalnimi odpadki iz RCERO Ljubljana, saj bo transport odpadkov iz objekta do TEO Ljubljana potekal s pomočjo tekočega traku. Za drugo lokacijo, ki je že bila sprejeta kot ena od možnih lokacij v okviru OPN MOL, to je v neposredni bližini enote TE-TOL v Mostah, pa bi bilo potrebno dostavo odpadkov iz RCERO Ljubljana zagotoviti z velikimi tovornimi vozili, običajno nosilnosti 25 ton. Dnevno bi tak transport zahteval okoli 40 voženj tovornjakov iz RCERO Ljubljana do enote TE-TOL-a in nazaj, kar pomeni, za en sam dovoz, skupaj z prevozom nazaj, okoli 40 km vožnje.
Optimalno lokacijo za postavitev TEO Ljubljana bo potrebno izbrati v sklopu analize variant, ki je del postopka umeščanja objekta v prostor. V skladu z Zakonom o urejanju prostora (ZUREP-3) in podzakonskimi akti bo potrebno pri analizi variant vsako od lokacij vrednotiti z več vidikov, to je prostorskega, funkcionalnega, okoljevarstvenega in ekonomskega. Izbrana bo lokacija, ki bo zbrala največ točk.
Iz katerih centrov boste prevzemali odpadke?
EKOGOR (Jesenice), Kostak (Krško) in CEROZ (Dol pri Hrastniku). V izračunih velikosti objekta TEO Ljubljana smo upoštevali, da se bodo v prihodnjih letih razpoložljive količine gorljivih komunalnih odpadkov zmanjšale za okoli 10 % in bodo znašale 140.000 ton letno. Glede na podatke o razpoložljivih količinah komunalnih odpadkov bi lahko z načrtovano kapaciteto enote TEO Ljubljana energijsko izrabili gorljive komunalne odpadke iz centralne, zahodne in jugovzhodne Slovenije. To so gorenjska regija, goriška, obalno-kraška, primorsko-notranjska, jugovzhodna, posavska, zasavska in osrednjeslovenska regija. Iz teh centrov odpadke trenutno odvažajo na sežig v tujino.
Pravite, da mora objekt upoštevati energetske, ekološke in ekonomske zahteve. Kaj kažejo simulacije v primeru obratovanja objekta?
Objekt za energijsko izrabo odpadkov bo moral v prvi vrsti izpolnjevati najstrožje okoljske standarde in predpise. Ne samo zaradi zahtev zakonodaje, ampak tudi zaradi kotlinske lege Ljubljane in goste poseljenosti. V zasnovo objekta TEO Ljubljana so vključene najsodobnejše tehnološke rešitve skladiščenja odpadkov s preprečevanjem samovžiga, nadzora in optimizacije zgorevanja odpadkov in tehnik čiščenja dimnih plinov. Ustrezati mora vsem predpisanim vrednostim emisij snovi v zrak, vodo, tla in vsem drugim okoljskim zahtevam. Posebna pozornost bo namenjena tudi modelu širjenja emisije snovi v zrak. V Ljubljani je namreč v obdobjih dolgotrajnejših temperaturnih inverzij dopustna prisotnost drobnih prašnih delcev v zunanjem zraku pogosto presežena in zato tudi povzroča največ težav. Zato bomo poskrbeli, da bo višina dimnika segala dovolj visoko, da bo izničila slabost kotlinske lege Ljubljane. Prav tako bomo zagotovili, da bodo emisije snovi v zrak na najnižji možni ravni in v skladu z BAT zaključki.
Kakšne bodo koristi za potrošnika?
TEO Ljubljana bo z energijsko izrabo odpadkov preko celega leta s proizvodnjo okoli 360 GWh toplote pokril več kot 30 % potreb po daljinskem ogrevanju Ljubljane. Če bi takšno količino toplote proizvedli v najsodobnejših hišnih ogrevalnih napravah, bi bile pri uporabi kurilnega olja ali biomase emisije drobnih prašnih delcev iz takšnih naprav nekajkrat višje od proizvodnje toplote v TEO Ljubljana. Na individualne kurilne naprave namreč ni potrebno namestiti čistilnih naprav, medtem ko bo v TEO Ljubljana nameščen za vsakim kotlom zelo učinkovit sistem čiščenja prašnih delcev. Učinkovitost vsakega sistema mora presegati 99,98 %.
Gradnja takšnega objekta v urbanem okolju, ki naj bi bil morda zgrajen čez štiri leta, zahteva najčistejše tehnološke rešitve in izredno premišljeno komuniciranje z okoljem, z vsemi javnostmi, z nevladniki in stroko. Pravite, da je sežig odpadkov čistejši od kurjenja premoga in plina?
Zemeljski plin je dolgo vladal kot energent zelenega prehoda. Žal pa moramo poskrbeti tudi za samozadostnost, saj vemo, da gredo vse zahteve EU in s tem zakonodaje RS v to smer. Ključna razvojna pot Energetike Ljubljana je razogličenje proizvodnih virov in povečevanje samooskrbe z energenti. Do leta 2030 moramo doseči razmerje: 30 % OVE-lesna biomasa – domači vir, 30 % odpadki, ki veljajo za delno obnovljiv domači vir, 10 % OVE – sonce ter le še 30 % zemeljski plin kot uvožen vir. S tem bi samooskrbo dvignili na 70 %.
Če se vrnem še na sam sežig energentov. Sežig goriv je odvisen od kvalitete goriv in s tem izbire in učinkovitosti tehnik čiščenja dimnih plinov. So pa predpisane mejne vrednosti emisij snovi v zrak pri sežigalnicah precej ostrejše kot pri kurilnih napravah na druga goriva. Zato so tudi zahteve po čiščenju dimnih plinov na izpustih iz sežigalnic odpadkov ostrejše in zahtevana učinkovitost čiščenja boljša. Posledično so tudi izpusti snovi v zrak iz sežigalnic odpadkov običajno nižji od izpustov iz kurilnih naprav na drugo gorivo, ob enakih količinah vstopne energije.
V čem je projekt sežigalnice tipičen primer koncepta krožnega gospodarstva? Ali je Ljubljana razmišljala tudi o alternativnih rešitvah za gorljive komunalne odpadke, ki se jih ne sme odlagati in jih zdaj Slovenija mora izvažati, ker nima zmogljivosti za termično obdelavo?
Hierarhija ravnanja z odpadki je dobro poznana in uveljavljena. Sežiganje odpadkov z energijsko izrabo pridobljene toplote predstavlja zadnjo stopnjo učinkovitega ravnanja pred odlaganjem. Glede na javno dostopne podatke Eurostat v Sloveniji dosegamo dobre rezultate na področju ločenega zbiranja odpadkov in recikliranja komunalnih odpadkov. V zadnjih letih smo v samem vrhu v EU – v Ljubljani skoraj 70 %, kar nas uvršča na prvo mesto med evropskimi prestolnicami. Na področju energijske izrabe odpadkov in odlaganja komunalnih odpadkov pa na žalost za najboljšimi v EU še kar zaostajamo.
V projektni skupini za izgradnjo objekta TEO Ljubljana smo proučili tudi nekaj alternativ energijski izrabi odpadkov s sežigom v parnih kotlih. Žal so alternativne tehnologije, kot sta piroliza in uplinjanje odpadkov ter drugo, še precej nezanesljive. Zato smo tudi na osnovi razgovorov s tujimi strokovnjaki ocenili, da široko uveljavljena in preskušena tehnologija sežiga odpadkov v parnih kotlih z uporabo najsodobnejših razpoložljivih tehnik za čiščenje dimnih plinov predstavlja najprimernejši način energijske izrabe odpadkov v Ljubljani in kot taka tudi nima alternative.
Ali bo sežigalnica energetsko samooskrbna in kaj bo pomenila za prebivalce Ljubljane?
Sežigalnica TEO Ljubljana bo energijsko samooskrbna. Pomoč dodatnega oziroma nadomestnega goriva, zemeljski plin, bo v skladu s predpisi potrebna le ob zagonu in/ali zaustavitvah sežigalnice. V sežigalnicah je namreč sežig odpadkov dopusten šele, ko so v kurišču kotla in v napravah za čiščenje dimnih plinov vzpostavljene dovolj visoke obratovalne temperature, ki dopuščajo ustrezno zgorevanje odpadkov in zatem tudi ustrezno čiščenje dimnih plinov. Po zagonu bo energija, dovedena z gorivom iz odpadkov, zadoščala za nemoteno obratovanje kotla in vseh čistilnih naprav dimnih plinov.
In če odpadkov ne bo?
Glede na dosedanje trende za zmanjševanje količine odpadkov, ki imajo energijsko vrednost in se jih ne sme odlagati, ne pričakujemo bistveno manjših količin. V primeru, mogoče daleč v prihodnosti, če bi se količina teh odpadkov res drastično znižala in ti odpadki ne bi več zagotavljali dovolj energijske vrednosti za obratovanje objekta TEO, koncept predvideva dva kotla. Na ta način se bo lažje prilagajati tako toku vhodnega energenta kot tudi različnim obratovalnim karakteristikam, ki lahko vključuje tudi sežiganje biomase. Tu je mišljena biomasa, ki nastane predvsem kot posledica podnebnih sprememb. Zaradi poplav, vetroloma, žledoloma oziroma zaradi odstranjevanja invazivnih tujerodnih vrst in kot zeleni odrez iz čiščenja parkovnih površin v Ljubljani ter podobno. V nobenem primeru pa biomasa ni predvidena kot les, ki se ga da kakor koli drugače uporabiti.
Sežigalnica TEO Ljubljana bo energijsko samooskrbna. Pomoč dodatnega oziroma nadomestnega goriva, zemeljski plin, bo v skladu s predpisi potrebna le ob zagonu in/ali zaustavitvah sežigalnice.
Kot je bilo povedano, je ključno, da bo TEO Ljubljana infrastrukturno vključen v sistem daljinskega ogrevanja. Letno bo zagotavljal več kot 30 % potrebnih količin toplote za daljinsko ogrevanje Ljubljane in bo tako Ljubljančanom predstavljal stabilen in zanesljiv vir ogrevanja na domače gorivo. Trenutno se 48 % vseh stanovanj v MOL ogreva preko daljinskega vročevodnega sistema, 33 % pa z zemeljskim plinom preko plinovodnega sistema.
Prebivalcem Ljubljane, ki niso priključeni na sistem daljinskega ogrevanja, in tudi drugim prebivalcem Slovenije, bo TEO Ljubljana zagotavljal stalen in nemoten odjem zbranih komunalnih odpadkov. Na ta način se bo preprečevalo tudi kopičenje komunalnih odpadkov in nevarnost samovžiga tako nakopičenih odpadkov. Trenutno so pošiljke teh odpadkov preko meja še dovoljene, a moramo se zavedati, da se lahko to kaj hitro spremeni. Velja tudi poudariti, da bomo s postavitvijo TEO Ljubljana stabilizirali cene odvoza komunalnih odpadkov in tudi cene daljinskega ogrevanja, ki bodo med nižjimi v RS.
Izpuste merijo vsako sekundo
Vaše podjetje je v Sloveniji edino, ki upravlja z objektom za sežiganje nerecikliranih komunalnih odpadkov in velja za primer dobre prakse, za »case«, ki bi ga bilo potrebno upoštevati pri načrtovanju izgradnje novih sežigalnic v državi. Katere izkušnje, tehnološke, ekonomske, upravljalske, in ko gre za umeščanje v lokalni prostor, lahko predstavite, saj ste orali ledino?
Pri umeščanju v prostor so bili zelo pomembni trije dejavniki. Da je bil projekt strokovno in tehnično dovršen, da je imel politično podporo in da je bil že od samega začetka, od same ideje, transparentno predstavljen javnosti. Investicijo, ki je znašala 18,6 milijona evrov je sofinancirala Evropa v 70 odstotkih in je bila zgrajena po najstrožjih in takrat najsodobnejših standardih. Kot zanimivost naj poudarim, da so samo filtri znašali okoli 5 milijonov evrov. Zaradi toplarne imamo v Celju kot edini v Sloveniji odličen primer zaključenega krogotoka odpadkov, od katerega ima koristi tudi lokalna skupnost. Gre za zanesljiv in lokalni vir energije, za eno najnižjih cen daljinskega ogrevanja, podpovprečno ceno na položnicah za odpadke, rešeno ravnanje z odpadki in blatom iz čistilne naprave za naslednja desetletja …
Kaj kažejo rezultati obratovanja?
Po 14 letih rednega obratovanja je toplarna uresničila primarne zastavljene cilje – zmanjševanje količin odpadkov in blata, s tem prihranek deponijskega prostora ter proizvodnja toplotne in električne energije. V teh letih smo realizirali tudi spremembo OVD, tako da imamo možnost termično obdelati do 40.000 ton na leto, kar je sicer tehnična kapaciteta od začetka. Poleg tega imamo v načrtu vgradnjo kondenzacijske turbine za proizvodnjo električne energije za boljši izkoristek proizvedene toplote v poletnih mesecih, ko upade potreba po ogrevanju.
Načrtovana gradnja sežigalnic vzbuja pomisleke in opozorila pri stroki in nevladnikih. Kako ste v Celju zadostili zahtevam okoljevarstvenega dovoljenja in kako nadzirate vplive na okolje? Kaj kažejo monitoringi?
Delovanje Toplarne Celje je izredno nadzorovano in varno. Tehnologija s centralno nadzornim sistemom preprečuje kakršno koli nedovoljeno ali nenamerno izpuščanje katerega koli onesnaževala v zrak, tla ali vodo. Naprava ne more obratovati, če sistem čiščenja dimnih plinov ni vključen. Pri tem čistilnega ali merilnega sistema med obratovanjem naprave tudi ni mogoče ročno izključiti. Za objekte, kot je Toplarna Celje, so predpisane trajne meritve, kar pomeni, da se izpusti merijo vsako sekundo, naprava pa bi v primeru preseganja mejnih vrednosti emisij snovi v zrak samodejno prešla v zaustavitev delovanja. V štirinajstih letih obratovanja izpusti niso niti enkrat presegli dovoljenih mejnih vrednosti. Dosežene vrednosti nekaterih emisij so dostikrat celo pod mejo detekcije. Občani lahko spremljajo meritve emisij 24 ur na dan na spletni strani Energetike Celje (zavihek Toplarna Celje – Prikazovalnik emisij) ali na prikazovalniku LCD na fasadi toplarne.
Se s toplarno zmanjšuje odvisnost od uvoza fosilnih goriv?
Termična obdelava predhodno obdelanih odpadkov dejansko prispeva k varnosti oskrbe ter zagotavlja trajnostno, lokalno, nizkoogljično in stroškovno učinkovito zanesljivo toplotno energijo. Seveda pa pomaga zmanjšati odvisnost Slovenije od uvoza fosilnih goriv in prihraniti več milijonov ton ogljikovega dioksida.
Del odpadkov v Sloveniji in drugih evropskih državah, v katerih deluje preko 500 sežigalnic, vzorno sortiramo in recikliramo, vendar pa so sodobni odpadki sestavljeni tudi iz snovi, ki jih z obstoječo tehnologijo ni mogoče reciklirati. Ti ostanki vsebujejo zelo veliko energije in te sedaj iz večine slovenskih občin izvažamo v tujino. Še plačamo za to, da jih tam sežgejo in izkoristijo ogromno energijo, ki jo vsebujejo odpadki. Glede na problematiko odpadkov MOP razmišlja o sežigalnici v Ljubljani in Mariboru, ki razpolagata z velikim sistemom omrežja daljinskega ogrevanja, kjer bi koristno lahko uporabili dodatne količine pridobljene energije. Seveda pa je ključno, da se odločitev o gradnji sprejme s sodelovanjem znanosti, transparentno in premišljeno.
V osnutku uredbe je v 71. členu omenjena obstoječa sežigalnica, torej vaša, na območju občin Savinjske regije. Kaj boste morali urediti oz. spremeniti, vaša zmogljivost je 40.000 ton odpadkov, in kako bo s financiranjem prilagoditve novim pogojem? Kam se bo po novem uvrstila storitev sežiganja odpadnega blata iz komunalnih čistilnih naprav?
Kot rečeno predstavlja aktualni OVD zgolj maksimum možne kapacitete v okoljskem smislu. Je prilagojen tehnični kapaciteti naprave, medtem ko bomo za potrebe javne službe v skladu z osnutkom nove Uredbe o sežigu lahko namenili nekje cca. 32.000 ton brez upoštevanja blata, ki prehaja v tako imenovane posebne storitve. Uredba je koncesijski akt in za doseganje statusa R-1 namesto D-10 bomo morali nekoliko povečati tudi energetsko učinkovitost in zato je planirana vgradnja kondenzacijske turbine.
Kakšna je ekonomska vzdržnost objekta in kaj vpliva najbolj na poslovanje?
Največji vpliv na naše poslovanje ima metodologija izračuna cene termične obdelave, ki z svojo regulacijo prepoznava vse stroške termične obdelave in jih preko priznane cene te storitve pretvarja v prihodke. Prihodki iz naslova stranskih proizvodov toplote in elektrike pa dodatno znižujejo potrebno ceno storitve. Poleg tega ima pomembno vlogo tudi regulativno okolje, ki lahko vpliva na naše operativne stroške in prihodke.
Katere spremembe osnutka uredbe predlagate kot potencialni koncesionar?
Predlagamo, da osnutek uredbe vključuje predvsem večjo fleksibilnost za kapacitete posameznih obratov glede na posamezna predvidena področja s ciljem doseganja kar največje samozadostnosti Slovenije na tem področju. Seveda glede na naše bogate izkušnje iz 14-letnega obratovanja naše pripombe obsegajo tako priporočila glede operativnega obratovanja, same ekonomike, jamstev in vseh relevantnih področij.
Smiselno bi bilo tudi doreči končne ciljne kapacitete in možnosti financiranja teh objektov. V našem primeru tudi stroške potrebnih prilagoditev oziroma da se uvedejo mehanizmi za finančno podporo prilagoditvam, ki bodo potrebne za izpolnjevanje novih zahtev. Zaželeno bi bilo, da se poenostavi postopek pridobivanja dovoljenj za postavitev in širitev zmogljivosti.
Zakaj mora Slovenija postati samozadostna pri termični izrabi gorljivih komunalnih odpadkov in v kolikšnem času se lahko zgradi sežigalnico v Ljubljani in Mariboru, če pride do izvedbe?
Samozadostnost Slovenije pri termični obdelavi omogoča bolj trajnostno upravljanje z odpadki, zmanjšuje odvisnost od tujih držav in prispeva k energetski neodvisnosti. Prav tako zmanjšuje obremenitev okolja in spodbuja krožno gospodarstvo. Tudi izkušnje zadnjih let z različnih področij kažejo, da je pretirana odvisnost od izvoza odpadkov lahko velika grožnja za samo državo v primeru različnih blokad ali omejitev.
Delovanje Toplarne Celje je izredno nadzorovano in varno. Tehnologija s centralno nadzornim sistemom preprečuje kakršno koli nedovoljeno ali nenamerno izpuščanje katerega koli onesnaževala v zrak, tla ali vodo.
V Celju je trajalo tri leta od priprave prijavne dokumentacije za pridobitev nepovratnih sredstev iz Kohezijskega sklada za II. fazo RCERO, ki je zajemala tudi gradnjo toplarne, pa do začetka poskusnega obratovanja toplarne. Na podlagi tega ocenjujem, da bi teoretično lahko bila sežigalnica v Ljubljani in Mariboru zgrajena v roku 3 do 5 let, bolj realno pa je, da bo v 6-7 letih, kar kot maksimalni rok omenja tudi Uredba.
V Evropi obratuje več kot 500 takšnih obratov
Maribor je v osnutku uredbe naveden kot lokacija za izgradnjo sežigalnice za vzhodno Slovenijo. Kako daleč so priprave in kaj je za potencialnega investitorja in koncesionarja največji izziv? Kako bo s financiranjem?
Maribor se že več kot desetletje pripravlja na umestitev in izgradnjo objekta za energijsko izrabo odpadkov. Trenutno je največ aktivnosti na področju sprejemanja prostorskega akta, ki bi omogočil umestitev tega objekta v prostor. Glede financiranje so naša pričakovanja, da bomo za projekt pridobili nepovratna sredstva, kar bo omogočilo, da bo cena obdelave odpadkov konkurenčna. V ta namen smo se prijavili s projektom za pridobitev nepovratnih sredstev na Sklad za modernizacijo.
Kako je sprejeta ideja o izgradnji, saj določen del stroke in nevladnikov navaja vrsto stališč, ki nasprotujejo objektu. Kaj govori za gradnjo in kaj proti njej in kaj kaže praksa v tujini?
Vrsta strokovnjakov se strinja, da je tovrsten objekt potreben tako s stališča varstva okolja in ravnanja z odpadki kot tudi z energetskega stališča. Menimo, da bi s tem dosegli večjo samozadostnost ravnanja z odpadki in pri proizvodnji toplote za sistem daljinskega ogrevanja in zmanjšali odvisnost od tujih virov energije. Prepričani smo, da bo tovrsten objekt zmanjšal celokupne vplive na okolje in podnebje.
Primeri dobre prakse v tujini dajejo vrsto argumentov za gradnjo tega objekta. V Evropi obratuje več kot 500 takšnih obratov, predvsem v državah zahodne in severne Evrope. Prepričani smo, da lahko le-te uspešno prenesemo v naše okolje.
Glede financiranje so naša pričakovanja, da bomo za projekt pridobili nepovratna sredstva, kar bo omogočilo, da bo cena obdelave odpadkov konkurenčna.
Kakšen bi bil prispevek vašega objekta k samozadostnosti Slovenije pri termični obdelavi gorljivih komunalnih odpadkov glede na količine, ki nastajajo v občinah? Ali ste morda izdelali simulacije glede gibanja količin odpadkov v prihodnjih letih glede na rezultate ločenega zbiranja komunalnih odpadkov?
V predlogu Uredbe o opravljanju obvezne državne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov so predvidena tri zbirna območja v Sloveniji. Maribor ima interes izvajati javno službo za območje Koroške, Podravja in Pomurja. Na teh območjih živi približno 25% prebivalcev Slovenije, zato je realno, da bo objekt v Mariboru izvajal storitve za okrog četrtino zbranih in obdelanih odpadkov Slovenije. Lastnih simulacij nismo izdelali, saj je le-te pripravilo MOPE v fazi izdelave Programa ravnanja z odpadki. Ta program predvideva izpolnjevanje ciljev recikliranja in rahlo zniževanje količin odpadkov za energijsko izrabo, katerim bo tudi nekoliko padala kurilna vrednost, višal pa delež biogenega ogljika.
Kaj bi spremenili v osnutku uredbe o opravljanju obvezne državne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov?
Mestna občina Maribor in Energetika Maribor sta podali nekaj predlogov dopolnitev. Želja in potreba je, da se natančneje določi količina komunalnih odpadkov glede na vrsto in količina odpadkov po zbirnem območju. Prav tako še ni znana podrobna metodologija izračuna cene storitve energijske izrabe, ki pa je potrebna za prijavo na predviden razpis za pridobitev koncesije.
Maribor ima interes izvajati javno službo za območje Koroške, Podravja in Pomurja. Na teh območjih živi približno 25% prebivalcev Slovenije.
